…………SE NADALJUJE…………

Vrnili sva se nazaj na Gold Cost , kjer naju je čakalo še samo 3 dni Avstralije.

V bližnje trgovske centre sva šli zapravit še zadnje avstralske dolarje. V javno pralnico sva si odšli oprat oblačila, da sva si jih lažje zložili v kovčke. Jaz sem namreč nakupila toliko stvari, da sva kovčke komaj zaprli. Tisti dan, ko sva morali oddati najino toyotino iskrico, sva odšli v Surfers Paradis, kjer sem si šla naredit francoske kite z vijolično-modro-belimi prameni. Potem sva odšli oddat avto. Bili sva kar malo žalostni, ko sva ga oddali, saj sva z njim prevozili 7500 km po levi strani cestišča. Ves čas nama je zelo dobro služil. Nazaj sva se peljali z Uberjem. V avtu od Uberja je zelo smrdelo. Ampak kljub temu sva varno prišli nazaj do Markove hiše. Pa je na žalost prišel zadnji dan Avstralije. Zvečer nas je Marko peljal do letališča v Brisbanu. Po vseh obveznostih na letališču nas je ponovno čakal štirinajsturni let do Qatarja. Ko smo prispele v Qatar, smo imele tri ure časa do naslednjega leta, ki nas je po petih tednih znova pripeljal v Zagreb. Mami se je pohecala, da še nikoli ni bila tako vesela, da je prišla na Hrvaško, kot takrat po tako dolgem letu. Tam nas je pričakal dedi, ki je bil najbolj vesel, da smo spet doma.

IN TAKO SE JE KONČALA MOJA NEPOZABNA DOGODIVŠČINA PO AVSTRALIJI. ZAGOTOVO V AVSTRALIJI NISEM BILA ZADNJIČ…

Mia, 8.c

Tako kot vsako leto je tudi letos potekala valentinova pošta. To je lahko skrita pošta brez podpisa ali pa s podpisom. Pišemo jo lahko komurkoli: sošolcu, prijatelju, učitelju, simpatiji,…

Letos je bilo pisem ogromno, saj so morali kar dvakrat izprazniti škatlo. Valentinovo pošto smo začeli pisati na začetku februarja. To je na šoli povzročilo veliko razburjenje, saj jih je veliko potrebovalo liste, papirja, kuverte,… Jaz sem letos potrebovala kar precej časa, da sem jih napisala. Uspela sem jih napisati šele čez vikend pred dnevom razdeljevanja. Valentinovo pošto so devetošolci delili 13.2., saj so prav na valentinovo imeli informativne dneve. Ko so poštarji prišli v razred, so povedali ime naslovnika pisem in jih razdelili.

Vsi, ki so pošto dobili, so bili zelo veseli, tudi če tega niso priznali.:)

Mia, 8.C

Veselje se s srečo pelje

in slabe misli zmelje.

Vsak ima svoje veselje.

Zajčku je veslje,

ko pohrusta zelje.

Mojega bratca najbolj veseli,

da me jezi.

Jaz se veselim,

ko k babici na počitnice hitim.

Oči z veseljem časopis lista,

za mamico je veselje, ko je hiša čista.

Veselje je torej vse, kar nekomu iskrice v očeh prižge.

Mia Barton, 4.a

Nekoč je očka hčeri povedal; ,,Veš, svet ni ravno lep, ljudje so zamorjeni in nič jih ne zanima.

Brezdomci na cesti ležijo, ljudje pa samo mimo hodijo, sploh nič ne vidijo in za nič se ne zanimajo.

Gledajo mobilne naprave in se samo pritožujejo, in sami nič ne vedo, da samo čas zapravljajo.

In pomni zdaj, ne pusti jim, da te zvlečejo na drugo stran. Veš, majhno je to upanje, upanje, ki vedno greje te.”

Žiga Borovinšek, 7.a

Veselje je smeh, sreča in zabava. Smeh je, ko te nekdo nasmeji, takrat v srcu začutiš veselje.

Sreča je, ker si z drugimi in ne čutiš žalosti, ampak veselje.

