………….SE NADALJUJE…………….

Končno SYDNEY. Pa sem le prispela. Najprej sva odšli na Bondi beach, najslavnejšo Sydneysko plažo, kjer je bilo veliko surferjev. Skočila sem v morje, vendar je bilo zelo mrzlo, tako da z užitkom kopanja na tako lepi plaži ni bilo nič. Mami je rezervirala najboljši hotel na celotni poti, oziroma hotel z najlepšim razgledom iz sobe. Pogled je bil na center Sydneya, na stolpnice,… Že prvi večer sva odšli v mesto, saj sva imeli od hotela do tja, kjer se začnejo razne trgovinice samo 700m. V Sydneyu je toliko trgovin, da sem bila jaz čisto iz sebe od navdušenja. Šli sva v vse trgovine iz mojega seznama: Nike, Apple, Adidas, NBA, Foot Locker, Target, Peter Alexander, Urban in mnoge druge. Ura je bila že osem, zato sva se odpravili nazaj v hotel. Bili sva tudi že precej utrujeni, saj sva samo po trgovinah naredili 12.000 korakov.

Naslednji dan sva odšli zjutraj do Sydneyske opere. Bila sem zelo vesela, ker sem bila pred Sydneysko opero, kjer marsikateri Slovenec ni bil. Občutek stati pred opero je bil neverjeten, ker sem vedela, da sem na drugem koncu sveta, kjer verjetno nikoli več ne bom in ker sem si do opere želela priti že takoj, ko sem izvedela, da greva v Avstralijo. Nato sva odšli še malo po parku zraven opere, kjer sem občudovala papige, ki so tam ptice kot pri nas golobi. Druga največja znamenitost Sydneya je most Harbour bridge. Seveda me je mami gnala tri kilometre čez most Harbour bridge, da so mi skoraj odpadle noge. No, razgled pa je res bil fantastičen. Zvečer sva odšli na razgledni stolp v Sydneyu in nato še po trgovinicah. Bili sva tako utrujeni, ko sva prišli v hotelsko sobo, da sva se samo ulegli na posteljo.

Pa je prišel tretji dan Sydneyja. Zjutraj sva odšli v kitajsko četrt, ki je zgrajena sredi samega mesta. Tam so Kitajci kar na prostem izvajali jogo. Za zajtrk sva jedli sydneyske kurtoše, ki so bili božanski. V kitajski četrti sva odšli na kitajsko tržnico. Za kosilo sva si naročili neke korejske palačinke, ki so bile ogabne, ker so imele notri neko maščobo,… Jaz sem jo dala ptiču Bineku, da jo je do konca pojedel. V Sydneyju imajo na delu, kjer je kitajska četrt postavljene take igralnice z avtomati, različnimi igrami,… Tam sem porabila 30 dolarjev, samo nisem dobila nič iz avtomatov. Z ladjico sva odšli na Manly beach, ki je druga najbolj znana plaža v Sydneyju. Prevozili sva cel sydneyjski zaliv. Tam sem jedla najboljši zmrznjen jogurt. Ob povratku sva odšli še malo po trgovinah in do sydneyjske opere ponoči. Bil je krasen občutek biti tam, pod zvezdami, obkrožen s stolpnicami in občutkom, da sva tako daleč od doma.

Naslednji dan sva šli iskat Kpop kartice za prijateljico, ki je njihova fenica. Nato pa še zadnjič po trgovinah. Najin naslednji cilj so bile gore Blue Mountans.

……….SE NADALJUJE……………

16. 12. 2024

Dragi dnevnik!

Prejšnji teden smo bili v šoli v naravi. Moj najljubši dan je bil četrtek , 12. 12. 2024.

