V Krjavljevi koči smo se vsi zbrali za poslušanje zgodbic. Tako je začel: “Povedal vam bom, kako sem mačko naučil voziti.”

Bilo je nekega lepega popoldneva. Rekel sem sosedu: “Če bo kaj ropotalo, sem jaz, mačko učim voziti.” Začel sem lepega sončnega ponedeljka. Mačko sem komaj spravil na kolo. Posadim jo na kolo in ji pokažem, kako se goni. Mačka začne poganjati in BUM, BUM, BUM! Mačka se je zaletela v ograjo. Na srečo je cela. Pozabil sem ji pokazati, kje se zavija, zavira in ji pozabil znižati sedež. Vse sem ji naredil, ampak BUM, BUM, TRESK! Tokrat pa se je zaletela v avto ponesreči. V tretjem poskusu pa mu je uspelo, zato sem bil zelo vesel, da se je naučila v enem dnevu. Zavriskal sem: “Juhuu, juhuu, juhuu!”

Tako sem mačko naučil voziti kolo.

Lara Klemenčič 6.a

“Krjavelj se je spet odpravil v krčmo. Že ob prihodu so ga vsi po vrsti pozdravili: “Hej, kako si kej?” Krjavelj jim je razposajeno odvrnil: “Dobro, dobro.” Nekaj časa so se pogovarjali in že je beseda nanesla na hrano.

