Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Žana Halužan

Ekskurzija v sinagogo in Center eksperimentov

V sredo, 30.11.2016, smo se nadarjeni učenci in tisti, ki obiskujemo izbirni predmet Verstva in etika ter Turistično vzgojo odpravili v Maribor na ekskurzijo. Šli smo v Sinagogo Maribor in Center ekspertimentov Maribor.

Okoli 13.30 smo se odpravili izpred šole. Najprej smo odšli v sinagogo, kjer so nam predstavili judovsko vero. Izvedeli smo mnogo zanimivih stvari. Sami smo si lahko ogledali razstavo judovskih jezikov. Nato smo se odpravili v Center eksperimentov, kjer smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina smo šli najprej na delavnico z naslovom Iluzije, druga skupina pa si je najprej ogledala eksperimente. Nato smo se zamenjali. Na delavnici smo si izdelali nekakšno iluzijo. Pri ogledovanju eksperimentov smo tudi sami lahko poskusili in se ob tem zabavali in se kaj naučili. Čez nekaj časa so nekateri odšli v turistično informacijski center, ostali pa smo ostali v Centru eksperimentov in jim potem sledili v TIC. Skupaj smo se nato odpravili na avtobus in odšli domov.

IMG_0524 IMG_0523 IMG_0522 IMG_0520 IMG_0530 IMG_0535 IMG_0539 IMG_0533IMG_0541 IMG_0544

Dan je bil zelo zabaven in resnično smo uživali.

Žana I. Halužan S., 7. b

Janez Trdina: Vila (obnova s spremenjenim koncem)

Nekoč na Gorjancih so prebivale vile. Bile so mlade, prelepe deklice, ki se niso smele zaljubiti. Človeške družbe so se bale in izogibale, ampak so rade pomagale ljudem. Svetovale so jim, kdaj je treba saditi in tudi zdraviti so znale. Če pa jih je kdo zelo ujezil, so ga lahko tudi ustrelile, da je hitro umrl. Pod zemljo so imele velike zaloge zlata, srebra in biserja. Skrbno so jih čuvale in nobeden jih ni smel odnesti, razen nedolžne mladine. Kmeti so se jih bali, ampak ubogali, saj so jim znale zelo dobro svetovati. Zelo rade so imele junake, ki so se borili proti Turkom. Vse se je pa končalo, ko so se kristjani začeli boriti med seboj. Tako se se odselile, le ena vila je ostala, da bi čuvala zaklad.

Medtem pa je med Uskoki živel Petrovič. Vedno je premagal besnega Turka. Vila se je v Petroviča zaljubila. Ko je hodila mimo hrama, jo je Petrovič povabil v hram. Pogovarjala sta se o marskikateri reči. Petroviča je vila zelo zanimala, zato jo je začel spraševati, kdo je in od kod je, a vila mu je odgovorila, da je vseeno. Pogovarjala ste se in oba čutila ljubezen drug do drugega.

Nekega dne pa je v deželo spet prišel Turek. Petrovič je pobil veliko nevernikov in Turke, vendar utrpel hude rane. Na pol mrtvega so ga prinesli domov. Vila je tako hodila ljubimca zdravit, medtem ko je spal. Lahko bi ga ozdravila v treh dneh, vendar ni želela. Rada ga je brez priče gledala, božala in zdravila. Tako je preteklo več tednov in mesecev. V prvih dneh ga je skoraj, da ozdravila, ampak vstati zaradi slabosti ni mogel. Junak je vedel, da ga nekdo zdravi. Tako se je zamislil, da želi spoznati svojega zdravnika.

Ko je prišla vila, je bil Petrovič buden, ampak se je delal, da spi. Vila ga je božala in menjala obveze. On je vse to čutil in videl. Ko je vila odšla, ji je on sledil. Najprej čez travnik, čez vinograd in nato v goščavo. Vila je najprej odšla v svojo hišo. Nato je pela in plesala. Odšla je k vodnjaku in si nalila vode. Petrovič je je samo opazoval. Vila si je skuhala večerjo in odšla spat. Med spanjem se ji je Petrovič približal. Želel jo je poljubiti, ampak se je bal.Nekaj časa je razmišljal, nato pa jo poljubil. Vila se je močno prestrašila in ga ustrelila v srce. Ko je opazila, koga je ustrelila, je začela jokati. Njene solze so potovale po celem truplu. Jokala je celo noč in zjutraj se je zgodil čudež. Petrovičeve rane ni bilo več in on se je zbudil. Bil je živ in zdrav. Vila ga je močno objela in bila presrečna.