Dan se je začel takole. Učitelj nas je zbudil ob 6. 55 zjutraj. Ob 7.00 je učitelj Tomaž prižgal zvočnik. Jaka je stopil iz sobe in začel peti, da nas bi zbudil. Ko smo se zbudili, smo imeli 20 minut, da se oblečemo in gremo na zajtrk. Kar je za mene zelo malo časa. Jedla sem marmelado in maslo. Za malico na smučišču smo dobili frutabelo. Po zajtrku smo se oblekli za smučanje ali za pohod tisti, ki nismo znali smučati. Jaz sem bila ena izmed tistih, ki nismo smučali, saj sem se udarila. Ob približno 8.00 je prišel avtobus ali kombi, ki nas je odpeljal do smučišča. Ko smo prišli do smučišča v Kranjski gori, smo tisti, ki nismo smučali , odšli v gostilno. Naročili smo si vročo čokolado ter se igrali in se pogovarjali. Na koncu smo si naročili tudi ocvrt krompirček. Ko smo pojedli, smo se peš odpravili do jezera Jasna. Po ogledu smo odšli do mesta, da smo si kupili magnet. Na poti nazaj do smučišča smo se ustavili v trgovini Mercator. Kupila sem si vitaminsko vodo in žvečilne gumije. Po končanem nakupu smo se odpravili nazaj do smučišča. Bil je dolg pohod, a je bil čudovit. Smejali smo se in zabavali. Na smučišču nas je pobral kombi, s katerim vožnja je bila zelo zabavna. Po vrnitvi v hotel smo se preoblekli v suha oblačila in odšli na kosilo. Bila je špinača in krompir. Ne moja najljubša 🙁 . Po kosilu smo se spet preoblekli v smučarske hlače. V nahrbtnik smo si dali pijačo in odšli na pohod na Tamar, ki je prečudovita mala koča, imenovana po ograji, ki je ločila ovce ali koze na planinah. Med pohodom smo imeli odmore za požirek vode. Ob prihodu na Tamar smo na klopeh lahko kaj pomalicali in popili. Odhod nazaj je minil zelo hitro. V hotelu smo se odšli uredit za odhod na večerjo. Vsi smo bili zelo utrujeni od 4 kilometrskega pohoda na Tamar, a smo končno dočakali večer diska. Med večerjo so nas punce prišle vprašati za glasbeno željo. Odločile smo se za pesem Low, low, low. Na začetku nam je bilo žal, da nismo izbrale pesmi Reševalec, a smo jo na koncu vseeno slišali. Največkrat je bila pesem F!en, ki je res zažigala. Po najboljšem disku smo odšli v sobe, se stuširali in odšli spat.

Najboljši dan na svetu!!! Obožujem šolo v naravi 🙂

Zoja Krebs, 6.a

Dragi dnevnik!

Prejšnji teden sem bila v šoli v naravi. Najbolj sem si zapomnila torek. Zjutraj, ko sem se ob 7.00 zbudila, sem se 10 minut pogovarjala z Ajdo in Nežo (moji sošolki). Nato sem se oblekla v smučarsko opremo. Ob 7.35 nas je učiteljica poklicala na zajtrk. Po zajtrku smo se šli preobleč v smučarsko opremo.

Ob 8.30 smo šli na avtobus, ki nas je peljal na smučišče. Ko smo izstopili, smo vzeli smuči in palice. Nato smo določili skupine. V naši skupini so bili najboljši smučarji. Nas je imel učitelj Branko. Najprej smo se segreli in smo šli SMUČAT!! Ob prihodu na modro progo smo se spustili smuk po progi, kar je bilo zabavno. Nato smo odšli na rdečo progo, kjer so bile sedežnice. Ko smo se okoli 2-krat spustili po rdeči progi, smo imeli malico. Za malico smo imeli makove štručke in sok. Zraven smučišča je bil lokal, ki se je imenoval Oštarija. Jaz sem si naročila Coca-colo, ki je stala 3.50€, zelo predrago. Ob vrnitvi v dom smo imeli kosilo. Naše nadstropje je imelo kosilo ob 13.30. Hrana je bila dobra. Zelo so mi bili všeč špageti. Po kosilu je naša skupina šla na tek na smučeh. Za tek na smučeh smo potrebovali posebne smučarske čevlje in palice. Najprej smo se ogreli, nato smo se lovili in šli tekat, juhu!! Ko smo se naučili ustavljati, je naša skupina naredila krog okoli proge in naše hiške.

Ob vrnitvi v dom smo imeli večerjo. Zvečer smo šli na pohod do Planice, Vrnili smo se v dom in se ob 21.00 šli pripravit za v posteljo, potem smo ob 22.00 vsi zaspali. To je bil dan v šoli v naravi.

Iza, 6.a

Med 9. in 13. decembrom 2024 smo se učenci šestih razredov OŠ Duplek odpravili v šolo v naravi v Planico. V ponedeljek zjutraj smo se zbrali pred šolo in nestrpno pričakovali odhod. V dvonadstropni avtobus smo zložili vse kovčke in smučarsko opremo. Poslovili smo se od staršev in jim mahali v slovo. V šoli v naravi so nas spremljali tudi razredniki šestih razredov Maja Ferk, Tomaž Miholič in Matejka Kolar ter učitelja športa Branko Zupan in Boštjan Nahberger.