V tistem trenutku je neki moški, verjetno malo vinjen, na glas kriknil: “Jaz plačam, ha, pha, phahaa!” “Kaj pa jim boš plačal?” je vprašal krčmar. “Celega pečenega prašiča, ha, pha, phaha!” “No, ko smo ravno pri prašiču. Spomnil sem se, kako sem enega zajahal,” je začel Krjavelj. “Obeta se zgodba,” so v en glas dahnili možje v krčmi. Krjavelj je nadaljeval: “Ko sem prvič prišel na kmetijo, sem bil star okoli 10 let. Oče mi je razkazal že krave, ovce ter piščance, ki so se oglašali podobno kot jaz, kadar govorim ko. Bile so že tečne s tem: “KO, KOOOO, KO, KOOOO, KO, KOO!” Pa sem jih vprašal – Ko kaj, kdaj? Niso mi odgovorile.” Vsi v krčmi so planili v smeh. “Kako si bil neumen! Ha, ha, ha, ha!” Niso mogli nehati, dokler ni Krjavelj povzdignil glasu: “Nisem še končal!” Takoj so utihnili. “No, dobro, kje sem ostal? Aaa, že vem! Niso mi odgovorile. Potem sva šla z očetom še do prašičev. Bili so zelo zabavni – skakali so v blatu, to se je čulo: ploskks, ploooops, pljuskkk, blup, blup. Oče me je pospremil še do konjev. Bili so zelo veliki. Oče me je posadil na lisastega. Bilo je kratko, ampak sladko, saj sem po nekaj sekundah padel z njega. Mislil sem si: Lažje bi bilo jahati nekaj manjšega in počasnejšega. Spomnil sem se na prašiče. Očetu sem rekel, da grem v hišo, v bistvu pa sem še v hlev k prašičem. Sedel sem na prvega, ki sem ga videl in se oklenil njegovih ušes. Pa sva tekla in tekla in tekla še več in se je čulo tako: rop – plap plap, rop – plap plap, rop – plooooop plaaaap. Prašič se je kar naenkrat ustavil – očitno je imel dovolj, jaz pa hop, v blatno lužo. No, tako sem vsaj mislil, dokler ni po me prišel oče in mi z smehom razložil, da to ni blato, ampak gnoj. Meni se to ni….,” “Ha, ha, ha, smrdljivec mali!” so se zakrohotali možje iz krčme. Tisti, ki je bil največji in v najbolj razcapanih hlačah, je dejal: “Raje ne pripoveduj več, osmešil se boš. Ha, ha, ha!” Krjavelj pa se ni pustil motiti. “Ti boš pa izgubil hlače, saj so tako že čisto razcapane. Sto bilk na travniku in dva kosmata medveda, o bog, dajte že mir! Nisem še končal!” se je razburil Krjavelj. “Kje sem ostal?” je vprašal Krjavelj. “Pri tem, kako si smrdel,” se je zadrl nekdo iz množice. “Seveda, hvala. Meni se res ni zdelo smešno, kajti koža me je pekla, pa še smrdel sem. Izmučen sem se namenil k potoku, da bi se umil. Bil je kakih 300 korakov oddaljen. In jaz hodim, hodim in še hodim. Nato slišim za sabo: mhhhrmh, mhhhhrrr, hhrmmnhrtttt… Jaz gledam, gledam in ni nič. In spet čujem: hrhhm, hrrrrrrrrrrrrrhmmmm! In spet hodim in hodim in poslušam in voham, a voham samo sebe. Končno pridem do potoka. Se obrnem in vidim za sabo tistega prašiča, ki sem ga zajahal.” “Pa prav tistega?” vpraša nekdo iz množice, ki se je med pripovedjo zbrala v krčmi. “Ja, prav tistega,” nejevoljno odvrne Krjavelj. “Prav tisti prašič se je zlobno obrnil proti meni in me jezno pogledal in stekel za mano. Jaz sem tekel, kot so me noge nesle. Najprej sva dirkala mimo starega drevesa, nato pa sva zavila v gozd. Mislil sem, da sem se ga znebil, a sem se motil. Stal je pred mano in jezno pihal vame: phhhrhm, ppphhhmmmm, phhrhrhrmmhrmhhh! Jaz pa se spomnim na šalo in mu rečem: Glej, žirafa! In on pogleda. Kako naiven prašič, si mislim in tečem stran. A prašič se ni dal, zaletel se je vame in padel sem. V tistem trenutku sem zavpil na ves glas. Prašič se je ustrašil in stopil korak nazaj. Hitro sem splezal na drevo in tam tudi ostal.” “Je to to?” je vprašal eden iz med tistih, ki so poslušali že od začetka. “Ne, ampak skoraj,” je odvrnil Krjavelj. “Na drevesu sem prespal. Ko sem se zbudil, je bilo še vedno svetlo. Tudi prašič je zaspal, a se še ni zbudil. To sem izkoristil. Skočil sem z drevesa in se potiho odplazil stran. Ko sem bil že skoraj pri kmetiji, me je prešinila misel: Ubogi mali prašič, kaj če ne bo več našel domov!? Prašiča sem se sicer bal, a me je skrbelo zanj. Odpravim se nazaj v gozd in ga začnem iskati. Kar dolgo sem ga iskal, kajti zapomnil sem si samo to, da spi pod drevesom z listi. To pa mi ni ravno pomagalo, saj so vsa drevesa imela liste. Ko sem ga končno našel, je še vedno spal. Izgledal je kot kak dojenček – bil je prisrčen. Nekje na poti, v gozdu, sem našel vrv in jo vzel s sabo. Dobil sem idejo. Ko je prašič spal, sem mu okoli vratu zavezal vrv – ne premočno. Zaradi porivanja in vezanja se je prašič zbudil in čisto ponorel. Skakal je na vse strani. Sedel sem nanj, se močno primil uzde in zavpil: Hoj prašiček, čez tist’ griček, naj se ti ne odpuli, vmes pa še mal’ trav’ce pomuli! Šlo je dobro, potem pa sva zavila k potoku in že sem bil cel moker in nisem se rabil umiti. Priskakljala sva domov k očetu. Ko me je zagledal, je rekel: Glej, glej! Si se le umil in še prašič je čist! Zagotovo si si zaslužil nagrado. Šel je v hlev in kar nekaj časa ga ni bilo. Postalo mi je dolgčas, zato sem peljal prašiča v ogrado. Oče se je vrnil s koščkom kruha in polnim kozarcem kravjega mleka. Rekel je, da ga je ravnokar namolzel in da je še sveže. Ni mi bilo treba reči dvakrat, kar takoj sem zagrizel v kruh in ga poplaknil z mlekom. Bilo je odlično! Že dolgo nisem jedel česa takega!” je svojo povest zaključil Krjavelj. Poslušalci, ki se jih je med zgodbo kar nekaj nabralo, so zaploskali.Krjavelj se je priklonil: hvala, škrip škrip, hvala, škrip škrip. “Vsak dan bi te lahko poslušali,” se je oglasil nekdo iz množice. “Jaz tudi, jaz tudi!” so vsi po vrsti vzklikali ljudje. “Hvalo, no,” se je skromno nasmehnil Krjavelj. Pogledal je na uro in kriknil: “OOOOOOOOOOjoj, je že čez šesto! Domov pojdem nahranit živalce in zalit rastline! Adijooo!” je zasopihal Krjavelj.

