V torek, 15. 10. 2024, smo se s šolo odpravili na pohod na Pohorje.

Najprej smo se zbrali v matičnih učilnicah ob 7.30 in za tem šli pojest malico v jedilnico. Jedli smo sendviče in pili sokove. Po malici smo se odpravili na avtobuse, ki so nas odpeljali pod Pohorje. Ko smo se vsi izkrcali z avtobusa, smo se odpravili na Trikotno jaso. Do tja smo kot običajno hodili 30 minut. Po prihodu na Trikotno jaso pa smo se usedli za mize, pojedli malico iz nahrbtnika in uživali v razgledu na Maribor. Pozneje smo se odpravili še do Lukove koče. Tisti, ki smo hoteli, smo se lahko razhodili še do srčka, ki ima čudovit razgled na Maribor in bližnjo okolico. Po celem pohodu smo bili že zelo utrujeni, ampak vseeno smo se morali odpraviti še navzdol. Ko smo prispeli h gondoli, smo počakali na avtobuse in se odpravili nazaj do šole. V šoli smo imeli še kosilo, nato pa smo se odpravili domov.

Eva Toplak, 8.b

V sredo, 13. 11., smo se učenci 8. in 9. razreda udeležili kariernega sejma, ki je potekal v Mariboru v dvorani Leona Štuklja.

Prihod v šolo je bil normalen, torej ob 7.30. Najprej smo se zbrali v svojih matičnih učilnicah, nato smo pomalicali in se vkrcali na avtobus. Vožnja se je zelooooooooooo “vlekla”, in komaj smo dočakali prihod. Prispeli smo okoli 8.30 ure. Na sejmu so nas pričakale številne predstavitve šol in poklicev. Na stojnicah so nam povedali vse, kar nas je zanimalo in še več. Zraven tega so še imeli ogromnoooo kulic, blokov, obeskov za ključe, sladkarij… To, kar nas je še posebej presenetilo, pa so bile številne nagradne igre. Vsi dijaki, učitelji in predstavniki šol in poklicev so nas sprejeli z odprtimi rokami. Ta karierni sejem nama je bil še posebej všeč, ker je bil zanimiv, poln programov in zelo nama je pomagal za odločitev poklica in srednje šole. Po koncu sejma smo se vrnili v šolo in rešili kratke ankete.

Sejem naju je zelo navdušil in komaj čakava, da se ga spet lahko udeleživa naslednje leto!!!

Nina in Tjaša iz 8. a in b razreda

V petek, 15. novembra 2024, smo zjutraj izvedli TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK.

Jutro smo začeli s kratko predstavitvijo zajtrka, njegovega pomena in kdo ga je pridelal. Izvedeli smo:

• Kruh iz polnozrnate moke nam daje moč za delo in učenje – prispevala ga je kmetija Pesel iz Dvorjan.
• Mleko je pomemben vir kalcija, ki krepi naše kosti – dobili smo ga s kmetije Mulec, Ciglence.
• Med nas napolni z naravnimi sladkorji, ki dajejo takojšnjo energijo – dobili smo ga od pridnih čebelic Čebelarstva Gracel.
• Maslo nam prinaša zdrave maščobe, ki pomagajo pri pomnjenju in osredotočenosti – jedli smo maslo Ljubljanskih mlekarn.
• Jabolka so polna vitaminov in mineralov – sočna jabolka so bila od sadjarstva Medved iz Žikarc.

Pogovarjali pa smo se tudi o slovenskih pregovorih in modrostih, ki govorijo o zajtrku:

1. “Po jutru se dan pozna.”
   • Kako začnemo dan, pogosto vpliva na to, kako se bo ta razvil.
2. “Kdor zgodaj vstaja, kruha dobi.”
   • Tisti, ki vstaja zgodaj, ima več možnosti za uspeh in pridobitev dobrin.
3. “Zajtrk je zlato, kosilo srebro, večerja pa svinec.”
   • Zajtrk velja za najpomembnejši obrok dneva, kosilo je srednje pomembno, večerja pa najmanj.
4. “Zjutraj jej kot kralj, opoldne kot meščan, zvečer kot berač.”
   • Priporočljivo je, da je zajtrk obilnejši, medtem ko naj bi zvečer jedli skromneje.
5. “Zdrav zajtrk je pol zdravja.”
   • Poudarja pomen zdravega jutranjega obroka za celodnevno počutje in zdravje.
6. “Kar za zajtrk zamudiš, za večerjo težko dobiš.”
   • Izraža pomen zgodnjega in polnovrednega zajtrka, ki ga poznejši obrok težko nadomesti.

Jutro nam je popestril tudi Gašper iz 6.a, ki nam je na harmoniko zaigral pesem Čebelar.

Po predstavitvi smo si učenci in učitelji postregli z zajtrkom, ki pa je bil še bolj dober, saj smo se zavedali kdo ga je pridelal in za kaj nam koristi.

Zala Lonec, 9.a

……SE NADALJUJE…..

Pa sva se obrnili na jug, proti Sydneyu.

