V sedmih razredih naše šole sem opravila anketo o samozavesti. Vprašanje je bilo, kdaj se počutijo najbolj samozavestni in kdaj najbolj dvomijo v sebe.

Aneja: Najbolj samozavestno se počutim, ko igram na harmoniko najbolj pa dvomim v sebe, ko gre za oceno.

Ema: Najbolj dvomim v sebe pri matematiki. Najbolj samozavestno pa se počutim, ko plešem.

Lan: Samozavestno se počutim, ko sem na veselici in igram na harmoniko, dvomim pa v sebe, ko mi nič ne gre.

Sara: Samozavestno se počutim pri stvareh, ob katerih vem, da jih lahko počnem sama. Najbolj v sebe dvomim v stvareh in trenutkih, ki se jih bojim.

Julija: Najbolj dvomim v sebe pred testom in spraševanjem, najbolj samozavestno pa, ko staršem govorim nazaj.

Gal: Najbolj samozavesten sem, ko imam nogometno tekmo, najbolj pa dvomim v sebe, ko pišemo test.

Alina: Najbolj samozavestna sem, ko pišem test, za katerega vem, da znam. Najbolj pa dvomim v sebe, ko vem, da sem naredila nekaj narobe in moram to povedat.

Maša: Najbolj samozavestna sem, ko se v družbi ljudi, ki jih imam rada in jim zaupam. Najbolj dvomim v sebe, ko sem pod stresom.

Žan: Najbolj samozavesten sem, ko mislim, da mi nekaj ne bo šlo, najbolj samozavesten pa, ko vem, da mi bo nekaj šlo.

Monika: Samozavestna sem, ko grem na tekmovanja ali pišem teste. Najbolj dvomim v sebe takrat, ko nečesa ne znam.

Sama sem najbolj samozavestna, ko dobim dobro oceno, ko sem vesela, ko poslušam glasbo. Najbolj pa dvomim v sebe, ko delam nekaj, pri čemer nisem dobra.

Zahvaljujem se vsem, ki so sodelovali v anketi.

Zara Šauperl, 7.a

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in nenadoma pred seboj zagledala Martina Krpana.

Imel je oblečeno belo srajco, modre kavbojke in rjav plašč. Obute je imel lepe črne škornje. Martin Krpan je bil zelo vesel najinega srečanja. Velja za vaškega posebneža. Povabil me je na svoj grad, ki ga je dobil v zameno od cesarja. Pondil mi je veliko skodelico vročih malin. Bile so slastne. Na kratko mi je pripovedoval vso dogodilščino z Brdavsom, cesarjem in cesarico. Sedaj se ne ukvarja več s tovorjenjem angleške soli, ampak z makom. Ker pozna vsak kotiček tega gozda, mi je pomagal nabrat čim več borovnic. Prav presrečna sem bila, koliko jurčkov sem našla po vseh teh poteh. Mračilo se je. Da ne bi starši bili v skrbeh, sem se odpravila domov. Martin Krpan se je sam ponudil, da me odpelje z njegovo kobilico domov. Takoj sem bila za to, saj ne bi zmogla sama nositi ves tovor.

Zaželela sem si, da bi bila doma na drugem koncu mesta, saj mi je bila vožnja z kobilico zelo všeč.

                                                                                                                              Aneja, 7. b

Avtor: Merliese Arold

Založba: Mladinska knjiga

Prevod: Darja Erbič

Leto izdaje: 1998

Knjiga živeti hočem je mladinski roman, ki govori o punci, ki je zbolela za aidsom. Aids je spolno prenosljiva smrtna bolezen. Nadive je najstniško dekle, ki ima normalno življenje, dokler nekega dne ne dobi pisma od svojega bivšega. V pismu napiše da je zbolel za AIDS in da je možno da je tudi ona zbolela. Nadive najprej ne verjame kasneje pa pri zdravniku opravi test kateri je bil pozitven.

Knjigo bi priporočala vsem, ki radi berejo napete knjige, katerih zgodba temelji na vsakodnevnih stvareh.

Zara Šauperl, 7. a

Sreda, 10.4.2019

Zjutraj smo se zbudili, pripravili na vsakodnevni jutranji sestanek ter se nanj tudi odpravili. Na sestanku so nam povedali, da se danes odpravljamo na Kozlov rob, ki ima nadmorsko višino 426m.

Po zajtrku smo si pripravili stvari, se preoblekli in se dobili na zbirni točki. Ta dan je vsako skupino čakala različna dejavnost, a-skupina se je odpravila na Kozlov rob, b-skupina pa se je v domu učila lokostrelstva in plezanja.

Naša pot se je začela, hodili smo približno 45 minut, ker smo imeli razne postaje, ob katerih sta nam vodiča razlagala pomen stvari, ki smo jih videli. Ko smo se približevali vrhu, smo se ustavili v kotanji, ki je bila zatočišče v 12. soški bitki. Na vrhu smo imeli čas za malico, nato pa smo se odpravili nazaj proti domu, v katerem smo spali. Ko smo prišli nazaj v dom, smo se preobuli, preoblekli ter se odpravili na kosilo, po katerem smo meli 1 uro prostega časa.

Po igrah smo bili vsi zelo utrujeni in željni spanca, ampak smo se morali še umiti ter poskrbeti, da smo vsi v svojih sobah ter da spimo po  22. uri.

Zara Šauperl

Življenje

Življenje je bilo podarjeno vsem, ki smo na svetu in to moramo sprejeti in spoštovati. V  življenju imamo slabe in dobre trenutke, izkušnje ter stvari, ki jih moramo sprejeti,kot nekaj pozitivnega. Vsak od nas si zasluži nekaj dobrega, in to ne vklučije denarja ampak srečo, zvestobo, ljubezen, družino, streho nad glavo ter to, da se počutiš varnega. Smisel življenja pa so tudi slabe plasti njega oz. to da nekdo umre, zboli ali podobno. Zaradi tega pa ljudje izražamo žalostna čustva (npr.jok, utrujenost).Ampak jaz menim, da življenje, ki so nam ga podarili, moramo izkoristiti in živeti na polno ter živeti enako, kot vsi drugi.

Maj Mencigar

Smisel življenja

Smisel življenja je da ga živiš do “limita” in da se ne ustaviš. Smisel življenja je tudi, da umreš. Trenutek, ko prilezeš na svet in si obsojen na smrt. Smiselno je, da uživaš  in se ne oziraš nazaj ali na kakšen avto imaš ali koliko denarja imaš, saj ko umreš, nimaš ničesar. Zato ne smeš zaradi tiste ene slabe ocene gledati na vse negativno, glej na svet pozitivno, ker enkrat, tudi zdaj ali jutri, vse izgubiš in umreš. V življenju so vzponi in padci, po padcih se moraš vedno pobrati in iz “najslabše” sitacije narediti “najboljšo”.

Tim Graber