V sredo, 25. 10. 2023, smo se 7. a po malici zbrali pred šolo in se skupaj z učiteljicama Majo in Marjetko peš odpravili do knjižnice Duplek.

V knjižnici nas je prijazno sprejela gospa knjižničarka in nas povabila, da se posedemo. Povedala nam je nekaj osnovnih stvari o knjižnici in nam predstavila knjige, primerne za našo starost. Predstavljene knjige so mi bile zelo všeč, zato si jih bom v prihodnje zagotovo izposodila. Vsi smo jo z zanimanjem poslušali.

Ob koncu obiska je vsakemu sedmošolcu podarila mladinski roman z naslovom Modri otok, katere avtorica je Irena Androjna. Gospe knjižničarki smo se prijazno zahvalili in se poslovili ter peš odpravili nazaj v šolo.

Hvala učiteljicama in gospe knjižničarki za lepši dopoldan.

Eva Tepeh, 7. a

Mislim, da smo že vsi imeli kakšno nenavadno vprašanje in na OŠ Duplek je tudi tako, sedaj vam bom na kratko povedala, kaj se je dogajalo.

Pred kratkim je bil teden otroka in učitelji na naši šoli so tako kot vsako leto pripravili manjšo aktivnost za učence. Letos so bila nora vprašanja, učenci smo na vratih razredov lahko videli velike bele liste, na katere smo lahko napisali najbolj nora vprašanja, ki se jih otroška domišljija lahko spomni, ampak niso napisali samo vprašanj, kar hitro so učitelji vprašanja oštevilčili in učenci so dajali odgovore na njih.

Torej si se že imel noro vprašanje? Kaj pa še bolj nor odgovor?

Larisa Geršak 8.b

V četrtek, 5.10., smo se zbrali v šoli. Ob 7.45 smo odšli brat mlajšim učencem. Ob 8.15 smo se vrnili v razrede, da smo se pogovorili, kako se obnašati v kinu. Ob 9.00 smo odšli v kino. Ko smo odšli v kino, smo si ogledali film. Film je govoril o življenju otrok, ki je izgubilo družino. Živeli so v domu z nunami. Ponoči so se odtihotapili iz doma, da so lahko igrali nogomet. Ko so nune to ugotovile, so jih hotele osrečiti, zato so naredili nogometno ekipo in igrali. Skoraj so izgubili dom. Takrat se je končalo.

V šolo smo se vrnili ob 12.40, takrat smo pojedli kosilo in se vrnili domov.

Pia, 7.c

V ponedeljek, 2. oktobra, sem se že tretje leto odpravila na Bralni maraton. Letos se je odvijal že 21. Bralni maraton za obeležitev začetka sezone Prežihove bralne značke. Skupaj s šolsko knjižničarko in prijateljico Evo iz sedmega razreda smo se že hitro zjutraj odpravile na Trg svobode v Maribor.

Vsako leto se trudim, da so moje pesmi seriozne in estetske, ne glede na temo, ki nam je podana. Letos se zato nisem preveč presenečala, ko sem bila po vseh treh letih spet zadnja nastopajoča. Naša tema je bila Radovednost. Voditeljica Urša si me je v teh letih že zapomnila in se seveda malo pošalila s tem, da sem spet zadnja. Zaradi mojih triletnih izkušenj sem podala tudi prispevek za radio Maribor in z Evo sva jim recitirali najini avtorski pesmi. Pred nastopanjem nikoli nimam treme, ampak ko je pred tabo veliko drugih mladih nadobudnih pesnikov, si že malo na trnih, kdaj boš prišel na vrsto. Ker sem zelo zgovorna, na oder nisem samo prišla in recitirala pesmi. Z mojo dobro voljo sem z veseljem odgovarjala na vprašanja Urše in ko mi je svetovala, da bi morala moje avtorske pesmi začeti objavljati, se je to kar prileglo mojim ušesom. Zelo me je ganilo, da ljudje v meni vidijo potencial za poeta. Očarljivo, ja, da nisem bila edina, ki se ji poezija in literatura zdi zelo pomembna. Sama pravim: »Pesmi so zato, da se poiščeš v njihovih očarljivih rimah in da nam odprejo druga vrata našega vidika v svet.« Bilo mi je kar v čast, ko sem slišala njene besede.