Tistega dne sva spakirali in se odpravili na 2700 km dolgo pot. Ponovno sva odšli v Mission Beach, ker nama je bilo tam tako zelo všeč. Naslednji dan sem se jaz želela kopati, vendar se na začetku nisem mogla, saj so skakali s padali in je bila plaža zaprta. Ostalo mi je le 15 minut za kopanje.

Nato sva se odpravili proti Arlie Beachu. Ker sva tja prišli bolj zvečer in se mami ni dalo kuhat, sva odšli v neko korejsko restavracijo, ki se je imenovala Korean bbq. Tam sva si privoščili korejski žar, sami sva si pekli prirpavljeno meso in zelenjavo, ki so nama jo postregli na zlatem pladnju v obliki krave.

Zjutraj, ko sva se zbudili, sva videli, da imajo postavljeno neko tržnico, odšli sva pogledat. Tam sem si hotela narediti francoske kite, v katere ti vpletejo umetne lase. Vendar ni bilo časa, ker se je nama že mudilo na White heaven beach. Baje je to je druga najlepša plaža na svetu. Ta plaža je edina plaža, ki ima bel, droben pesek. White heaven beach je bila ena izmed mojih najljubših doživetij v Avstraliji. Bilo je zelo lepo in občutek, ko ležiš na tem pesku, je božanski. Ko sva se vračali, se je že začelo temniti.

Naslednjega dne sva odšli v Mt. Morgan. To je bilo rudarsko mesto, kjer so kopali zlato. Prespali sva v nekem čudnem hotelu, kjer sva bili sami v hotelu. Zato so pozabili vključiti toplo vodo. Ponoči me je kljub odejam zelo zeblo, saj je bil prepih, saj je bil to 150 let star hotel.

Zjutraj sva se odpeljali do rudnika. Potem pa sva se odpravili v Toowoombo. Na poti v Toowoombo sva našli sejem, kjer so bili razstavljeni razni tovornjaki Macki. Nato sva se 350 km vozili po avstralski divjini, kjer nisva srečali žive duše. Ustavili sva se na bencinski črpalki, kjer je en tip slikal najin avto in tablice. Zagrabila naju je panika, ker sva bili sredi ničesar. Mami se je vozila tako hitro, da nisva uspeli slikati niti kenguruja., ki naju je gledal sredi ceste. Ko sva prispeli v Toowoombo sva odšli odložit stvari v motel, potem pa sva odšli na večerjo v Mcdonald’s. V Toowombi sva šli v ogromen nakupovalni center.

Potem sva šli nazaj na Gold Coast za en dan, k sorodnikom. Čakalo naju je še 700 km do Sydneya.

…..SE NADALJUJE…..

V petek, 25. 10., smo se pozno popoldne odpeljali na II. gimnazijo Maribor in si ogledali muzikal Rent v izvedbi English student theatre, v katerem dijaki nastopajo v muzikalih v angleščini.

V petek zjutraj smo bili vsi srečni, saj nismo rabili vstati sredi noči, kot vse druge dni, ampak smo lahko spali do takrat, kot smo pač hoteli. V šolo smo morali priti komaj popoldne, kjer smo pojedli malico in se z avtobusi odpeljali na II. gimnazijo Maribor. Tam smo poiskali smoja mesta v amfiteatru in pričeli z ogledom predstave.

Zgodba muzikala Rent, glasba, petje in ples dijakov so res neverjetni, če zraven štejemo še to, da so tudi kuliso izdelali dijaki. Predstava se prinčne z Markom Cohenom, režiserjem dokumentarnih filmov, ki ga je pred kratkim pustila njegova punca Maureen. Mark je cimer s Rogerjem Davisom, bivšo rock zvezdo, ki je okućen z virusom HIV. Njun bivši cimer in zdaj najemodajalec Benny, ju pokliče in pove, da morata plačati najemnino za katero nimata dovolj denarja. Medtem njun prijatelj Tom spozna Angel, drag queen. Ko Marka pokliče njegova bivša Maureen in mu pove, da njena oprema za nek protest ne deluje, Mark zapusti stanovanje in ji gre pomagat. Medtem Rogerjeva in Markova soseda Mimi pride in prosi Rogerja ali ji lahko prižge svečo, saj je zmanjkalo elektrike. Mimi flirta z Rogerjem, a on je v zadržkih glede tega. Benny hoče, da Mark prepriča Maureen, da prekliče svoj protest in mu v zameno ponudi, da jima z Rogerjem ni treba nikoli več plačati najemnine. Ko Mark pride popraviti Mureenino opremo tam ni Mureen, ampak njena nova punca Joanne. Sprva sta do drug drugega zadržana, a se sčasoma povežeta zaradi skupnega nezaupanje Maureen. Mimi hoče zapeljati Rogerja a ji pove naj ga pusti pri miru. Maureen vseeno izvede protest in Mimi in Roger končata skupaj. Angel proti koncu muzikala umre. Ostali prijatelji se na koncu muzikala zberejo in se odločijo, da bodo z drug drugim uživali ves čas, ki jim je še ostal.

Muzikal je bil po mojem mnenju odličen, gledat bi ga šla še enkrat.

Katarina Ilešič

………SE NADALJUJE……….