“Prihranite mesto zame tudi jutri!” “Adijo Krjavelj, pa zbogom prijatelj!” so se v en glas poslovili možje v krčmi.

Mia Miholič, 6. a

Krjavelj je star siromak, ki živi v skromni hiški ob robu gozda. No, ima pa za družbo mačko, ki ga vsako jutro pozdravi z glasnim: »Mijav!« Zato se je Krjavelj odločil: »Nisem ti še dal imena, ampak ker toliko mijavkaš, boš kar Mijavka.” Mijavka je bila zadovoljna.

Nekega dne je bilo Krjavlju dolgčas. Opazoval je Mijavko in zdelo se mu je: »Ta mačka ima skrit talent in izvedel bom, kaj je to.« Dolgo je poskušal. Prvi dan je poskusil, če je ta skrit talent mogoče kuhanje, a ta načrt je splaval po vodi. Mijavka se je samo igrala z lonci in kuhalnicami, posodo polno vroče vode pa prevrnila na tla. Slišalo se je samo: »Štrbunk!«. Drugi dan je pomislil, da Mijavka mogoče obvlada igranje kitare, a glej, naredilo je: »Dojnk!« in vse strune na kitari so počile. Čez nekaj dni, po dolgem času razmišljanja, ga je prešinilo: » Mijavko bom naučil voziti kolo!« V hiški je iz starih delov avtomobila kar sedem dni sestavljal majhno kolo. Sedem dni zapored se je iz njegove hiške zato slišalo: »Bzzzzz,« pa tudi: »Bum, bum, bum!« in: »Kh, kh, kh.« No, osmi dan mu je le uspelo. Mačko je posadil na kolo in jo spustil po hribu. »No, pa sem ga le odkril!« je vzkliknil.

To zgodbo je še dolgo časa v koči pripovedoval poslušalcem, polnim pričakovanja.

Ajda Rojko, 6.a

Mislim, da že vsi poznate starega vojščaka Krjavlja. Pripoveduje zelo zelo zanimive zgodbe in ena od teh je tudi, kako je kozo odvadil jesti sosedovo deteljo. Glasi pa se tako:

