Krjavelj se je v ponedeljek odpravil v vaško krčmo na rdeče vino. Ko je vstopil, so vsi dvignili pogled in ga pozdravili: “Bog, prijatelj naš,” je rekel gospod pri drugi mizi. “Prisedi in povej kakšno dogodivščino iz tvojih mladih let,” je rekel gospod Janez. Krjavelj je bil že malo vinjen, a je vseeno prisedel. Krjavelj se je vprašal: “Hmm, kje naj začnem?” “Na začetku,” je zabavno odvrnil natakar Saško. Ves smeh niti za hip ni zmedel Krjavlja.
Krljavelj je začel: “Nekoč smo jaz in moja posadka pluli po širnem morju, bil je večer in bilo je zelo mrzlo, da so nam kar zobje škripali: Zzz,zz,zzz,” je povedal Krjavelj. A naenkrat smo s posadko zaslišali čudovito petje siren, zato nas je mamilo, da bi jih obiskali, ampak mi sploh nismo vedeli, da nas to pelje v past,” je začudeno povedal Krjavelj. “Kaj pa se je potem zgodilo?” je vprašal natakar Saško. “In ko sem prišel k sebi, sem zakljical: Fantje!, a se je v odgovor le v daljavi slišal odmev: fantje, fantje, fantje,” je povedal
Krjavelj. “Nato sem vzel školjke in jih vrgel v usta sirenam in nato se je zaslišalo le: čri, čri, čri, zato smo vsi pobegnili,” je veselo povedal Krjavelj.
“Zato si pa zaslužiš vino Krjavelj,” je povedal natakar Saško in nato je vinjen Krjavelj odšel bog ve kam.
Melanie Žlahtič, 6. a
Zelo super, kratek spis…
Zelo super in kratek opis zgodbe…
Zgodba mi je bila res všeč, takšna kot bi mi jo povedal Krjavelj.