Arhivi Kategorije: Na krilih domišljije

Učenci ustvarjajo pri pouku.

Kdo gre na morje sredi jeseni?

Danes vam bom predstavila, kaj se mi je zgodilo na morju. Z atijem sva se že tisti dan, ko smo izvedeli, da gremo v šolo v naravi, dogovorila, da greva na morje, saj v šoli v naravi nimajo poskrbljeno za brezglutensko prehrano. Na Hrvaškem, v Premanturi, imamo svoj apartma in sva se odpravila tja en dan pred šolo v naravi, torej 10.9.2023.

V četrtek sva se z atijem zjutraj zbudila in si pripravila kosilo. Zraven sva spakirala kopalke, vodo, sončno kremo, prigrizke in brisači. Odpravila sva se na Kamenjak. Najprej sva se odpravila proti Ribiškemu zalivu (tako mu pravimo mi), nato pa do Malega Bisernega (spet z našim imenom, tako kot tudi vse ostale zalive na Kamenjaku). Po Malem Bisernem je bil na vrsti zaliv, poimenovan Pepsi zaliv, ker je nad plažo gostilna, kjer kupimo Pepsi. Končno sva se ustavila na plaži Luknja, saj je v luknji in se zelo težko pride tja. Pot je strma, ozka in zelo spolzka. Ob plimi sploh ni mogoče priti tja, razen, če plavaš. Tam sva bila 2-3 ure in opazila, da se bliža nevihta. Odpravila sva se na bližnjo plažo na poti nazaj. Za kosilo sva jedla kruh in čokoladni namaz. Ker sva mislila, da se bliža nevihta, sva odšla v Pepsi zaliv in že 2. naročila Pepsi. Natakarica je vprašala :,, Dva Pepsija ?” in z atijem sva se nasmejala in spila pijačo. Na poti se je nebo razjasnilo in sva se 2 uri kopala v Ribiškem zalivu in našla res lepe školjke. Na koncu je bil na vrsti še sladoled.

Ta dan mi je bil zelo všeč in mi bo še kar nekaj časa odstal v spominu. Upam, da so se tudi drugi imeli lepo v šoli v naravi. To je bil eden najboljših dni v mojem življenju.

Eva Tepeh, 7.a

Nepozabna dogodivščina veslanja

Pozdravljeni,

prejšnji teden smo sedmi razredi doživeli najboljši teden šole v naravi, v Kranjski Gori.

V Kranjski Gori smo imeli vsak dan več različnih aktivnosti, pohodov, sprehodov.

Jaz vam bom opisala-predstavila -četrtek, predzadnji dan šole v naravi.

V četrtek zjutraj smo imeli na urniku dolg pohod, ki nam je odpadel zaradi slabega vremena. Učitelji so se odločili, da bomo 7.a imeli veslanje po jezeru Jasna. Zjutraj smo se zbudili, poskrbeli za osebno higieno in se odpravili na zajtrk . Za zajtrk so bili kosmiči, kruh z maslom in marmelado. Po zajtrku smo se oblekli v športna oblačila, se obuli in vsak je dobil svoj jopič, nekateri so še vzeli vesla. Odpravili smo se proti jezeru Jasna. Veslanje nas je imel učitelj Rok, zraven pa še je prišel učitelj Jean. Prišli smo do jezera, na klopce smo odložili nahrbtnike. Učitelj Rok nam je pokazal, kako si pravilno oblečemo jopiče. Vzeli smo kanuje in jih odložili v jezero. Vmes so nas prišli pogledat otroci iz vrtca, ki so bili na izletu. Prišli so iz Ljubljane v Kranjsko Goro. Učitelj Rok nam je pokazal, kako se pravilno vesla in kako bočno pristanemo na kopno. Hitro smo se razdelili v skupine po tri in si dali ime. V naši skupini smo bili jaz, Nika in Maks. Naša skupina se je imenovala Mokri, ker sta se vmes, ko smo veslali, Nika in Maks škropila. Tako smo bili vsi mokri. Imeli smo tudi dve tekmovanji, na katerih smo zasedli ponosno drugo mesto. Ko smo končali z veslanjem, smo kanuje vzeli iz vode in jih odložili na svoje mesto pod hišico. Vmes smo imeli dopoldansko malico makovo štručko. Vzeli smo nahrbtnike, jopiče, vesla in se odpravili na pot proti domu, kjer smo tisti teden stanovali. Hodili smo po poti in učitelja Roka prepričali, da gremo na viseč most, ki se je zibal. Tam smo se tudi slikali. Ko smo prišli do doma, smo odložili stvari, se preobuli in odšli na kosilo. To je bil najboljši dan.

