Ravno danes je ta ples,

Urška rihta se,

v njeni sobi je potres.

Rada bi,

da neki frajer jo zaroči.

Naša fejmička Urška na Instagram objavi,

da čez minuto bo na zabavi.

Že prispe na ples,

vsi strmijo v njo, zares!

Urška pogleduje na vse strani,

da vidi, če kaki frajer kje sedi.

Vsak povabi jo na plesišče,

ona pa zavrne in steče na stranišče.

Ko s stanišča pride,

vidi, da en frajer odide.

Na teraso on to stopi,

Urška pa za njim,

takoj zagleda ga,

luštnega mladeniča

On povabi jo na ples,

Urški v srcu vžge se kres.

On hitro jo zavrti,

post na Instagramu se že množi.

Urška sploh opazila ni,

da ven iz gostilne zaplesala sta

kot dva tulipana.

Vsi to burno snemajo,

hitro vsepovsod jo tegajo.

On pa reče ji:

»Urška, hitreje stopi.«

Že odvihrala sta v noč,

vsi iskali so ju na vso moč.

Vse sledi

so izginile v Ljubljanici.

Nikolina, 8.a

V Dupleku sama lepa dekleta žive,

saj to se dolgo že ve.

A najlepša od njih je Urška bila,

bolj žarela od zvezde,

ki je najbolj svetla.

Vse bile so ljubosumne,

a nobene dovolj razumne,

zakaj tako prevzetna je.

Prišlo je poletje,

dupleški dan.

V wake parku je ura odbila poldan.

Čas je bil za ples,

tudi jedli so vmes.

Urški nobeden ni všeč,

to je prav huda reč.

Vsi maske nosijo,

saj vemo, kakšni časi so.

V gostilni sedijo postavni fantiči,

vsaka bi jih vzela pri priči.

Urška izbira in končno izbere si

tistega, ki pomežikne ji.

Začneta plesati

in plešeta

in plešeta,

bližje k vodi odplešeta.

Urška potarna,

da ji bo noga odpadla.

»Še malo plešiva,«

jo mladenič prepriča.

Mladenič kihne,

Urška globoko vzdihne.

»Ne boj se, Uršika zala,

ne boj se!«

Nekaj ju nosi neznano kam.

Ostali se čudijo:

»Ali korono imam?«

V vodo ju nese,

noben nič ne reče.

Vrtinec so videli vsi dereč,

a Urške nobeden videl ni več.

Zara, 8.a

                      Od vedno lepe dvorjanske dekline so žarele,

                                a lepše od Uršike bilo ni nobene..

                         Vsak dan so jo občudovali vsi dečki domači,

                                   a ona je imela v glavi le tega,

                              ki bi jo očaral z svojimi rdečimi lički.

                                Urška bila je le predrzna deklina,

                        vsa prelepa je dečke drugim deklinam speljala,

                                si pisala z njimi in jih občudovala.

                                 Le kateri bi bil za njo dovolj dober,

                                       tega res nobeden ni vedel.

                               Nekega večera, pred osnovno šolo,

                                    se zbralo je veliko dečkov,

                               vsi čakali so, da bi plesali z Urško,

                                      le ona jih vse zavračala,

                                      saj čakala je ta pravega.

                                      Potem naenkrat iz teme

                                     prikaže se očarljiv Rene,

                                            vsi bali so se ga,

                                     saj bil je zmožen res vsega.

                                      Urška, močno očarana,

                                    stekla se mu je priliznit,

                                     hotela je plesati z njim,

                             ni pa vedela kam pelje ta rožmarin.

                              Takoj jo deček je prijel za roko,

                                    Zaplesala sta v temo.

                              Naša Uršika pa takoj videla je,

                              da ne bo tako hitro odšla proč.

                                Plesala sta hitro in na vso moč,

                             vrtel jo je daleč stran v temno noč.

                          Ko zjutraj je sonce pogledalo čez nebo,

                                 prelestne Urške več ni bilo.

Maša, 8.a

Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem odpravila sem se na izlet na Koroško, čeprav so občinske meje začasno zaprte. Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je nemudoma odprla in vstopila sem z manjšim strahom.

Pred mano se je vlekla dolga votlina in z njo tudi manjši potoček. Potoček je bil mrzel in žuborel je tako lepo, da bi ga bilo stežka preslišati. Z mano je odšel moj pes Medo, sprva sem ga hotela peljati le na sprehod ali krajši pohod, a se je vse skupaj odvilo zelo hitro in sedaj vam povem, kako sva zbudila kralja Matjaža in se izvlekla iz Votline Pogube. V jami je bilo zelo temno in Medo je silil in silil ven. V temi sem se spotaknila čez kamen in padla v bližini potoček. Vsa voda je pljusknila po nama in oba sva bila mokra in premražena. Čez čas prispeva do starih nosilnih vreč polnih ovsa. Mislim, da bi jih morala premakniti pravilno, da bi se nama odprl vhod dalje. Premaknila sem jih napačno in vse se je pričelo rušiti in padati. Vsa prestrašena sva pobegnila na drugo stran, v upanju za odhod nazaj domov.

Hodila sva še malo in prispela do moža. Bil je kralj Matjaž, seveda! Poskusila sem ga prebuditi, a mi to ni uspelo. Medo se je ustrašil padajočega se kamna in bevsknil. Kralj Matjaž se z ihto zbudi, vzame prašno vrečo z novci in mi jo potisne v roke, zakriči:”Sedaj pa pojdita, me pustita spati in nikomur ne povejta, kar se je zgodilo, Če me še kdo prebudi po teh letih, bom postal zloben in vas vse pobil!” Nemudoma zbeživa in se nikoli več ne vrneva.

• 

• 

•