Danes zjutraj, ko sem se zbudila, sem videla, da sem odrasla. Postala sem mama.

Pogledala sem starša in ugotovila, da sta postala otroka. Ime jima je bilo Tina in Uroš. Hodila sta v 1. razred in z njima je bilo veliko dela, saj sta letos prvič stopila v šolo. Imela sta svoje torbe, zvezke, peresnico in ostale šolske potrebščine. Jaz sem med tem časom doma kuhala in čistila. Ko sta prišla iz šole, sta imela veliko naloge. Okrog 21.ure sta odšla spat, jaz pa sem gledala televizijo. Ker sem bila tudi jaz utrujena, sem se odpravila v posteljo.

Ko sem se zbudila, se glasno povedala: »Mama, spet sem otrok, vidva pa moja starša!« To so bile le sanje.

MIA JERENEC

Danes sem se zbudila zelo zgodaj. Pogledala sem se v ogledalo. Bila sem še zaspana. Ko sem se hotela počesati, sem ugotovila, da sem zelo zrastla. Nato sem na mizi videla list za službo in ugotovila, da sem postala mama.

Tisti dan ni bil moj dan. Šla sem v službo. Ko sem prišla domov, sem bila zelo lačna, vendar na mizi ni bilo kosila. Niti kuhalo se še ni. V roke sem vzela kuhalnico in skuhala kosilo. Takrat sem si rekla: »Dovolj je vloge mame za danes,« in odšla spat.

Zjutraj sem bila najbolj srečna oseba na svetu, saj sem bila spet otrok.

LUCIJA ŠKOF

To jutro sem se zbudila v mamini postelji.

Nič mi ni bilo jasno. Izgledala sem večja. Ugotovila sem, da sem postala mama. Zbudila sem hčerko in ji naredila zajtrk. Nato sem jo odpeljala v šolo. Ko sem se vrnila domov, sem si skuhala kavo in počistila hišo. Ob treh sem šla po svojo punčko v šolo. Ko je naredila domačo nalogo, smo pojedli kosilo. Za tem sem umila posodo in šla počivat. Nato smo šli na sprehod in na večerjo v restavracijo.

Ko sem šla spat, sem se začela manjšati. Postala sem otrok.

ELDINA HAŠIĆ

Zjutraj, ko sem se zbudil, sem opazil, da sem velik in da imam večja oblačila.

Šel sem do atija in mame. Opazil sem, da sta majhna. Pogledal sem na uro in videl, da je pet zjutraj. Spomnil sem se, da gre ati takrat v službo. Ugotovil sem, da sem danes jaz ati, zato sem se odpravil v službo. Tam sem bil osem ur. Ko sem prišel domov, sem se igral s sinom. Nato smo šli na kosilo.  Ko smo se najedli, smo skupaj pogledali televizijo. Zvečer smo pojedli večerjo, se umili in se odpravili spat.

Zjutraj sem ugotovil, da so to bile le sanje.

JAKA PROSEN

Zbudila sem se in  opazila, da sem zrasla. Šla sem v kopalnico. Tam sem zagledala, da imam daljše lase, zgubano kožo in nekaj sivih las. Šla sem v otroško sobo in videla hčerko, ki ji je bilo ime Natalija. Zbudila sem jo, jo oblekla in pripravila za šolo. Pohitela sem pripraviti zajtrk in poskrbela, da je odšla na šolski avtobus, ki pelje ob 7.14 min. V dopoldanskem času, ko sem bila sama doma in sem imela čas sem pripravila kosilo, počistila stanovanje in vrtnarila. Pogledala sem na uro in ugotovila, da je čas, da pride Natalija domov iz šole. Po navadi se pripelje z šolskim avtobusom okrog 14.00 ure. Vprašala sem, če je mogoče lačen, vendar ni bil. V roke smo vzeli šolske zvezke in knjige, ter pričeli z pisanjem domačih nalog. Po končanih šolskih obveznostih, smo šli na igrišče. Tam smo se rolkali z rolerji, vozili z kolesom in igrali razne igre z prijatelji. Po končanem druženju, smo odšli večernim obveznostim naproti. Sledilo je umivanje, večerja in spanje. Ko sem se zbudila, sem videla, da so bile to le samo sanje.

