Arhivi Kategorije: Na krilih domišljije

Učenci ustvarjajo pri pouku.

Povodni mož v 21. stoletju

Duplečanke slovimo po lepoti že dolg čas,

a le ena je najlepša od nas.

Urška ime ji je,

vsak zanima zanjo se.

Zelo je prijazna, vedno dobre volje,

a ko jo spoznaš, se ti obrne vesolje.

Hodi kot miss sveta,

v družbi je vredna zlata.

En dan pa bil je žur v šoli,

vsi so plesali kot nori.

Fantje z Urško so želeli plesati,

a ona je vse hotela odgnati.

Lepotec se prikaže,

in si Urška ustnice namaže.

Hitro stopi k njej

in ji reče hej.

Neke lepih besedi ji natrobi,

in se že vrtita kot za hobi.

Fant ustavit se noče,

Urška pa se od bolečin joče.

Ko jo fant le spusti,

Urška na wc odhiti.

On za njo leti,

prijateljic nič ne skrbi.

Nikoli se nista več vrnila,

morda pa sta se nekje skrila.

Tia in Kaja, 8.b

Sodobni povodni mož

Pridne koroške dekline

polne so miline,

vse delajo, ker so koline,

Urška pa za kmetijo ni,

ker ji preveč smrdi.

Urška prefinjena je dama,

v kotu sedi,

delati se ji ne mudi,

na telefonu spoznava nove ljudi.

Fantje, delavni in močni,

pri vsem so vedno točni,

a Urška z njimi se le igra,

dokler nabolj luštnega fanta ne spozna.

Koline so končane,

živali so v klobase dane,

zdaj pa čas je za gavdo,

za ples, hrano,

Urški zdi se to bolano.

Tu čas je, da zablesti,

prefinjeno se zavrti,

ko vidi nekaj za njene oči,

ko vidi mladeniča prave višine,

prave širine, iz bogate družine.

Do njegove mize se privrti,

kozarec iz rok ji skoraj zleti,

on pa vstane in ji pomežikne

ter jo z lepimi očmi skoraj prepikne.

Mladenič z nežnim glasom spregovori,

ko na plesišču pridruži se ji,

njen ata skoraj znori,

muzika rock and roll se vrti,

množica obnemi,

ona dva pa se gledata v oči

in plešeta, kot da nikogar zraven ni.

Tako plešeta ure in ure,

čudno ju gledajo še kure,

Urška ugotovi,

da previsoke petke nosi.

Noge jo bolijo,

a mladenič je ne spusti ,

še hitreje se zavrti.

Nevarno blizu teče reka,

od nje ju loči le velika smreka,

Urška prosi ga naj odneha,

a on je ne izpusti,

po nesreči v smreko se zaleti.

Urška opazi, da mladenič ni pravi,

kar naenkrat spremeni se po postavi,

izgleda kot riba,

Urška postane zelena kot figa,

nič več ne miga,

samo obstane,

nato v vodi pristane.

Povodni mož pod vodo jo potegne,

sama se ne upira,

sprejela je usodo in potonila.

Vse, kar je ostalo,

so posneli otroci,

ta zgodba po Twitterju se nosi.

noben videl je več ni,

povodni mož se srečno smeji.

Neža, Sara in Larisa, 8.a

Povodni mož v 21. stoletju

Na instiču znana

najbolj je Uršika zala.

A pred kratkim

je veliko napako spoznala.

Uršika zala,

vsaka tašča bi se je bala.

Saj na zunaj bila je priljudna in fletna,

v resnici pa prefrigana in prevzetna.

Na vsakem partiju

bila je kraljica,

čeprav obnašala se je

kot prava lisica.

Ta dan oblečena v minico

je prišla prav pozno,

in si nezavedujoče zadala usodo grozno.

Vsakemu ples odreče, počasi se že kuje.

Od petk bolijo jo noge,

zato jih obupano sezuje.

Potem pa skoraj kap jo zadane,

ko zagleda mladeniča

na drugi strani dvorane.

Ko mladenič pristopi,

Urška se v užitek potopi.

Ne čuti in sliši nič več,

ko vanju obračajo se oči.

Spila sta pijačo ali šestnajst,

In od takrat je lahko Urška rekla le še Jesus Christ!

Ni opazila, kako vroče ji je postalo,

ter da z vsakim obratom Ljubljanici približala se je še malo.

Naenkrat mladeniču je zrasel ribji rep,

Urška pobegniti je hotela kot zadnji ukrep.

