Že od nekdaj rada pomagam drugim ljudem in že v četrtem razredu sem v šoli pomagala v vrtcu Žabicah. Zato sem se tudi letos odločila, da bom pomagala v vrtcu in v knjižnjici, ker rada berem knjige.

Na začetku leta nam je učiteljica pri geografiji razdelila liste, na katerem smo se vpisali za pomoč v knjižnjici in v vrtcu. Najprej sem se samo vpisala za pomoč v vrtcu z mojo prijatejico Valentino. Čez nekaj dni pa sem se odločila, da bom pomagala tudi v knjižnjici, ker moje sošolke tudi pomagajo tam. V enem tednu smo izvedeli, v kateri skupini smo v vrtcu in kdaj tam delamo. Jaz sem z Valentino v vrtcu ob ponedeljkih prvo šolsko uro pri Sovicah.

Že takoj ko smo izvedeli, kdaj kje smo, smo lahko začeli pomagati. Z Valentino sva šli prvi dan v vrtec zelo živčni, ker naju je bilo strah kakšne so vzgojiteljice in kako se bodo odzvale. Pri Sovicah poznam vzgojiteljico, ker je že v Zgornjem Dupleku pomagala pri učenki s sladkorno boleznijo in bila kasneje tudi vzgojiteljica v vrtcu. Otroci so stari 3-4 leta, najmlajša pa je januarja dopolnila komaj 2 leti. Vsak ponedeljek prideva v šolo in greva v vrtec. V vrtcu se radi igrava z otroki in oni z nama. Pomagava jim pri igri in se z njimi igrava. Ko napoči ura osem, jim pomagava pri zajtrku in ko se konča prva šolska ura odideva, večina pa nama reče adijo, ko greva.

V knjižnici pa pomagam ob sredah prvo šolsko uro. Ko sem prvi dan pomagala, sploh tega nisem vedela, dokler nisem prišla v šolo in me je sošolka presenetila z novico in mi je pokazala delo v knjižnjici, ker tudi ona pomaga. Navadno pridem v knjižnjico 10 minut do začetka ure, ko je knjižnjičarka v zbornici. Takoj se lotim razvrščanja knjig, ki mi jih je že prej knjižnjičarka nastavila. Izposojam knjige in jih vračam. Lahko mi pridejo tudi pripovedovat in jim nkoli ne pogledam čez prste. Včasih grem v nižje razrede povedat, kdo zamuja z vrnitvijo knjige. Mislim, da je največ nekdo zamujal dva meseca. V knjižnici se tudi včasih učim. Končam, ko se konča prva šolska ura.

Prostovoljstvo se mi zdi zanimivo, ker rada pomagam drugim in se mi to ne zdi težko delo. To delo priporočam vse, ki radi pomagajo drugim.

Lara Klemenčič, 8.a

»Prosim!« poskusim že stotič. »Ne.« »Zakaj? Nič mi ni!« »Mack, umiraš!« »Saj vem. Ni me treba prepričati!« Odkar je izvedel, da imam raka na pljučih in da so mi dnevi šteti, mi to kar naprej ponavlja. Želi, da bi bila močnejša od njega. Noče se sprijazniti z dejstvom, da njegova mala deklica ne bo živela večno. »Zakaj si potem tako želiš ven?« »Ne razumeš? Vedno praviš, da se moraš počutiti živo, če hočeš živeti. Želim izkoristiti zadnje trenutke.« Ljudje govorijo eno, delajo pa drugo. Kako ironično. »To sem jaz. To je moje življenje.« »Vem, zato ga moraš varovati.« Ne bom ga prepričala. Ujeta sem v hiši. V moji bledi, dolgočasni podrtiji, napolnjeni s prahom.