Nekega sončnega dne je Krjavelj opazil svojo kozo Micko, kako pri sosedu nekaj žveči. Pri sebi si je mislil: “Uboga revica, že dolgo te nisem spustil ven in ti dal kaj za jesti.” Nekaj časa jo je še opazoval nato pa ji rekel: “Malo se še napasi, potem pa priskakljaj nazaj v hišo.” In to se je tudi zgodilo. Okrog sedme ure zvečer se je koza odpravila noter. Za njo se je še slišalo le pojnk, pojnk, pojnk,… Naslednji dan je Krjavelj svojo kozo spet spustil na dvorišče in takoj se je zapodila na sosedov vrt, kjer rastejo detelje. Enako kot prejšnji dan, ji je Krjavelj rekel: “Ko se boš najedla, pridi nazaj v hišo.” In ko je ura odbila sedem, se je slišalo pojnk, pojnk, pojnk, a tokrat bolj glasno. Krjavelj je kozo Micko spustil na dvorišče še naslednji dan in ta dan ji ni rekel, naj se vrne noter, ko se bo najedla, ampak jo je zaklenil ven, saj se mu je zdelo čudno, da je vedno prišla ob enaki uri v hišo. Ura je že spet odbila sedem in koza se je hotela vrniti v hišo. Ugotovila je, da so vrat zaklenjena, zato se je vrnila na sosedov vrt. Ta dan je koza zelo glasno cmokala, tako, da je ta zvok: cmok, cmok, cmok v svoj hišo slišal sosed, ki pa ni bil preveč navdušen in zato je zavpil: “Spet ta neumna koza žveči mojo deteljo!!!!” Od jeze je postal ves rdeč v obraz. Jezen sosed si je v mislih spet rekel: “Saj ni kriva koza, kriv je njen lastnik, ki še za sebe ne more skrbeti, kaj šele kozo.” Krjavelj, star vojščak, pa je že pozabil na Micko, svojo kozo, tako, da je zaspal, a ravno, ko je sanjal najlepše sanje, ga je prebudilo tok, tok, tok, tok, trkanje soseda. Hitro se je vstal in odhitel k vratom, saj ni imel veliko obiskov. Odprl jih je na stežaj in zaspano rekel, ko je videl soseda: “Kaj, kaj, kaj je tako pomembno, da me budiš sredi najlepših sanj?” Sosed mu je odgovoril: “Nič kaj, kaj, kaj, tvoja neumna koza spet je mojo deteljo!” Krjavelj je šel po svojo kozo in soseda nato vprašal: “Kje pa je kakšna koza, nikjer je ne vidim? ” Sosed je postal v obraz še bolj rdeč in Krjavlju je šlo že zelo na smeh. Nato je sosedu pred nosom zaloputnil vrata in se še naprej smejal tako, da je cela ulica slišala samo: “Hahaha, hhaahhaa, haha,…” Naslednji dan se je odločil, da bo svojo kozo Miciko odvadil jesti sosedovo deteljo in ker se ni spomnil druge rešitve, jo je privezal na povodec in povodec je privezal okrog drevesa. Pod drevo pa je posadil deteljo, a ker še ni zrasla, jo je dopoldne ukradel sosedu, saj ga ni bilo doma.

Tako se je glasila njegova zgodba, ki pa jo še zdaj pripoveduje v krčmi.

Lia Horavt Zupančič, 6.a

S šolo smo odšli na izlet na Peco.

S sošolci smo sledili konju. Vsi sošolci so izginili v hosti in tako sem sam prišel do jame, v katero me je vodil konj. Šla sva po groznih stopnicah, prekritih s kožuhom. Prišel sem do velike sobe, v kateri so Kralj Matjaž, Martin Krpan in Prešeren igrali karte in pili rujno vince. Ko so me zagledali, so začeli preklinjati, nato so mi ponudili grozdni sok. Po nekaj urah smo se poslovili in sem odšel do avtobusa. Za spomin so mi podarili njihove karte.

Ko sem prispel do avtobusa, sem se zelo razveselil, saj so me tam čakali tudi moji izgubljeni sošolci.

Maj Garb, 7. b

Učenke od 7. do 9. razreda so sodelovale na Literarnem natečaju za najboljše ljubezensko pismo med mladimi v Sloveniji 2016, ki ga organizira KD Josipine Turnograjske iz Preddvora. Letošnja tema je bila “Ljubezensko pismo domovini”. Kljub zahtevni temi so se vsa dekleta izkazala in dobila priznanje za odlično literarno delo.

PISMO ILANE ZOYE GLISIK IZ 9. A

Draga nova domovina!

Predvidevam, da tvoja mladina ne bo imela težav pri pisanju tega pisma, saj so se tukaj rodili, odraščali in se učili. Tukaj so naredili prve korake, izrekli prve besede in doživljali svoje najlepše trenutke. Pisanje tega pisma je zame drugačno doživetje, saj nisi bila vedno moja domovina.

Leta 2002 sem se rodila v ZDA in tam preživela prvo polovico svojega življenja. Da obstajaš, sploh nisem vedela do svojega šestega leta, ko sva te z mamo prvič obiskali. Mama je Slovenka, ki se je v Ameriko preselila v svoji mladosti in je tam živela deset let. Po dveh obiskih smo se končno odločili, da se bomo sem preselili za zmeraj.

