Urška pripoveduje

Moje ime je Urška, lepša sem od vseh Ljubljančank in na sploh vseh deklet na tem svetu. Mogoče sem malo prevzetna, vendar govorim samo resnico. Sem velika in suha z dolgimi svetlimi lasmi, velikimi temno rjavimi očmi in svetlo poltjo. No, zdaj veste, da sem res najlepša. Moje najljubše dejavnosti so nakupovanje in pomerjanje oblačil in nakita ter ličenje. Sicer pa sploh ne bi poterbovala ličil, tako sem lepa.

Moj najpomembnejši in prelomni dogodek se je zgodil pred petimi leti. Neko nedeljo sem se odločila, da grem na ples. Tam sem preživela cel dan, vendar nisem nič plesala. Ko sem videla, kako vsi veselo plešejo, sem se odločila, da si grem plesalca poiskati tudi jaz. Ozirala sem se naokoli, vendar mi nobeden ni bil všeč. Potem pa sem ga zagledala, bil je dve mizi oddaljen od mene in takoj sem vedela, da želim plesati z njim. Nekaj časa sem ga zaljubljeno gledala, nato je stopil do mene in me vprašal:” Al’ hotla bi z mano plesati?” Seveda sem se takoj strinjala. In tako sva zaplesala, plesala sva hitreje in hitreje, noge so me že zelo bolele, vendar se ni hotel ustaviti. Vedno bolj sva se oddaljevala od množice in približevala Ljubljanici. Naenkrat pa je zagrmelo in takoj sem vedela, da nekaj ni v redu.

Ko sva bila do kolen v Ljubljanici, se je začel spreminjati. Ni imel več lepih modrih oči, ampak rdeče, tudi v obraz je postal rdeč, svetli lasje so se spremenili v črne. Nisem vedela, kaj se dogaja. Čez kakšnih pet minut sva prispela v negov dom. Imel je spet svetle lase, modre oči in svetlo polt. Nekaj časa sva samo sedela za mizo in se gledala. Potem pa mi je rekel:” Jaz sem povodni mož in tebe sem si izbral, da boš moja žena.” Na začetku mi to ni bilo všeč, saj sem fante v Ljubljani lahko menjavala vsak dan. Toda ko sem se začela ozirati in videla, kako se vse lepo svetlika in blešči, mi je bilo kar v redu. Povodni mož mi je razkazal svojo hišo, pravzaprav lahko rečem kraljestvo. Imel je šest spalnic, osem dnevnih sob, dvanajst kopalnic in tri velike sobe za oblačila. Prve tedne mi je ves čas nosil sama darila. Oblačila, torbice nakit in ličila. Takoj sem se navadila na njega.

Od tega dogodka je sedaj minilo pet let. In s povodnim možem Jožekom sva srečno poročena, no, vsaj jaz sem, za njega nisem čisto prepričana. Pogosto sem slabe volje in veliko ga stanem. Imava tudi hišne ljubljenčke, dva morska psa, tri morske konjičke in štiri morske krave. Imava tudi vrt s koralami in algami. Zelo sem srečna z njim in upam, da bova skupaj do konca svojih dni, saj sem našla nekoga, ki je vsaj približno tako lep kot jaz.

Larisa Vauhnik, 8.b

Urška pripoveduje

Moje ime je Urška. Sem najlepše dekle v celi Ljubljani. Imam dolge svetle lase, rjave oči in zelo rada plešem.

Nekega nedeljskega popoldneva sem se odpravila na ples na Stari trg. Najprej mi ni bilo do plesa, nato pa sem za mizo rumeno zagledala prelepega mladeniča. Hotela sem z njim plesati, zato sem v njega zaljubljeno obračala oči. Čez nekaj časa je prišel do mene in me vprašal:” Al’ hotla bi z mano plesati?” Seveda sem odgovorila pritrdilno. Pričela sva plesati. Vsi so naenkrat obstali, saj sva tako lepo plesala. Glasbila so prenehala igrati in to mojemu plesalcu ni bilo všeč. Pričel je kričati in glasbeniki so spet začeli igrati. Na nebu so se prikazali temni oblaki in začela sva plesati vse hitreje. Plesala sva proti Ljubljanici, kjer sva se trikrat zavrtela in nato izginila v valove.

Peljal me je v svojo hišo, kjer sem morala ostati dolgo časa sama, medtem ko je on nekam izginil. Ko se je vrnil, mi je rekel: “Jaz sem povodni mož in ti, Uršika, boš tukaj ostala za vedno”. Vprašala sem ga: “Zakaj sem tukaj?”. Povedal mi je, da sem tukaj, ker sem že celo svoje življenje prevzetna in nesramna. Rekel je, da tudi če se bom spremenila, bom morala ostati. Po enem letu življena s povodnim možem sem ugotovila, da je zelo bogat in bi me rad osrečil. Poročila sem se z njim in ga prosila, da se preseliva v lepšo hišo. Preselila sva se v veliko podvodno vilo z velikimi steklenimi okni in dobila sva dva mala morska psa. Ker pa sem se pod vodo dolgočasila, sem se nekega dne odpravila na površje, da vidim, kako živijo ljudje v novem kraju. Ko sem tisti večer prišla domov, sem nemudoma povedala povodnemu možu, koliko prevzetnih ljudi sem sečala. Strinjala sva se, da je čas, da jih kaznujeva.

Zdaj sva srečno poročena in imava dva otroka ter dva morska psa. Vsi skupaj lovimo prevzetne ljudi in jih kaznujemo tako, da jih zapiramo v podvodne ječe. Nočem biti prevzetna, ampak lahko rečem, da je moje življenje po tem, ko sem se spremenila, idealno.

Nika Petrišič, 8.b

Sonet o Božičku

Božiček celo leto v hiši sedi,
a ko pride božič, usede se v sanke,
med poletom je napolitanke,
češe si brado, ko po zraku leti.

Rad otroke obdaruje,
v dimniku se včasih zatakne,
a težavam se vedno izmakne,
poredne otroke pa kaznuje.

Božiček ima rad coca-colo,
kadar po zraku leti,
zaradi nje nikoli ne zaspi.

Rad opravlja svoje delo,
nato domov se odpravi
in gre spat po večerni zabavi.

Lan Patrik Horvat, 8.b