Pred kratkim se je začela kar 3. sezona šova Zvezde plešejo. Strog sodnik Andrej Škufca je postal očka, vendar ga njegovo očetovstvo ni nič spremenilo, kar dokazuje tudi prva enica, ki jo je sam dal Igorju Mikiću. V prvem izpadanju se je poslovil Gregor Kirsh, kar po mnenju publike ni pravično. V drugem izpadanju pa je izpadel Boris Kopitar, kar ni poželo toliko medijskega ogorčenja.

Danes pa vam bom povedala nekaj stvari o oddaji Zvezde plešejo, katere bodo morda nove za vas.

Tretja sta izpadla Igor Mikić in Valeriya Musina, ki pa sta dobila tudi prvo enico. Imata pa kar veliko skupnih stvari kot na primer: njuna najljubša številka je sedem, oba sta se preselila iz tujine (Valeriya iz Rusije, Igor pa je živel v Avstraliji), Igor je večkrat tudi obiskal Rusijo, kar je rojstna država Valeriye. Skupno pa jima je tudi to, da nerada hodita v hribe.

Eden izmed parov sta tudi Klara Lorger in Jernej Brenholc. Njima pa je skupno, da sta oba Štajerca, po horoskopu sta oba vodni znamenji (Klara je riba, Jernej pa rak), zanimivo pa je tudi to, da skupaj na trening in nazaj prevozita 500 kilometrov.

Eden izmed parov, ki so poželi veliko uspeha, sta med drugim Tanja Žagar in Arnej Ivkovič. Njima je skupno, da sta oba zelo sladkosneda in da lahko noč in dan jesta palačinke. Zanimivo pa je to, da je Arnej po horoskopu tehtnica, tako kot tudi Tanjin sin. Oba praznujeta rojstni dan oktobra. Zabavno dejstvo pa je to, da je Arnej petnajst let mlajši od Tanje, njen dragi pa je petnajst let starejši od nje.

Tretja sta izpadla tudi Tinkara Fortuna in Aleksej Rubcov. Oba sta starša in imata skupaj kar pet otrok, kar je toliko, kolikor imajo sodniki in voditelja skupaj. Med njima je kar 120 kilometrov razdalje, saj je Tinkara iz Polzele, Aleksej pa iz Kočevja, zato se na treningih dobita na pol poti. Verjetno pa sta tudi par, ki se največ nasmeji in zabava.

Jana Koteska in Tomaž Šter sta oba zelo energična, to pa ni njuna edina skupna točka.  Oba sta bila najslabša v matematiki v srednji šoli, oba pijeta kavo z riževim mlekom. Dve zabavni dejstvi pa sta, da če Jana obuje plesne čevlje, je Tomaž le za las višji. Drugo zabavno dejstvo pa je to, da je Tomaž star enaintrideset let in prihaja iz Dolenjske, tako kot Janin fant.

Si predstavljate, da bi plesali, ne da bi slišali glasbo in da bi bili uspešni? Miha Zupan in Maja sta dokazala ravno to, saj presenečata publiko in sodnike, ker je Miha gluh, ampak je eden izmed najboljših tekmovalcev letošnje sezone. Zabavno je to, da je Miha velik 204 centimetrov, Maja pa 164 centimetrov in je v njuni velikosti kar 40 centimetrov razlike. Razlika pa je tudi v njuni velikosti noge, saj je Majina številka noge 37, Mihova pa 50. Zabavno pa je tudi to, da je Mihovi ženi ime Maja, tako kot njegovi soplesalki in da sta po horoskopu obe dvojčici in obe rojeni maja.

Gledališka igralka Tina Gorenjak in Miha Vodičar sta se precej ujela. Oba zelo veliko delata, zato kam tudi malo zamudita, zabavno pa je to, da če zamudita na trening, sta drug za drugega točna. Oba pa obožujeta mačke.

Upam, da ste ob branju tega bloga vsaj malo uživali in da ste izvedeli kaj novega o tako znani oddaji.

Alina Barbarič, 7.a

Petek, 12.04.2019

Vsi živimo svoje življenje. Vsi imamo svoj par oči, a gledamo isti svet. In če prav gledamo popolnoma isti svet, ga vsi vidimo drugače. In v tem je čar življenja, čar tega, da smo drugačni. Ker tudi če se ti zdi, da nisi nič posebnega, ti lahko zagotovim, da si. Ker svet vidiš drugače kot jaz in drugače, kot vsi ostali okoli tebe. Sestavljaš pomemben delček mozaika 7,53 milijard ljudi na svetu. Brez tebe ne bi bilo enako. Zato vedi, da si nekaj posebnega in sam sebe ne jemlji tako samoumevno.