Preselili smo se leta 2010, ko sem bila stara sedem let. Takrat še nisem znala niti ene besede tvojega jezika. To mi je v začetku povzročalo kar nekaj težav pri druženju in učenju, saj sem imela težave pri sporazumevanju s sošolci in učitelji. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je tvoj jezik veliko težji od angleščine iz več razlogov; slovnica je precej bolj zapletena, izgovorjava pa je lahko kar zoprna (potrebovala sem en teden, da sem se naučila izgovoriti črko ž). Težave sem imela tudi ob branju in dojemanju besedil.

Tega pisma ne pišem z razlogom, da bi omenjala samo tvoje negativne lastnosti, ampak predvsem z namenom, da opišem svoje misli in ponos na tebe, mojo domovino.

Sprva nisem razumela dosti o tebi. Jezik mi je bil tuj, kultura se mi je zdela nenavadna, ljudje so mi bili čudni. A čez čas sem se navadila različnosti in naučila sem se te imeti rada, kakor da sem se pri tebi rodila.

Četudi se tukaj ne dogaja toliko kot v ZDA in čeprav nisi najbolj znana, kdor se poglobi v tvojo zgodovino in kulturo, lahko hitro vidi, da si ena izmed najlepših držav,ki obstajajo. Tukaj se počutim varna, čutim pripadnost, lahko sama hodim naokoli brez strahu, ljudje so prijazni in večinoma optimistični, kultura je zelo pestra in zanimiva, izvrstna je tudi hrana.

Zelo sem vesela, da smo se preselili sem, saj drugače ne bi mogla tako podrobno spoznati tvoje čudovite kulture. Ti si najlepša domovina in zelo sem ponosna, da te imam.

Z ljubeznijo,

Ilana.

PISMO EVE ZELNIK IZ 9. A

Ljudje širnega sveta!

Včasih se sprašujem, kakšen odnos imamo ljudje do svoje domovine. Vsak bi moral s seboj nositi vsaj kanček ljubezni in polno spominov na svojo domovino, ko odkriva svet. Tako vsaj čutim jaz, saj vem, da se teh globokih čustev o kraju, kjer smo odraščali, ne da potlačiti.

Slovenija je takšen kraj, kjer bi si vsak želel živeti in odkrivati najmanjše in najlepše kotičke tega majhnega dragulja, ki se skriva v neokrnjeni naravi. Ne poznam lepšega kraja za sprostitev ali pa samo za oddih od napornega življenja med zidovi, kje ob kakšnem potočku, v naših gozdovih, kjer nam prelepo prepevajo ptice, v gorah, s katerih lahko vidimo najlepše pokrajine daleč naokrog, na morju, kjer zaplešemo ob zvokih valov, ali pa samo v okolici svojega doma in na vsakem koraku vzpostavljamo stike z naravo. Potrebno je samo prisluhniti, kako lepe reke in potočki pripovedujejo zgodbe, saj šele takrat ugotovimo, kako se narava prepleta z našo bogato zgodovino.

Seveda pa Slovenija ni samo narava. So tudi dobrosrčni ljudje, s katerimi se poveselimo in prelepe trenutke delimo, saj nas povezuje ljubezen in močna vez do naše domovine. Ti ljudje vsakogar sprejmejo medse in mu pomagajo spoznati njihovo domovino. Zraven seveda spadajo tudi običaji. Ni lepšega kot preživeti trenutke z ljudmi, ki jih imaš rad, ob lepem nedeljskem kosilu, ko toplo sonce sije na mizo polno domačih dobrot. Imamo veliko običajev, ki se razlikujejo od kraja do kraja, zagotovo pa smo vsi zelo ponosni nanje.