Ugotovila sem, da je biti mama naporno delo tako ponoči kot podnevi, zato bom raje naprej uživala v brezskrbnem otroštvu in se igrala z prijatelji.

Ana Pišek

Nekega jutra sem se prebudila in vse je bilo drugače kot po navadi.

Hotela sem obleči svoja šolska oblačila, a so mi bila premajhna. Popila sem kavo in nato pripravila zajtrk za svojo hčerko Leo, saj mora kmalu v šolo. Lea se je zbudila, pojedla zajtrk, si umila zobe, oblekla in nato sva se odpeljali do šole. Lea je bila v šoli, jaz sem se odpravila domov, kjer so me čakala dnevna opravila. Najprej sem pomagala možu Simonu, da sva opravila vse potrebne stvari pri vodenju skupnega podjetja, nato so me čakala gospodinjska opravila. Najprej sem pospravila hišo, pripravila kosilo in se odpravila s kužkom Donom na sprehod. Ko sem prišla s sprehoda, sem se odpravila po sina Leota, ki obiskuje vrtec. Ker so jesenski dnevi še topli, sem se z otrokoma popoldne igrala na vrtu. Ko se je zvečerilo, sem pripravila večerjo za celotno družino. Nato sem se odpravila na kratek tek. Ko sta se otroka umila in oblekla v pižamo, sem ju pospremila v posteljo in jima prebrala pravljico.

Nato sem si po dolgem dnevu privoščila kopel in sladko zaspala. Pa naj še kdo reče, da življenje mame ni naporno.

EMA KREPEK

• 

• 

• 

• 

• 

• 

OBELEŽITEV MEDNARODNEGA DNEVA SPOMINA NA ŽRTVE HOLOKAVSTA, Zajec Jojo, 2019

Jojo Rabbit (originalen naslov)

Režija: Taika Waititi. Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Rebel Wilson, Stephen Merchant, Alfie Allen, Sam Rockwell, Scarlett Johansson. Komično-dramski film.

Komično-dramski film je neverjeten prikaz časa v drugi svetovni vojni in vpliva nemškega voditelja. Film sem si pogledala z namenom, da bi videla dogajanje med vojno in kako krut je bil takratni svet. V sredo, 27. januarja, smo namreč obeležili mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Pomembno je, da se tega spominjamo, pa ne zaradi vojne in krutosti, ampak zaradi tega, da ne pozabimo ljudi, ki so se v vojni žrtvovali in ljudi, ki jim je v vojni bila storjena krivica. Film prikazuje čas druge svetovne vojne skozi oči majhnega desetletnega fantka po imenu Jojo. V filmu vidimo kakšen vpliv je imel nemški voditelj in kako so že majhne otroke učili sovraštva in vojskovanja.

Žalostno je bilo kako so jim dobesedno »sprali« možgane in jih že kot majhne otroke učili bojevanja. Sam film odlično prikazuje dogajanje tudi na komičen način, ne morem pa reči, da ni film malo krut. Zgodba filma se vrti okoli Joja, ki ima za namišljenega prijatelja Adolfa Hitlerja. V njej lahko vidimo kako Jojo, ki je v Hitlerjevi vojski, odkrije, da njegova mama skriva judinjo v njegovi hiši. Deček se tako znajde pred dilemo: bo ostal zvest državi in izdal, da se v njegovem domu skriva judinja ali pa bo molčal in ji pomagal.

Film uspešno prikaže ključne stvari o dogajanju v takratnem času, kot so sovraštvo, vojskovanje, ubijanje, žalost in želja po svobodi. Da pa zgodbo spremljamo skozi oči mladega Jojoja pa je le še pika na i. Sama bi dala filmu oceno 8 od 10, saj je zgodba prikazana na zelo izviren način, ki nam odpre vrata v pogled druge svetovne vojne.