Upam, da vam je moj članek o šoli v naravi bil všeč. Novi članek pride kmalu.

Nina,7.a

Pišem ob sliki: Božičkov pomagač

Bil je mrzel decembrski večer in Tomaž se je odpravljal v posteljo. Nakar je zaslišal, da nekdo trka. Odpravi se pogledat, kdo je pred vrati. Zagledal je velikega debelega starca z belo brado in rdečo čepico.

Starček vpraša, če lahko vstopi, saj ga zelo zebe. Tomaž ga povabi v kuhinjo in mu pripravi topel čaj. Starček mu za njegovo radodarnost ponudi tri želje. Naprej si zaželi, da bi bila njegova starša zdrava do konca svojih dni. Po dolgem razmisleku si zaželi, da bi njegov brat našel ljubezen. Kar takoj izrazi svojo tretjo željo, ki je, da starček ne bi nikoli čutil lakote. V tem trenutku pa se starček spremeni v Božička in mu pove, da ga za njegovo dobroto nagradi tako, da mu ponudi mesto kot njegov pomočnik. Tomaž brez zadržkov privoli.

Od tedaj vsako leto Tomaž z  Božičkom raznaša darila.

Julija in Zarja, 8.b

Bralni izzivi v 6. razredu

Čarobni piškotki

Nekoč je živel navaden pek. Pek ni bil reven in ne bogat. Imel je družino. Ženo, hčero, sina in psa. Pek si je želel samo slave.

Nekega dne, ko je pek mesil testo za piškote je k njemu prišla vila Kremka. Vprašala ga je kaj si želi. Rekel ji je, da nekaj s čimer bi zaslovel. Rekla je naj zapre okna in vrata nato še oči. Ko je pek to naredil, je Kremka vrgla nekaj v skledo z maso za piškote in izginila. Ko je pek odprl oči vile ni bilo več. Začutil ni nič drugega, kot to kar vsak dan. Nadaljeval je s piškoti. Ko jih je spekel je šel v posteljo počivat, saj je imel naporen dan. Naslednji dan si bili piškoti že okrašeni in vsi so tekali po pekarni. Kaj so delali se sprašujete? Piškoti so pekli praznična peciva, kruh, potice,…Takrat, ko so piškoti najbolj noreli, je vstopil novinar s prižgano kamero, ki je snemala v živo. Kmalu se je pekarna napolnila z ljudmi in novinar je odšel. Ljudje so si zaželeli živih piškotov in ostalih dobrot, ki so jih izdelovali čarobni piškoti. Pek je rekel, da proda samo dobrote, čarobnih piškotov pa ne. S temi piškoti je pek postal slaven. V pekarni je bil kotiček, kjer si si lahko ogledoval delo čarobnih piškotov in zraven užival v dobrotah, ki so jih naredili.

Tako je pek postal slaven. Z družino, kamor sedaj spadajo tudi čarobni piškoti, je živel slavno do konca svojih dni. Piškotki še vedno živijo, če jih seveda še niso pojedli. 😊

Eva Cesar, 6. a

DRAVI

Preljuba, moja Drava!

Prekrasna si in ti si tista taprava!

S tabo se vendar neizmerno veselimo,

In po tvojih strugah hitimo.

Preljuba, moja Drava!

Počasi tečeš,

In nikoli nič ne rečeš.

Vedno tiha in vesela,

Že odkar te je narava prvič objela!

Vselej ljudi k sebi vabiš

In se nikoli ne ustaviš.

Oh, ti preljuba moja Drava!
Res te cenim,

In vedno te bom!

Hvala, ker si.

Taja, 9. a

Dravi

Laskaj si, Drava naša mlada,

kolikokrat te je kdo pohvalil?

Ti srce rodoljubno razveselil?

Vemo, da laskanje bi slišala rada,

zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!

Sava, Soča, Kolpa, Krka,

a v naših krajih tečeš ti,

hčer naših veličastnih voda,

precej okrnjena v mislih vseh ljudi.