Vsi mi, ki nam je Slovenija domovina, bi se ji kdaj pa kdaj lahko zahvalili, da smo lahko ustvarili toliko lepih spominov in trenutkov, ki nas takoj spomnijo, kje je naše srce doma. Če bi ljudje resnično cenili svojo domovino in se zavedali, kako pomembna je domovina v našem življenju, bi vsi lahko postali močnejši in bolj povezani, kajti povezovala bi nas ljubezen. To, da imamo domovino, na katero smo lahko ponosni, je eden najlepših človeških občutkov.

V moji domovini sije sonce lepše kot drugod in zvezde nam nagajivo plešejo na jasnem nočnem nebu. Verjamem pa, da lahko vsi vi trdite enako tudi za svojo domovino.

Z ljubečimi pozdravi,

Eva

PISMO PINE KRAMBERGER IZ 9. A

Lepo pozdravljeni!

Zaradi hude stiske med prvo svetovno vojno sem se odločila, da napišem pismo, saj tukaj nikoli ne vem, kdaj se mi bo življenje končalo in vam želim opisati to kruto obdobje.
Sem bolničarka na vzhodni fronti in oskrbujem naše vojake, ki imajo psihične in fizične poškodbe od strelov in granat. Z vojaki se skrivam v jarkih in jim pomagam po najboljših močeh. Vsak dan umre veliko mojih “prijateljev” in mi živci že res zelo popuščajo, saj sem zelo čustvena oseba. Rada bi povedala, da nikakor nobenemu na svetu ne privoščim mojega dela. Ko vsak dan pred mojimi očmi izkrvavijo ljudje, se začnem zavedati, kaj mi pomeni moja domovina Slovenija. Tukaj na meji med Rusijo in Avstro – Ogrsko se skrivam v jarkih, medtem ko me doma čaka velika družina. Mož je prav tako moral v vojno, zato je najstarejša hči, ki je stara rosnih 12 let, morala prevzeti mojo vlogo, najstarejši sin, ki jih ima 13, pa vlogo očeta. Ne vem, kako mojih sedem otrok shaja iz dneva v dan, saj nimamo veliko stikov, saj je to tukaj praktično nemogoče. Napisala sem že ogromno pisem, a še nisem dobila odgovora. Upam, da bo sreča tokrat na moji strani.
To pismo pišem, saj želim vsem prebivalcem, še posebej otrokom povedati, kako čudovita je naša dežela. Tukaj nimamo veliko vode, vi imate vodnjake, nimamo hrane, vi ne veste, kaj je lakota, nimamo varnega zavetja, vso noč in dan ždimo v blatnih jarkih, vi spite pod streho na toplem senu, imamo raztrgane in umazane cunje, vaša obleka pa je čista. Vi imate prijatelje, družino, tople besede, objeme, medtem mi ohranjamo mirno kri sami s seboj. Povem vam, cenite svoje življenje, premoženje, prijatelje, prisluhnite svoji domovini in ji pomagajte, kolikor je v vaši moči. Velikokrat se mogoče ne zavedate, kaj imate, vendar prisluhnite zgodbam kot je moja in takoj se vam bo spremenilo mišljenje. Tudi če vas zebe, če ste bolni, ko želite obupati, ko mislite, da ne gre več naprej, takrat se vprašajte, zakaj obstajate in živite. Naj vam pojasnim, življenje vam je bilo dano, ker ste dovolj močni, da ga živite, zato ga izkoristite in počnite stvari, ki vas razveseljujejo. Vem, da se morate potruditi, da preživite, ampak zato živite, da se dokažete in v najtežjih trenutkih si zapomnite le eno: “Nikoli ne obupajte!”. Včasih se vam zdi, da je zdaj res konec sveta in se vam vse poruši, ampak v takih trenutkih si samo recite: “Jaz zmorem!”, in se spomnite mojih besed.
Res je najbolj pomembna na svetu ljubezen, pripadnost do svoje dežele, domovine. Domovina je najlepša stvar na svetu in zato jo moramo cenit, kakršna je. In upam, da ne bom nikoli v življenju slišala človeka, ki bo rekel, da ne mara svoje domovine. To ni mogoče, saj je ljubezen do domovine prirojena, mi jo z leti lahko le še izpopolnimo in krepimo. Domovina nam da najbolj pomembne in osnovne stvari v življenju, zato ji moramo pomagati, ko nas potrebuje in se za njo boriti.
Hvala vam, ki boste prebrali to pismo in prosim dajte mi odgovor, saj mi bo to dalo več moči, da se borim naprej in rešujem padle borce. Cenite in spoštujte domovino!