Vila in Petrovič sta se tako poročila in pobegnila neznano kam. Zaklad sta pustila na Gorjancih in mogoče je še zmeraj tam. Nihče ne ve. Pravijo, da sta srečna in imata otroke. In mogoče živita še danes, če že nista umrla.

Žana I. Halužan S., 7. b

Lisica in zajec

Lisica in zajec sta bila najboljša prijatelja. Vsak dan sta se skupaj igrala, lovila, kuhala in jedla. Tako je bilo vsak dan, vsak teden, vsak mesec,… Nekega dne pa je zajec zbolel. “Sama se bom odpravila na lov, moj ljubi prijatelj,” je rekla lisica in odšla na lov. Zajec je ležal v postelji, pil čaj in čakal lisico. Čez nekaj časa je zaslišal krike. Odpravil se je v gozd in videl lisico ujeto v pasti. “Reši me ljubi prijatelj zajec,” je žalostno klicala lisica. “Ne upam si, preveč me je strah,” je odgovarjal zajec in tako ves preplašen stekel stran. Dogodek je videla lisica in tako sedaj vse lisice lovijo zajce.

V nesreči spoznaš prijatelja.

Žana I. Halužan S., 7. b

Novinarji Korakov ponovno z vami

Pozdravljeni!

Začelo se je novo šolsko leto in ponovno smo zasedli šolske klopi, odprli zvezke in s polno paro korakamo v novo šolsko leto.
Tako se je začel tudi novinarski krožek in novinarji Korakov smo spet z vami. Letos v malo povečani zasedbi, sodelujemo pa učenci od 6. do 9. razreda.

DSC_3522

Čisto “sveže” novinarke so učenke 6. a. To so: Tia Heler, Lia Horvat Zupančič, Lara Klemenčič, Mia Miholič, Karolina Pernek, Ajda Rojko, Ema Bračko in Melanie Žlahtič.

DSC_3525

Z vami že s prejšnjega šolskega leta ostajamo učenci 7.b razreda: Kaja Breznik, Maj Garb, Žana Ivana Halužan Sagadin in Lucija Koren. Novinarki Nika Petrišič in Larisa Vauhnik obiskujeta 8. b razred, najstarejša članica pa je Eva Zelnik iz 9. a. Naša mentorica je učiteljica slovenščine Maja Ferk.

DSC_3520

Tudi letos se bomo zelo potrudili, da vam bomo v zabavno družbo in boste radi brali naše članke, intervjuje in tudi izdelke ostalih učencev naše šole.

Želimo vam poskočen Korak v šolskem letu 2016/17!

Žana I. Halužan S., 7. b

Prvič v Benetke

Poleti, v sredini avgusta, smo bili z družino na morju v Puli. Zvečer smo se sprehajali po mestu in si ogledovali trgovine. Medtem ko smo hodili po mestu, je moja mama opazila trgovino, kjer so prodajali karte za prevoz s katamaranom v Benetke. Z mamo sva si že dolgo želeli v Benetke, zato sva pregovorili očeta, da kupimo karte, saj je katamaran peljal naslednje jutro. Tako sva ga uspešno pregovorili in naslednji dan smo odšli v Benetke.

Zjutraj smo se z avtom pripeljali do pristanišča, kjer smo se vkrcali na katamaran. Z njim smo se vozili 3 ure in okoli 12. ure prispeli v Benetke. Šli smo skozi carino in se z majhno ladjo odpeljali do središča mesta. Med vožnjo smo si ogledovali glavne znamenitosti. Po vožnji z majhno ladjo smo odšli na trg, kjer smo se srečali z vodniki. Odpeljali so nas do postaje, kjer so nas vkrcali v gondolo. Z njo smo se peljali po ozkih kanalih. Videli smo ogromno hiš, mostov in drugih znamenitosti. Z gondolo smo vozili okoli 35 minut.

benetke gondola

Ker smo bili po vožnji zelo sestradani, so nas vodniki odpeljali na kosilo. Za kosilo smo imeli dve vrsti testenin, solato in za sladico zelo dober tiramisu. Po kosilo smo imeli nekaj prostega časa. Kupili smo spominke in si še sami ogledali mesto.

