Rada berem knjige, prebrala sem jih že ogromno. Od vseh pa mi je bila najbolj všeč knjiga Krive so zvezde. V njej nastopa Hazel, Hazel Grace, ki trpi za rakom na pljučih. S seboj mora vedno nisiti jeklenko s kisikom, da uravnava dihanje. Njeno življenje je prestalo veliko ovir. A se ji, ko je srečala Gusa (Augustusa), niso več zdele pomembne. Dal ji je upanje in ljubezen. Tudi on je imel raka, ki je na koncu prevzel oblast.

Hazel je bila tako pogumna, zabavna, prav zato mi je bila tako všeč. Od takrat sem velikokrat razmišljala, kako je otrokom, ljudem na splošno, ki morajo življenje deliti s to boleznijo. Jim je težko, imajo sploh še voljo do življenja? Hazel jo je imela in zato jo občudujem.

Nekega dne sem se odpravila proti gozdu, bila je namreč pomlad. Ko sem že nekaj časa hodila po vlažni, tlakovani cesti, bila sem le nekaj metrov od gozda, se mi je začela približevati majhna deklica suhcene postave. Na nosu so se ji lesketala rdeča očala. V nosu je imela vstavljeni prozorni cevki, ki sta bili povezani z ogromno jeklenko na vozičku. Bila je podobna Hazel Grace, če odštejemo očala, staros ter njene dolge svilene lase. Nisem mogla verjeti, da stoji pred mano. Zamižala sem in si nehote pomela oči.

Z zanimanjem si me je ogledovala. Njeni svetlo rjavi lasje so plapolali v vetru. Bila je res drobcena, ne bi ji pripisala več kot sedem let. Sklonila sem se in jo vprašala: “Kako ti je ime?” Strmela je v tla, nato pa mi odgovorila: “Margo.” “Lepo ime, kaj pa je to?” sem pokazala na jeklenko, čeprav sem točno vedela čemu služi. Želela sem le potrdilo. “To je kisikova jeklenka, pomaga mi dihati.” Hotela sem jo povprašati še o bolezni, a to ne bi bilo vljudno, zato sem se prijazno poslovila in ji namenila topel in upajoč pogled. Obrnila se je, nato pa mi stekla v objem. Margojina jeklenka me je suvala v trebuh, zato sem se nežno izvila iz objema. Potrepljala sem jo po laseh in odšla dalje. Nekajkrat sem se še obrnila in gledala za njo, kako je poskakovala, priklenjena na voziček.

Nikoli več je nisem videla, a še vedno se spomnim njenih igrivih oči.

Mia Miholič, 7.b

V naši vasi stoji zelo stara knjižnica. Stoji na robu gozda, h katerem vodi le ena zaraščena cesta. Celotna knjižnica od zunaj spominja na kakšno pravljično hišo,iz katere bodo ravno zdaj skočili Sneguljčica in sedem palčkov, babica, volk in Rdeča kapica ter vsi ostali pravljični junaki. Na žalost pa temu ni tako. Knjižnica je zelo strašljiva in nima veliko obiskovalcev. Veliko vaščanov pa celo trdi da je zakleta in da je knjižničarka čarovnica.

Nekega jesenskega dne sem si zaželela, da bi prebrala kakšno dobro knjigo. Doma sem imela same otroške ali tiste, ki sem jih že neštetokrat prebrala. Odločila sem se, čeprav stežka in z veliko obotavljanja, da bom odšla v knjižnico. Tisto na robu gozda.

Odpravila sem se po glavni cesti mimo cerkve in šole, kasneje pa zavila na blatno pot proti gozdu. Že od daleč sem zagledala leseno hiško. Po pravici povedano v tej knjižnici nisem bila še nikoli. Vedno sem pregovorila mamo ali očeta, da sta šla namesto mene. Bližala sem se knjižnici in zelo me je bilo strah. Ne vem zakaj, le imela sem tak čuden občutek.