Čemu vsemu si bila priča,

ko poslušala petje si ptiča?

Si grozote opazila,

v njih od turobe se utopila?

Tudi zate bilo je težko,

zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!

Varuješ nas,

nas v srcih nosiš,

zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!

V modrih globočinah,

v nejasnih, nevarnih, nemirnih tokovih,

obdana v zelenih ravninah,

rotiš nas za toplino,

rotiš zdaj svojo domovino!

Čeprav v tokih tvoje struge,

se naša kri je izgubila,

to ni bila tvoja krivda,

da srca v žalosti so se stopila,

zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!

A jaz bom vedno tukaj,

ob tebi stala,

te ljubila,

naš rod k tebi pripeljala.

Zato takrat laskala si ne boš več sama,

Drava naš mlada!

Ob tebi bomo stali in tvojim lepotam odo spisali,

Drava naša čudovita!

Teja Pivec, 9.b

Dravi

Ti naša si, prelepa Drava,

ki skozi Duplek mirno plavaš,

ki skozi leta splave prenašaš.

Ti naša si, prelepa Drava,

ki iz Italije izviraš,

izviraš iz Toblacha.

Ti naša si prelepa Drava,

ki struge svoje ob Alpah viješ si,

ne uniči nas, saj prihodek prinašaš ti.

Rib ogromno imaš

in z veseljem nam jih daš.

Ti naša si, prelepa Drava,

ki naredila te je narava,

spiti te ne more niti krava,

ob tebi še vedno raste trava.

Ti naša si, prelepa Drava,

s Podravja poznamo te vsi,

ni možnosti, da pozabili te bi,

saj le ti umetnikom muza si.

Kaja Staroverški, 9.b

                                    Dravi

                                   Krasna si, bistra hči ravnine,

                                   ko nam razkrivaš svoje prvine.

                                  Rada se čez tebe peljem

                                  a kaj ko moke na tebi ne meljem.

                                  Ali boš za vedno tekla?

                                  Še boš z domačini kakšno rekla?

                                  Od vedno si bila zanimiva

                                  a še bolj očarljiva.

                                  Krasna si, bistra hči ravnine.

                                  Dvigni se, poplavi!

                                  Vso zlobo našega Dupleka odpravi.

                                   A obstaja še kakšna reka?

                                   Če ja, kam se potem izteka?

                                   Krasna si, bistra hči ravnine.

                                   Ko sem te prvič videla sem se mislila

                                   vau, kakšna milina 

                                   vendar sem sedaj opazila,

                                   da je tukaj tudi bolečina.

                                   Krasna si, bistra hči ravnine.

                                   Res je, da si se sama vzgojila

                                   pa tudi sama si se prerojila.

                                   Začela si kot dama zdrava,

                                   le kaj se ti je zgodilo naša Drava?

                                   Poglej se naša Drava sedaj

                                   si si  mislila, da boš takšna kdaj?

                                 Nikoli nisi bila za svojo dobroto nagrajena

                                 lahko pa si zaradi tega počaščena.

                                 Si dom veliko živalim,

                                 ki te imajo še raje

                                 in, ki sovražijo vse človeške zmaje.

                                Vate so posegli veliko

                                vendar si obdržala to enako sliko.

                                Krasna si, bistra hči ravnine!

                                Veliko ljudem si bila delo,

                                sedaj si sama ostala in se z svojimi strahovi spopadla.

                                Rada gledam ti v valove rjave,

                                rjave te rečne daljave.

                                Zakaj bi opazovala dolgo Savo,

                                če pa imam na očeh prelepo Dravo.

                                Večkrat so te hoteli zastrupiti

                                vendar si njihove ideje uspela utopiti.

                                Ko sem žalostna se spomnim nate Drava,

                                Drava ki se ni predala

                                ampak je svoje struge skupaj obdržala.

                                Ne vem zakaj sem mislila da si se tukaj rodila,

                                vendar vem, da si svoje lepote samo tu skrila.

                                Če bi lahko ponovni izbrala,

                                bi spet k nam zbežala?

                                Lepa si kot sončni vzhod!

                                Ob tebi bi naredili prečudovit sprevod.

                                Krasna si, bistra hči ravnine.

                                Ne zavedaš se svojega pomena.