Pa je prišel dan, ko sva se z mami odpeljali na sever. Vožnja traja zelo dolgo, še bolj, če na cesti polovico časa ne srečaš nikogar, razen kdaj pa kdaj kakšnega povoženega kenguruja ter ogromne tovornjake MACKe. Vozili sva se mimo ogromnih plantaž sladkornega trsa in banan.

Čisto na začetku vožnje proti severu sva se ustavili na Kagariju, to je največji peščeni otok na svetu. Po njem smo se vozili z 4WDa avtomobili. Naslednji postanek sva imeli v Arlie Beachu. Tam sva hodili po raznih trgovinicah, nazaj grede pa sva šli na otok, na katerem se nahaja druga najlepša plaža na svetu Whiteheaven beach. Na žalost je bila voda tako mrzla, da sem se na hitro skopala z neopren obleko. V Mission Beach mi je bilo skoraj najbolj všeč. Imeli sva najlepši apartma na poti. Tam sem razbijala kokose na plaži, plavala v vodi z 18 stopinjami, jedla najboljšo melono, kar sem jih kdaj jedla… Po 1800 km sva prispeli v Cairns. Tam sva šli v Korando, kjer sva se vozili z gondolami nad tropskim deževnim gozdom do raznih znamenitosti. Spali sva v apartmaju sredi tropskega deževnega gozda. Zvečer so okoli hiše tekali kenguruji.

Pa je končno prišel dan, zaradi katerega sva se pripeljali tako daleč. Odšli sva šnorkljat na veliki koralni greben. Jaz sem tam videla morskega psa, največjo ribo na tistem območju in polno majhnih pisanih ribic. Občutek, ko plavaš sredi največjega “akvarija” na svetu je neverjeten. Nato sva odšli do Daintreeja, to je najstarejši tropski deževni gozd na svetu. Tam sva se vozili z ladjico po reki polni krokodilov. Videli sva jih kar nekaj, ko so se sončili na obali.

Naslednji dan sva se ponovno obrnili na jug. Čakala naju je pot do 2700 km oddaljenega Sydneya.

…………SE NADALJJUJE…….

V četrtek, 17.10.2024, smo učenci cele šole obeležili že 17. mednarodni dan šolskih knjižnic.

Ker se je obleževanju pridruževalo vedno več držav, so se odločili, da bodo šolskim knjižnicam namenili kar celoten mesec in oktober imenovali mednarodni mesec šolskih knjižnic.

Največ pozornosti smo temu namenili pri slovenščini.

Bralne motivatorke smo naredile prijeten uvod. V žačetku ure smo povedale, kaj sploh je mednarodni dan šolskih knjižnic in ga podrobno razložile. Nato je sledilo predstavljanje knjig, ki smo jih prebrale in tako naše sošolce in sošolke spodbudile, da bi te prebrali. V prebranih knjigah smo si bralne motivatorke morale izbrati tudi odlomek, ki nas je v knjigi navdušil. Tudi knjižničarka nas je obiskala, a nas je le fotografirala. Preostanek šolske ure smo brali knjige iz šolske knjižnice in jih ob tem še bolj spoznali.

Dan oziroma ura slovenščine mi je bil zelo zanimiv. Naučila sem se veliko stvari o tem dnevu in spoznala veliko novih knjig.

Neli, 8.a

V torek, 8. 10. 2024, smo učenci 6.- 9. razreda izvedli kulturni dan.

Dan smo začeli tako, da smo imeli skupno medgeneracijsko branje, kjer smo starejši učenci brali mlajšim in obratno. S tem smo se bolj povezali, spoznali ter jim postali vzgled.

Po malici smo se odpravili v kino, kjer smo si ogledali film Lars je LOL, ki je imel zelo poučno in navdihujočo zgodbo ter se je marsikoga zelo dotaknil.

Film govori o deklici Amandi, ki se mora soočiti z nalogo, da pomaga svojemu novemu sošolcu Larsu, ki ima Downov sindrom. Med njima se čez čas razvije edinstveno prijateljstvo. Vendar pa Amanda v hotenju, da jo vrstniki sprejmejo, navsezadnje izda Larsovo zaupanje ter s tem izgubi njegovo prijateljstvo ter tudi prijateljstvo drugih. V želji po odpuščanju pa mora Amanda zbrati pogum in najti pot, kako se izkazati ter obenem ostati zvesta sama sebi.

Mislim, da se veliko najstnikov spopada s podobnimi težavami kot Amanda. Ljudje se vedno bolj pogosto trudimo spadati v neko drugačno družbo, da nas včasih družba čisto prevzame ter pozabimo na sebe in na to, kakšna dejanja želimo delati. Vedno manj ljudi sprejema drugačnost, saj jo vidijo v negativnem smislu, ker jim je neobičajna in o njej ne vedo veliko, morda pa se je celo bojijo.

Zdi se mi, da bi se vsi morali bolj potruditi, da ne bi delali predsodkov že na začetku, saj bi tako osebam, ki majo podobne bolezni kot Lars, omogočili boljše ter lažje vključevanje v družbo in bi se na koncu počutili tudi bolj sprejeto.

Zala, 9.a