Pred vstopom v knjižnico sem še globoko vdihnila nato pa vstopila. Ko sem odprla vrata sem bila vsa začarana. Knjižne police so bile natančno izrezane iz lesa. V desnem kotu je stala stara miza, na kateri pa ni bilo niti malo prahu. Ogledovala sem si knjige, ko me je nagovoril šibek glas: “Pozdravljena deklica. Ti lahko pomagam?” zagledala sem staro gospo s palico, ki je počasi šepala proti meni. “Zdravo, prosim. Iščem knjigo ki bi jo brala v prostem času.” “Sledi mi.” je odgovorila starka. Počasi sem ji sledila med policami. Naenkrat sva se ustavili. “Tale!” je vzkliknila. S prstom je pokazala na knjigo z usnjenim ovitkom. Zahvalila sem se ji. Vzela sem knjigo in sedla za mizo. Začela sem z branjem. Na prvi strani je pisalo, da naj na knjigo položim roko. To sem tudi storila. Knjiga se je zasvetila in naenkrat sem se znašla v pravljici. Ampak ta pravljica je bila posebna. Saj je bila pomešana z zunanjim svetom, resničnostjo.

Proti meni je hodila Belle. Da, prav tista Belle iz pravljice Lepotica in zver. Bila sem polna navdušenja. Pristopila sem k njej in začeli sva se pogovarjati. Povedala mi je vse glede njene ljubezni in da se zgodba z zverjo uspešno nadaljuje. Pričakujeta otroka. Punčko, po imenu Felicia. Odšli sva po cesti, ki je vodila do mesta. Pogovarjali sva se o marsičem. Postali sva odlični prijateljici. Zdaj ve vse moje skrivnosti. Vedno mi pomaga, svetuje in me uči nove stvari. In zdaj, vedno ko rabim malo odklopa od vseh svojih skrbi, ko rabim pogovor, nasvete in nasploh odklop od sveta zavijem v pravljično knjižnico po čarobno knjigo in tako k Belle. Nihče ne ve za mojo skrivnost, razen knjižničarka. Tudi ona me razume in mi pusti da sem med branjem v popolnoma svojem svetu.

Ajda Rojko, 7. a

“Kaj sem naredil narobe?” se je zaslišalo iz moje sobe točno 1.2, leta 3456. Delal sem časovni stroj, pa se je ob dotiku na gumb le zakadilo iz njega. Točno! Pozabil sem se vam predstaviti. Sem Katoki, prebivalec mesta Žanlok v majhni državici Gelon na celišču ali, kot vi rečete, na celini Zelumb ter na planetu Zigilan. Mislim, da sem šel malce preveč v podrobnosti. Če se slučajno sprašujete, zakaj pri svetih vesoljčkih delam časovni stroj, vam bom na to vprašanje točno v tem trenutku odgovoril. Enostavno me zanima, kakšno je bilo življenje pred točno 1438 leti. Kot ste mogoče že ugotovili, sem zelo pameten. Vsaj mislim, da sem. Star sem 233 let. Saj vem, da sem še zelo mlad, ampak želim si, da bi bil že hitro znan kot najboljši znanstvenik in izumitelj, kar jih je. Da bi sedanjost bolje razumel, sem se odločil, da se vrnem v preteklost. Tako sem začel izdelovati časovni stroj. Delal sem ga natanko dve leti. Vem, zelo hitro mi je uspelo. Najbolj pa me je presenetilo, da sem skrivno sestavino, zaradi katere je stroj deloval, že cel čas imel pri roki. Čas. To je bila ta skrivna sestavina. Čeprav se je na začetku vse zdelo preprosto, ni bilo.

Kako naj čas spremenim v stvar, ki jo lahko primem? To vprašanje se mi je dolgo podilo po mislih. Dolgo sem rabil, da sem dojel. Ure. Ure so tiste, s katerimi smo najbolj povezani s časom. Imel sem le eno težavo. Doma sem imel le eno uro, ki je nisem smel uničiti. Bila je moja edina povezava s časom. Tako sem prišel do ideje, da bi največjo uro v našem mestu ukradel. In to sem tudi storil.