                                Ljudje so ti samo zavistni,

                                ker so od tebe odvisni.

                                Koliko nesrečam si bila priča?

                               Od vedno si bila naša kraljica.

                               Nobena ti ne sega do kolen.

                               Veliko družin si napojila

                              vendar si jih sedaj zaradi zlobe utopila.

                              Splavarji so ti od nekdaj hvaležni,

                              ker so zaradi tvojih strug postali trpežni.

                              Krasna si, bistra hči ravnine.

                             Marsikdo bi rekel, da si sebična

                             ali pa, da si nedostopna kraljična.

                             Tvoja lepota me ni nikoli strašila,

                            temveč je vse moje dvome stopila.

                            Pazi! Poskušali te bodo zajeziti

                           ali pa za njihovo nesrečo okriviti.

                           Tukaj si že od starega veka,

                           vendar še zdaj vesela deklica ob tebi teka.

                           Zato mi v slovo povej Drava,

                           Drava, ki je zmeraj ta prava.

                           Si si kdaj želela biti Sava

                          ali Kolpa ali….

                           Pozabi, tukaj je preveč besed,

                           ki bi opisale tvoj izgled.

                          Rada ti to odo pišem,

                          ker precej slabše rišem.

                         Ampak res za konec moja Drava

                         povej mi, da nisi otožna,

                         da si še vedno prožna.

                         Samo tako bo moje srce še naprej živahno

                        brez misli, da si se spremenila v reko odpadno.

                        Od nekdaj te že spoštujem,

                       ker te iz srca občudujem.

                       Sedaj še zadnjič naša Drava ti zaupam to skrivnost, da

                       krasna si bistra hči planine,

                       ko nam razkrivaš svoje prvine.

Ana Šohar Lorenčič, 9.a

DRAVI
Prelepa vsemogočna Drava,
a ti sploh veš kaj vse bi zate dala?
Kraljica naših si voda
na tebi vse se lesketa
Prelepa vsemogočna Drava
zakaj te voda je izdala?
Čez velike kraje tečeš,
a nikoli nič ne rečeš!
Ko prideš do nas se razjeziš
in vodo svojo iz sebe razkropiš
Poplave tu,poplave tam,
polja pod vodo so že ves dan
Splavarji se te ne bojijo
s splavi po tebi že drvijo
Labodi elegantno po vodi drsijo
po svoji ljubi Dravi
od sreče se jim oči iskrijo
Veliko mi pomeniš Drava
kljub nezgodam upam,da
taka boš ostala.

Eva Rap, 9.b

Rime v 4.a

Lisica

Lisica ki ji je bilo ime Tatica,

bila je v gozdu,

kjer je našla je igro tigro. 

prišla je mama, ki izgleda kot lama.

Gal Korošec Marajh , 4. a

Lisičina noč

Lisica zvita tica

skozi gozd sprehaja se.

Na mostu sreča mačko,

za njo zapodi se.

Igrata se kot nori,

preplešeta ves gozd.

Ko pride notri mama,

ji reče noč je tu.

Neža Usar Raičevič, 4.a

Tatica Mica

Mica tatica je res prava lisica,

šla je v gozd in srečala gos in kost,

nato pa pa zgubila nos.

Doma ima igro Tigro,

njena mama je salama.

Lia Kraner, 4.a

LISICA IN TIGRI

Če kdaj srečaš lisico,

ki ima na glavi tančnico,

si hitro omisli igre,

v kateri vsi lovijo tigre.

Dokler ne pokliče nas mama,

je v hiši vedno galama.

Zara Arnejčič, 4.a

LISICA IN JEREBICA

Jerebica ne bodi preveč pogumna ptica,

saj dobila te bo zvita lisica.

Ona je kraljica bližnjega gozda,

kjer stoji hiša družine  Rozga.

To jerebica, ni več igra, 

to je že res velika briga.

Lahko pa pride tudi mama

in prežene lisico kakor dama.

Brin Arnejčič, 4.a

Lisica zvita tatica

Gozdna lisica je prava tatica,

rada goljufa in se s tem igra.

Izgleda kot njena mama

in je že prava mala dama.

Lukas Tement, 4.a

Lisica in lama

Lisica samica v gozdu živi,

sanja o grozdju, pa ga ne dobi.