Na avtobusu smo se že od začetka zelo zabavali in se pogovarjali. Na poti do cilja smo se ustavili še v Hočah, kjer smo prevzeli še ostalo smučarsko opremo. Ko nam je začelo kruliti v trebuhu, smo se ustavili na postajališču, kjer smo pomalicali domače sendviče in druge prigrizke. V Center šolskih in obšolskih dejavnosti Planica smo prispeli za čas kosila. Vsi otroci smo bili navdušeni, saj je bila celotna pokrajina prekrita s snegom.

Medtem ko smo čakali in iskali svojo prtljago, smo se kepali in zabavali. Lastnica centra in učitelji so nas seznanili s pravili vedenja, nato pa smo odnesli kovčke v svoje sobe. Sobe so bile zelo lepo urejene in v njih smo se počutili kot doma. Razpakirali smo stvari iz kovčkov in vse postavili na svoje mesto. Po kosilu smo si v dveh skupinah ogledali posnetke pravil na smučišču, si izposodili smuči ter se kepali. Po večerji smo se odpravili na nočni pohod z lučkami. Okrog desete ure smo ugasnili luči in si zaželeli lahko noč.

Po zajtrku so se učenci z učitelji odpravili na smučišče v Kranjsko Goro, kjer so se razdelili v več skupin glede na znanje smučanja. Učenci, ki nismo smučali, smo se odpravili na daljši pohod do jezera Jasna. Občudovali smo čudovito pokrajino, obdano z zasneženimi gorami, in številne slapove. Ob jezeru Jasna smo si ogledali bronasti kip kozoroga na skali, ki je simbol tega jezera. Popoldne smo preživeli v telovadnici, kjer smo se igrali igre brez meja.

Vsak dan šole v naravi smo velik del dneva preživeli na svežem zraku in snegu. Kar nekaj učencev je prvič stopilo na smučke in se naučilo delati prve smučarske zavoje. Zelo nam je bil všeč pohod do velike skakalnice v Planici, kjer smo se povzpeli skorajda do vrha skakalnice. Razgled s take višine je bil nepozaben in čudovit, hkrati pa tudi zastrašujoč. Ob tem smo se spomnili na naše smučarske skakalce, ki se zelo pogumno odrivajo s skakalnice in poletijo s takšne višine.

Popoldneve in večere smo se učenci družili tudi ob kartanju in igranju različnih družabnih iger. V telovadnici smo lahko počeli veliko zanimivih dejavnosti – žongliranje, vrtenje krožnika, vožnja na monokolesu, podajanje krogcev, žoganje in druge dejavnosti. Vsi smo nestrpno pričakovali četrtkov večer, ko smo imeli disko zabavo. Otroci smo se zelo zabavali ob plesu in druženju.

V petek smo se odpravili proti domu. Vsi smo nestrpno čakali, da znova objamemo starše in jim povemo vse dogodivščine.

Šola v naravi nam je ostala v zelo lepem spominu in upamo, da se bomo naslednje šolsko leto znova odpravili na podoben skupni izlet.

Naja Štelcer, 6.a

…….SE NADALJUJE…..

Pa je le prišel končno moj najljubši del potovanja po Avstraliji.. Namreč sem si zelo želela iti v Sydney.

