Dobra volja

Ko se počutimo slabo, smo jezni, žalostni, pod stresom in podobno s tem v naše življenje privabljamo še ostale slabe stvari, ki se lahko zgodijo. Zato je dobro, da si hitro »opomoremo« oz. se spravimo v dobro voljo. To lahko storimo na mnogo načinov, ampak v tem blogu bom predstavila le tiste, ki se mi zdijo najbolj učinkoviti in lahko najhitreje spremenijo naše razpoloženje na boljše.

1. Včasih se je le treba dobro zjokati. Odleglo vam bo in zgodil se bo preobrat v vašem počutju na bolje.
2. Aromaterapija. Povohajte svoj najljubši parfum ali svečko, saj nas vonj ponavadi spravi v dobro voljo, če ne to pa nas vsaj pomiri.
3. Zavrtite si svoj najljubši komad. Pazite le na besedilo, naj bo čimbolj pozitivno.
4. Pobožajte žival.
5. Objemite nekoga.
6. Pojdite na sprehod. Svež zrak, kisik in gibanje odmisliti par težav.
7.Poiščite svoj mirni kotiček kjer se ponavadi počutite dobro, ne glede na to ali gre za kotiček v vašem stanovanju, šoli, kavarni ali pa morda v bližnjemu parku.
8. Oblecite se v žive barve (rdečo, oranžno, rumeno…). Barve ravno tako vplivajo na vaše razpoloženje.
9. Pojdite pod vroč tuš, saj ni naključje, da se po tuširanju skoraj vedno počutimo dobro.
10. Preberite motivacijski verz, ki vam je všeč.
11. Pojejte košček čokolade. Zaradi enega koščka naj vas ne peče vest, saj je v trenutkih, ko ste slabe volje, je dovoljeno vse. Takoj se vam sprostil hormon za srečo (serotonin).
12. Zaupajte nekomu svojo težavo in prosite za pomoč. Ponavadi ko se nekomu zaupamo, nam je nato »lažje pri srcu«, poleg tega pa še dobimo kakšen priročen nasvet.
13. Preusmerite svojo pozornost na tisto, kar imate radi, zato si po stanovanju, sobi, omarici ali pisarni nastavite slike ljudi, živali in predmetov, ki jih ljubite ali si jih želite, v glavnem karkoli, kar bi vas spravilo v boljšo voljo.
14. Prestavite se v »sedaj« in poglejte prostor, v katerem ste. Kaj je narobe s tem trenutkom? Nič, zato se zaradi malih problemov ne obremenjujete predolgo.

Za konec pa misel : »Sreča je v vaših rokah.«

Tia Heler, 8.a

Zakaj sem danes, kjer sem?

Zdravo. Po dolgem času sem se spet spravila pred računalnik. Po pravici povedano, sem se kar dolgo odločala o čem bom pisala, vendar sem nekako ugotovila, kaj želim deliti z vami.

Zakaj sem danes, kjer sem? Ker so me vse odločitve, vsa dejanja in vse besede pripeljale do sem. V bistvu mi je zanimivo, da ne vemo, kaj se bi zgodilo, če bi naredili kaj drugače, kot smo. Bi zdaj ostali brez hiše ali bi zadostno opravili razred? Bi postali alergični na vodo ali pa bi do konca življenja sovražili hišne ljubljenčke? Nikoli ne bomo izvedeli. Po eni strani je bolje tako. Če bi vedeli, bi želeli celotno situacijo spremeniti tako, da bi bila kot iz sanj. In potem več življenje ne bi bilo zanimivo. Vsaj po mojem smislu.

Kakorkoli, nikoli ne pozabi, da moraš tiste majhne trenutke ceniti bolj, kot bi jih. Zakaj? Ker so bistveni, za to, kjer si.

S pozdravi,

Lia.

Kako izboljšati svoj spomin?

Ali poznaš to, ko imaš ta dan kontrolno nalogo ali pa spraševanje, ampak ti ne znaš nič več?

Če se želiš česa naučiti, moraš najprej ugotoviti, kako se najlažje učiš. Ali si bereš, narediš miselni vzorec, na glas ponavljaš ali kar koli drugega. Najprej moramo poskrbeti za dovoljšno količino spanca. Zakaj? Zato, ker se med spancem možgani sprostijo in so spočiti za nove informacije. Pri tem pomaga tudi gibanje. Vsak dan bi morali iti na sprehod ali pa telovaditi. Zakaj? Zato, da možgani dobijo kisik in hranilne snovi. Ne boste verjeli, ampak pomaga tudi zdrava prehrana. Kako? Preprosto povedano. Če bomo pojedli kalorično in obilno hrano (hamburger, coca-cola…) se nam ne bo dalo nič drugega kot ležati zraven televizije, če pa bomo jedli zdravo (voda, zelenjava…) pa bodo naši možgani še vedno pripravljeni na učenje.