Počasi se obrne. »Mack, nočem te izgubiti.« Odide. Počutim se krivo. Vedno se je trudil zame, jaz pa ga ignoriram.
Odprem vrata balkona in stopim na stol. »Justin!« Zavese na oknu sosednje hiše se dvignejo. »Hej.« »Počakaj trenutek.« Z mize poberem list papirja in nanj nakracam par besed. Iz njega oblikujem malce deformirano papirnato letalo in ga vržem proti njemu. Seveda mi to ni uspelo. Letalce je zadelo steno in padlo v sneg. »Življenje ni pravljica,« se mi je nasmehnil. Stekel je ven in ga pobral. Razgrnil je list. »So ti dovolili?« je posmehljivo vprašal. »Ne.« »Si prepričana o tem?« »Ne.« Odkimal je z glavo, nato pa prasnil v smeh: »Čez pet minut pred mojo garažo.«

Pol ure kasneje sva že sedela v njegovem avtomobilu. »In kam pravzaprav nameravava iti?« »Ne vem še.« »Mack?« Pogledam ga. Zazrem se globoko v njegove oči. Temno rjave z zelenimi pegami. Prime me za roko. »Skupaj sva v tem.« Naslonim se na sedež. Globoko vdihnem in zamižim. Kaj vse bi lahko počela, če bi bila taka kot vsi, če ne bi bila drugačna.

Avto se ustavi. Skozi zarošeno steklo se svetlikajo topli sončni žarki. Vse naokrog je snežno belo. »Tu sva,« oznani. Stopi ven in mi odpre vrata. »Imaš kakšno željo?« »Ne vem, če sploh kaj zmorem. Saj veš, lahko umrem.« Zadnjo besedo sem povedala počasi, da bi se mu vtisnila v njegovo veliko glavo in ga preganjala. Očitno rada dražim druge. Ampak Justin le privzdigne obrv in me porine v sneg. »Mack Mcallister, živi!« Podal mi je roko in me dvignil. »No, kaj bova počela?« sem vprašala. »Drsala bova,« reče in se obrne proti zaledenelem jezeru. »Nimava drsalk,« pokažem na noge. »S čevlji.« Prepričal me je.

»Zakaj si sploh tu, z mano? Ne bi ti bilo treba priti.« »Veš, včasih te je res težko prenašati. Prišel sem zato, ker te imam rad. Vem, koliko ti pomeni svoboda in zato sem tu. Tebi na uslugo.« »Nisem vedela, da se rada drsam.« »V bistvu le hodiva po ledu. In to si prvič počela pred petimi minutami.« »Veš, veliko zabavnejši si, ko molčiš.« In je. Molčal in se nasmihal. Ravno takrat pa se je od zadaj zaslišal pok. Zaprepadeno me je pogledal in se v istem hipu ustavil. »Mack, ne premikaj se!« Bila sva sredi jezera. Popolnoma sama. Led pred nama je počil. Nekaj vode je pljusknilo na površje. »Ne premikaj se!« je ponovil. Razpoka se nama je hitro bližala. Še trdneje sem ga objela. Moje dihanje je postalo vse sunkovitejše in nenadzorovano. »Vse bo v redu,« je še izdavil, preden so se tla pod nama vdrla. Ledeno mrzla voda naju je posrkala vase. Vse pred nama se je krušilo. Nisva imela izhoda. »Potrpi še malo.« Njegov glas ni bil več tako odločen, bil je tih in prestrašen. »Uspelo nama bo. Zdrži.« Oprijel se je za debel kos plavajočega ledu in se povzpel nanj. »Primi se!« Potegnil me je iz vode.

Tresla sem se. »Oprosti,« sem dahnila. Objel me je, nato pa pobral. Sedela sva na mehkem snegu. Tiho. »Hvala,« sem končno izustila. »Zakaj?« »Zato, ker si.« Spogledala sva se in začela smejati. »To je bila slaba ideja,« je rekel, medtem ko si je iz las pobiral koščke trave. »Najslabša.« »Samo malo.« Stekel je k avtu in v predalu našel košček papirja. Iz njega je naredil majhno letalce in mi ga vrgel. Razgrnila sem list in prebrala stavek. »Ja, prav imaš, še sem živa.«

Mia Miholič, 8. b

Knjiga Sadako hoče živeti je zgodba, ki temelji na zgodbi štiriletne deklice Sadako, ki živi v Japonskem mestu Hirošimi. Dogaja se v 2. svetovni vojni. Knjigo je napisal Karl Bruckner in je ravno za to knjigo prejel največja priznanja. V njej je prepričljivo in nevsiljivo opisal ljudi in njihovo življenje nekaj dni preden je nanjo padla atomska bomba…

Knjiga me ravno ni pritegnila po zunanjosti ali naslovu ampak toliko bolj po vsebini. Na čase se vidi, da je knjiga iz leta 1961 ampak je pisateljica uporabljala dokaj moderen način pisanja. Precej dobro je tudi napisano kako je deklica popolnoma nedolžna in sploh ne ve, da je vojna. Knjiga je predstavljena tudi iz drugih stališč. Predstavljeno je življenje napadalca, ubranitelja in prebivalcev. To se mi zdi zelo dobro saj je predstavljeno trpljenje vseh treh prej naštetih.

