V četrtek, 17.10.2024, smo učenci cele šole obeležili že 17. mednarodni dan šolskih knjižnic.

Ker se je obleževanju pridruževalo vedno več držav, so se odločili, da bodo šolskim knjižnicam namenili kar celoten mesec in oktober imenovali mednarodni mesec šolskih knjižnic.

Največ pozornosti smo temu namenili pri slovenščini.

Bralne motivatorke smo naredile prijeten uvod. V žačetku ure smo povedale, kaj sploh je mednarodni dan šolskih knjižnic in ga podrobno razložile. Nato je sledilo predstavljanje knjig, ki smo jih prebrale in tako naše sošolce in sošolke spodbudile, da bi te prebrali. V prebranih knjigah smo si bralne motivatorke morale izbrati tudi odlomek, ki nas je v knjigi navdušil. Tudi knjižničarka nas je obiskala, a nas je le fotografirala. Preostanek šolske ure smo brali knjige iz šolske knjižnice in jih ob tem še bolj spoznali.

Dan oziroma ura slovenščine mi je bil zelo zanimiv. Naučila sem se veliko stvari o tem dnevu in spoznala veliko novih knjig.

Neli, 8.a

V torek, 8. 10. 2024, smo učenci 6.- 9. razreda izvedli kulturni dan.

Dan smo začeli tako, da smo imeli skupno medgeneracijsko branje, kjer smo starejši učenci brali mlajšim in obratno. S tem smo se bolj povezali, spoznali ter jim postali vzgled.

Po malici smo se odpravili v kino, kjer smo si ogledali film Lars je LOL, ki je imel zelo poučno in navdihujočo zgodbo ter se je marsikoga zelo dotaknil.

Film govori o deklici Amandi, ki se mora soočiti z nalogo, da pomaga svojemu novemu sošolcu Larsu, ki ima Downov sindrom. Med njima se čez čas razvije edinstveno prijateljstvo. Vendar pa Amanda v hotenju, da jo vrstniki sprejmejo, navsezadnje izda Larsovo zaupanje ter s tem izgubi njegovo prijateljstvo ter tudi prijateljstvo drugih. V želji po odpuščanju pa mora Amanda zbrati pogum in najti pot, kako se izkazati ter obenem ostati zvesta sama sebi.

Mislim, da se veliko najstnikov spopada s podobnimi težavami kot Amanda. Ljudje se vedno bolj pogosto trudimo spadati v neko drugačno družbo, da nas včasih družba čisto prevzame ter pozabimo na sebe in na to, kakšna dejanja želimo delati. Vedno manj ljudi sprejema drugačnost, saj jo vidijo v negativnem smislu, ker jim je neobičajna in o njej ne vedo veliko, morda pa se je celo bojijo.

Zdi se mi, da bi se vsi morali bolj potruditi, da ne bi delali predsodkov že na začetku, saj bi tako osebam, ki majo podobne bolezni kot Lars, omogočili boljše ter lažje vključevanje v družbo in bi se na koncu počutili tudi bolj sprejeto.

Zala, 9.a

V ponedeljek, 7.10.2024, se je odvil že 21. vsakoletni Bralni maraton – tam prebereš pesem na izbrano temo, ki si jo napisal sam, ali pa samo prebereš pesem drugega avtorja. Letos smo na srečo imeli spet lepo vreme.

Dogodek se je odvijal ob 10.00 na Trgu svobode v Mariboru, kjer začasno postavijo oder. Pred odrom je veliko klopi, na katere lahko sedemo. Na začetku je kratek uvod, potem pa sledijo pesmi. Vsako leto nas obiščenekdo, ki je povezan z dogodkom. Ko prebereš pesem, si izbereš knjigo, ki jo dobiš kot nagrado. Na izbiro je veliko različnih knjig. Okoli odra je tudi veliko stojnic z zabavnimi eksperimenti in igrami, v zvezi s tednom otroka. Dogodek je mišljen tudi kot začetek šolske bralne značke. Jaz sem letos prebrala svojo pesem z naslovom Razmislek o besedah. Zraven mene je prišla tudi Alja iz devetega razreda, ki je napisala res lepo pesem. Pospremila naju je gospa knjižnjičarka. Na koncu maratona naju je gospa knjižnjičarka povabila na sladoled ali pijačo ter v knjižnico Prve gimnazije. Bil je res zabaven in poučen dan.

Hvala vsem, ki so sodelovali v tem in poskrbeli, da smo se imeli lepo.