Okoli 5. ure smo odšli v italijansko pristanišče. Spet so nas pregledali in nas nato spustili na katamaran. Ob devetih smo prispeli v Pulo. Dan mi je bil zelo všeč in z veseljem bi ga še enkrat ponovila.

Žana I. Halužan S., 7.b

Intervju z učenci 9. a

Pogovarjali sva se z Laro, Evo F., Niko, Nušo, Evo Z., Tijo, Nejcem, Davidom in Sebastjanom iz 9. a, ki že naslednje šolsko leto odhajajo v srednje šole.

9. razred3

1. Sedaj, ko končujete 9. razred, zagotovo obujate spomine na vsa leta na tej šoli. Kakšni občutki se zbujajo v vas, kateri dogodek vam je najbolj ostal v spominu?
Vsi: Najbolj so se nam v spomin vtisnili Halloween disko, šola v naravi v 7. razredu in vsi končni izleti. Pa tudi dejstvo, da smo se zelo dobro razumeli kot razred, še posebej zadnje leto. Pretresel nas je odhod Alberta, za katerega smo izvedeli komaj en dan prej. Cel teden smo jokali in ga še zdaj pogrešamo.

2. Boste pogrešali sošolce? Kaj boste najbolj pogrešali na šoli?
Vsi: Jaaaaa….
Lara: Stike bomo poskušali obdržati in upam, da se bomo do konca leta še bolj povezali.
Vsi: Pogrešali bomo tudi razrednika.
Tija: Želve in paličnjake.
Lara: Šolski šmorn.
Vsi: Druženje na kavčih med odmori.

3. Kateri razred ste najraje obiskovali? Zakaj? Kateri razred vam je bil najzahtevnejši?

Vsi: Najraje smo obiskovali deveti razred, ker smo se najbolj povezali, je pa bil deveti razred poleg osmega tudi najzahtevnejši.
Nuša: Osmi mi je bil najzahtevnejši, saj smo dobili tri nove predmete. Fiziko, kemijo in biologijo.

4. Kateri predmet ste najraje obiskovali? Zakaj?

Nika: Športno.
Eva F.: Zgodovino. Učiteljica za zgodovino je zelo fajn, ker ti vse razloži.
Tija: Ne učimo se samo o zgodovini, ampak tudi o tem, kaj se dogaja po svetu.

5. Kje ste pridobili največ znanj?

Vsi: Pri matematiki. (smeh)

6. Kaj pripravljate za valeto?

Vsi: Smo malo v zaostanku. (smeh)

7. Kdo so vaši soplesalci?
Tija: Nejc Lorber.
Nika: David Lazič.
Eva Z.: Aleks Lorenčič.
Eva F.: Sebastijan.
Nuša: Rene Ravnjak.

8. Imate kakšno sporočilo mlajšim generacijam?

Nika: Ja. Naj prej začnejo pripravljati valeto.
Tija: Naj se že prej povežejo, ker je potem težje.
Nuša: Učite se sproti.

9. Se splača potruditi?
Vsi: Jaaaa!

10. O katerem poklicu pa sanjate?
Tija: Arheologinja.
Nika: Logoped.
Eva: Učiteljica.
Eva F.: Ne vem še.
Nuša: Še tudi ne vem.

11. Kaj pričakujete v prihodnosti?
Vsi: Uspeh in da bi se še dalje razumeli.

Zahvaljujeva se 9. razredom za odgovore in jim želiva veliko sreče v prihodnosti.

Eva Zelnik, 8. a in Žana Ivana Halužan Sagadin, 6. b

Intervju z g. Martinom Tomažinom

Ko smo bili na ekskurziji na Pop TV-ju, sem imela tudi intervju z raziskovalnim novinarjem Martinom Tomažinom.

