Nekoč v daljno mesto,
daleč čez zvijajočo se cesto,
prišel je mož,
z ogromnim šopkom rož.

Zasijal je v noči,
v obleki sijoči.
Z pogledom dotaknil se vsake od njih,
ni bilo dekleta ki ji ne bi zastal dih.

Vse tisto noč imele so željo,
neizmerno željo da jih opazi,
vsaka plan kako ga bo zapeljala,
in ga z nasmehom domov odpeljala.

A njega hladnokrvneža,
ponudba nobena ni ganila.
Na očeh le Urško je imel,
je z njo je plesati hotel.

Uršika pa v kotu sama,
v mini krilu stala je,
on bil ji je omama,
le njega želelo je srce.

Njegovo ime želela je spoznati,
ga v svoj krog prijateljev dodati.
Hotela je da skupaj sta,
da se nikdar ne ločita.

Se mož le opogumil je,
je stopil tja do Uršike,
ji nežno roko je prijel,
in jo na plesišče zavrtel.

Vrtela sta se in vrtela,
nakar je Urška omedlela.
Ustavilo se ji je srce,
zbuditi je ni mogel več nihče.

Mož takoj izginil je,
v megli se razblinil je.
In se zdaj nihče ne ve,
zakaj Urški ustavil je srce.

Ajda Rojko, 8.a