Nekega dne sem odšel v zgradbo, imenovano Časolov. Tam se je nahajala največja ura v našem mestu. Lebdela je ob steni. Ker, če še niste vedeli, tudi jaz lahko lebdim, mi ure ni bilo pretežko ukrasti. Predvidevam ,da ste si, ko sem izrekel besedo velika, predstavljali uro, ki je večja od človeka. Moram vas razočarati. Ura je velika za približno dlan in pol. Vam se to mogoče zdi malo, ampak za nas je to nekaj gromozanskega. Da, majhni smo proti vam, zelo majhni.

Torej. Zdaj sem imel še zadnjo sestavino za časovni stroj. Takoj po prihodu domov sem uro vgradil v časovni stroj. Kazalec za uro sem nastavil na dve, minutni pa na osemintrideset. Tako sem stroju povedal da hočem potovati 1438 let nazaj. Pritisnil sem gumb in iz stroja se je zakadilo. Zavpil sem: “Kaj sem naredil narobe?” V tistem trenutku pa se je soba začela večati. Postajala je neskončna. Okoli mene so se začele pojavljati razne oblike. Pogledal sem roke. Spreminjale so barvo in postajala se večje. Nato sem nenadoma omedlel.

Zbudil sem se v veliki sobi. Stene so bile modre in na njih so visele razne slike. Po tleh so bile razmetane igrače. Preden sem situacijo probal razumeti je v sobo stopila gospa, predvidevam da moja mama. Rekla je, da se naj oblečem in pridem na zajtrk, potem pa me pelje v šolo. “V šolo?!?” sem vzkliknil. S prijaznim glasom mi je odgovorila: “Da ljubček, v šolo. O tem sva že govorila. Šola je obvezna.” Poljubila me je na čelo in odšla. Počasi sem vstal in pogledal v ogledalo. “Aaaa!” sem zakričal. “Postal sem človek!” O tem smo se pogovarjali pri zgodovini. Človek je naš prednik. Učiteljica je rekla, da smo bili včasih drugačne barve. Bili smo tudi večji. Industrija se je kasneje preveč razvila in tudi sevanje je postalo tako močno, da smo se skrčili in postali zeleni.Tudi iz Zemlje smo se morali odseliti, saj je postala preveč onesnažena. Pokazala nam je tudi slike ljudi. Takrat učiteljici seveda nisem verjel. Zdaj pa sem sam postal človek!

Malo sem se razgledal po sobi. Vse stvari so bil starinske. Na primer naprava, ki so jo klicali mobilni telefon in so mislili da so nekaj posebnega če jo imajo. Pff. Zame je to le škatla s sprednjo stranico iz stekla. V naši deželi smo imeli že od začetka življenja vgrajen čip. Dvakrat smo potapkali po roki in pred nami se je pokazal digitalni navidezni ekran z nešteto funkcijami. In še in še bi lahko našteval. Najhuje od vsega pa šola! V naši deželi si, ko so učitelji-roboti govorili, s svojimi ušesi lahko snemal. Vse posnete besede so se ti kasneje za vedno shranile v možgane. Pri zgodovini pa smo slišali da so včasih, dolga stoletja nazaj, otroci v šolah morali poslušati brez snemanja, si delati zapiske, brati in se učiti. In tu sem zdaj jaz! Groza! Kako jim uspe?

Kot ste lahko ugotovili, se je moj načrt, kako si bom ogledal preteklost, precej spremenil. Mislil sem v preteklost le malce pokukati, zdaj pa v njej živim!

V sobo je še drugič prišla gospa, moja mama, in me ujela med sanjarjenjem. Spomnila me je na zajtrk. Čeprav bi se moral najprej obleči sem bil preveč radoveden in zato sem kar takoj smuknil v kuhinjo. Na mizi me je čakala skodelica ob njej pa tekočina imenovana mleko in čokoladne kroglice imenovane kosmiči. Tudi to je bilo zame nenavadno. V naši deželi nismo jedli takšnih stvari. Vsako jutro smo le popili rdeč napoj imenovan Glukan, ki nam je dal dovolj energije za cel dan. Ob skodelici na mizi pred mano pa je bila tudi žlica, ki je ne bi znal uporabljati če ne bi videl kako z njo je gospod, moj oče, nasproti mene. Med zajtrkom mi je oče zastavljal razna nesmiselna vprašanja na katera znova in znova nisem našel odgovora.