Eva Tepeh, 8.a

Po izletu smo imeli še poseben vikend. Spet nas je obiskala gospa Lara, s katero smo se že spoznali na tehniškem dnevu. Dobili smo se v petek ob štirih popoldne, v novi jedilnici. Spet smo se srečali z večino učencev iz Osnovne šole Korena, s katerimi smo se spoprijateljili.

Že takoj na začetku smo dobili vsaka skupina svoje sladkarije. Na svoji mizi za prigrizke smo imeli bombone, kokice, čips, pijače in še kaj. Med poslušanjem smo cel čas lahko nekaj jedli in pili ter si odšli še po več prigrizkov. Na začetku je vsaka skupina po približno 5 učencev dobila svoj canvas. To je list, na katerega zapišeš vse ideje, ki ti pomagajo pri izvedbi načrta. S skupnim delom smo prišli do načrta, kako bi lahko spremenili likovno in tehniško učilnico in kaj vse bi se tam dogajalo. Učenci iz Korene pa so delali načrt, kaj bi lahko spremenili v njihovem posebnem prostoru na njihovi šoli. Med delom smo imeli 25 minut prostega časa. Po odmoru smo odšli nazaj delati in smo začeli risati plakate, ki bi povabili ostale na dejavnosti, ki bi jih prirejali na naši šoli. Tam smo se res veliko naučili in spoznali. Ob osmih pa smo se odpravili nazaj domov.

Res smo hvaležni, da se učitelji tako trudijo za nas. Hvala tudi gospe Lari, ki nas je vodila skozi celoten program. Več o naslednjem dnevu in tudi zadnjem, povezanim s tem ustvarjanjem, pa izveste pri Nini.

Eva, 8.a

V torek, 24.9.2024, smo se učenci, ki obiskujemo izbirni predmet likovno snovanje in smo ga tudi lani obiskovali, odpravili v Ljubljano, v okviru projekta SPIRIT. Z nami sta prišli učiteljica Andreja in učiteljica Loresana. Na izletu so se še nam pridružili učenci in učenke Osnovne šole Korena. Tako smo osmošolci in devetošolci OŠ Duplek ter sedmošolci, osmošolci in devetošolci OŠ Korena odšli v Ljubljano.

Tam smo najprej odšli v nakupovalni center ter bili tam kakšne pol ure. Za tem smo si malce pogledali mesto te se odpravili do hotela Celica.
Tam smo si ogledali nekdanji zapor. Ta zapor je sedaj prenovljen in v njem lahko prenočiš. Imajo zelo zanimive sobe. Zraven sob smo si ogledali klet, ki ni prenovljena in v njej ni ničesar, le dve samotni celici. Ogledali smo si tudi star Metelkovo ulico na katerih imajo včasih zabave , a te ulice so neobičajne. Imajo grafite živali, ljudi, imen in kipe iz plastike, kovine ter ostalih neuporabnih materialov. V teh ulicah je včasih bila šola, nam je povedala vodnica. Ta ogled ulic in zapora smo imeli več kot eno uro. Po ogledu smo se sprehodili do reke Ljubljanice in do mostov na njej. Seveda smo imeli čas za druženje med sabo in to zelo veliko. Popoldan pa smo sami odšli jest oz. na kosilo, kamor smo želeli. Lahko smo celo odšli v kakšno trgovino in si kaj kupili. Ko smo pojedli, smo lahko hodili še po bližnjih trgovinicah.
Na koncu so nam učiteljice kupile še najboljši sladoled v celi Ljubljani. Čisto na koncu smo se z najboljšim voznikom odpeljali nazaj do naše šole.

Ta dan smo se veliko naučili. Naučili smo se, da umetnost ni samo v slikah in risbah, ampak je v skoraj v vsaki stvari. To je bil eden najboljših dni v celem začetku šolskega leta in upava, da se še kdaj ponovi.

Nina in Eva, 8.a

V petek, 20. septembra 2024, smo se odpravili na nepozaben izlet, ki nas je peljal v srce slovenske kulturne dediščine. Najprej smo obiskali Vrhniko, rojstni kraj enega največjih slovenskih pisateljev, Ivana Cankarja. Po kratkem sprehodu po mestu smo si šli do njegove rojstne hiše ogledat razstavo o njegovem življenju in delu. Ivan Cankar je bil pisatelj, dramatik in kritik, ki je s svojim ustvarjanjem močno vplival na slovensko književnost.

Po ogledu Vrhnike smo se odpravili na kosilo v McDonald’s, kjer smo se okrepčali in si nabrali moč za nadaljevanje izleta. Nato nas je pot vodila v Ljubljano, kjer smo se z gondolo vzpeli na Ljubljanski grad. Sprehajali smo se po starih grajskih zidovih, občudovali čudovit razgled na mesto in se naučili veliko zanimivosti o zgodovini gradu. Na poti nazaj smo na avtobusu uživali v dobri glasbi in pogovorih o izletu.

