V sredo, 16.12.2015, ni bil nič poseben dan. Prebolevala sem virozo, zvečer pa je bilo pestro s kašljanjem. Ob polnoči sem zaradi vročine spila žličko Calpola, ob 5. uri zjutraj pa sem se zbudila z otečenimi ustnicami in srbečico po celem telesu.

Ob sedmi uri sem se s starši odpeljala k zdravniku v zdravstveni dom, kjer sem dobila 4 žličke Ibuprofena in dve tableti proti alergiji. Šla sem tudi na bris grla, pri katerem je bil izvid negativen, zato so mi odvzeli še kri. Po odvzetju krvi me je koža vedno bolj srbela, nato sem začela izgubljati sapo. S starši smo odhiteli k zdravnici. Starša sta mi morala pomagati, saj sem komaj premikala noge. Ulegla sem se na posteljo, starša sta mi dvignila noge, da sem dobila več kisika v možgane. Sestra mi je na obraz dala masko s kisikom, druga sestra injekcijo proti alergiji, tretja mi je merila kisik in pritisk.

Prišla je reševalna ekipa in mi v žilo vstavila metuljčka. S posteljo so me spravili v rešilca in me odpeljali v bolnico. Tam so mi ponovno odvzeli kri. Niso vedeli, na kaj sem alergična, zato sem bila na dieti. Poležavala sem v ‘kinderpetu’ (bil je sicer velik), saj niso imeli več postelj, kmalu za tem pa sem jo dobila. Bila sem utrujena od vseh teh zdravil, vendar nisem mogla zaspati. Dobila sem tudi kosilo, a nisem imela apetita, da bi kaj pojedla… Sestre so me redno obiskovale in spraševale, kako se počutim. Dobila sem injekcijo v zadnjo plat, saj sem imela hudo koprivnico po koži. Ponoči so me sestre zbudile in mi ponovno dale injekcijo , saj sem spet dobila izpuščaje.

Sedaj imam koprivnice vedno manj. Odpustili so me domov s petdnevno dieto in s tabletami proti alergijami ter injekcijo, če bi ponovno oteženo dihala. Končno lahko spim v svoji postelji. Čakajo me še preiskave, da ugotovijo, če sem na ta zdravila alergična in katera sploh lahko vzamem ob vročini in bolečinah.

Lucija Koren, 6.b

V soboto je bilo miklavževanje na drsališču v Spodnjem Dupleku. Pred obiskom Miklavža je bil pester razvedrilni program. Ati me je dvignil na ramena, da sem si lahko ogledala vse pevce, plesalke, drsalko in godbo. Ko sta prišla Miklavž in parkelj, smo se otroci zbrali okrog niju. Preden je Miklavž razdelil darila, smo z njim zmolili Sveti Angel. Potem sva z atijem pohitela v bar, kjer naju je čakala mami z drugim Miklavžem. Ta Miklavž je bil prav poseben, saj so ga spremljali štirje strašni parklji. Ko sem se želela slikati z Miklavžem, se mi je približal en parkelj. Verigo mi je hotel oviti okrog vratu. Bila sem zelo prestrašena. Na srečo je mami stopila do parklja in me rešila. Parklji so res grozni, a če si priden, se ne rabiš bati.

Nikolina Štenta, 2.c

I feel rather strange,
My situation quite deranged.
It’s as if I always knew
How my life would be arranged.

Well, I wouldn’t call it a “life” anymore,
That ended rather soon.
Wait, you want to know who I was before
I held your hand under the moon?

Well darling, I’m very suprised,
But if you insist, you win.
If it’s you I must entertain tonight,
Then let the show begin!

I was the brightest star in the sky,
I was your loudest battle cry,
your sweetest lullaby,
the sparkles in your eyes,
your saddest goodbyes,
I was the voice that told you to try.

I was the hottest and fiercest fire,
I was your most intimate desires.
I was every friend you gained,
I was everything that brought you pain.
I was your very last breath,
I was the sweet release of death.

Wait you want my name?
Well I have several.
Some call me God and some call me the devil.
Some think I’m wild and some think I’m tame,
some think I’m just a game who’s to blame
for everything that makes you see what you became.
Some say I’m cruel to support their claims
that say I bring shame
to the human race and everything beyond its weak
and subtle frames.
Now I know that your aim
is to either knock me down or bring me fame,
but to me you’re all the same.

You want to blame everything on something you can
fight,
The one who’s responsible for all your fright,
your darkest night,
your brightest light,
your strongest bite,
your most memorable sights,
and even your inspiration to write.

But maybe you’re right.
Maybe all I am is life.

Ilana Zoya Glisik, 8.a