Po zajtrku sem si umil zobe, nato pa se m šel, po navodilih mame, v sobo in se tam oblekel. Zakaj pa sploh rabimo oblačila? V naši deželi smo naprimer vsi nosili protan. Protan je bil masa lažja od plastike, od zunaj ostrejša od stekla in vzdržljivejša od jekla. Oblačilo smo nosili za zaščito telesa. Ljudje tukaj, na Zemlji pa  nosijo tanke obleke, ki jih sploh ne ščitijo.

Po vseh jutranjih opravilih, ki jih očitno vsi ljudje opravljajo, sem odšel v šolo. Na prvi pogled se mi je zdela strašljiva. Ko sem si končno upal vstopiti vanjo sem zopet opazil, da je vse drugače. Ljudje so se tukaj v šolo vozili z avti in avtobusi, mi pa z lebdečimi deskami. Na tej šoli so bile učiteljice iz mesa in krvi, naše so bile roboti. Učenci se bili na tej šoli na prvi pogled prijaznejši. Odšel sem v učilnico in pouk se je začel. Učili smo se razne stvari. Od matematike, slovenščine, angleščine, naravoslovja do geografije, zgodovine, glasbe in športne vzgoje. Na našem planetu pa smo imeli v šoli le štiri predmete. Jezik, čipolatija (pri kateri smo spoznavali razne naprave in njihovo sestavo), telesija (pri kateri smo se učili dele našega telesa ter katere naprave so v naše telo vstavljene), ter zgodovina. Ugotovil sem tudi, da se ta šola ne konča ko je konec pouka, temveč ti učitelji naložijo na kupe nalog ter datumov za teste s katerimi se morem doma še najmanj dve uri ukvarjati. Res pa je, da sem se na tej šoli dosti več naučil. Tudi učitelji so bili zelo prijazni.

Šola katero obiskujem zdaj, v preteklosti, je izjemno visoka, z ravno streho in veliko okni. Je zelo moderna za ta čas. Moderna šola v naši deželi pa je lebdela visoko pod nebom. Izdelana je bila iz protana, istega materiala kot naša oblačila. Iz največje učilnice si lahko z zelo močnim teleskopom opazoval veliko rjavo kroglo, Zemljo. Velikokrat me je zanimalo kakšno je življenje tam na njej in zdaj sem tu, na njej, v preteklosti.

Vsak dan življenja je bil boljši in zanimivejši. Začel sem odkrivati pomen življenja na Zemlji. Začel sem razumeti. V šoli mi je šlo vedno bolje. Šola je bila zame najpomembnejša. V njej sem spoznal tudi ogromno prijateljev in se celo zaljubil. Šola je bila torej tudi začetek novih prijateljstev in simpatij. Nisem si več želel nazaj v sedanjost. Tukaj, na Zemlji, sem začutil človeško toplino, ki mi je manjkala na planetu. Odločil sem se, da bom ostal v preteklosti in jo poskušal spremeniti. Poskušal bom obvarovati Zemljo. Če mi uspe, bom zelo srečen, če mi ne bo, pa se bo našel nekdo drug, ki bo prav tako poskušal in mu bo morda uspelo. Če torej po kakšnem slučaju slišite zame, slavnega znanstvenika Katokija, se spomnite na to zgodbo o začetkih mojega uspeha.

Ajda Rojko, 7.a

Lina hodi v čudovito centralno šolo Spodnji Duplek, ki letos spraznuje 100 let. Nekega dne pa jo ogovori babica. Med pogovorom prideta na temo o Linini šoli. Zamišljeno vpraša babico: “Babi, kakšna je bila šola, ko si ti še hodila tja?” Babica se zamisli, si nekaj mrmra v brado ter izgine na podstrešje. Iz njega prinese staro knjigo. Lina se začudi in odpre usta, da bi babici zastavila vprašanja, a jih takoj zapre, saj babica sede in odpre staro knjigo.