Ker ve, da iz tega gozda ne bo grozda,

je tudi ptica kot slaščica, zato jo lovi.

Naša lama je dama,

ki je velikokrat sama.

Za prijatelja ima tigra,

in skrivalnice so njuna najljubša igra.

Liam Kaučič, 4.a

LISICA TATICA

Lisica lepotica, ki je tatica gre po grozd v gozd.

Tam vidi medveda, mu hlače pogleda.

Opazi velik grozd in pobegne čez most.

Medved opazi, da grozda več ni,

pokliče si tigra, ki zanima igra.

Tiger teče za lisico, ki ne spozna se na pravico,

ker je mama ni naučila, da stvari bi lahko bi delila.

Lisičja mama pa ni taka dama,

da pomembne stvari bi svoje otroke naučila

 Jaka Drozg, 4.a

 LISICA TATICA

LISICA TATICA JE PRAVA ZLATICA,

KER JI JE IME MICA.

LAMA DRNJAMA, KER JE SAMA.

OD MRZLOTE JE GROZDU  OBRANA,

KER RASTE TAM SALAMA.

IN JE MICA SREČALA PTICO,

KI IMA KOSTI NA LICU.

MICA JE VIDELA SALAMO

IN JI SLEDILA V HOST OZIROMA GOZD .

V HOSTU JE NAŠLA PSICO KRALJICO,

KI JE IMELA TIGRA, KI IGRA IGRO.

KO JE PRIŠLA MAMA,

JE BILA LAČNA KO SALAMA

IN JE NARISALA PICO KOT LISICO MICO.

Izza Konrad, 4.a

Rime

Lisica hodi čez most v gozd.

Tam  igrata se tigra s salamo kot lama s kramo.

Ptica je lepotica, a ukrade jo tatica! 

In na koncu ptičja mama ostane sama.🎓

Ajda Tepeh, 4.a

ČISTA RESNICA

Lisica tatica v gozdu leži kot lepotica.

Če lisica tatica vlovi svoj plen,

se počuti kot lisica lastnica.

Zelen gozd je do mesta most.

Igra je nora zabava za tigra.

Skrbna mama je kot kraljica drama.

Moja mama je dama, ki nikoli ni bolana.

Mia Baćić Benko, 4.a

LISICA JE DOBRA SKICA

Lisica je dobra skica,

skozi gozd sprehaja se.

Preko mosta zagleda dva tigrčka,

ki se lepo igrata na travniku.

Potem vidi mamo,

zgleda kot lama.

Živa Pomperger, 4.a

LISICA

Lisica je v gozdu tatica,

ker je našla kost.

Mama Mica ima rada pico,

a je prava dama.

Igra tigra se ne more igrati ne ptica ne lama.

Sofia Hanc, 4.a

Resničnost

Bila sem tvoja boljša polovica.

Skupaj sva bila od začetka

bila naj bi tvoja kraljica

vse do prejšnjega petka.

Če sem bila prej uničena,

brez življenja

sem zdaj samo naveličana

a še vedno brez življenskega veselja.

Obljubil si mi veliko reči

skupaj bi naj živela

in z otroci ostarela

sedaj nama ni pomoči.

Ko mi boš dokončno odpustil

me boš verjetno še zadnjič zapustil.

Ana, 8.a

Pod veliko trepetliko

Pokopal jo je v gozdu, še preden so odpadli zadnji, zlato obarvani listi trepetlike. Padali so mučno, počasi kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, ko so poplesavali v zraku –  povezani v nevidnem ritmu, katerih pesem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico. A nihče ni opazil vlažne prekopane zemlje, ki je bila temnejša, bolj sveža kot ostala okoli nje, ali pa praproti, ki je na novo pognala okoli nje, ali celo rjavih gob, ki so zrastle kmalu zatem.

In ko je znova prišla pomlad in se je listje spremenilo, je velika trepetlika, katere korenine je hranila, postala rdeča.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajela sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče je ne sliši in vsak njen krik je bolj obupan od prejšnjega.

Toda po prvi zmrzali so listi zgnili in jih potem ni bilo mogoče razlikovati od ostalih, vseh teh, ki so se čez čas zbrali, da bi zakrili skrivnost, ki jo je držala zemlja pod njimi.

Nihče je ni opazil, zakopane v gozdu pod veliko trepetliko.