Knjigo bi priporočala vsem, ki imajo radi zgodovinske in knjige z zgodovinskim ozadjem, najbolje pa bi bilo, da knjigo bereje tisti, ki jih ne moti star način pisanja ampak pozor! Tudi sama nisem ljubiteljica tega načina pisanja ampak verjamem, da bi bilo zanimivo branje tudi bralcem, ki imajo raje sodobne knjige. Knjiga je napisana tudi na zelo žalosten način, a navsezadnje resničen.

Če pa vam bo ta knjiga všeč pa so tukaj tudi druge knjige z zgodovinskim vsebino: Upihni luč, Košček zemlje, Tetovator iz Auschwitza, Kradljivka knjig in druge.

Kdor spričo določenih stvari                                                                                                                                                                  ne izgubi razuma,                                                                                                                                                                                     ga nima, da bi ga                                                                                                                                                                                     izgubil.

G. E. Lessing

Alina Barbarič, 7.a

Živjo! Tukaj je po dolgem času en blog, v katerem bom pisala o prehrambnih navadah. Kaj so sploh prehrambne navade? Katere skupine prehrambnih navad poznamo? Kako se oblikujejo prehrambne navade? Če bi radi zvedeli več o prehrambnih navadah in dobili odgovore na ta vprašanja, si preberite ta blog.

Kaj so prehrambne navade?

To so navade: kako jemo (hitro, počasi, sede, stoje,..), kaj radi jemo (sadje, zelenjava, meso, kuhane ali ocvrte jedi,..). Te navade pa delimo na dve skupini in sicer na slabe in na dobre prehrambne navade.

Dobre in slabe prehrambne navade

Kaj so slabe prehrambne navade?

Uživanje enolične hrane, zaužitje premalo oz. preveč hrane, hitro uživanje hrane in manj kot trije obroki na dan.

Kaj so dobre prehrambne navade?

Uživanje raznolike hrane, ustrezna količina hrane, počasno uživanje hrane ter več kot trije obroki na dan.

Kako se oblikujejo prehrambne navade?

Tvoje prehrambne navade se oblikujejo na različne načine največji dejavnik na njih pa so starši npr. če so starši vegani bodo vrjetno  tudi tebe vzgajali kot vegana. Tukaj so še tudi drugi dejavniki kot so pokrajina, vera npr. Kristjani-postni dnevi, kaj je “cool” in seveda ne smemo  pozabiti na denar, nekateri si lahko privoščijo več bolše oz. zdrave hrane kot ostali, ki si tega ne morejo.

Kako dolgo bi naj potekali obroki?

Za vsak obrok si moramo vzeti čas za nekatere več za nekatere manj. Zajtrk naj bi trajal 10-15 min tako kot popoldanska in dopoldanska malica medtem ko naj bi kosilo trajalo 20-30 min tako kot večerja.

Bulimija in anoreksija

Z napačnimi prehrambnimi navadami pride tudi do bulimije in anoreksije. Bulimija je bolezen v kateri se bolniki prenajedajo in nato zaužito  hrano izbruhajo. Anoreksija pa je nasprotno od bulimije bolniki anoreksije pa pojejo premalo in preveč telovadijo v misli, da so “predebeli”.

Kakšne so vaše prehrambne navade, so dobre ali spadajo med slabše? Kdo je pri vas največji vpliv na vaše prehrambne navade?

Zara Šauperl,7.a

Vsakdo izmed nas je v življenju že pogledal kakšen film in si o njem ustvaril svoje mnenje. Mogoče nekomu ni bilo všeč, da si film hvalil, saj njemu ni bil všeč. A s tem ni nič narobe. Vsi ljudje na svetu pač ne razmišljamo enako. Mnogim so všeč komedije, nekaterim grozljivke in drugim drame. Seveda pa nam ni všeč vsak film, ki ga pogledamo. Tudi če ima tematiko, ki nas bi uspela zanimati, mogoče ne bo postal naš najljubši film.

