Pred davnimi časi je veverica pekarica pekla torto z lešniki. Lisica je ukradla njen recept in šla domov. Od takrat naprej je veverica jezna na lisico.

Ian Hlebič, 2.c

Nekega nedeljskega dne se je lisica odpravila na potep. Hodila je in hodila, naenkrat ji je zakrulilo po želodcu. Zagnala se je proti kmetiji. Ko je prišla na kmetijo, se je počasi splazila do kokošnjaka in poskusila odpreti vratca. A bila so zaklenjena. Mislila si je, da je tam v daljavi, v gozdu in v sami goščavi mogoče kaj. Spet ji je zakrulilo. Malce je pohitela in že je bila tam. Natančno si je ogledala gozd in počasi stopala po mehkem listju. V daljavi je videla majhno pekarno. V njej je delala veverica pekarica. Neopazno se je splazila za pekarno. Veverica je ni opazila in je mirno prodajala slaščice. Lisica je pogledala skozi okno, a tedaj jo je veverica opazila in ugotovila, da je lisica strla orehe, katere ji je dal polh za zamenjavo lešnikove pite. Orehove luščine je vrgla lisici v obraz. Lisica je sklenila, da se kljub lakoti splača biti prijazen. Veverica pa je spoznala, da ni lepo ravnala, ampak morala se je braniti pred lisico.

Nikolina Štenta, 2.c

Nekega nedeljskega popoldneva je lisica hodila po gozdu. Iskala je nekaj za pod zob, ker je bila že pošteno lačna. Med iskanjem je zagledala veverico, ki poskakuje po drevju in nabira lešnike. Lisica jo je prijazno pozdravila in se pričela pogovarjati z njo. Vprašala jo je, kaj bo s tolikimi lešniki. Veverica je imela pekarno. Povabila jo je na lešnikovo pecivo. Skupaj sta odšli do pekarne. Tam je lisica zagledala ogromno peciva. Skočila je v pekarno in za seboj zaloputnila vrata. Pojedla je vse, kar je pridelala veverica in pobegnila skozi okno. Veverica je bila jezna. Drugi dan je lisici, ki je prišla po lešnikovo pecivo, zalučala polno pest luščin.

Tai Jaušovec, 2.c

Nekega dne je bil čisto navaden dan. In veverica je prodajala pecivo. Naenkrat pa uišššššš in peciva več ni. Veverica začudeno pogleda in je vsa pretresena. Pokliče veveričjo policijo. Ko policija raziskuje primer, policaj Janez opazi lisičjo taco na polici. Vsi policisti se ozrejo v tisto smer in vidijo za polico zvito lisico. Policisti so jo zgrabili in jo odpeljali v zapor.

Edvard Čepelnik, 2.c

Nekoč, nekje, za devetimi gorami in devetimi vodami je živela majhna punčka Klara,ki ni imela staršev,niti za sorodnike ni vedela kje so. Klara je živela pod krošnjo nekega drevesa ,ki je bil že zelo star. Živela je brezskrbno in se ni obremenjevala s tem, da nima staršev.

Nekega dne pa so prišli gozdarji in hoteli podreti njeno drevo. Ko je Klara to slišala, je bila zelo jezna in hkrati zelo žalostna. Klara se jim je uprla, ker pa je bila stara komaj 4 leta, je niso jemali resno in so se ji le smejali. Klara je zato postala še bolj jezna in se je odšla umirit v jezero. Med sproščanjem pa je zaslišala žago. Hitro se je oblekla in stekla k njenemu drevesu ki ga ni bilo več. Klara je začela jokati. Poiskati si je morala novo zavetje. Našla je jamo, v katero se je nastanila. Vsak večer se je spomnila na njeno drevo in začela jokati.
Tako je Klara počasi odraščala. Poiskala si je tudi prijatelje. Bile so živali iz gozda: zajklja Snežka, srna Lia, jazbec Miko, lisica Ana, medvedka Jan in Lan, sova Luna. Našla pa je tudi nekaj živali s kmetije: konj Cimet, kobila Sila in njuna dva žrebička Ina in Lina, psički Lizo in Piko ter muco Tačko in mačka Taffya. Z njimi se je družila in preživljala čas.