Lepo vas pozdravlja,

bolničarka Tončka

PISMO MELISE ZELENIK IZ 8. A

PISMO ŽANE IVANE HALUŽAN SAGADIN IZ 7. B

Draga moja Slovenija, moja ljuba domovina!

Videl te nisem že zelo dolgo. Te tvoje lepe gore in reke pa še tvoje čudovito morje. Tam v daljni Ameriki me daje domotožje. Zdaj sedim v hiši in ti pišem to pismo. Saj ne, da tu ni lepo. Veliko zabavnih stvari je, ampak še vseeno ni Slovenija, moja domovina.

Pogrešam te tvoje običaje kot so kurentovanje, pustna povorka in Katarinin sejem s suho robo v starem mestu Ptuj, kjer je vedno polno ljudi. Pogrešam svojo družino v Sloveniji, sorodnike in prijatelje. Pogrešam to, da v roku treh ur lahko prideš iz enega konca Slovenije na drugega. Pogrešam čisto vse, kar se tam dogaja. Rad bi se vrnil domov v svojo majhno hiško na Gorenjskem in rad bi odšel na morje v Portorož in Piran. Rad bi se odpravil na obisk k teti Mari v Belo Krajino. Odpravil bi se v Lendavo k prijateljici Poli in nato zavil še v Maribor pogledat najstarejšo trto na svetu.

A kaj mi vse te želje, če pa imam tukaj službo in hišo, pa še tudi svojo ženo in otroke. Za to službo sem garal celo življenje, zdaj pa jo naj kar pustim? V hišo smo vložili celo premoženje in sedaj jo naj kar prodamo? Oh, vsi ti problemi. Zares si želim, da bi bil doma v Sloveniji pri svojih bratih in sestrah. Zelo rad imam svojo ženo in otroke, ampak svojih sorodnikov nisem videl že 10 let. Še brati in sestre ne poznajo mojih otrok. Želim si kupiti letalsko karto in se odpraviti v Slovenijo. Spakirati vse stvari in se odpraviti v ljubo domovino. Upam, da mi bo to kdaj uspelo, srčno upam. Če pa ne, vedi, da te pogrešam in te imam zelo rad.

Z vso ljubeznijo,

Janez Černejšek

PISMO KAJE BREZNIK IZ 7.B

Draga Slovenija!

Vse premalokrat ti povemo, kako te imamo radi. Ti si naša država, naš ponos in naš dom.

V sebi skrivaš toliko bogastev, toliko bogate zgodovine, toliko naravnih lepot, mi pa tega ne znamo ceniti, spoštovati. Ponujaš nam toliko lepot, ki jih ne znamo odkriti. Dala si nam vse, kar potrebujemo za življenje: vodo, rodovitno prst, toliko naravnih lepot, mi pa od tebe zahtevamo še več tako nepotrebnih stvari. Ti nas tako lepo oskrbuješ, mi pa te zavračamo, onesnažujemo in te uničujemo. Res, da si mala država, a imaš vse, kar imajo druge, večje države, ki jih cenimo bolj kot tebe. Imaš obalo, gore, hribe, travnike, nižine, reke, polja, jame, mesta, vse. Res, da smo imeli veliko poplav, nesreč, za katere smo si krivi sami, a vseeno si nas obvarovala pred vojnami, napadi in vsemi hujšimi stvarmi. Res, da nismo najbolj napredni, a imamo televizijo, telefon, radio in različne tehnologije, ki jih nekateri nimajo. Že toliko hudega si dala skoz,i a te še vseeno ne cenimo dovolj.

Zelo te imam rada, a vem, da bi o tebi lahko izvedela mnogo več in te cenila še toliko bolj.

Tvoja Kaja