Pri izbiri, pa nam seveda veliko pomagajo tudi prijatelji in znanci. Če nam nekdo reče: ”Ta film moraš videti. Zelo mi je bil všeč, pogledal bi ga še enkrat.” Bomo film res pogledali in se bomo zraven zabavali, saj če nam je to on rekel, je zagotovo dober film. Ko pa nekje slišimo: ”Joj… Film, ki sem ga včeraj gledal, je bil res zelo dolgočasen in sem skoraj zaspal zraven.” Tega filma zagotovo ne bomo gledali z veseljem, saj bomo že v naprej vedeli, da je zelo dolgočasen in itak ni vreden ogleda. Malo kdo pa se bo o filmu res pozanimal. Zato moramo svoje mnenje vedno utemeljiti. Torej povedati, zakaj nam ni bil všeč in zakaj nam je bil, na primer: ”Včeraj sem gledal film in je bil res dolgočasen. Ni mi bil preveč všeč glavni igralec, ampak sem ga gledal do konca ravno zato, ker so mi povedali, da bo konec zanimiv.” In ko bomo od nekoga slišali takšno utemeljeno mnenje, bomo mogoče le pogledali, kdo pa je bil glavni igralec v filmu in kakšna je bila tema. In če bomo videli, da nam je ta igralec všeč in da vedno igra v zanimivih filmih, ki so nam všeč, bomo film mogoče pogledali, kljub mnenju, ki smo ga slišali.

Za konec svojega bloga pa vam izdam še, da sta se v letu 2018 med največje filmske uspešnice priborila filma Zvezda je rojena in Medvedek Paddington 2, ki sta bila zelo priljubljena med gledalci. Če boste ali ste filma pogledali, in vam nista bila všeč, nič za to. Tudi če sodita med najbolj priljubljene, ne pomeni, da morata biti naša najljubša. Če vas kdo vpraša, kakšen se vam je film zdel, mu povejte po resnici in svoje mnenje utemeljite, saj vas bo tako vsak razumel in ne bo prišlo do prepira.

Karolina Pernek, 8.b

Vsak kraj ima svoje legende, nekatere so bolj, nekatere pa so malo manj zanimive. Po mojem mnenju ima Duplek dve zelo zanimivi legendi in odločila sem se, da vam ju bom podrobneje opisala. Upam, da vam bo všeč.

1. Čarovnice:

Ob besedi čarovnica se danes spomnimo le pravljičnega lika, hudobne ženske ali maske s pustnih karnevalov. Iz številnih starih zapisov in zgodovinskih dokumentov pa izvemo veliko več.
Samo v Dupleku (natančneje na Vurberku) je v času čarovništva med 15. in 18. st. na čarovništvo bilo obtoženih kar 500 ljudi, od tega 341 žensk. V Evropi in po svetu pa več milijonov ljudi.
Mračni srednji vek je bil vseskozi zaznamovan z različnimi boleznimi, kugo, divjale so vojne, pustošile so lakota in naravne katastrofe. Ljudje so vzroke za vse to pripisovali hudiču in njegovim pomočnikom na Zemlji, čarovnicam, tako imenovanim “satanskim nevestam”.
Za sum so zadostovale že vaške govorice. Vsako bolezen, neprijetnost ali nenadno smrt bližnjega so ljudje pripisali uroku. Čarovništva so lahko bili osumljeni praktično vsi in tako postali “krivi” za razne nesreče, pogin sosedovih kokoši ali ljubezensko čaranje.
Čarovnice so zažigali na grmadah, nam najbližja je na Vurberku, ki je zdaj znana kot nekakšna znamenitost Dupleka. Na slovenskem je v tistem času bilo postavljenih okoli 110 grmad. Če obtoženka ni priznala, da je čarovnica, so nad njo izvedli tako imenovano čarovniško kopel. Čarovnico so zaprli v kletko, ki je na spodnjem delu bila obtežena s kamni, kletko so nato potisnili v vodo. In če se je žrtev rešila, je bila čarovnica in so jo obglavili ali zažgali. V nasprotnem primeru pa je kletka potonila in čez določen čas so kletko potegnili iz vode in truplo pokopali. Vodne kopeli so izvajali na vodnem stolpu na Lentu. Na Štajerskem je bil pogosto uporabljen tudi čarovniški stol, namenjen predvsem dolgotrajnemu mučenju. Npr. obtoženo Marino Vukinec iz Hrastovca so mučili kar 48 ur preden je izdihnila.
Leta 1585 je na Vurberku bila obtožena Marjeta Vilham, ki je priznala, da so čarovnice na pepelnični večer uporabljale za čaranje kokošje perje in kamne, pomešane z vodo. Letele so na metlah skupaj s hudičem. Izid procesa pa ni znan.