Zabava je. ko se zabavaš s hišnimi ljubljenčki ali se igraš s prijatelji, takrat pomisliš na veselje.

Maša Zoja Zupanc, 4.b

Jaz sem Elena Marić. Že eno leto nazaj sem v Sloveniji. Govorim bosansko in sem se odločila, da z vami delim kako je potekalo moje učenje slovenščine. Ko sem se preselila v Slovenijo bila sem zelo jezna na svoje starše. Nisem hotela iti v Slovenijo, ampak tako so odločili moji starši in sem to morala upoštevati. Nisem znala govoriti slovenščino. Zelo težko sem razumela, kaj govorijo moji sošolci. Bile so podobne besede in bile so tudi različne besede. Na primer nekatere slovenske navadne besede so po bosansko kletvice. Bila sem zelo žalostna, ker svojimi sošolkami nisem mogla povedati vsega, kar sem hotela. Imela sem dodatne ure slovenščine pri strokovni delavki Ines in mi je zelo pomagala, da se naučim govoriti slovensko. Tudi sošolke so mi pomagale pri vsem. Vsi so mi govorili, da znam dovolj dobro govoriti slovensko, jaz pa sem vseeno vedela da zmorem boljše. Dan za dnem sem brala knjige v slovenščini in neglede na to koliko sem se jih trudila razumeti, so se vedno našle neznane besede. Najtežje mi je bilo naučiti se dvojino, ker mi nimamo dvojine. Dnevi so minevali , vse boljše pa sem govorila. Potem pa sem prišla v 7. razred. Dobila sem novo svetovalko Katjo. Z njo sem se naučila veliko novih besed. Tudi mi je zelo pomagala da bolje spoznam slovenščino. Zdaj sem že eno leto v Sloveniji in sem se naučila nekatere besede po domače govoriti. Kot sem prišla v Slovenijo sem želela nekaj trenirati, ampak mama mi je povedala da bom trenirala ko se naučim govoriti slovensko. Dala sem mami besedo da se čez eno leto bom naučila dosti tega. In sem izpolnila svojo besedo in moja mami je tudi izpolnila svojo. V septembru sem začela hoditi na karate. Na karateju sem spoznala več prijateljev in več novih besed. Zdaj pa so mi vse želje izpolnjene. Hodim na karate, imam dosti prijateljev in govorim slovensko. Moje življenje je res zelo zanimivo.

Elena Marić, 7.b

(Opomba: Besedilo namenoma ni lektorirano.)

                                                                                                                          

,,…Plesaje v valove šumeče planila.
Vrtinec so vid’li čolnarji derèč,
al Uršike videl nobeden ni več.”

V tednu od 20. do 24. januarja učenci osmih razredov nismo imeli navadnega pouka slovenščine. V vsakem razredu je bilo polno Povodnih možev in Uršik. Bilo je zelo zanimivo ter poučno.

Od ponedeljka do petka je pouk slovenščine potekal drugače kot ponavadi. Nekaj tednov pred nastopom smo se razdelili v pare ter določili, kdo je Povodni mož ali Uršika. Razdelili smo si tudi zgodbe o Francetu Prešernu ter njegovem življenju. Nekaj ur pred govornim nastopom smo vadili pri urah slovenščine, potem pa je končno šlo zares. Vsak par posebej je odšel pred tablo ter najprej povedal svoj del o življenju Franceta Prešerna. Potem pa je sledilo deklamiranje pesmi Povodni mož. Veliko parov nas je zraven tudi igralo. Na koncu smo povedali še svoje mnenje ter bili ocenjeni.

Bilo je zelo zabavno in zanimivo. Hvala učiteljicama slovenščine Maji in Katji.

Eva Tepeh, 8.a

……………SE NADALJUJE………………

Na vsak način sem želela prepričat mami, da bi ostali še vsaj en dan v Sydneyu. A je vzrajala, da sva odšli v malo mestece blizu Blue Mountains.

