1. Sedaj, ko končujete 9. razred, zagotovo obujate spomine na vsa leta na tej šoli. Kakšni občutki se zbujajo v vas, kateri dogodek vam je najbolj ostal v spominu?

Timotej: Ko smo šli k slapu Rinka, v 6. razredu, pa tudi v tretjem razredu, ko smo šli plavat.

Žana: Šola v naravi v 7. razredu, v Planici, prav tako med odmori, ko smo si podajali žogico in nam jo je vzela učiteljica.

Iris: Vse ekskurzije do sedaj ter vsi zaključni izleti in šole v naravi, saj smo se razred kot celota zelo povezali med seboj, kar mi je bilo zelo všeč.

Hana: Najbolj nam bo ostal v spominu dogodek  iz sedmega razreda, ko smo bili v šoli v naravi v Planici, ko je en učenec iz druge šole skozi okno vrgel sladoledno palčko in smo mi morali pobirati smeti okrog hotela.

Lea: Ko smo se nekateri slikali s Petrom Prevcem.

Larisa: Ko sta nam razredničarki v šoli v naravi pobrali vse sladkarije.

2. Boste pogrešali sošolce? Kaj boste najbolj pogrešali na šoli?

Vsi: Jaaaa…

Žana: Ja, saj smo se v teh petih letih zelo povezali in smo razred, ki drži skupaj v dobrem ali slabem, prav tako pomagamo drug drugemu. Na šoli bomo najbolj pogrešali malice in kosila, pa tudi Kremkota po pouku.

Milan in Timotej: Najbolj bomo pogrešali kavče.

Iris: Pogrešala bom nekatere učitelje.

Lea: Pogrešali bomo vse sošolce, vse odmore in proste ure, ki smo jih preživeli s sošolci.

3. Kateri razred ste najraje obiskovali? Zakaj? Kateri razred vam je bil najzahtevnejši?

Timotej in Hana: Zagotovo 1. triada, saj smo imeli učiteljico Martino, ki je legenda. Pouk je naredila bolj zanimiv in nismo samo prepisovali, saj se je velikokrat pošalila z nami pa tudi vedno se je znala postaviti v našo kožo.

Iris: 3. in 4. razred, ker nas je poučevala učiteljica Brigita, ustvarjali smo si spomine in se večino časa smejali in delali bedarije. Prav tako 8. in 9. razred, saj sem se počutila kot da sem med neko družino.

Žana: Bolj mi je všeč tukaj na centralni šoli, ker je tukaj več različnih generacij otrok in učencev, saj smo na podružnici bili samo štirje razredi, bilo nas je bolj malo in nismo imeli takšnih odmorov, vse je bilo tako domače.

Gal: Najboljše sem se počutil v petem razredu, zaradi učiteljice Vlaste

Anej K.: Najtežji je bil peti.

Anej V.: Šesti je bil najboljši, ker ti je bilo vseeno za vse.

4. Kateri predmet ste najraje obiskovali? Zakaj?

Žana: Ure zgodovine, ker so bile zelo zanimive.

Larisa: Likovna.

Anej V.: Športna.

Anej K.: Prvo leto nemščine.

5. Pri katerem predmetu ste pridobili največ znanja?

Žana: Pri matematiki v 6. in 7. razredu, ker smo res veliko znali.

Iris: Zdi se mi da pri urah zgodovine, pri učiteljici Marini, saj smo se veliko pogovarjali in skozi pogovore smo postali bolj razgledani.

Vsi: Zgodovini.

6. Imate kakšen smešen/zanimiv dogodek, ki se vam je zgodil v teh skupnih petih letih?

Hana: Spomnimo se smešnih fraz, ki jih je uporabljala učiteljica Marjanca. Na primer: “Trije mušketirji, vrata se odpirajo navzven, zabava pred tablo in hahaha, bomo videli, kdo se bo na testu smejal.”

Anej K.: Da je Aslan v petem razredu odšel domov v copatih, ker ni hotel bit vprašan in je v šoli pustil vse stvari.

7. Na katero srednjo šolo ste se vpisali?

Iris: Srednja zdravstvena šola.

Kaja in Pia: Biotehniška šola.

Timotej K. in Valentin: Srednja gradbena.

Hana, Žana in Gal: Druga gimnazija.

Timotej P.: Kemijska šola.

Milan: Srednja šola za gostinstvo in turizem.

Gašper, Lea in Noel: Oblikovalna šola.

Laura in Anej K.: Tretja gimnazija.

Larisa: Predšolska.

8. O katerem poklicu pa sanjate?

Iris: Se še odločam.

Kaja: Podjetnica.

Valentin: Gradbeni tehnik.

Hana: Odvetnica, veterinarka, psihologinja ali pa zdravnica.

Pia: Kmetijska inšpektorica.

Žana: Medicina, genetika ali pa biokemija.

Gal: Odvetnik, astronom.

Timotej: Kemijski inženir.

Milan: Hotelir.

Gašper: Ne vem še.

Laura: Jaz še ne vem, kaj bi bila.

Anej V.: Arhitekt.

Noel: O enem poklicu, ki je zelo lahek in v katerem zaslužiš tone denarja.

Larisa: Vzgojiteljica.