A bilo je prepozno,

Urška dočakala je usodo grozno.

Lana, Milla in Nina, 8.a

Sodobni povodni mož

Že dugo nazaj so Ljubljanke b’le hot,

a vse, razen Urške, bile so kot golob.

Vse so letale malo sem, malo tja,

A Urška čakala je na princa Janeza.

Vsi hot’li so Uršiko lepo prevzet,

A ona hotela z balonom je vzletet.

V njem čakal princ je prelep,

Z Uršiko lepo hotel poletet.

Bila je zelenih svetlečih oči, svilnatih las,

Zaradi nje bleščala se je cela vas.

Priletel njen princ je na dvorišče,

Poletel z Urško je na plesišče.

Od ljubosumja oči so se jim zavrtele,

Vse punce skoraj so omedlele.

Janez oziral ni se na to,

Saj Urški bilo res je lepo.

Urška bila mu je predana,

Kasneje postala res je zaspana.

Dvignila počasi sta se nad nebo,

Da videla sta, kako ptice pojejo.

Letela sta med oblake,

Mehke puhaste medenjake.

Bila je že tema in ura polnoč,

Ko Urška želela je proč.

Princ ni hotel se posloviti,

Hotel do konca je jo osvojiti.

Njene roke ni hotel spustiti,

Trdno hotel jo je ljubiti.

Samo senca za njima je ostala,

Ko sta se v dir podala.

Da bi srečna onadva bila,

Sta ljubezenski napoj na dušek spila.

Nives, Karin in Amaja 8.b

Zbudila sem kralja Matjaža

Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem se odpravila na izlet na Koroško. 

Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je odprla in vstopila sem ter zagledala majhne sence. Postalo me je strah, saj nisem vedela, kaj je to. Bile so vedno bližje in zagledala sem majhne jamske škrate. Vprašala sem jih, ali mi lahko povedo, kje je kralj Matjaž, ampak so samo odgovorili: “Z veseljem bi ti povedali, ampak smo obljubili Kralju, da ga ne izdamo.” Tako dolgo sem jih prosila, da so mi na koncu vseeno povedali, da se je preselil in če hočem, ga lahko pojdem z njimi iskat. Bila sem seveda takoj za. Hodili smo kar nekaj časa in kar naenkrat smo zagledali veliko sekvojo. Očitno je imel vsak svoj list, ki ga je moral prisloniti na drevo, nato pa se je odprlo. Vedeli smo, da ne more oditi, saj je zagozden zaradi brade. Počakali smo še par tednov in kralj Matjaž je odšel z nami. 

Verjamem, da mi bo tisti dan ostal vedno v spominu. 

Taja, 7. a

Zbudila sem kralja Matjaža

Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem odpravila sem se na izlet na Koroško, čeprav so občinske meje začasno zaprte. Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je nemudoma odprla in vstopila sem z manjšim strahom.

Pred mano se je vlekla dolga votlina in z njo tudi manjši potoček. Potoček je bil mrzel in žuborel je tako lepo, da bi ga bilo stežka preslišati. Z mano je odšel moj pes Medo, sprva sem ga hotela peljati le na sprehod ali krajši pohod, a se je vse skupaj odvilo zelo hitro in sedaj vam povem, kako sva zbudila kralja Matjaža in se izvlekla iz Votline Pogube. V jami je bilo zelo temno in Medo je silil in silil ven. V temi sem se spotaknila čez kamen in padla v bližini potoček. Vsa voda je pljusknila po nama in oba sva bila mokra in premražena. Čez čas prispeva do starih nosilnih vreč polnih ovsa. Mislim, da bi jih morala premakniti pravilno, da bi se nama odprl vhod dalje. Premaknila sem jih napačno in vse se je pričelo rušiti in padati. Vsa prestrašena sva pobegnila na drugo stran, v upanju za odhod nazaj domov.

Hodila sva še malo in prispela do moža. Bil je kralj Matjaž, seveda! Poskusila sem ga prebuditi, a mi to ni uspelo. Medo se je ustrašil padajočega se kamna in bevsknil. Kralj Matjaž se z ihto zbudi, vzame prašno vrečo z novci in mi jo potisne v roke, zakriči:”Sedaj pa pojdita, me pustita spati in nikomur ne povejta, kar se je zgodilo, Če me še kdo prebudi po teh letih, bom postal zloben in vas vse pobil!” Nemudoma zbeživa in se nikoli več ne vrneva.