• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem odpravila sem se na izlet na Koroško, čeprav so občinske meje začasno zaprte. Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je nemudoma odprla in vstopila sem z manjšim strahom.

Pred mano se je vlekla dolga votlina in z njo tudi manjši potoček. Potoček je bil mrzel in žuborel je tako lepo, da bi ga bilo stežka preslišati. Z mano je odšel moj pes Medo, sprva sem ga hotela peljati le na sprehod ali krajši pohod, a se je vse skupaj odvilo zelo hitro in sedaj vam povem, kako sva zbudila kralja Matjaža in se izvlekla iz Votline Pogube. V jami je bilo zelo temno in Medo je silil in silil ven. V temi sem se spotaknila čez kamen in padla v bližini potoček. Vsa voda je pljusknila po nama in oba sva bila mokra in premražena. Čez čas prispeva do starih nosilnih vreč polnih ovsa. Mislim, da bi jih morala premakniti pravilno, da bi se nama odprl vhod dalje. Premaknila sem jih napačno in vse se je pričelo rušiti in padati. Vsa prestrašena sva pobegnila na drugo stran, v upanju za odhod nazaj domov.

Hodila sva še malo in prispela do moža. Bil je kralj Matjaž, seveda! Poskusila sem ga prebuditi, a mi to ni uspelo. Medo se je ustrašil padajočega se kamna in bevsknil. Kralj Matjaž se z ihto zbudi, vzame prašno vrečo z novci in mi jo potisne v roke, zakriči:”Sedaj pa pojdita, me pustita spati in nikomur ne povejta, kar se je zgodilo, Če me še kdo prebudi po teh letih, bom postal zloben in vas vse pobil!” Nemudoma zbeživa in se nikoli več ne vrneva.

Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem se odpravila na izlet na Koroško. Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je odprla in vstopila sem v popoln mrak.

Hodila in hodila sem po popolnem mraku in se z vsakim korakom v nekaj udarila. Po kakšnem petdesetemu koraku sem stopila na zelo mehko preprogo in naenkrat so se vklopile zelo svetle luči. Oči so me od vse svetlobe začele kar boleti. Ko so se mi oči navadile, sem v daljavi zagledala dlakavo mizo in na njo je bil z glavo naslonjen en mož. Stekla sem do njega, da bi ga zbudila, saj sem se ustrašila, da je mrtev. Možakar je bil na otip zelo topel in mislila sem, da ga je nekdo ujel in ga z njegovo brado zvezal okoli mize. Ja, miza je bila ovita z njegovo brado. Kar naenkrat se je zbudil in vzdignil glavo. Vprašal me je, kdo sem in od kod sem se vzela in jaz sem njega isto vprašala nazaj. Vse sem mu povedala, da smo leta 2020 in da ni več vojne, pred katero se je skril. On pa je meni povedal, da je najbogatejši kralj Matjaž. Jaz sem se začudila in mu povedala, da poznam knjigo Kralj Matjaž, hitro sem pograbila telefon in mu začela brati zgodbo. On me je z usti odprtimi kot odprta omara gledal in na koncu rekel, da je to njegovo življenje in kaj je ta bliskajoča, glasna stvarca v moji roki. Rekla sem, da mu bom vse razložila in mu s škarjami, ki so bile na tleh ob mizi, odrezala njegovo dolgo brado. Bil je zelo jezen name, saj ni vedel, da je votlina odprta in mislil je, da bo spet sto let moral čakati, da mu brada zraste nazaj.

Rekla sem, da je votlina odprta in že sva čez nekaj minut stala pod goro Peco.

Mateja Greifoner 7,a

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Maša, 7.a

ŠTORKLJA IN ŽABA

Nekega dne se je štorklja odpravila na potep, ker je bila zdolgočasena. Šla je le na kratek sprehod, da si malo pretegne svoja velika krila. Izbrala si je pot, ki jo dobro pozna. Ta pot vodi skozi hosto in mimo mlake, v kateri so velikokrat žabe. To pot pa je delno izbrala tudi zaradi tega, ker je že zelo lačna. Odletela je iz svojega gnezda na cestni svetilki ter se že po malem oblizovala. Čez nekaj časa je bila že zelo utrujena, saj ni navajena toliko leteti. Pot res ni bila dolga, je pa zato bila štorklja še toliko bolj lena. Odpočila se je v tujem gnezdu, nato pa pohitela v hosto. Čez nekaj časa je prišla v gozd, le nekaj zamahov s krili pa je bila oddaljena tudi mlaka. Že od daleč je gledala mlako ter v njej opazila žabo. Regica je še vedno brezskrbno skakala po mlaki in se lepo kopala ter uživala. Zraven je pojedla tudi nekaj muh, ki jih je uspela uloviti. Štorklja je bila vedno bližje mlaki. Poklicala je žabico, ki se je v trenutku prestrašila in se skrila v mlaki. Štorklja jo je spet poklicala ter začela loviti. Žabica pa je le zakričala, da jo lepo prosi, naj je ne poje. Štorklja je bila presenečena, saj se ji še nobena regica ni upala zoperstaviti. Žabica je začela štorkljo rotiti, naj je ne poje. Rekla je tudi, da jo doma čakajo sestrice, bratci in starši. Povedala ji je, da je zelo mlada. Štorklji so se oči zasolzile, regico je pustila na miru. Medtem, ko je štorklja odhajala, je žabica hitro odskakljala domov.