V nedeljo zjutraj sva se poslovili od sorodnikov in nadaljevali pot. Od Gold Coasta naju je čakalo le 100 kilometrov do Byron Baya. To je največje surfersko središče v Avstraliji. Ko sva prispeli v Byron Bay, sva odšli na najbolj vzhodno točko Avstralije, kjer je bil postavljen svetilnik. Ta točka je zelo skalnata, zato nisem mogla verjeti, ko je na pečini sedel človek in lovil ribe. Ne vem, kako je sploh prišel tja. Iz svetilnika je bil prečudovit pogled na morje . V daljavi so se videli kiti, ki so prihajali na površje vdihovati zrak. V Avstraliji sva jih videli več kot na Norveškem. Z mami sva po svetilniku odšli na plažo, ker je bila lepa, turkizna voda in peščena plaža. Tam sem se igrala s peskom in bila cela peščena. Potem sva raziskovali trgovinice, ki jih je ogromno. Kupila sem si kratke hlače, kasneje pa še zmrznjen jogurt. Okrog 15.00 sva odšli do campa, kjer sva spali. Kamp je imel male mobilne hiške, najrazličnejših barv. Spali sva v rumeni hišici. V hišici je bila samo postelja, mali hladilnik, metla, in grelnik. Hišica ni imela navadnih vrat, imela je kovinska vrata z luknjami in navadno zaveso, saj je bila ta hiška načeloma namenjena ljudjem , ki pridejo v Byron Bay poleti. Midve sva bili tam pač v avstralski zimi. Zvečer sva se sprehodili do centra Byron Baya, kjer sva odšli na jufko in nato na plaži gledali najlepši sončni zahod, kar sem jih jaz kdaj videla. Naslednji dan sva se odpravili v Port Maquarie. Tam sem meter od sebe videla delfine. En delfin je skočil iz vode tako blizu mene, da sem se prestrašila in skoraj padla v mrzlo vodo. Potem sva odšli v nakupovalni center. Spali sva v hotelu, kjer je bila lastnica sitna Kitajka, ki je vpila na naju, da sva prepozno prišli. Komaj sem zaspala, saj sem vedela, da bom naslednji dan že v Sydneyu.

Naslednjič pa sledi moj najljubši del potovanja SYDNEY…

….SE NADALJUJE….

Mia, 8. c

V petek, 6.12.2024, ob petih popoldne je potekla otvoritev razstave ilustracij Vanje Flisa. Dogodek je potekal v Anini galeriji, v Rogaški Slatini, kamor nas je pripeljala učiteljica Andreja.

Ob pol treh smo se učiteljica, Nina, Tea in jaz dobile pred dvorano, kjer smo sedle v učiteljičin avto ter se odpeljale proti Rogaški Slatini. Po 1 uri vožnje smo prispele ter se odpravile v galerijo, kjer smo odložile stvari. Skupaj z Vanjo smo se odpravili v kavarno z odličnimi sendviči, sladicami in pijačami, kjer smo se spoznali in pogovarjali. Ob pol petih smo odšli nazaj v galerijo, kjer smo počakali na začetek. Začela se je prireditev. Vodila jo je Sergeja Javornik, ki se je pogovarjala z Vanjo ter avtorico knjig o Vurkotu, Bredo Mulec. Jaz sem zaigrala na violino, slišali pa smo tudi pesem o Vurku, ki je pravtako prišel na prireditev in se zabaval z otroci. Po koncu so sledile delavnice, na katerih si lahko risal ali pa ustvarjal s plastelinom. Bilo je zelo zabavno, sledila je tudi manjša pogostitev. Če ne bi bilo tako mrzlo, bi se odpravili na sprehod ob prazničnih lučkah. Na koncu smo se odpeljale domov.

Bilo mi je zelo všeč, saj smo spoznale veliko novega. Hvala učiteljici Andreji, da nam je to omogočila.

Eva Tepeh, 8.a

Čas pred božičem je vedno nekaj posebnega. Je čas, ko šolo napolnimo z veseljem, pričakovanji, ustvarjalnostjo in prazničnim duhom. Letos smo se na naš  tradicionalni božični bazar še posebej  pripravili, saj je tehniški dan v petek, 28. novembra, združil učence, učitelje in starše pri skupnem cilju – ustvariti čarobne izdelke in okrasiti šolske prostore za  bazar. Poleg ustvarjanja smo poslušali božične pesmi, se pogovarjali in zabavali.

Delavnice so bile razdeljene po razredih, kjer je vsak posameznik sodeloval pri različnih nalogah. Z domišljijo in ustvarjalnostjo so tako iz papirja, lesa, bleščic, vodenih barv in drugih materialov nastajale kroglice in obeski za novoletno jelko, svečniki, venčki in drugi božični okraski. Priljubljene so bile božične torbe, ki so jih ustvarjali učenci 5. razredov. Platnene vrečke so otroci okrasili z barvami in šablonami, motive pa so našli v zimi in božiču. Nekateri učenci so se posvetili pripravi božičnega žita. Z velikim veseljem so posadili pšenična semena v lončke, ki so jih nato še ročno okrasili.