1. Kaj se zgodi z novinarjem, ko se odpravi na nevaren teren? Se je vam to že zgodilo? Kje je nevarno snemati?
Moraš biti zelo previden, saj jih je zelo veliko. Ja, se mi je in to takrat, ko se bili leta 2012 v Ljubljani in v Mariboru protesti. Zelo nevarno je tudi snemati na avtocesti, kjer se avtomobili zelo hitro vozijo. Pa tudi v predorih, kjer se moramo prej zmeniti z DARS-om. In seveda tudi na gradbiščih.

2. Vas je kdaj strah, ko greste kam?
Jaz sem tak človek, da me načeloma ni strah iti kam, mogoče si kdaj kam ne želim iti, ali kakšne neprijetne teme ne želim obravnavati. Grozno je snemati takšne teme, ko nekdo umre ali kaj podobno tragičnega.

3. Kakšen je vaš delovnik?
Moj delovnik se začne okoli devetih, pol desetih. V službi smo do nekje sedmih. Delamo pa prvi teden 5 dni, drugi tudi, nato delamo 7 dni in za tem smo ponavadi 7 dni prosti. Saj se nam, novinarjem, nabere zelo dosti ur.

4. Koliko ljudi pa ponavadi snema eno oddajo, vključno z voditelji?
Za oddajo 24 ur nas je v redakciji okoli 20 novinarjev, ampak delamo različno. Včasih nas je v službi 15, včasih pa 5. Potem sta še tukaj 2 voditelja, približno 5 ljudi v režiji, … Vse skupaj pa se že lahko približa številki 100.

5. Vas je že kdaj kdo tožil zaradi kakšne trditve ali novice, o kateri ste poročali?
Ne, tožili me še niso.

6. Kako se razumete z novinarji drugih TV hiš?
Razumemo se dobro. Med sabo se poznamo in se tudi večkrat na terenu ‘pohecamo’.

7. Kaj vas je navdihnilo za vaš poklic?
Mogoče radovednost. Začel pa sem s tem poklicem, ko sem končal s srednjo šolo in to čisto naključno.

8. Kako lahko nekdo postane novinar?
Novinarstvo je pravzaprav obrt, saj se ga lahko sam naučiš, obstaja pa tudi šola za to. Moraš se znati obnašati in obstajajo neke zakonitosti glede televizijskega dela.

9. S čim se ukvarjate v prostem času?
Rad smučam, kolesarim, igram tenis, … Veliko vrst športa, rad pa tudi potujem.

10. Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Za enkrat bom še vztrajal tukaj. (smeh)

11. Vedno ste tako urejeni. Kdo skrbi za vaš videz?
Za videz skrbijo stilisti.

12. Kako dolgo pa potrebujete z ličenje? Se naličijo tudi moški?
Ja, tudi moški se naličijo, da na televiziji izgledajo normalno. Za to potrebujejo okoli 5 minut, ženske pa tudi okoli pol ure.

Tomažin

Hvala g. Martinu za deljenje majhnih skrivnosti in nepozaben izlet na Pop TV.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6. b

Šola v naravi – 3. razredi

Pot na Debeli Rtič je bila zabavna. Na avtobusu smo jaz in moje prijateljice pisale pesmi. Med potjo smo se ustavili na Trojanah in pojedli smo svoje sendviče in šli na stranišče. Nato smo nadaljevali pot.

Ko smo prišli, smo razpakirali kovčke in šli na kosilo. Po kosilu smo šli na bazen, kjer smo morali pokazati, kako plavamo. Naslednji dan smo zjutraj šli na zajtrk. Po zajtrku smo šli na bazene, kjer smo odšli na kosilo. Po kosilu smo imeli čas za pripravo nore frizure. Nato smo šli na plavalni tečaj, zatem na večerjo, po večerji pa smo imeli nore frizure. Naslednji dan smo zjutraj imeli plavalni tečaj. Po plavalnem tečaju in kosilu smo imeli lov za zakladom. Zaklad je bila nalepka za zvezke. Ko je bilo lova na zaklad konec, smo imeli Rtič ima talent. Naslednji dan je prišla vrtnarka. Razkazala nam je rastline.
Zadnje jutro smo še imeli plavalni tečaj in zajtrk. Potem smo spakirali kovčke in se vrnili domov.