Tia, 9.b

Vse se je začelo nekega sobotnega popoldneva. Vsa družina se je ulegla na kavč. Nekaj časa smo se pogovarjali, nato sem rekla: »Tišina!« Zaslišala sem šumenje listov, ptičke, ki so peli in veter. Zazdelo se mi je, da si vse to domišljam, ampak si nisem. Igrače so začele kar plesati, knjiga se je odprla in mojo družino je povabila v svet pravljic. Tam sem srečala volka in tri prašičke. Nenadoma pa se mi je zazdelo, da vidim knjigo, kako odhaja. »Hej, knjiga! Odhaja!« sem vzkliknila. Ampak družina me ni slišala. Knjiga se je podala v dir. Stekla sem za njo in moje vzklike so zaslišali trije prašički. Tekli so za menoj, tekla sem in tekla, ampak knjiga je bila zame prehitra. In ustavila sem se. Prašički so mi rekli: »Obkolimo jo!« »Ja!« Zakaj se jaz nisem spomnila tega?? Prvi pujsek je stekel pred njo, druga dva pa na levo in desno. Jaz sem jo počakala zadaj in jo vprašala: »Knjiga, zakaj si nas ujela sem?« In knjiga je rekla: »No, ker nimam prijateljev.« »Jaz bom tvoja prijateljica! Obožujem knjige in pravljice!« Tako sem knjigi našla prijatelje BRALCE.

Komaj sem čakala, da to zgodbo povem svoji družini, ampak nisem vedela, kako naj pridem do njih. Knjiga se je nasmehnila: »Jaz te lahko odpeljem. To mesto poznam kot lasten žep.« Mislila sem, da je to vas. Na poti sem videla Piko Nogavičko, sedem kozličkov in Sneguljčico. Preden sem se zavedala, sva že bili pri svoji družini. Kupila sem jim sladoled. Sestrici čokoladnega, očku jagodnega, mami vanilijevega,  sebi pa borovničevega s koščki piškotov in prelivom. Po takšnem nenavadnem potovanju sem si to res zaslužila.

Ajda, 2.a

Sp. Duplek, 3.2.2021

Spoštovani France Prešeren!

Imam res veliko čast, da vam lahko pišem pismo, saj za vas vem že dolgo časa. Poznam vas kot največjega slovenskega pesnika, sedaj, ko sem v osmem razredu, pa sem vas začela spoznavati še podrobneje. Prebrala sem že veliko vaših del in vsako ima nek poseben pomen. Dolgo jih nisem niti razumela, dokler nisem spoznala te posebne sestave pesmi in pomena nekaterih besed. Posebej mi je všeč Povodni mož zaradi vsebine in zgodbe, ki je predstavljena. Čeprav je dolga, se v njej vedno nekaj dogaja. Prav tako mi je všeč njen ritem. Prav tako pa sem navdušena nad Zdravljico, katere 7. kitica je naša slovenska himna. Ste vedeli, da boste imeli to čast? Malo manj mi je všeč Apel in čevljar, vendar mi prosim ne zamerite. Dan danes sem navajena brati drugačen stil poezije, med drugim pa me motijo vse te nerazumljive besede.

Ne dolgo nazaj sem izvedela tudi nekaj o tvoji družini in prijateljih. Vem, da v tistih časih niste bil toliko cenjen in niste imel veliko pravih prijateljev. Žal mi je za Matija Čopa. Čutim vašo stisko. Izgubili ste najboljšega prijatelja. Ne predstavljam si, da bi jaz izgubila ljudi, ki so mi tako blizu. Vseeno pa menim, da ste se mu lepo poklonili z Krstom pri Savici. Vedite, da bi bil ponosen na vas. Slišala pa sem tudi za vaše nesrečne ljubezni. Naj vam ne bo težko. Če dekleta niso videla, da ste pravi moški, potem zagotovo niso prave za vas. Ste pomislili, da brez zavrnitve oziroma neuslišane ljubezni Julije in Zalike, ne bi imeli tudi toliko odličnih pesnitev. Med drugim ste ob sebi imeli ženo. Čeprav ni bila ženska vaših sanj, vam je dala prečudovito darilo. Otroke. Njih ste zagotovo imeli globoko v srcu, ali?