Na kratko povedano, ne smemo pustiti, da se nam možgani polenijo.

Valentina, 8.a

Dan družine

Večina mladih, ko odrastejo, pozabijo na svoje starše. To ni prav zaradi tega, ker so nam starši dali življenje in nas vzgajali ter vzdrževali. 15. maja je svetovni dan družine, kjer se družina zbere skupaj in počnejo različne stvari. Se igrajo družabne igre, gredo na izlet in podobno. Ta praznik se je izmislila Generalna skupščina. S tem praznikom so želeli povečati zavedanje o družini in družinskih zadevah. Hoteli so izboljšati to, da bi se družinski problemi razrešili in se boljše spoznali.

Nikoli ne smemo odriniti družine stran od sebe, ker so naredili vse, da bi bili srečni. Meni osebno je družina na prvem mestu. 🙂

Valentina, 8.a

Moj obisk knjižnice

Danes, 2.4.2019, smo obiskali kulturno ustanovo, knjižnico. Obiskali smo knjižnico Sp. Duplek. Na vhodu smo se sezuli, slekli smo svoje bunde, jih dali učiteljicama, ki sta jih obesili na obešalnike. Kulturno smo se pozdravili in se usedli na stole in blazine.

Knjižničarka je začela z zanimivim vprašanje: Kaj je danes? Danes je svetovni dan knjig za otroke, smo rekli. Ali pa veste, zakaj je ta datum poseben? Zato ker se je na ta datum rodil Hans Cristian Andersen, smo odvrnili. Nato nam je knjižničarka namesto pravljice povedala irsko legendo o gomili, Kokoriku, vilah in pohlepnosti. Če še ne veste, kaj je gomila, vam pa bom povedala. Gomila je ena izmed največjih grobnic na svetu. V njo v posodicah dajo pepel od pokojnih ljudi. Gomilo lahko obiščejo turisti. Ko sonce posije v vhod oziroma odprtino gomile, svetloba posije na posodico s pepelom in naj bi duša pokojnega dvignila v nebo.

Legenda pa se začne tako: Na Irskem je živel mož katerega so klicali Kokorik. To ni bilo njegovo ime, ampak vzdevek, saj je imel na svojem slamnatem klobuku rastlino, ki je je imenovala kokorik. Kokorik je imel na svojem vratu grbo. Tudi pletel je košare. Pletel jih je med tednom, v soboto in nedeljo pa jih je prodal na trgu. Nekega dne se je vračal iz tržnice, nakar se je stemnilo. Bil je že izmučen in je mislil, da se je izgubil, saj se je znašel pred gomilo. Ulegel se je in zaspal, dokler ni slišal več melodij, ki so se med seboj prelivale. Začel je peti, a je pazil, da poje po melodiji. Nenadoma se je znašel v notranjosti gomile. Videl je vile, ki so poplesavale po prostoru. V trenutku so sklenile krog. Kokorila je bilo strah, kaj mu bodo storile. Nato je vila izstopila iz kroga in rekla, da njegove grbe ni več. Kokorik se je lahko zravnal, kolikor je bil dolg in širok. Vile so mu še dale prefinjeno obleko. Nenadoma je padel v dolg spanec. Vile so ga ujele. Ko se je Kokorik zbudil je najprej zmolil in potem pogledal, če je vse to res in res je tudi bilo. Ko je Kokorik prišel v vas ga najprej niso prepoznali nato pa. Nekega dne je do njega prišla ženica in ga vprašala, če je on Kokorik, kateremu so vile odstranile grbo, saj ima od prijatelja sin tudi grbo. Kokorik je ženici povedal celotno zgodbo. Ženica je povedala prijateljevemu sinu, kaj mora storiti. Čakal je pred gomilo in slišal melodijo. Pel je tako glasno, da je skoraj preglasil vile saj je mislil, da če bo glasneje pel bo dobil dve obleki. Nenadoma se je znašel v notranjosti gomile. Vile so rekle: Kdo kvari našo pesem? Sklenile so krog in ena vila je šla iz skupine in rekla,da bo dobil eno grbo zraven. Kokorikovo grbo so pritrdile na njegov hrbet. Prišli so po njega in mu poskušali odstraniti vsaj eno grbo, a ni šlo. To je konec legende.