V njej so bile slike Linine šole. Motilo jo je le to, da je bila lepa, le nekako starodavna. Sploh ni lebdela na zelenih krogih. Vprašala je babico:”Babi, kaj in kje je to?” “To je tvoja šola, ko sem še jaz hodila vanjo,” je mirno odgovorila. Knjiga je nosila naslov Spomini gradijo prihodnost, ki ga Lina ni povsem razumela, zato je vprašala babico, kaj pomeni. Ta ji je odgovorila: “Ko smo bili jaz in moji vrstniki mladi, smo si predstavljali šolo v prihodnosti. Ko smo nekatera dekleta in fantje zrasli v odrasle ljudi, so generacije zgradile šolo, v katero hodiš.” Lina je opazovala sliko svoje stare šole. Če bi jo videla kdaj prej, ne bi vedela, da so takrat v šolo hodili in se vozili z avtobusi in avti. To je seveda bilo za tiste čase zelo staromodno in počasno. Lin ji je povedala: “Jaz zelo rada hodim v šolo! Tam se veliko naučim in imam dobre prijatelje.” Babica pa jo je vprašala: “Kako pa vi hodite v šolo in kakšne predmete imate?” Lina ji je odgovorila: “V šolo prispem s svojim mehurčkom, kar smem, ker sem šesti razred, v petem razredu pa smo opravljali izpit zanj. Nižji razredi prihajajo v šolo z veliko večjim mehurčkom, ki ga vozi odrasla oseba, ki ima izpit zanj. Jaz sem komaj čakala, da opravim izpit zanj, saj se od doma odpeljem veliko kasneje, kot v nižjem razredu. Tudi učitelji so prijazni in razumevajoči. Najbolj všeč pa mi je, da nimamo ocen, le učiteljevo opisno mnenje, kako se lahko izboljšamo. Glede predmetov pa imamo tuje jezike, kjer se letos učimo madžarščine, saj smo se angleščine in nemščine naučili v petem in četrtem razredu. Imamo tudi astronomijo, šport, matematiko, življenjsko in štrikarsko vzgojo ter slovenščino, prav tako pa kuharsko vzgojo, glasbeno vzgojo (tam se učimo igrati na glasbila po naših željah), potem imamo še bralno vzgojo, zastavimo in še runologijo ter orientacijo. Za izbirne predmete sem si izbrala odbojko, živalstvo in umetnost.” Babica je temu pozorno prisluhnila ter, glede na to, da je bila pripoved dolga, ostala veliko časa tiho in tudi ko je Lina končala, je bila nekaj časa tiho. Kmalu pa ji je povedala nekaj povsem nepričakovanega: “Jaz sem svoj čas učila na tej šoli in to sem oboževala!” Lina jo je začudeno pogledala in na široko odprla usta, a ko se je tega zavedla, jih je zaprla. Sledilo je veliko vprašanj na to temo in babica je mirno odgovorila nanje. Kmalu je nekdo potrkal na vrata in obe sta vedeli, da sta to Linina starša. Babica je odprla vrata in starša sta močno objela hčerko. Bil je zgoden večer, zato so vsi ostali na večerji, ki je dišala že od daleč! Starša sta Lini pripeljala tudi njenega ljubljenčka, ki se ga je slednja zelo razveselila. Imela je Smrčika. To so bile puhaste kroglice z velikimi srčkanimi očmi. Bili večbarvni, a si je Lina izbrala takšnega z vijoličnim kožuhom in črno – belimi očmi, ki so prijazno mežikale vanjo. Starša je o dnevu ki sta ga preživeli Lina in babi, zanimalo vse, saj sta bila v službi. To se je večkrat dogajalo, a ne vnukinje ne babice to ni motilo. Imeli sta se lepo. Kmalu so se začeli pogovarjati o učiteljih in službah in prišli so do zanimivega vprašanja, ki so ga zastavili Lini: “Ljubica, kaj bi bila po poklicu, ko boš odrasla?” Lina je brez premisleka izstrelila: “Rada bi bila učiteljica kot moja babica ter tako pomagala številnim otrokom!” Vsi so bili nad tem zelo ganjeni in ponosni, še najbolj pa babica sama.

Lina je pridno hodila v šolo in bila odlična. Po svoji želji je postala odlična učiteljica, ki so jo imeli vsi radi. A dobro se je zavedala razloga za svojo službo in končno je razumela slogan “Spomini gradijo prihodnost!”

Alina Lilek, 5. b