Jaz pa seveda nisem preprosta oseba in sem mojemu nastopu morala dodati še piko na i. Ko sem se predstavila, sem hotela, da si me res zapomnijo. Da bi prišla do svojega cilja, sem jih zato opomnila, da če si me že ne bodo zapomnili po mojih pesmih in vrstnem redu nastopa, naj si me vsaj po tem, da sem zdaj že drugo leto tu s črno čepico na glavi. Njihov smeh je bil glasba za moja ušesa. Vedno je prikupno videti, da te ljudje poslušajo in jim je prijetno v tvoji družbi.

Besedo nam je namenila tudi predsednica Prežihove bralne značke v Mariboru in z nami spregovorila nekaj spodbudnih besed.

Po krasno opravljenih nastopih sva se z Evo še malo sprehajali po Mariboru, potem pa naju je knjižničarka peljala na sladoled. Ob sladoledu smo še poklepetale o nekaj zanimivih temah, a je počasi bil že čas, da se odpravimo nazaj proti šoli.

Bralni maratoni so vsako leto zelo zanimivi in čisto vsako leto se zgodi nekaj novega. Ni mi vseeno, da je to bil moj zadnji, saj bi lahko z veseljem v mojem telesu šla na njih vsako leto. Boli pa me, da ni veliko starejših pesnikov. Po mojih domnevah je starejše vedno bolj sram izražati svoja čustva in mišljenja.

Hana, 9.b

V ponedeljek, 2. 10., smo se s Hano in gospo knjižnjičarko odpravile na bralni maraton. Zjutraj sva se z Hano že ob 8.20 odpravili na zajtrk. Takoj po tem smo se z avtom zapeljale do Maribora. Od parkirišča smo peš odšle do trga, kjer se je čez 10 minut začela prireditev.

Pred pravim začetkom je sledil majhen govor, potem pa so otroci prebrali svoje pesmi ali pesmi drugih avtorjev. Jaz sem bila na vrsti 3. Vsako pesem so posebej pohvalili. Ko si prebral, si si lahko izbral knjigo. Na koncu, zadnja, pa je bila končno Hana ( že tretjič). Po nastopu smo se s Hano in knjižnjičarko odpravile na sladoled.

To je bil tako dober dan, da ga niti ne morem opisati. S Hano sva postali tudi dobri prijateljici. Hvala knjižnjičarki za ta dan.

Eva Tepeh, 7.a

Vse skupaj se je začelo v sredo, 27.9, ko smo se po športnem dnevu zbrali pred šolo.

Zunaj smo vse zaščitili, preden smo šli belit steno. Ko smo pobelili steno, smo odšli domov. Naslednje srečanje je bilo zelo nenavadno, saj je bilo v NEDELJO, 1.10., ob 9. uri zjutraj. Vsi smo dali svoje odeje na tla, da smo se pomenili o tem, kam bo katera slika prišla na steno. Potem smo začeli barvati in risati. Okrog 11. ure smo imeli malico, ki jo je delil gospod ravnatelj. Po malici smo skupaj naročili KREMKOTA. Njami!!!! Skupaj z nami se je odpravil gospod ravnatelj in z nami narisal ŽARNICO. Ko smo že končali, smo dobili SLADOLED. Vsi skupaj smo pojedli sladoled in se odpravili domov. Naslednje srečanje pa je bilo 5.10. po kulturnem dnevu. Takrat nas je bilo zelo malo, zato tudi bolj mirno kot v nedeljo. Tokrat nismo imeli svojih skic, ampak je učiteljica Andreja skopirala slike in smo si samo izbrali, katero smo želeli. Zaključili smo ob 16.00.

Meni je risanje grafitov zelo všeč, saj se izražaš s svojimi čustvi in se še bolj povežeš z drugimi.

Mia, 7.c

Sedmošolci smo v svojo drugo šolo v naravi odšli v Kranjsko Goro. Trajala je od enajstega do petnajstega septembra.

Vse skupaj se je začelo v ponedeljek, ko smo se vsi zbrali pred šolo. Skupaj smo se odpravili na avtobus in se odpeljali proti Kranjski Gori. Ko smo prispeli, so nas učitelji CŠOD pričakali pred domom. Razložili so nam, kako se obnašamo v domu. Odšli smo v dom in odšli v sobe. V sobah smo si odeli ležišče s posteljnino in se odpravili v gozd. Tam smo raziskovali živali in merili temperaturo. Ko smo prišli v dom, smo odšli na večerjo. Po večerji smo lahko poklicali starše. Pred spanjem smo imeli sprehod po Kranjski Gori. Ko smo prišli nazaj, smo se odpravili spat. Ko smo se v torek zbudili,smo odšli na zajtrk. Po zajtrku smo imeli dejavnost. Ko smo končali z dejavnostjo, smo imeli kosilo. Po kosilu smo imeli spet dejavnost. Ko smo končali z dejavnostjo, smo imeli večerjo. Po večerji smo lahko poklicali starše. Zvečer smo odšli v center Kranjske Gore, kjer smo si lahko kupili sladoled in magnetek. Po ogledu smo odšli spat. S sošolkami smo se še dolgo pogovarjale v postelji. Zjutraj se je vse skupaj ponovilo. Po večerji smo imeli večer iger. V četrtek zjutraj smo kolesarili, odpeljali smo se do meje z Italijo in prestopili na italijansko stran. Potem smo se odpeljali do Planice, kjer smo nekaj pojedli. V Planici smo si lahko kupili magnetek. Zvečer smo imeli poslovilni večer, kjer smo plesali in peli. V petek zjutraj smo spakirali vse za odhod domov. Za zaključek smo izpeljali še pohod do Zelencev. Po kosilu smo se odpravili domov.