Ne pozabi nase,

Ajda

Trenutno se pri angleščini pogovarjamo o problemih na svetu in tudi, kako lahko izrazimo svoje mnenje o določeni temi. Po nekaj urah pouka smo morali narediti referat in jaz sem si izbrala temo Nobelova nagrada, kar seveda ni globalni problem, ampak sem morala na koncu izraziti svoje mnenje, če si predstavljena Nobelova nagrajenca zaslužita nagrado za svoja dejanja.

Ker pa sem se med delanjem referata naučila veliko neverjetnih stvari o tej nagradi, sem se odločila da najzanimivejše predstavim v tem blogu :

• Alfred Nobel, izumitelj veliko eksploziv kot npr. dinamita ali nitroglicerina, se je bal, kako bi se ga po vsem tem ljudje spominjali, zato je po smrti zapustil večino svojega bogastva v zaupanje, kar bi kasneje bilo znano kot Nobelove nagrade.
• Edini Slovenec, ki je prejel Nobelovo nagrado, je Friderik (Fritz) Pregl, ki je prejel nagrado na področju kemije, saj je izboljšal že obstoječo zdravilo proti žolčnim kamnom (Alma M. Karlin, Boris Pahor, Lučka Kajfež Bogataj,… pa so bili samo nominirani)
• Najmlajša Nobelova nagrajenka Malala Yousafzai je prejela nagrado pri 17, najstarejši nagrajenec pa je do zdaj Arthur Ashkin, ki je prejel nagrado pri 96 letih.
• Dva Nobelova nagrajenca sta nagrado zavrnila. To sta bila Jean-Paul Sartre , ki je zavrnil, ker ni rad dobival uradnih časti in Le Duc Tho, ki je nagrado za mir zavrnil zaradi razmer v Vietnamu.

Po spletu sem opazila, da se veliko ljudi ni strinjalo z zmagovalci Nobelove nagrade npr. Malala Yousafzai ali Barack Obama, ker si je po njihovem mnenju nista zaslužila ali ker veliko ljudi dela, skrbi za probleme na našem svetu enako dobro ali celo boljše kot onadva, pa je še zdaj niso prejeli… Po mojem mnenju si jo vsak, ki prejme Nobelovo nagrado, zasluži, saj komisija dolgo časa išče pravilne osebe za nominiranje in nato tudi za zmagovalca. Poleg tega pa se Malala in Obama razlikujeta od ostalih ljudi s temi problemi tako, da znata za razliko od njih, oba vzdigniti svoj glas in deliti njuno zgodbo, ter se boriti za svoje pravice, kot tudi od ostalih.

Tia, 8. a

Četrtek, 11.04.2019

Danes sem prebrala knjigo, ki mi je spremenila pogled na svet. Knjigo, ob kateri sem se iz srca nasmejala in eno redkih knjig, ob kateri sem jokala. Jokala sem, ker je bila tako zelo čudovita in je segla v kotičke mene, za katere nisem vedela, da sploh obstajajo. Ker je zapolnila praznino v meni, za katero nisem vedela, da mora biti zapolnjena. Knjigo, ki mi je pomagala, da razumem.

Naslov knjige je Neskončen stolp želv. Ljudje smo zgrajeni tako, da ne znamo razmišljati o neskončnosti, o brezčasnosti, o nečem, kar ni raziskano. In pri neskončnosti takoj pomislimo na vesolje. Ampak kaj če ti povem, da si tudi ti neskončen? Da so tvoje misli neskončne? Da so spirala. Ker vedno, ko se v tebi pojavi dvom ali skrb, se ju ne moreš znebiti. In ljudem, ki niso v tvoji koži, je lahko reči: le pozabi. Ampak vsi dobro vemo, da je pozabiti najtežje.

O podobni temi govori tudi knjiga Neskončen stolp želv. Nima smisla, da izveste obnovo, saj se njene razsežnosti po mojem mnenju ne da omejiti. Napisana je s skrbno izbranimi besedami. Polagam vam na srce, preberite jo. In ko jo preberete, razmislite o njej. Branje knjig navsezadnje ni tako dolgočasno in mučno , če bereš prave knjige. In ta je definitivno ena pravih.

P.S. Dnevi znajo biti dolgočasni, sploh zdaj, ko nam je sončne dneve spral april s svojim dežjem. Dnevi so sedaj strašansko melanholični. Zato sem se odločila, da bom začela pisati bloge. Dnevno. Upam da bodo le-ti vnesli kanček sonca in energije v te zaspane dneve.