Nato nam je povedala, da so včasih pisali oziroma risali na stene in živalske kože. Narisali so svoje življenje, da bi pustili svoj pečat. Povedala nam je tudi kako se znajti v knjižnici. Razdelila nam je lističe, na katerih je pisalo ime avtorja in knjige. Čas nam je hitro minil, saj smo se imeli lepo. Nato smo se zahvalili in si ogledali poezije in risbe Neže Glonar, ki je učenka naše šole. Na koncu smo se posladkali s piškoti. Kasneje smo se obuli oblekli in se odpravili proti šoli.

Nina Kukovec, 4.a

Moj obisk v knjižnici

V torek, 2. 4. 2019 smo obiskali knjižnico v Dupleku. Pot do tja je zelo hitro minila, saj sva z mojo prijateljico Nino Kukovec ves čas opazovali naravo in naše dupleške štorklje. Ko smo prišli nas je gospa knjižničarka vprašala, če vemo kateri dan je danes in zakaj ga praznujemo. Odgovorili smo, da je svetovni dan knjig in da se je na ta dan rodil Hans Christian Andersen. Potem nam je začela pripovedovati o legendi na Irskem. Ta legenda je šla takole: Živel je en mož, ki so ga klicali Kokoriko. Imel je veliko grbo, pletel je košare in jih tudi prodajal. Nekega večera, ko je hodil domov, je zataval. In kar naenkrat je zaslišal lepo petje. Priha ajalo je iz tamkajšnje gomile. S svojim glasom je sledil melodiji in dodal še svoj napev. Znašel se je v gomili. Tako je lepo je pel in tako je bil prijazen, da so mu vile odstranile grbo in mu podarile novo obleko. V bližnji okolici pa je živel fant, ki je imel prav tako grbo kot gospod Kokoriku. Tudi on si je želel, da bi mu vile odstranile grbo in mu podarile še kakšno malenkost. Zvečer je šel do gomile in pel tako glasno, da je preglasil vile in mislil je, da če bo pel glasno bo dobil še več. A, ker je bil pohlepen, so mu vile na hrbet dodale še Kokorikovo grbo in z dvema grbama je živel do konca svojih dni. Ko je končala s pravljico nam je knjižničarka povedala kakšne so bile knjižnice pred davnimi časi. Takrat so slikali po stenah jam, da so ohranjali spomine. Nato nam je povedala kako se v knjižnicah organiziramo: Izvedeli smo, da obstajajo različni oddelki za različne starostne skupine. Oddelek za cicibane je označen s črko C, za pionirje P in za mladince M. Preden smo odšli mo se dali v pare in dobili listke. Na listku je pisalo C, M ali P, priimek pisatelja in naslov knjige. S pomočjo listka smo poiskali pravo knjigo.

Ta dan mi je bil zelo všeč saj je bil zanimiv in veliko novega sem se naučila!

Hana Špičko, 4.

Ekskurzija Praga – Dunaj, 3. dan

V ponedeljek, 29. 4. 2019, smo se za spremembo zbudili ob 6.00 in se umili, pozajtrkovali ter se odpravili na pot proti Dunaju. Vmes smo imeli dva postanka, kjer smo lahko zapravili še zadnje krone, ki so nam še ostale, med potjo je rahlo deževalo. Nato pa smo se dokončno odpravili proti Dunaju.

Ko smo prispeli, smo si najprej ogledali Schönbrunn. Tam je bilo zelo zanimivo, saj je bilo vse tako lepo in ohranjeno. Tam smo imeli 15 minut prosto, tako da smo si lahko ogledali ožjo okolico in napravili nekaj fotografij. Nato smo se odpravili v mesto, kjer smo imeli 1 uro prostega časa, večina nas je šla nekaj pojest, kasneje pa nakupovat, ker je bilo zelo veliko trgovin. Ko se je naš prosti čas iztekel, smo si šli ogledat Kaisergruft, tam so bile grobnice, nekatere so bile zelo velike, nekatere so pa bile čisto majhne. Nato smo se odpravili na avtobus in proti Hundertwasser house, tam je bilo vse zelo smešno, saj ni bilo nič ravno, tudi tla in stopnice so bile krive. V notranjosti so bile trgovine s spominki in gostilna. Potem smo se odpravili še proti zadnji zanimivosti in sicer Danube Tower. Tam je bilo res zelo zabavno, in sicer stolp je visok 250 metrov, mi smo prehodili samo do 150 metrov. Na vrhu stolpa je bila tudi restavracija. Dvigalo je bilo zelo hitro, do vrha je bilo več kot 900 stopnic. Na koncu smo se še odpravili proti domu, pot je bila zelo dolga, nekateri so spali, spet drugi pa se pogovarjali, poslušali glasbo in gledali filme. Ko smo prispeli na cilj, torej pred OŠ Duplek, so nas tam že čakali starši in nato smo se počasi vsak odpravili proti domu.

