Sem Eva Toplak, učenka 8.b razreda. K novinarskemu krožku hodim že 2. leto,ker bi rada videla, kako je, ko si novinar in pišeš članke. To je zelo zanimivo. Včasih so moji članki tudi v Dupleških novicah. Rada pišem in berem.
Eva, 8.b
Članki o dogodkih na šoli, s šolskih eksurzij, dnevov dejavnosti, …
Sem Eva Toplak, učenka 8.b razreda. K novinarskemu krožku hodim že 2. leto,ker bi rada videla, kako je, ko si novinar in pišeš članke. To je zelo zanimivo. Včasih so moji članki tudi v Dupleških novicah. Rada pišem in berem.
Eva, 8.b
Moj najljubši dogodek v letu je bilo smučanje na Rogli. Zelo zabavno je bilo, ko smo se lahko sami peljali po smučišču, in pa seveda malica. Če hočete vedeti več o smučanju na Rogli, preberite članek Zimski športni dan-smučanje (ki sem ga napisala jaz).
Eva Toplak, 8.b
…………SE NADALJUJE…………
Vrnili sva se nazaj na Gold Cost , kjer naju je čakalo še samo 3 dni Avstralije.
V bližnje trgovske centre sva šli zapravit še zadnje avstralske dolarje. V javno pralnico sva si odšli oprat oblačila, da sva si jih lažje zložili v kovčke. Jaz sem namreč nakupila toliko stvari, da sva kovčke komaj zaprli. Tisti dan, ko sva morali oddati najino toyotino iskrico, sva odšli v Surfers Paradis, kjer sem si šla naredit francoske kite z vijolično-modro-belimi prameni. Potem sva odšli oddat avto. Bili sva kar malo žalostni, ko sva ga oddali, saj sva z njim prevozili 7500 km po levi strani cestišča. Ves čas nama je zelo dobro služil. Nazaj sva se peljali z Uberjem. V avtu od Uberja je zelo smrdelo. Ampak kljub temu sva varno prišli nazaj do Markove hiše. Pa je na žalost prišel zadnji dan Avstralije. Zvečer nas je Marko peljal do letališča v Brisbanu. Po vseh obveznostih na letališču nas je ponovno čakal štirinajsturni let do Qatarja. Ko smo prispele v Qatar, smo imele tri ure časa do naslednjega leta, ki nas je po petih tednih znova pripeljal v Zagreb. Mami se je pohecala, da še nikoli ni bila tako vesela, da je prišla na Hrvaško, kot takrat po tako dolgem letu. Tam nas je pričakal dedi, ki je bil najbolj vesel, da smo spet doma.
IN TAKO SE JE KONČALA MOJA NEPOZABNA DOGODIVŠČINA PO AVSTRALIJI. ZAGOTOVO V AVSTRALIJI NISEM BILA ZADNJIČ…
Mia, 8.c
Tako kot vsako leto je tudi letos potekala valentinova pošta. To je lahko skrita pošta brez podpisa ali pa s podpisom. Pišemo jo lahko komurkoli: sošolcu, prijatelju, učitelju, simpatiji,…
Letos je bilo pisem ogromno, saj so morali kar dvakrat izprazniti škatlo. Valentinovo pošto smo začeli pisati na začetku februarja. To je na šoli povzročilo veliko razburjenje, saj jih je veliko potrebovalo liste, papirja, kuverte,… Jaz sem letos potrebovala kar precej časa, da sem jih napisala. Uspela sem jih napisati šele čez vikend pred dnevom razdeljevanja. Valentinovo pošto so devetošolci delili 13.2., saj so prav na valentinovo imeli informativne dneve. Ko so poštarji prišli v razred, so povedali ime naslovnika pisem in jih razdelili.
Vsi, ki so pošto dobili, so bili zelo veseli, tudi če tega niso priznali.:)
Mia, 8.C
V petek, 24.1.2025, smo se s šolo odoravili smučat na Roglo.
Kot vsako leto smo se zbrali pred šolo in na avtobus odložili smuči, ter ostalo opremo. Do Rogle smo se z avtobusom peljali približno uro in pol. Ko smo prispeli, smo vzeli svojo smučarsko opremo iz avtobusa in se pripravili na smuko. Obuli smo si pancarje, si nadeli rokavice in čelado ter v roke vzeli smučke in palice. Tako se je začel naš dan. Skupaj z učitelji smo se spustili do Mašinžage in se zmenili, da se dobimo v koči ob 11.00 za malico. Tako je tudi bilo. V skupinah smo se smučali, kjer smo hoteli, ob določeni uri pa smo odšli v kočo. V koči je bilo zelo veliko ljudi in težko smo našli prostor za sedet. Ko smo pojedli, smo šli smučat, pred tem pa so nas učitelji opomnili, da se dobimo ob 13.30 na vrhu Mašinžage. Tako smo smučali še dve uri in pol, dokler se nismo zavzeli, da je ura že 13.30. Takrat smo šli na vrh Mašinžage in se odpeljali do avtobusa.