Do naslednjič,

Ajda

Knjiga Trinajst razlogov je napisal Jay Asher. Knjiga temelji na zgodbi sedemnajstletne Hannah Baker, ki je naredila samomor. Preden se je ubila, je posnela trinajst kaset. Na vsaki kaseti je bila predstavljen en razlog in ena oseba zaradi katere je končala svoje življenje. Dva tedna po njenem usodnem dejanju te kasete najde njen sošolec Clay Jensen. Vsakdo, ki dobi te kasete, je eden izmed trinajstih razlogov, zakaj se je ubila. Clayu to ni dalo miru, saj je bila Hannah njegova simpatija in ji ne bi naredil nič žalega. Hannah je na kasetah priznala dejanja, ki so samo njej pomenile ves svet in tudi kazniva dejanja. Vsak, ki prebere to knjigo, mu vsaj malo spremeni način življenja, saj ugotoviš, da tebi tvoja nepomembna dejanja drugim uničijo življenje.

Knjigo priporočan vsem, ki radi berete napete in hkrati žalostne knjige, pri katerih je nemogoče ugotoviti konec.

Alina Barbarič, 7.a

Nov teden, nov blog. Današnja tema temelji na prijateljih. Osebe, ki jih spoznavamo celotno življenje.

Verjetno vsak ve, da prve prijatelje dobimo, ko se učimo svojih prvih korakov. Nekateri nato zapustijo naša življenja in čez leta pridejo novi. Te morda spoznamo po nesreči, morda jih na začetku sovražimo, morda se nam zdijo čudni ali pa tečni,… V glavnem, kasneje ugotovimo, da so veliko boljši, kot smo mislili. Ker je vsako prijateljstvo drugačno, se tudi drugače začne in drugače konča. Ena trajajo tako dolgo, dokler se v prijateljstvu ne zgodi neka prelomnica. Morda se med njima kaj splete (ljubezen pa to 😉 ) ali pa preprosto ne zdržita več skupaj. Medtem druga trajajo celotno življenje. Sicer pa vsak od nas drugače gleda na prijateljstvo. Prijatelj ni nujno tisti, ki ga vidiš vsak dan in se lahko nanj zaneseš ob vsaki priliki. Prijatelj je tudi nekdo, s katerim se lahko pogovarjaš ure in ure, pa se ga boš težko naveličal.

Nima smisla, da govorim, kaj je prav in kaj ne, ker ima vsak svoje mnenje o tem, želim pa pokazati, skozi besede seveda, kaj je zame pravo prijateljstvo. Prva stvar, ki se mi zdi pomembna, je ta, da si lahko v družbi prijatelja takšen, kot si. Da te ima rad takšnega, kot si. Da je vedno tu zate. Da si lahko sredi pogovora začneš peti katerokoli pesem. Da lahko poveš, karkoli se ti podi po glavi. Da mu napišeš sporočilo ob katerikoli uri in bo odpisal (pa čeprav prepozno). Da ne pozabi nate v družbi drugih. Da se med vama nič ne spremeni, pa čeprav se ne vidita nekaj dni, tednov ali mesecev.

Da ne bom predolg(očasn)a, želim povedati samo še nekaj. Moji prijatelji so posebni. Vsak po svoje. V dobrem smislu, seveda. Čeprav je veliko zgoraj napisanih stvari res (da sem jih najprej sovražila, bili so tečni,…), jih imam rada, takšne kakršni so. Upam, da bodo še nekaj časa v mojem življenju, da ne bodo hitro obupali nad mojo tečnobo. In naj vedo, da nas bodo kljub vsem stvarem, ki smo in jih še bomo preživeli, vedno vezali najslajši pogovori in najlepši spomini.

Čuvajte te posebne ljudi, kakor dolgo boste lahko,

Lia.

Odlašanje je, ko namesto da bi delal to, kar bi moral, delaš nekaj, kar ta trenutek ne rabiš ali ni tako pomembno. Ljudje smo pač ustvarjeni tako, da odlašamo oz. se raje lotimo stvari, ki so nam ljubše. Zato neprijetna opravila ali aktivnosti, ki bi jih morali storiti sedaj, radi odlagamo v prihodnost ali pa se jim celo izogibamo. Strokoven izraz za takšno početje je prokrastinacija.