Zjutraj, ko sem se zbudila, sva odšli do Treh sester, to so tri skale, ki stojijo zelo blizu skupaj. Odšli sva naprej, da sva se slikali bližje sestram. Nato sva odšli na nasprotno stran, kjer je bila postavljena postaja iz katere si lahko šel na gondolo in na zobato železnico, ki te je pripeljala na čudovite razglede.. Meni je bila najbolj všeč zobata železnica, mami pa ne preveč, saj se boji višine.

Ko sva se počasi odpravljali nazaj proti majhnemu mestecu, sem si šla kupit lušten majhen bidon. Nato sva odšli v majhno čokoladnico, kjer sem si naročila vročo čokolado, ki si si jo naredil sam. Dobil si mleko v skodelici, pod katero je gorela svečka. Sam si si topil drobne kapljice čokolade in si tako naredil vročo čokolado.

Naslednji dan sva se odpravili nazaj proti Gold Coastu. Ponovno sva se ustavili v Byron Bayu. Tam sem mami prepričala, da je najela surf za eno uro. Moja velika želja je bila namreč surfati na teh velikih valovih. Bilo je zelo zabavno, a precej težje kot je zgledalo na daleč, ko sem opazovala izkušene surferje. Sicer mi mami ni dovolila, da bi šla k malo večjim valovom. A nekajkrat mi je uspelo, da sem se vstala na surf. Vsekakor bom še kdaj poskusila surfati. Ampak že zdaj se lahko pohvalim, da sem surfala na najbolj znani surferski plaži Avstralije. Zvečer sva si z mami v kampu spekli perutničke na žaru, ki je dostopen vsem obiskovalcem kampa. Še ena kljukica s tega potovanja.

Ustavili sva se tudi v Newcastlu, kjer sva doživeli “fatamorgano”. Neskončne sipine peska, na katerih so bile kamele. Počutila sem se kot v Sahari, ko sem sedela na kameli. Nato pa je sledilo nekaj najboljšega. S štirikolesniki sva se odpeljali do sipin, kjer sva bordali na peščenih sipinah. Imeli smo dve možnosti, da stojiš ali pa da sediš. Nekajkrat sem poskusila sede, potem sem se do konca vozila stoje. Vsi so mi ploskali, kako dobro mi gre. Bili sva skoraj pri koncu najinega potovanja, čakali so naju zadnji dnevi v Avstraliji.

Naslednjič pot domov.

…….SE NADALJUJE………..

24. decembra 2024 smo v Osnovni šoli Duplek izvedli prireditev, s katero smo se spomnili pravega namena praznikov, ki so pred nami. Govora je bilo vse o božiču in novem letu, njuni toplini ter o zelo pomembnem slovenskem prazniku, dnevu samostojnosti in enotnosti. Izvedeli smo, da je pomembno, da se med prazniki malo ustavimo, živimo v trenutku ter preživimo čas okoli ljudi, ki jih imam resnično radi. Na pomemben državni praznik pa je prav, da izobesimo zastavo in s tem pokažemo spoštovanje in ponos na našo državo.

Prireditev se je začela z himno, kasneje pa so jo popestrili Tamburaški orkester Duplek in učenci. Vsi so se zelo izkazali in svoje pevske, plesne ali druge talente predstavili izvrstno. Govor je imel tudi gospod ravnatelj Tomaž Repenšek, ki pa je prvošolčkom med prireditvijo podaril slovenske zastave. Prireditev smo končali z razglasitvijo rezultatov tekmovanja za najlepšo okrašeno učilnico, v katerem so vsi razredi odlično odrezali. Imeli smo dve kategoriji, v katerih pa sta, po težki odločitvi, zmagala 5.a in 9.c.

Po prireditvi so se učenci udeležili božičnega rajanja, ki so ga odlično pripravili in izvedli 9. razredi. Rajanje je bilo polno smeha, plesa, toplih objemov in zabave.

Za vse učence je bil pester dan, vendar pa je prav, da se spomnimo tistega čara praznikov in jih res preživimo prežeti z ljubeznijo, hvaležnostjo in ponosom na našo državo.

Zala Lonec, 9.a