Danes je Klara dopolnila 15 let. Živali so ji pripravile zabavo in jo zelo presenetile in osrečile. Mimo je prijezdil princ in Klara se ga je vstrašila, saj že leta ni videla nikogar. Princ je iskal svojega psa, ki je tekel za srno. Princ je stopil s konja in vprašal Klaro, kdo je, kako dolgo je že tukaj, ali je sama in še mnogo drugih vprašanj. Klara mu je povedala svoje ime in koliko je stara ter da je tukaj že odkar se spomni, da pa ni sama, saj ima živali. Princ ji je povedal, da mu je ime Filip, kmalu bo dopolnil 16 let in bo okronan za kralja in da tukaj išče njegovega psa, ki je tekel za srno. Nato je princ povabil Klaro na njegov grad, Klara pa povabila ni sprejela, saj ni mogla zapustiti svojih živali, ki so ji pomagale in stale ob strani. Princ je odšel dalje, Klara in živali pa so se zabavale, plesale, jedle in se pogovarjale. Bilo je pozno in vsi so odšli spat.

Naslednji dan je odšla Klara nabirat jagode. Zaslišala je tih in nežen glas kot bi nekdo tiho jokal. Pogledala je v grmovje in videla majhno deklico, ki je objemala in stiskala k sebi majhnega prestrašenega kužka.Vprašala jo je, kaj počne tukaj in deklica ji je povedala, da je zbežala iz sirotišnice in videla kužka, ki je tekel za srno in ga kasneje videla ležati ob drevesu. Klara je takoj vedela, da gre za Filipovega kužka in vzela malo punčko in psička k živalim. Živali so ju lepo in prijazno sprejele. Minili so trije meseci in princ je spet prijezdil mimo Klare, živali, punčke in psička. Ko je princ videl svojega psa, je postal jezen in mislil, da ga je Klara ukradla. Klara in punčka sta mu razložili, kaj se je res zgodilo in ko je princ to slišal, je kužka podaril mali deklici. Princ jo je še vprašal, kako ji ji ime in ona je odgovorila, da ji je ime Lana. Filip je dal Klari sliko z letnico in nekaj dokumentov ter rekel,da ji bo to prišlo prav pri raziskovanju preteklosti.
Spet je bil večer in vsi razen Klare vso že spali. Klara pa je gledala slike in brala dukomente. Ni bilo treba dolgo brati, da je ugotovila, da so to dokumenti od kralja in kraljice. Kmalu za tem je ugotovila, da so vmes tudi njeni dokumenti.V se skupaj je povezala in na misel ji je prišlo, da je ona kraljeva hči, česar pa ni mogla verjeti. Bila pa je že zelo utrujena in je zaspala. Sanjala je o sebi, ko je bila še čisto mala in o tem, kako je jahala in se igrala z njenimi psi in očetom.
Zjutraj se je zbudila in ob njej je sedel princ. Povedal ji je, da je njegov oče poznal Klarinega očeta in da sta bila zelo dobra prijatelja, ker pa je Klara takrat izginila, je kraljestvo prepustil najboljšemu prijatelju. Tako je Klara zgodaj zjutraj, ko so še vsi spali, s Cimetom odjahala v kraljestvo, kamor sta jo spremljal tudi Filip in Pika. Ko je prispela na grad, je povedala kralju svojo zgodbo in da je tako ona dedinja prestola. Kralj se je spomnil prijatelja in tudi njegove majhne hčerke, ki je zdaj odrasla in stoji pred njim. Kralj ji je hotel dati prestol in vso kraljestvo, ampak ni mogel. Klara mu je povedala, da ne želi biti kraljica, ampak da je želela izvedeti resnico. Kralj ji je za čas obiska dal lepo in razkošno sobo, za njene živali pa prijeten in velik hlev, dal pa je tudi prostor kot gozd za gozdne živali. Vsem je bilo zelo prijetno. Klara in Filip sta bila vedno bolj zaljubljena in nekega dne pod zvezdami je Filip zaprosil Klaro. Klara je bila že zelo dolgo na skrivaj zaljubljena v Filipa in mu z veseljem in ponosom rekla, da se bo z veseljem poročila.
Napočilo je kronanje in za tem poroka. Tako so bili vsi srečni in zaljubljeni. Za Lano pa sta skrbela Filip in Klara.
Kaja Breznik, 6.b