Ema in Elena, 9.c

V sredo, 18. 9., smo imeli osmošolci tehniški dan, na katerem smo se udeležili treh zelo zabavnih in prijetnih delavnic. Tehniški dan sta organizirali učiteljici Andreja Zelenik in Loresana Grabušnik Perkovič. V tem prispevku bom z vami delil naše izkušnje in svoje osebne občutke ob tehniškem dnevu.

Ob pol osmi uri je naša skupina začela s prvo delavnico. Odpravili smo se v športno dvorano, kjer sta nas pričakala Medeja in Nejc. Ulegli smo na že vnaprej pripravljene blazine in se umirili ob zvokih gongov. Poslušanje različnih glasbil je bilo v trenutku zelo sproščujoče, ampak me je še isti večer bolela glava, kar je verjetno bila posledica prekomernega ležanja. Po malici smo imeli še dve zgodovinsko orientirani delavnici, kjer smo se učili o pomembnosti sodelovanja in reševanja problemov s strpnostjo, ter o pomembnosti vzdrževanja miru in medsebojnih odnosov. Ti dve delavnici sta nam predstavljala dva vodiča iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor, ki sta včasih bila tudi učenca na naši šoli. Delavnici sta bili izjemno zanimivi, ker sta nam povedala veliko zgodb in nam odprla oči, ko sta razlagala tudi bolj tragične in grozljive dogodke.

Tehniški dan je bil zelo prijeten. Sam sem izjemno užival in sem hvaležen naši šoli, delavcem in gospodu ravnatelju, da nam lahko občasno dajo možnost, da se učimo o svetu, v katerem živimo in o pomembnih stvareh, ki nam bodo pomagale skozi celo življenje. Se že veselim prihodnjih delavnic!

Maks Muraus 8.a

…..SE NADALJUJE…..

Preden smo vzleteli proti Birisbanu, je trajalo vsaj eno uro. Tako velikega letala še v življenju nisem videla. V Katarju je bilo takrat okrog 22.30 zvečer. Nekaj časa smo igrali igre na ekranu in gledali film po izbiri. Dobili smo še en obrok. Nato smo se počasi odpravili spat. Po besedah moje mame sem spala samo jaz, drugi so “trpeli”. Zbudili so nas okrog petih zjutraj po katarskem času. Takrat smo spet dobili za jest. Potem smo igrali igre na ekranu, se pogovarjali, gledali filme in končno smo po 14 urah pristali na letališču v Brisbanu, v Avstraliji. Tam smo počakale na sorodnika, ki nas je zapeljal do svoje hiše, kjer sva ostali šest dni.

V teh dneh sva odšli po aldijevo sim kartico in po avto. Z avtom sem bila zelo zadovoljna, saj je bil praktično nov, imel je le 6.000 prevoženih kilometrov. Najeli sva Toyoto Corollo. Najbolj zabavno pa je bilo, da mami najprej ni znala voziti, saj se v Avstraliji vozijo po levi strani, oz. obratno kot mi. Ves čas se je vozila po levi črti, zraven robnika, nekajkrat se je tudi vozila po napačni smeri. Brisalce in žmigavce pa je skoz zamenjevala. Drugi dan sva odšli na Surfers Paradise, kjer sva odšli na najvišjo stolpnico na Gold Coustu, kjer sva videli kilometrsko peščeno plažo in mnogo nebotičnikov. Tam je bilo tudi polno trgovinic, kjer sem si kupila prve spominke. Ostale dneve sem uživala na Gold Coustu. Končno je prišel dan, ko sva šli v Brisbane, v 2-milijonsko mesto. V Brisbanu je toliko trgovin, da se ti oči kar zasvetijo, ko vidiš vse to. Tam sem si kupila čevlje NIKE. Z mami sva se v Brisbanu vozili z električnimi skiroji in jedli najtanjšo pico v mojem življenju. Na Gold Coustu je bolnišnica za divje živali. Te ozdravljene živali potem obdržijo in imajo živalski vrt. Jaz sem bila zelo vesela, da sva si ga šli ogledat, saj sem lahko prvič v življenju držala v rokah koalo, po imenu C.J. Koala je ena najbolj puhastih živali, kar sem jih držala v rokah. Hranila sem tudi kenguruje, ki jih je bilo zelo veliko.

NASLEDNJIČ……………. Kako greva na sever Avstralije.

………SE NADALJUJE………

Mia, 8.c