David Ferčec, 9.a

Ekskurzija Praga – Dunaj, 2. dan

2. dan Prage je bil zelo naporen, saj smo prehodili in si ogledali veliko zanimivosti Prage.

Ko smo se zbudili, smo se odpravili na zajtrk, a ker je bilo veliko ljudi  in mala jedilnica, nas je nekaj obupalo nad čakanjem in odpravili smo se v sobe. Ob 9. uri smo vstopili na avtobus, ki nas je odpeljal v cerkev, ki jo je zgradil Jože Plečnik. Prišli smo v času maše in smo nekaj časa poslušali njihov obred. Po končanem ogledu smo se  odpravili na  Vaclavov trg, kjer smo si ogledali znamenite stavbe. Sprehodili smo se po celotnem trgu, kasneje pa smo se odpravili proti staremu judovskemu pokopališču, ogledali smo si ga lahko samo skozi odprtino na vratih. Sprehodili smo se do Starega mestnega trga in tam je sledil prosti čas in sicer kar 3 ure. Razdelili smo se v več manjših skupin in odpravili smo se vsaka skupina v svojo smer. Večina skupin je prosti čas preživela z nakupovanjem spominkov in za obiskovanje znanih restavracij s hitro hrano. Na trgu smo se spet zbrali okoli 17. ure. Sledila je vožnja z ladijco po reki Vltavi, pot je bila dokaj dolga, a je minila zelo hitro. Utrujeni in z bolečinam v nogah smo prispeli nazaj v hotel.

Sledila je večerja in druženje po sobah. Ob 22. uri so  nam učitelji vzeli telefone. In bil je čas za spanje, a seveda se ga nismo vsi držali. 2. dan je bil zanimiv, zabaven in seveda naporem a je minil zelo hitro.

Ema Bračko, 8.b

Ekskurzija Praga – Dunaj, 1. dan

V soboto, 27.4.2019, smo se nekateri učenci 7. , 8. in 9. razredov odpravili na ekskurzijo Praga – Dunaj. Pred šolo smo se zbrali ob 01. 40, naložili stvari na avtobus in se ob 02.00 odpeljali proti Pragi. Vozili smo se približno 8 ur z dvema postankoma. Okoli 10. ure smo se odpravili na Hradčane, staro grajsko četrt. Pot smo nadaljevali mimo zakladnice Lorete na največji grajski kompleks na svetu – Praški grad, ki ga je prenavljal tudi Jože Plečnik. Čez nekaj minut hoje, smo videli mogočno gotsko katedralo svetega Vida in se sprehodili skozi “Zlato uličico”, kjer so bile nekoč zlatarske delavnice, danes pa je turistična znamenitost. Ulica se nahaja med Belim in Črnim stolpom, Karel IV. pa jo je dal pokriti z zlato pločevino. Za zadnjo znamenitost smo si ogledali Karlov most, s katerega so v Vltavo vrgli Janeza Nepomuka, zavetnika spovedne molčečnosti in mostov. Po lepih ulicah smo prispeli do starega mestnega jedra, kjer smo imeli tako učenci kot učitelji nekaj prostega časa.

      

Okoli 18.00 smo se nastanili v hotelske sobe, sledila je večerja in tuširanje. Ko smo se vsi učenci pripravili na spanje, so nam učitelji pobrali telefone. Tisti, ki smo spali v sobi skupaj, smo se še nekaj časa pogovarjali, nato pa smo utrujeni zaspali.

Erik Žižek, 9.b

Projekt Pasavček

Naša šola že več let sodeluje v projektu Pasavček. Vsak razred naredi tabelo, na kateri označujemo ali smo bili pripeti v zadnjih nekaj dneh.

Osnovni namen projekta Pasavček je spodbujati pravilno porabo otroških varnostnih sedežev (OVS) in varnostnih pasov med vožnjo otrok in odraslih. Namen nam tudi jasno sporoča slogan projekta Red je vedno pas pripet. V okvir projekta je tudi letos predvideno opazovanje pripetosti z varnostnim pasom in pravilne uporabe otroških varnostnih sedežev v vozilu, izvedba učene delavnice za učitelje in vzgojiteljice, ki izvajajo projekt v OŠ in v vrtcih ter zaključna prireditev “Red je vedno pas pripet“. Opazovanje pripetosti pred šolami in vrtci se izvaja en dan med 29. januarjem in 7.februarjem. Ta projekt je namenjen predvsem otrokom starim od 4-12 let.

VESELI SMO, DA NAŠA ŠOLA SODELJE V TEM PROJEKTU SAJ SE NAUČIMO VELIKO NOVIH STVARI. 

Ina Bohorč, Hana Špičko, Nina Kukovec