Tia Horvat Zupančič, 3. a

Ko smo prišli na Debeli Rtič, smo razpakirali in odšli na kosilo. Ko smo vsi pojedli, smo odšli na bazen. Po bazenu smo se preoblekli in odšli na večerjo. Zvečer smo skoraj vsakič imeli kakšno dejavnost kot disko, dan norih frizur, revija in talenti. Popoldne pa iskanje zaklada in vrtnarko. V četrtek mi je gugalnica padla na nogo. Z učiteljico Darjo sva s taksijem odšli v bolnico. Na srečo je z mojo nago bilo vse v redu. Zadnji dan smo spakirali stvari in odšli na avtobus. Ko smo prišli domov, sem bila vesela.

Larisa Gavez, 3. a

Prvi dan šole v naravi se je začel tako, da smo ob petih šli na bazen in tam si je vsak izbral svojo omarico. Na glavo smo si dali plavalno kapo in vzeli brisačo. V bazen smo skakali bombico, na noge, glavico in skok z obratom. Učiteljice so nam tudi vrgle v vodo obroče in palčke, potem pa smo mi morali plavati po njih. Hrana je bila zelo dobra v četrtek. Imeli smo celo čevapčiče in pomfri. Dopoldan smo tudi imeli plavanje in tam smo se naučili kravl na hrbtu, navaden kravl in žabico. Po plavanju smo vedno dali sušiti mokre stvari in se šli igrat. Igrali smo se tehtnico, ping pong in most.

Nives Polanec, 3. a

Intervju z gospodom Janijem Muhičem

Jani Muhič je voditelj oddaje 24 ur na Pop TV. Ko smo obiskali POP TV, sem se z njim pogovarjala o novinarstvu in delu na televiziji.

1. Kako je biti znan v našem prostoru? Vas to v vsakdanjem življenju ovira ali vam morda kakšno stvar olajša?
Olajša malokaj, ovira pa mogoče to, da si moraš vzeti čas, ko greš v trgovino, saj te večkrat kdo kaj vpraša.

2. Kakšne so lastnosti dobrega novinarja, voditelja,urednika?
Mora razmišljati s svojo glavo in predvsem vedeti, kaj bi zanimalo ljudi. Sam mora poiskati svoje zgodbe, ki so zanimive in jih jasno predstaviti ljudem.

3. Ali pri raziskovanju in pripravi novic izveste tudi kaj, česar ne smete objaviti v javnosti?
Ne gre za to, da ne smemo. Gre za to, da morajo biti podatki temeljito preverjeni in moraš zaupati osebi, ki ti je novico povedala.

4. Na kakšen način pa izveste novice? Vam kdo pove ali iščete na internetu?
Veliko novic prinesejo novinarji, ki imajo svoje vire. Te vire pokličejo in ti jim na primer povedo, da se pripravlja neka določena sprememba v zakonu. Včasih pokličejo same inštitucije in nam sporočijo novico, včasih pripravijo novinarske konference in tam povedo, kar želijo povedati. Veliko zgodb prinesejo novinarji, zgodi pa se tudi, da ljudje sami pokličejo.

20160421_153032

5. Kdo pa vse gre z novinarjem na teren?
Po navadi gre z novinarjem snemalna ekipa. To sestavljajo snemalec, novinar in asistent, ki skrbi za ton in svetlobo.

6. Vas je že kdo tožil zaradi kakšne trditve ali novice, o kateri ste poročali?
Tožili me še niso, so pa me že, dvakrat se mi zdi, prijavili na novinarsko častno razsodišče v okviru društva novinarjev Slovenije, kjer so tisti, o katerih sem poročal, presodili, da sem naredil napako, ker sem to javno povedal. In nato je novinarsko častno razsodišče določilo ali sem ravnal prav ali narobe. Mislim, da do zdaj še ni nobeden zmagal.

7. S kom najraje sodelujete v službi?
Z vsemi rad delam, ampak vsi smo ljudje in včasih ima kdo slab dan in z njim ni zabavno delati, priznam. Se pa sicer vsi dobro razumemo.

20160421_151632

8. Ko vas gledamo po televiziji, ste vedno dobre volje. Ali je težko kazati vesel obraz tudi takrat, ko niste najboljše volje?
Predstavljajte si, ko se morate na silo nasmejati. Ni ravno zabavno, ampak to je moja služba in moram pozabiti vse težave in skrbi, preden stopim pred kamero. Samo tako si lahko profesionalec.