2. Kresnik:
Legenda pravi, da je Kresnik bil mlad kraljevič, povezan z ognjem (kresom in kresovanjem), svetlobo in rodovitnostjo. Ob rojstvu je imel na telesu odtise konjskih kopit, bil je devetkrat krščen, kar je morebiti prispodoba devetega brata. V evropskih pravljicah je takšnim izrednim otrokom bila dodeljena vloga ubijalca zmajev.
Kresnik je prebival na gori, kjer je ob vodnjaku raslo drevo z zlatimi jabolki, ki so prinašala zdravje, srečo in bogastvo. Po nebu se je vozil v zlati kočiji s konjsko vprego, imel je sestro in brata, znal se je spreminjati v vse stvari in živali. Varoval ga je pes čuvaj s štirimi očmi. Pred spopadom si je Kresnik nadel kamnito obleko. Kamen, zlasti gorski kristal, je bil po starih indoevropskih predstavah snov, iz katere je bil narejen nebesni obok, po tej analogiji je Kresnik nosil nebesno oblačilo.
Kresnikova dejanja: ugrabitev zlate krone kačje kraljice, osvoboditev gradu iz objema velike kače, ki je prišla iz močvirja prek Drave, rešitev žene Alenčice iz jetništva in črede ugrabljenih krav iz podzemske votline,…

Upam, da ste ob branju uživali, in da ste izvedeli kaj novega.

  Ema Bračko, 8.b

Silvestrski poljub smrti

Založba: Karantanija
Avtor: Ivan Sivec
Ilustriral: Uroš Hrovat

Ivan Sivec je zelo znan slovenski pisatelj, ki je prejel že mnogo nagrad za svoja dela. Knjiga Silvestrski poljub je resnična grozljivka, ki govori o družini Erjavec, ki se skupaj z družino prijatelja Mažija odpravijo silvestrovat v hribe. Toda namesto, da se predajo snežnim radostim in zabavi v koči, se jih vseh devet zaradi agregata, ki daje elektriko, hudo zastrupi z ogljikovim monoksidom (CO). Njihovo silvestrovanje na Veliki planini se kljub smešnim prigodam hitro spremeni v resno situacijo in reševanje družine. Bo sploh kdo od njih preživel ali pa so prav vsi zapisani – smrti?

To knjigo priporočam vsem, ki radi berejo resnične grozljivke, ki vsebujejo pomembno sporočilo, a kljub temu imajo kar nekaj smešnih dogodkov. Ta zbirka (Srečna družina), kot tudi knjiga (Silvestrski poljub smrti) sta obe napisani zelo zanimivo za branje najstnikom kot tudi ostalim.

Moj trenuten cilj je, da preberem vse knjige iz te zbirke, saj je res zanimiva.

Tia Heler, 8. a

Ognjeno srce je knjiga, ki sem jo prebrala med počitnicami in mi je bila zelo všeč. Knjiga je napisana po resničnih dogodkih, ki jih je doživljala pisateljica knjige Senait G. Mehari.

Založba: Učila international

Avtor: Senait Ghebrehiwet  Mehari

Prevod: Maruša Mugerli Lavrenčič

Leto izdaje: 2005

Senait je nemška pevka, ki se je rodila 3.decembra 1974 v Eritreji. Knjiga govori o njenem otroštvu, ki ga je preživela v dobrih in slabih trenutkih. Kot 6 letna punčka se je pridružila Eritrejski osvobodilni fronti in tako postala mlada vojakinja.

To knjigo bi priporočala vsem, ki radi berejo dolge romane z veliko zapleti ter biografijo. Je knjiga, ki ti da misliti in ti odpre drug pogled na svet.

Zara Šauperl,7.a