Nazaj do šole smo prispeli približno ob treh. Po večino so prišli starši in jih odpeljali domov. Tako se je zaključil šortni dan smučanja. Bilo je zelo zabavno.
-Eva,8.b
Veselje se s srečo pelje
in slabe misli zmelje.
Vsak ima svoje veselje.
Zajčku je veslje,
ko pohrusta zelje.
Mojega bratca najbolj veseli,
da me jezi.
Jaz se veselim,
ko k babici na počitnice hitim.
Oči z veseljem časopis lista,
za mamico je veselje, ko je hiša čista.
Veselje je torej vse, kar nekomu iskrice v očeh prižge.
Mia Barton, 4.a
Nekoč je očka hčeri povedal; ,,Veš, svet ni ravno lep, ljudje so zamorjeni in nič jih ne zanima.
Brezdomci na cesti ležijo, ljudje pa samo mimo hodijo, sploh nič ne vidijo in za nič se ne zanimajo.
Gledajo mobilne naprave in se samo pritožujejo, in sami nič ne vedo, da samo čas zapravljajo.
In pomni zdaj, ne pusti jim, da te zvlečejo na drugo stran. Veš, majhno je to upanje, upanje, ki vedno greje te.”
Žiga Borovinšek, 7.a
Veselje je smeh, sreča in zabava. Smeh je, ko te nekdo nasmeji, takrat v srcu začutiš veselje.
Sreča je, ker si z drugimi in ne čutiš žalosti, ampak veselje.
Zabava je. ko se zabavaš s hišnimi ljubljenčki ali se igraš s prijatelji, takrat pomisliš na veselje.
Maša Zoja Zupanc, 4.b
Jaz sem Elena Marić. Že eno leto nazaj sem v Sloveniji. Govorim bosansko in sem se odločila, da z vami delim kako je potekalo moje učenje slovenščine. Ko sem se preselila v Slovenijo bila sem zelo jezna na svoje starše. Nisem hotela iti v Slovenijo, ampak tako so odločili moji starši in sem to morala upoštevati. Nisem znala govoriti slovenščino. Zelo težko sem razumela, kaj govorijo moji sošolci. Bile so podobne besede in bile so tudi različne besede. Na primer nekatere slovenske navadne besede so po bosansko kletvice. Bila sem zelo žalostna, ker svojimi sošolkami nisem mogla povedati vsega, kar sem hotela. Imela sem dodatne ure slovenščine pri strokovni delavki Ines in mi je zelo pomagala, da se naučim govoriti slovensko. Tudi sošolke so mi pomagale pri vsem. Vsi so mi govorili, da znam dovolj dobro govoriti slovensko, jaz pa sem vseeno vedela da zmorem boljše. Dan za dnem sem brala knjige v slovenščini in neglede na to koliko sem se jih trudila razumeti, so se vedno našle neznane besede. Najtežje mi je bilo naučiti se dvojino, ker mi nimamo dvojine. Dnevi so minevali , vse boljše pa sem govorila. Potem pa sem prišla v 7. razred. Dobila sem novo svetovalko Katjo. Z njo sem se naučila veliko novih besed. Tudi mi je zelo pomagala da bolje spoznam slovenščino. Zdaj sem že eno leto v Sloveniji in sem se naučila nekatere besede po domače govoriti. Kot sem prišla v Slovenijo sem želela nekaj trenirati, ampak mama mi je povedala da bom trenirala ko se naučim govoriti slovensko. Dala sem mami besedo da se čez eno leto bom naučila dosti tega. In sem izpolnila svojo besedo in moja mami je tudi izpolnila svojo. V septembru sem začela hoditi na karate. Na karateju sem spoznala več prijateljev in več novih besed. Zdaj pa so mi vse želje izpolnjene. Hodim na karate, imam dosti prijateljev in govorim slovensko. Moje življenje je res zelo zanimivo.
Elena Marić, 7.b
(Opomba: Besedilo namenoma ni lektorirano.)
,,…Plesaje v valove šumeče planila.
Vrtinec so vid’li čolnarji derèč,
al Uršike videl nobeden ni več.”
V tednu od 20. do 24. januarja učenci osmih razredov nismo imeli navadnega pouka slovenščine. V vsakem razredu je bilo polno Povodnih možev in Uršik. Bilo je zelo zanimivo ter poučno.
Od ponedeljka do petka je pouk slovenščine potekal drugače kot ponavadi. Nekaj tednov pred nastopom smo se razdelili v pare ter določili, kdo je Povodni mož ali Uršika. Razdelili smo si tudi zgodbe o Francetu Prešernu ter njegovem življenju. Nekaj ur pred govornim nastopom smo vadili pri urah slovenščine, potem pa je končno šlo zares. Vsak par posebej je odšel pred tablo ter najprej povedal svoj del o življenju Franceta Prešerna. Potem pa je sledilo deklamiranje pesmi Povodni mož. Veliko parov nas je zraven tudi igralo. Na koncu smo povedali še svoje mnenje ter bili ocenjeni.
Bilo je zelo zabavno in zanimivo. Hvala učiteljicama slovenščine Maji in Katji.
Eva Tepeh, 8.a