9. Kaj se zgodi potem, ko kaj narobe preberete iz ekrana?
Jezen sem sam nase. Po navadi mi še urednik v slušalko pove: “Tole pa nisi prav povedal!” In tako se učim iz napak učim, da je naslednjič ne bom ponovil.

10. Kako dolgo in kako se pa pripravljate na posamezno oddajo?
Voditelji pridejo v službo nekje do dveh, okoli dvanajstih, pol enih. Takrat že prvi novinarji prihajajo iz terena. Ob dveh imamo redakcijski sestanek, tam novinarji povedo, kaj se je zgodilo, kaj imajo posneto in kaj še potrebujejo. Nato se skupaj dogovorimo, kaj še res potrebujemo in vse pregledamo. Nekateri novinarji se nato vrnejo na teren, drugi pa začnejo pisati zgodbe in napovedi za voditelje. Uredniki, novinarji in voditelji nato preverimo te stvari, preoblikujemo, postavimo tako, da se povezujejo in take reči. Priprave na oddajo trajajo nekje od dveh pa vse od zadnje minute. Včasih se pa kaj spreminja tudi med samo oddajo.

11. Kaj pa se zgodi z novinarjem, ki zamudi v službo?
Za kazen dela celo soboto in nedeljo. (smeh) Ne, sej se šalim. Načeloma se to redkokdaj zgodi, so pa eni, ki skoraj vedno zamujajo po 5 ali 10 minut. Se pa lahko potem odkupijo s kakšno dobro novico.

Gospodu Janiju Muhiču se iskreno zahvaljujemo za vse odgovore in mu še naprej želimo veliko uspeha.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6.b

Prav poseben dan

30. maj 2015 je bil prav poseben dan. Takrat smo z ekipo v Braslovčah borile za naslov državnih prvakinj.

Zjutraj smo se odpravile iz Hoč v Braslovče in že takrat smo bile živčne. Na prvi tekmi za veliki finale smo se dobro odrezale in se uvrstile med dve najboljše ekipi v Sloveniji. Ker je na finalu vsaka tekma razvlečena, smo imele vmes čas, da se zabavamo in pomirimo. Zato smo odšle ven in se družile z ekipo, s katero smo postale dobre prijateljice. Imele smo tudi kosilo. In po kosilu je nastopila tekma.

Prvi niz je bil zelo napet. Ker jaz nisem igrala, sem spodbujala soigralke. Set je bil zelo izenačen, saj naše nasprotnice niso bile slabše kot me. Niz se je po vsem trudu končal za naše dobro. V naslednjem setu pa smo igrale Taja, Lana in jaz. Vedele smo, da jih lahko premagamo. Ampak so se na sredini seta začele težave. Ker smo se zlomile pod pritiskom, smo začele igrati slabše. Postajalo nam je jasno, da igramo slabo. Trener je tako vzel odmor, da se pomirimo. Na žalost mi ni nič pomagalo, zato me je za nekaj točk zamenjal s soigralko. Tako sem se na klopi zbrala in pomirila.

Trener me je ponovno poslal v igrišče. Do konca niza smo igrale sproščeno in tako kot znamo najboljše. Tako smo nasprotnice premagale z devetimi točkami prednosti. Bile smo v šoku od vseh občutkov, veselja, truda, sreče, … Ko smo dobile zadnjo točko, so vse soigralke pritekle na igrišče in se začele objemati. Takrat sem zaprla oči in pomislila, čemu vse sem se morala odreči, kakšen trud smo morale vlažiti v ta naslov. Vsi so ploskali in bili veseli. Od sreče bi takrat najraje skakale. Sledile so podelitve, na kateri smo dobile pokal in medalje. Čestitale so nam tudi druge ekipe, ki so bile 2., 3. in 4. Po podelitvi smo odšle v garderobo, kjer smo se veselile.

Preden smo odšli domov, smo odšli v restavracijo Afriko, kjer smo pripravile darilo za trenerja. Ta dan mi bo še dolgo ostal v spominu zaradi nepopisnih občutkov, odbojke in naslova državnih prvakinj.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6. b