Izvedela sem tudi veliko o delu, ki si ga opravljal, in šolanju. Moram reči, da ste bil res zelo pameten učenec. O knjigi, v katero ste bil zapisani, danes ne slišim veliko. Pravzaprav zelo redko. Zagotovo ne boste verjeli, ampak danes šolanje ne poteka tako. V bistvu sploh nismo v šoli. Virus nas je poslal domov ter šolo izvajamo kar preko računalnika. To je naprava, ki je takrat še niste poznali. Je nekakšen tipkarski stroj s sliko. Ni tako zabavno, kot se morda sliši. Od doma se vse vleče, je pa res da lahko malce dlje spimo. Vseeno pogrešam svoje prijatelje in sošolce ter na splošno stik z ljudmi. Tudi potovati ne smemo. Si lahko mislite? Vi ste imeli možnost šolanja doma, pa kasneje študiranja na Dunaju. Dan danes pa ljudje stojijo v vrstah pred trgovino, prepovedano je prečkati občine, kaj šele države, maska je postala obvezna ob vsakem odhodu iz hiše. Da se vrnem k šoli, menim, da smo prej pridobili veliko več znanja kot ga od doma. Tudi sami veste, kako se je treba truditi v šoli, da nekaj dosežemo in pokažemo drugim, da nimajo prav.

Zraven tega, da ste bili odvetnik, velikokrat, ko govorimo o vas, rečemo tudi doktor Fig. Zakaj ravno fige, ko pa je toliko drugih sadežev ter »priboljškov«?  Zelo pogosto vas tudi kdo prepozna kot pijanca. Ne morem verjet, da ljudje gledajo take podrobnosti. Vi si vendar zelo pomemben človek za Slovence. Je vaše življenje sploh imelo takrat smisel? Povem vam, da je vaše življenje in delo danes smisel našega življenja in vsakdanjika.

Če ne bi šli skozi vse stvari v vašem življenju, vam danes tudi ne bi pisala pisma. Spomin na vas in vaša dela bo živel še več sto let. To vam obljubim.

Tia

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Na jezeru prazen otok stoji,

Sobotno popoldne res tiho se zdi.

Navadno bi ulice polne bile,

A lani nov virus pojavil se je.

Odbila je ura že osem in proč,

Ves Bled mislil je, da to mirna bo noč.

V trenutku pa nekaj glasno zgromi,

Z otoka začnejo se bliskat luči.

Sredi otoka družba nori,

Se nič preglasna jim muz’ka ne zdi.

Na žuru bilo je veliko deklet,

A ena lepa je bla za umret.

Plavolasa, modrih oči,

kot sanje vsakega fanta se zdi.

Plesala je z vsakim, ki to je želel,

A nihče resnično ni je prevzel.

Ko že je utrujena s plesišča odšla,

Pri čolnu je Lepotca zagledala.

Ta obrne se k njej in na ples jo povabi,

Urška na spanje v trenutku pozabi.

Naivno dekle v roko mu seže,

Celo noč ji noga ne leže.

Po plesišču sukata v vse se smeri,

Takšnega para nihče še videl ni.

Pred plesom si nista niti rok razkužila,

Saj pozabila sta na vsa pravila.

Virus za njiju obstajal več ni,

Ko ozrla sta drug drugemu v oči.

Domov začeli odhajati so vsi,

Noben se na plesalca več oziral ni.

Ko plesišče je prazno ostalo,

Se par odpravil je na obalo.

Naslednji dan na jezeru čoln je stal,

A za parom je le video ostal.

Sara, Alina, Lili in Maruša, 8.a in b

Duplečanke slovimo po lepoti že dolg čas,

a le ena je najlepša od nas.

Urška ime ji je,

vsak zanima zanjo se.

Zelo je prijazna, vedno dobre volje,

a ko jo spoznaš, se ti obrne vesolje.

Hodi kot miss sveta,

v družbi je vredna zlata.

En dan pa bil je žur v šoli,

vsi so plesali kot nori.

Fantje z Urško so želeli plesati,

a ona je vse hotela odgnati.

Lepotec se prikaže,

in si Urška ustnice namaže.

Hitro stopi k njej

in ji reče hej.

Neke lepih besedi ji natrobi,

in se že vrtita kot za hobi.

Fant ustavit se noče,

Urška pa se od bolečin joče.

Ko jo fant le spusti,

Urška na wc odhiti.

On za njo leti,

prijateljic nič ne skrbi.

Nikoli se nista več vrnila,

morda pa sta se nekje skrila.

Tia in Kaja, 8.b