Praznični bazar ne bi bil popoln brez domačih dobrot, zato so v šolski kuhinji in v razredih dišali piškoti. Učenci 9. C razreda so pod budnim očesom razredničarke gnetli testo, izrezovali različne oblike in pekli piškote, ki so jih na koncu posuli s sladkorjem, cimetom ali čokolado. Po peki so jih skrbno zavili v vrečke z božičnim motivom.

Ko so bili izdelki pripravljeni, so se učenci lotili še okraševanja stojnic. Z lastnoročno izdelanimi božičnimi okraski, trakovi in napisi so stojnice spremenili v prav posebne kotičke, ki so vabili obiskovalce. Med postavljanjem stojnic je bilo slišati veselo klepetanje in smeh, torej še en dokaz, da je bil tehniški dan ne samo delaven, pač pa tudi zabaven. Dobili smo priložnost za sodelovanje, ustvarjanje in medsebojno povezovanje. Vsak učenec je prispeval svoj delček k skupnemu cilju, rezultat pa je zagotovo prinesel nasmehe na obraz obiskovalcem božičnega bazarja in vsem učencem.

Na tehničnem dnevu smo novinarke odšle od učilnice do učilnice in povprašale naslednje:

Katere izdelke izdelujete za letošnji bazar?

Učenci 5-ih razredov: Letos smo razmišljali o problemu polnih rok. Kadar naši gostje kaj kupijo, nosijo v rokah izdelke, ki so jih naredili različni razredi. Tako smo se odločili, da bomo naredili vrečke s ročno narisanimi božičnimi motivi. Sedaj bodo lahko vse skupaj pospravili vanje.

Od kod vam ideje za vaše izdelke?

Učenke 8.a razreda: Danes delamo domine in adventne koledarje iz lesa. Idejo nam je predlagala učiteljica Loresana, saj je naša razredničarka in tudi učiteljica za tehniko. Ni nam tako težko, saj imamo delavnico in tudi material za izdelavo.

Ali je vaše delo naporno?

Učenec 6. b razreda: Ustvarjanje obeskov s pomočjo 3D-printerja ni naporno, saj obeske le tiskamo, težko pa je dobiti ideje za take obeske.

Odšle smo tudi do razrednikov 9. razredov. Zelo zanimive so bile besede učiteljice Marjetke. Vprašanji, ki smo ju postavili, se glasita:

Kako so potekale predpriprave za letošnji bazar? Glede na to, da je letošnji bazar v takšni obliki drugi po vrsti, ste med snovanjem letošnjega kaj dodali, spremenili ali odvzeli?

Marjetka Bezjak: Vse je potekalo zelo pestro. Začeli smo se pripravljati tri tedne nazaj, saj pečemo piškote. Tako delo je zelo naporno, saj si moramo poiskati recepte, se razdeliti v skupine in se tudi lotiti peke piškotov. Danes je že drugi dan naše akcije, saj smo s peko pričeli že včeraj popoldne. Ker smo 9. razred, za katerega so namenjena zbrana sredstva z letošnjega bazarja, imamo več dolžnosti. Smo pa tudi dve zadevi spremenili – letos ni srečelova, saj nismo imeli časa vsega pripraviti, namesto palačink pa pečemo šmorn (carski praženec, op. p.).

Vsi smo na popoldanski bazar čakali z velikim nasmehom, saj je to dogodek, ki se zgodi le enkrat na leto. Učenci prodajalci in učitelji smo se zbrali pred dvorano ob 16.30, da smo na stojnice postavili naše izdelke, sam bazar pa se je začel ob 17. uri in se zelo hitro napolnil s starši, z učenci in z drugimi obiskovalci. Ti so morali najprej denar zamenjati za vurke, s katerimi so lahko nato kupovali izdelke na stojnicah. Videlo se je, da so se vsi razredi z njimi zares potrudili, saj so se prodajali zelo hitro, in tako se je bazar kar (pre)hitro končal. Vsi udeleženci so odšli domov s polnimi rokami, navdušeni, da bodo lahko z nakupljenim okrasili svoje domove.

Navdušenje nam potrjujejo tudi besede obiskovalcev bazarja, ko nas je zanimalo, kakšno se jim je zdelo vzdušje, ali je bazar izpolnil njihova pričakovanja in ali so našli kaj zase:Vzdušje je enkratno, čudovito. Tudi obiskovalcev je več, kot smo pričakovali, in izdelki otrok so res krasni. Vidi se njihov trud, zato smo nekaj izdelkov tudi kupili. Posebej sta nas navdušila carski praženec in čaj, ki sta bila vrhunska.