Sneg zapade in jo prekrije v mrzlo belo samoto, z mislimi na družbo in se sprašuje…

Ali njena družina ve, da ne bo prišla domov?

Jo bo iskala njena mama? Tista, ki je njene muhe trpela vsa ta leta – povedala ji je, da on ni pravi zanjo.

Pa njen oče? Tisti, ki jo je vedno silil, da posluša rock glasbo in pije bezgov sok, čeprav obojega ni marala (na skrivaj sta ji bila rok glasba in bezgov sok prav všeč).

Spomnila se je poletja izpred več let, (preveč, da bi lahko določila, kako dolgo je minilo od tega), ko jima je pripovedovala: »Tistega četrtka sva odšli s teto Magdo kupovat novo prevleko za blazine, vendar sva si premislili in kupili rajši nekaj malega čokolade, slanih prest pa štiri pisane ogrlice – izredna priložnost, je rekla teta, jutri jih najbrž ne bodo imeli več.«

Spomnila se je ogrlic, eno je sama vedno nosila, v spomin na teto ter čase, ki sta jih preživeli skupaj.

Ali pa morda vsi mislijo, da je pobegnila? Ali kdo sumi nanj? Ali pa je še enkrat vse prepričal s svojim nedolžnim nasmehom?

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Nikoli ne bi storil ničesar, kar bi jo prizadelo.”

Zakaj je potem tista druga zapeljala svoj avto v jezero?

Sprašuje se, kaj bo rekel o njej.

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Rekla je, da me bo stokrat zapustila, in menda je to končno tudi storila.”

Sprašuje se, ali je kdo kdaj našel tiste neporabljene letalske karte v zadnjem delu njenega predala s spodnjim perilom, zavite v nogavico skupaj z denarjem, ki ga je zbirala mesece? Jih je našel? Je zato…?

Ali zato zdaj njeno telo gnije v zemlji?

Prihaja pomlad in hrošči se vrnejo, a ji od telesa ni ostalo veliko, in še to ji bo odnesel čas. Trava zraste nazaj, bolj zelena kot prej, in korenine trepetlike se vijejo skozi njena rebra kot kače.

Vrne se – in stopi na njen grob.

Sprva samo z eno nogo. Verjetno preizkuša tla ali preverja, da kosti ne štrlijo iz zemlje; ko ugotovi, da ga zemlja ne bo pogoltnila, popolnoma stopi na njen grob. Pritisk na njenih prsih je neznosen, sliši kako ji počijo rebra in se ji zarijejo globoko v srce, a enkrat ji ga je že zlomil, in koščki so sedaj, tako kot ona. raztreseni pod zemljo. A ne čuti ničesar.

Hitro odstopi, kot bi ga kaj opeklo v podplate, seže naprej. Zgrabi vejo z drevesa, pod katerim jo je zakopal, in jo s hitrim gibom odtrga.

Je tako umrla? Spominja se njegovih rok na njenem vratu in…

Bilo je tako hitro.

Prepirala sta se. Povedala mu je, da ne ljubi več kot ga je nekoč, a nikoli prej ni imela priložnosti oditi, kot je načrtovala že nekaj časa.

Odšel je s svojim spominkom, trdo mrzlo vejo in ona ga dolgo ne vidi več.

Napolni jo milijon misli in sprašuje se, ali bo kdaj imela mir pred njimi. Nikoli niso prenehale, dokler je bila živa, v času ko je bila budna ali kdaj koli drugače, zdaj pa se nadaljujejo, tudi ko njenega telesa ni več. Mir in tišina ji ne pride in sprašuje se… Če ne v smrti, kdaj?

Je njeno sestro skrbelo, ko se ni pojavila? Ali pa je sploh ni pričakovala nazaj domov? Kaj pa njena mačka? Ali so jo obdržali? Ali je morda končal tako kot ona, nekje zunaj na hladnem, sam. Pozabljen.

In bolj kot vse jo skrbi, da v teh zadnjih mesecih nihče ni vedel za njene skrbi, ker jo je on ukradel njeni družini in prijateljem – ukradel jo je celo njej.

Toliko groznih stvari je povedala toliko ljudem in vse, kar so si kdaj želeli, je bilo, da bi bila srečna in varna. Toda nikoli ni poslušala – bila je preveč ponosna, da bi priznala, da se je zmotila, dokler ni bilo prepozno.