Problem nastane, ko odlašanje začne ovirati naša dejanja, ko se neke aktivnosti nikakor ne moremo lotiti ali je dokončati.”Jutri začnem hujšati”, “se učiti”, “iskati novo službo” ali pa “oceno bom popravil naslednjič”.

V tem blogu bom navedla nekaj nasvetov, kako končati odlašanje ali ga vsaj omiliti :
-Napišite si vrstni red vseh nalog, ki jih morate opraviti, za vsako opravljeno stvar s seznama pa se nagradite. V zasluženi nagradi boste neprimerno bolj uživali, kot pa če bi odlašali, saj bi vas pri tem spremljala slaba vest in še marsikaj drugega.
-Razdelite nalogo na manjše dele, saj nobena naloga ni tako grozna in nemogoča za dokončat, če jo razdelimo na več majhnih nalog.
-Nalogo dokončajte zaradi lastnega občutka zadovoljstva in ne iz straha, kaj bodo rekli ljudje na to.
-Naučite se določiti, kaj je res pomembno narediti danes ali ta teden in kaj ne.
-Svojega odlašanja ni nikoli prepozno popraviti.

Po mojem mnenju najboljši nasvet, ki pa sem ga prebrala v knjigi, je, da če morate kaj narediti, čeprav se vam res ne ljubi, se ga lotite vsaj za 5 min, saj po petih minutah v to delo ponavadi kar “not padeš” in ga v nekaterih primerih celo dokončaš.

Tia, 8. a

Mesec april je zelo zanimiv mesec saj že prvi dan v mesecu torej 1.april praznujemo dan norčij pri katerem smo vsi bolj na norčije. Vsi smo v življenju nekoga nasmejali z potegavščino za 1. april.

In potem je tu že 2.april, ki pa je dan zavedanja o avtizmu. Ta praznik so uvedli zato da bi spodbudili ljudi k boljšem razumevanju avtizma. Avtizem ni bolezen, ampak se v medicinskem smislu obravnava kot kompleksna nevrološka razvojna motnja, pri kateri gre za neobičajen razvoj možganov. V osnovi gre pri osebah z avtizmom za težave pri verbalnem sporazumevanju, težko predvidijo stvari, izluščijo bistvo in razberejo pomen povedanega.

Svetovni dan zdravja pa je 7.aprila. Ta dan pa opominjajo ljudi kako je pomembno skrbeti za svoje telo in da si lahko vesel da nisi bolan kakor nekateri ljudje. Moraš skrbeti za svojo higieno in pravo prehrano in podobno.

letos pa je velika noč 21.aprila. To je eden najpomembnejših krščanskih praznikov v letu. Kristjani na ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Na veliki petek so Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Velika noč je za kristjane praznik veselja in upanja saj verujejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa upanje na vstajenje po smrti. Velikonočne tradicije se v veliki meri od države do države razlikujejo. Po tradiciji je na veliki petek strogi post, na veliko soboto se blagoslovijo (žegnajo) jedila, ki se potem zaužijejo za nedeljski zajtrk. Tudi v Sloveniji imajo določeno simboliko, suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, potica in ostala peciva pa trnjevo krono.

27. aprila pa je državni praznik Dan upora proti okupatorju. Na ta dan leta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena fronta, ki se je po Nemškem napadu na Slovensko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.

April je mesec poln praznikov, katerih ne praznujemo vsako leto saj niso tako pomembni.

                                                                                                                                                         Melanie Žlahtič, 8.b

V petek, 29. 3. 2019, sem se z učiteljico Marino odpravila na zborovanje mladih zgodovinarjev. Zborovanje je potekalo v  muzeju Narodne osvoboditve Maribor, s pričetkom ob 9.00. Kot gost se je zborovanju pridružil tudi Tim Kores – Kori, ki nam je predstavil svojo rodbino. Predmete njegovih prednikov pa hranijo tudi v tem muzeju.

Letošnja tema zborovanja je bila: Moja družina je moja domovina. Vsi učenci, ki smo prišli na zborovanje, smo torej raziskovali in predstavljali svoja družinska drevesa in odkrivali, kdo so bili naši predniki, kaj so počeli in od kod so prišli. Moj naslov raziskovalne naloge je bil: Največja družina Slovenskih goric. Pri raziskovanju sta mi pomagala moj dedek Franc Slodnjak in njegov brat Jože Slodnjak, ki sta mi povedala veliko zgodb iz življenja mojih prednikov in zanimivih podatkov, tako da sem lahko svojo družinsko drevo bolje razumela in raziskala. Povedala sta mi veliko podatkov o moji rodbini, zato sem jima še posebej hvaležna.