Novinarke Korakov iz 9. C, Elena, Ema, Eva, Alisa, Lana in Sonila

Z družino smo se oktobra odpravili na potovanje po Japonski, ki jo je mama že obiskala službeno. Po zelo napornem potovanju smo po 24 urah prispeli v Tokio.

V Tokiu smo se še privajali javnemu prevozu, jeziku in hrani. Čeprav smo bili zelo pripravljeni, smo na trenutke bili precej disorientirani. V tem ogromnem mestu smo večinoma potovali v oddaljene dele zaradi odlične železniške povezave. Kljub populaciji Tokia je bilo mesto zelo tiho. Po Tokiu smo se odpravili proti Kyotu.

Do tja smo potovali s hitrim vlakom (shinkansenom), ki nas je zelo hitro pripeljal do destinacije. Od železniške postaje smo se odpeljali z avtobusom. V Kyotu sem spoznal pravo vrednost kulture Japonske. Skozi zgodovino je Japonska bila zelo zaprta država, ki je svet precej hitro prehitela v tehnologiji. To pride iz zgodovine, kjer so bili Japonci obrtniki in so bili naučeni trdega dela in discipline. To se najbolj vidi v količini templjev po vsej deželi. Templji so kljub starosti še vedno ene izmed najbolj obiskanih zgradb. Njihova velikost in lepota zelo hitro očarata turiste. Po ogledanih templjih smo se odpravili v zgodovinsko mesto Hirošimo. Ko v živo vidiš mesto, se zelo hitro zavedaš pomembnosti miru. Mesto je prečudovito, hkrati pa drži zelo temno atmosfero.

Nato smo se odpravili proti Fukooki. V tem času smo obiskali kraj, ki se mi najbolj zatisnil v spomin. Fushimi Inari je kraj, kjer se lahko odpraviš na goro polno tori vrat. V obe smeri smo našteli 2300 stopnic. Vsak dan je bil zelo naporen, saj smo povprečno naredili osemnjast tisoč korakov.

Po Fukooki smo si še ogledali Miyazaki, Naro in Beppi. Počasi se je že bližal čas vrnitve. Po enako naporni vožnji kot na začetku smo se vrnili v Slovenijo.

Japonsko bom zelo pogrešal, saj je bilo vse zelo čudovito in upam pa da se v prihodnosti spet vrnem tja.

Maks, 8.a

V novembru smo imeli deveti razredi domače branje, ampak malo drugačno, kot je bilo do sedaj. Vsak si je moral izbrati eno knjigo, ki jo je nato prebral, lahko pa smo si tudi izbrali iste knjige po parih in nato naloge delali v dvojicah.

 Do dogovorjenega datuma smo vsi knjige prebrali, nato pa nam je učiteljica dala liste, na katerih so pisale različne naloge za različno možno število točk. Morali smo si izbrati take naloge, da bo njihovo skupna vsota 5, da smo lahko imeli opravljeno domače branje, na primer nalogo, vredno dve točki in nalogo za tri točke. Na izbiro smo imeli veliko nalog, na primer »napišite obnovo knjige na vsaj eni strani« vredno 2 točki, »prikažite zanimiv dogodek iz knjige v obliki stripa« za 3 točke, »napišite intervju z avtorjem in ga zaigrajte« vredno pet točk. Izbrali smo si naloge in se lotili dela.

Tokrat smo delali tudi ob pomoči tablic, kar je bilo vsem lažje in boljše. Na tablicah smo poskenirali kodo s table in pojavile so se iste naloge, kot smo jih dobili napisane na listu. Domače branje smo lahko narisali in napisali v zvezek ali pa ga napisali na tisti povezavi, pod nalogo, ki smo si jo zbrali. Nekateri so tudi oblikovali naslovnice ob pomoči drugih spletnih strani. To smo delali 3 šolske ure. Ko smo končali, je vsak na tisti povezavi kliknil na nalogo, ki si jo je izbral in objavil svoje delo. Tako smo si potem v drugi polovici tiste 3. šolske ure skupaj na tabli pogledali vse izdelke, ki smo jih ustvarili.

To domače branje je bilo zares nekaj drugačnega, ampak je bilo vsem zelo všeč, vsi pa so tudi želeli, da bi še večkrat na tak način izvedli domače branje.

Eva Pišek, 9.c