Skoraj ne prepozna več, kdo je bila v zadnjih mesecih.

(Zakaj jo to sploh briga? Ni je več.)

Naslednje leto začne rasti iz svojega zlomljenega telesa in prvič po dolgem času začuti, kako jo božajo nežni sončni žarki. Žarijo skozi brsteče liste trepetlike.

Vendar, skoraj preden lahko ceni nove občutke, ki jih prinaša rastoče drevo trepetlike, ji jelen odtrga liste – in potem jo zajec pokonča.

Ampak, to je v redu. Njene korenine ostajajo in še naprej črpajo vodo in druga hranila iz zemlje skupaj z ostalimi s katerimi si jo deli.

Ne govorijo, a čuti njihovo sočutje, ko jo brez besed tolažijo. Pozimi so skupaj z njo šibki, goli in skupaj brstijo ko spet pride pomlad.

Z njihovo nežno podporo hitro raste, in ko se vrne jelen, da bi spet posmukal liste, jih ima več kot dovolj.

Ko ga spet vidi, ga skoraj ne prepozna.

Starejši je, bolj siv. Šibkejši. Zdaj hodi s palico, tisto, katero je vzel vsa ta leta nazaj in z njo odriva nastlane plasti razpadajočega listja. Drži se vej, da ne bi zdrsnil po mokrih gozdnih tleh.

Toda on je še vedno tam in nikoli ni mogla pozabiti njegovih oči. Toplih kot med; trdih kot jantar; in včasih hladnejših od mesečine – enake, ki je sijala tisto noč. Gube (in čas) so omehčale njegov prodoren pogled, a ga še vedno čuti, ko se ozre. Obstaja nezmotljiv pridih ostrine – kot neobdelani robovi na gladkih rečnih kamnih.

On nje ne prepozna.

Zrasla je močno in visoko, odkar jo je nazadnje videl, in živalim, katerih poti je sledil pred vsemi temi leti, je nekoliko zavila iz tira. Ni izgubljen v gozdu, polnem trepetlik, vendar ne najde svojega cilja.

Vsaj tisočkrat pogleda navzgor, napenja oči in išče drevo z odlomljeno vejo – pogleda palico, ter išče, kje jo je odlomil.

Kljub temu ne najde tistega, kar išče.

Preplavijo ga občutki odpuščanja, počuti se bolje. Morda drevo, pod katerim jo je zakopal, ne stoji več.

Morda je pred nekaj leti zapihalo, ko so prišle poletne nevihte. Tik na njegovi desni stoji izruvan štor, vendar ne more vedeti, ali naj išče prav tam, ker so debelo deblo odpeljali še istega leta, ko je drevo padlo.

Veter pride skozi njene gole veje in zmrazi ga. Trese se, zapre si plašč in dvigne palico, da naredi nov korak. Zavije desno, in ko se pomika po zmrznjenih listih, nevede stopi čez njen grob.

Spotakne se ob korenini, ki je bila skrita pod listjem- pade in z rokami podrgne po ostrem kamenju.

Dolgo leži tam, zmeden od trdega pristanka. Ko si opomore dovolj, da se lahko premakne, to spremlja tiho stokanje.

Ne vstane – ne more vstati – zato začne iskati svojo palico v listju. Ne najde je.

Vrana zakraka nad njegovo glavo, medtem ko se trudi, da bi se dvignil na kolena. Eno roka potopi v zmrznjeno listje in se jo nehote oprime okoli nečesa gladkega in približno enakega kot njegova palica.

Potegne in ga po nekaj močnih vlekih iztrga iz tal. Ni tako močan, kot je bil nekoč.

V njegovi roki zagleda kost – človeško kost, prepozna jo, preden jo od groze odvrže, a se od debla bližnje trepetlike odbije, tako da leži le nekaj metrov stran od njega.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajel sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče ga ne sliši in vsak njegov krik je bolj obupan od prejšnjega.

Spremlja ga le šumenje zlato obarvanih listov trepetlike. Padajo mučno, počasi, kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, in poplesavali v zraku – povezani v nevidnem ritmu, katerih pesmem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico.

Njegovo pogrebno koračnico.

Nihče ga ne opazi, padlega v gozdu pod staro rdeče obarvano trepetliko.

Lana, 9.a