Lea: Frizerka.

Anej K.: Fizioterapevt.

9. Kaj pričakujete v prihodnosti?

Valentin: Več učenja v srednji šoli, želim potovati in imeti družino.

Žana: Pričakujem nekaj zahtevnega, po drugi strani pa upam, da mi bo vse to uspelo razrešiti in narediti, da bom po tem lahko ponosna sama na sebe.

Anej K.: Službo in dva otroka.

Anej V.: Življenje.

Laura: Hišo in fante.

Lea: Povprečno dobro življenje.

Larisa: Družino.

10. Imate kakšno sporočilo mlajšim generacijam?

Žana: Uživajte zdaj, dokler še lahko, ne se sekirat za brezvezne stvari, saj bo na koncu vse v redu.

Hana: Izkoristite čas zdaj, ko še ga imate, s svojimi sošolci, saj jih boste v srednji šoli pogrešali.

Pia: Zdaj se potrudite z ocenami in učenjem, da boste po tem lahko opravljali poklic, ki si ga želite.

Kaja: Ustvarjajte si spomine.

Larisa: Ne delajte bedarij na šoli,  bodite pridni, učite se in bodite vzor drugim.

Anej K.: Delajte naloge.

Lea: Ne delajte prevelikih problemov po šoli.

Sošolcem in sošolkam se lepo zahvaljujeva za čas, ki so si ga vzeli in odgovorili na nekaj vprašanj.

Erik Žižek, 9. b in David Ferčec, 9. a

Neža Glonar obiskuje 9.b razred Osnovne šole Duplek in je moja sošolka. Je zelo nadarjena za risanje in pisanje poezije. Ker je v Knjižnici Duplek priredila svojo razstavo likovnih in literarnih del, sem se odločil, da jo bom intervjuval.

1. Kaj ti pomeni umetnost?

Umetnost zame predstavlja nekakšen pobeg iz realnosti. Pomaga mi, da se lažje spopadam s stvarmi, ki mi povzročajo vse vrste težav, saj ko to zapišem ali narišem na papir, lažje razumem.

2. Kje najdeš navdih za pisanje in risanje?

Navdih za ustvarjanje dobim iz različnih dogodkov v mojem življenju ali pa iz življenja drugih. Tako včasih ustvarjam svojo zgodbo, včasih zgodbo nekoga drugega, včasih pa zgodbo vseh nas.

3. Ali v pesmih in risbah izražaš kakšna čustva?

Ja, najpogosteje bolečino, jezo in pa razočaranje, saj je tega v mojem življenju največ, v nekaterih mojih delih pa je vključena tudi sreča in veselje, saj so le spomini na lepe trenutke.

4. Kdo te je navdušil za pisanje poezije in risanje?

Za pisanje poezije me je navdušila ena izmed mojih najboljših prijateljic, saj je verjela, da je moja poezija vredna veliko več, kot sem trdila jaz in pa moja mama, ki mi je že od malih nog brala Prešernove Poezije. Kar pa se tiče risanja,  je to nekaj, kar počnem že od kar pomnim.

5. Kdo je tvoj vzornik?

Če bi rekla, da lahko s prstom pokažem na tisto eno osebo, ki mi je spremenila življenje in me navdušila, bi lagala. Zgledujem se po vseh, ki me obdajajo, saj ima vsak svojo zgodbo in prav vsak je lahko moj navdih.

6. Kakšne pesmi najraje pišeš?

Najraje pišem prosto, ker se pesmi pišejo same, saj o tem, kaj bo nastalo na koncu po navadi ne odločam jaz.

7. Kako to, da si se odločila za svojo razstavo?

Zdela se mi je odlična priložnost, da mojo umetnost vidi še kdo drug, kot samo moji najbližji in pa tudi dobra popotnica za prihodnost.

8. Ali boš, ko končaš osnovno šolo, nadaljevala z risanjem in pisanjem poezije?

Najverjetneje ja, saj na ta način lahko izražam svoja čustva in rešujem svoje težave.

9. Kje se vidiš v prihodnosti?

O prihodnosti ne razmišljam preveč, saj se mi zdi, da če živim za prihodnost, za katero ni nujno da jo imam, zamudim vso zabavo in vse stvari, ki se dogajajo prav zdaj, v tem trenutku mojega življenja. Seveda pa prav tako kot vsi kdaj pa kdaj vendarle pomislim, kaj me morda čaka. Najbolj si želim potovati po svetu s par evri v žepu, nahrbtnikom in z nekom, ki mu lahko zaupam vse na tem svetu ter spoznavam nove ljudi in njihove zgodbe.

10. Ali razmišljaš, da bi svoje risbe prodajala ali izdala kakšno pesniško zbirko?

Seveda si tega želim, a do tja me čaka še kar nekaj vaje.

11. Pišeš slovenske in angleške pesmi, katere pišeš raje in zakaj?

Raje pišem angleške pesmi, čeprav se nekateri nad tem pritožujejo češ, da moramo slovenski jezik ohraniti – s čim se strinjam, da ne bo pomote, v angleščini pa pišem raje, saj se mi zdi veliko lažje izražati čustva.

12. Bi rada kaj sporočila bralcem Korakov?