Odlomek iz seminarske naloge: ”V svojem raziskovanju sem se osredotočila predvsem na svojo družinsko vejo, ki sta jo začela Anton in Otilija Slodnjak. Skupaj se jima je v zakonu rodilo deset otrok. Od tega 7 dečkov in 3 deklice. Anton se je ukvarjal s trsničarstvom, Otilija pa je skrbela za otroke. Na žalost je v času prve svetovne vojne zadnji otrok umrl, Anton pa je klonil pred zahrbtno boleznijo.

Moji predniki izhajajo iz veje Slodnjak Jožefa, ki se je družini rodil kot osmi otrok in Grašič Marije, ki sta moja pradedek in prababica. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, od tega se je kot peti rodil tudi moj dedek Franc Slodnjak. Z mojo babico Šmigoc Marijo sta se poročila 30.04.1972. V zakonu se jima je leta 1971 rodila prva hčerka Simona in čez sedem let še moja mama Bernarda, ki se je leta 2005 poročila z Boštjanom Pernekom. Po približno pol leta zakona sem na svet prijokala jaz, Karolina. Čez dobro leto pa smo se v moji rodbini razveselili še enega družinskega člana, mojega brata Tomaža.

Moja rodbina je že vse skozi zelo povezana, zato ni čudno, da se je najstarejšima sinovoma Antonu in Jožefu že leta 1973 porodila ideja, da organizirata prvo srečanje rodbine na domačiji v Juršincih. Potem je sledilo še šest srečanj. Zadnje je bilo 23. junija lani, ki sem se ga tudi sama z veseljem udeležila.

Danes se je zvrstilo že pet generacij Antonovih in Otilijinih potomcev, poleg desetih otrok še 51 vnukov, 104 pravnuki, 172 prapravnukov, med katere spadam tudi jaz, in 56 praprapravnukov, kar je skupno 393 krvnih potomcev. Če k njim prištejemo še partnerje, se spisek rodbine poveča na 572 imen. Od tega jih je sedaj umrlo 89, preostalih 483 pa še ohranjamo tradicijo rodbine. V sedmih generacijah je to ena večjih, če ne celo največja rodbina v tem delu Štajerske; verjetno tudi ena večjih v Sloveniji.

Zelo sem ponosna, da sem potomka rodbine Slodnjakovih, ki je ena najštevilnejših družin na Štajerskem, če ne celo največja. Naloga nas najmlajših je, da postanemo varuhi spomina na naše prednike, ki jim dolgujemo svoj obstoj.”

Karolina Pernek, 8.b

Pa sem spet tu. Spet pred računalnikom in pred vami. Po dolgem času bom spet začela pisati bloge. Vsak teden vsaj dva. To je moj cilj do konca šolskega leta. Verjetno se bo marsikdo vprašal, kaj imam povedati o kozarcu vode. V bistvu ne kaj dosti, ampak bo imelo pomembno sporočilo.

Predstavljaj si, da držim v roki kozarec vode. Če bi sobo polno ljudi vprašala, kolikšno maso ima po njihovem kozarec vode v moji roki, bi vsak rekel  drugačno število. Nekateri bi odgovorili nekaj gramov, drugi nekaj decilitrov, tretji bi se spraševali, kje je smisel tega vprašanja. Moj odgovor pa bi se glasil takole: V resnici ni pomembna masa vode. Odvisno je od časa, kako dolgo kozarec držiš v roki. Nekaj minut še ne bo problem, po uri držanja bo roka malce bolela, po enem dnevu pa roke sploh več ne bi čutil. V glavnem se masa vode nikoli ne spremeni. Dlje jo bom držala, težja bo postala. In tukaj je tisto pomembno sporočilo. Skrbi, ki jih imamo, so enake temu kozarcu. Dlje jih bomo zadrževali v sebi, večja bo bolečina. Dlje bomo razmišljali o njih, dlje se jih ne bomo znebili. Če pa nanje ne bomo mislili, bodo izpuhtele v zrak. Morda. Vse je odvisno od nas samih. Možgani želijo razrešiti nek problem in ti jih boš težko ustavil, če boš rekel, glej, zdaj pa moram nehati skrbeti.

Naj te kljub temu malce potolažim, večina skrbi, ki prežijo v naših glavah, se sploh ne zgodi. To ti lahko povem iz lastnih izkušenj, ki jih je bilo kar veliko. Vse, kar ti želim zaupati v tem blogu, je pa le še to: Zapomni si, vse bo še “vredi”.

S pozdravi,

Lia