Na trenutke bi najraje pozabila šolo v naravi, ker ni bila dobra hrana in smo ogromno hodili. Všeč pa mi je bilo kolesarjenje do Planice in da sem sošolke spoznala tudi izven šolskega okolja.

Mia, 7.c

29. 5. 2023 sem se odpravila na nagradni izlet s šolo. Učenci, ki smo zbrali dovolj točk čez leto, smo bili izbrani in povabljeni na izlet.

Naša prva postojanka je bila Celjska koča, kjer smo se lahko spuščali z bobkarti. Bobkarti so nekakšno sankališče, kjer se lahko sankaš čez celo leto. Z njimi sem se peljala kar trikrat, saj so bili dobro poživilo za to jasno in prelepo jutro, ki je bilo pred nami. Dobri občutki adrenalina so se kar prelivali po mojih žilah.

Pot nas je nato peljala na Ljubljanski grad. Z vzpenjačo smo se vzpeli na grad in razgled ma Ljubljano je bil božanski. Lepo vreme in super razgled je v vseh prebudil srečne občutke. Zelo prijetno se mi je zdelo, da nismo samo občudovali gradu, ampak smo izvedeli tudi nekaj o njegovi zgodovini. Vse je bolj zanimivo, ko veš bolj poglobljeno zgodbo. Imeli smo več postojank in na vsaki nas je čakal nekdo iz pomembnega zgodovinskega obdobja za Ljubljanski grad. Igralci, ki so igrali ljudi iz teh obdobji, pa so se res dobro vživeli v njihove vloge. Vsi smo vedno bili tiho in se z hrepenečim poslušanjem nasitili njihovih besed.

Za počitek pa smo na koncu odšli še v McDonald’s. Tam smo se najedli in potem smo imeli nekaj prostega časa. Sprehajali smo se po Ljubljani in odkrivali različne zanimive kotičke med ulicami. Prav dobro je delo, da smo se lahko malo sami sprehajali po tem sončnem dnevu. Sonce je lepo oblivalo našo kožo in občutek je bil odličen. Skupaj s prijateljicami smo uživale na Prešernovem trgu in jedle dobre sladkarije, ki smo jih našle v Ljubljani.

Bližal se je čas odhoda in peš smo se odpravili do parlamenta RS. Tam smo nekaj časa čakali, ko smo ugotovili, da nas avtobus ne bo pobral tam. Obrnili smo se nazaj in nekateri so se pritoževali, ampak jaz sem zelo uživala v lepotah Ljubljane. Prav grozno se mi je zdelo, da se bom morala tako hitro vrniti domov. Ljudje v Ljubljani so res bili nekaj posebnega, ampak v dobrem smislu. Videl si zelo raznolike osebe in nikogar ni bilo strah izstopati iz množice. Vsak je imel svoj oseben stil v katerem so se počutili dobro. Tega je premalo v drugih delih Slovenije.

Na koncu nas je še čakal prevoz domov z avtobusom. Domov smo prišli pozneje kot smo pričakovali, saj je bil na cesti zastoj. Med vožnjo pa se vseeno nisem dolgočasila. Celo vožnjo se je vrtela glasna glasba. Vrteli smo različne pesmi, si peli in se v glavnem zabavali. Tudi zanimivih in smešnih pogovorov ni primanjkovalo.

Z veseljem bi šla še enkrat na kakšen takšen izlet. To je bil eden najlepših izletov, kar sem jih imela s šolo. Ljubljana me je zelo navdušila in bilo bi lepo, če bi še večkrat odšli v njo. Energija ljudi v njej je res lepa in tega ne vidiš vsak dan.

                                                                                                                     Hana Špičko, 9. b