Lepa beseda lepo mesto najde.

Teja, 7. b

KOZA, BIK IN KONJ

Na neki kmetiji je nekoč živela koza. Ker je bila že stara in ni več dajala mleka, so jo spodili s kmetije.

Koza se je odpravila na pot za iskanjem sreče. Nekaj časa je hodila, ko jo je ustavil konj in jo nagovoril: »Kam pa kam, prijateljica koza? Si kmetu pobegnila, ker ti ni hrane dajal dovolj?« »Ne, kje pa. Nagnali so me s posestva, saj sem že stara in slabotna,« je potarnala nazaj koza. Konj se je odločil, da gre z njo na pot, da jo bo varoval pred vsemi ovirami in lačnimi živalmi. Tako sta konj in koza hodila, pa srečala mogočnega bika. Tudi on ju je povprašal, kam gresta in se odločil, da bo šel z njima. »Jaz sem najmočnejša žival na tem svetu. Varoval vaju bom pred tem tako rekoč nevarnim medvedom, ki si išče plen. Jaz sem zagotovo močnejši od njega,« se je pobahal bik in skupaj so odšli naprej. Hodili so in hodili ter prišli do gozda. Nedaleč pred sabo so zagledali velikega medveda. Konj je le prestrašeno pogledal in jo nato hitro pobrisal stran. Bik se je že sicer pripravljal za boj, a ko je bolj od blizu videl, kako velik je medved, jo je tudi on popihal kdo ve kam. Koza pa ni mogla narediti nič. Medveda je le z vso silo jezno pogledala. On pa si je mislil: »Kakšno strašljivo bitje je pa to? Za tem pogledom se zagotovo skriva nek premeten načrt, ki me bo pokončal.« Hitro je stekel nazaj v gozd.

Čeprav stara, slabotna koza, se je edina upala ogromnemu medvedu postaviti po robu. Sama pri sebi si je mislila: »Večkrat je pogum boljši od moči.«

Marisa, 7. b

KONJ IN OSEL

Nekega dne so se na kmetiji pogovarjale živali. Konj se je hvalil, kako lahko nosi 200 kg na hrbtu, petelin se je hvalil, da najlepše poje, krava, da da največ mleka. Edino osel je stal na robu druščine in molčal.

Čez nekaj dni je začel padati dež in padal je že dva tedna, ko se je kmet odločil, da ne more več čakati, da neha deževati. Konju je vpregel plug in začel orati, a ko si je konj zmočil grivo in umazal kopita z blatom, ni več hotel delati. Takrat je kmet vpregel osla s plugom in začel orati. Oral je pet dni, a osel se ni vdal. Takrat je kmet spoznal, da je boljše imeti vztrajno žival, ki opravi delo do konca.

Nauk: Če si rok ne umažeš nič ne pokažeš.

Edvard, 7.a

Lisica in zajec

Bil je lep sončen dan v gozdu, kjer je živelo veliko živali. Živali so bile skupaj s svojimi družinami. Hiter mali zajček je šel pa po svoje.

Med sprehodom zvita lisica sreča malega zajčka in takoj ga povpraša: » Kaj pa ti tukaj mali zajček«?.

Zajček odgovori:« Samo jedel sem », vendar zajček ne ve, da je tudi lisica lačna.

Lisica reče :«Oh, mali zajček, če bi ti vedel, kaj zdaj meni roji po glavi,« in si hkrati misli, kako bi lahko pojedla zajčka.

Zajček odgovori:« Kaj pa vam roji po glavi, gospa lisica?«

Lisica se mu zlaže in reče :«Želim si, da bi se skupaj igrala tam za drevesom daleč vstran.«

Zajček ves vesel odgovori:« Seveda! Rad bi se igral.«

Zajček in lisica se malo igrata, nato lisica vpraša zajčka :«Zajček, prideš malo sem?«

Mali zajček odgovori :«Seveda pridem, gospa lisica.«

Zvita lisica reče zajčku, da mu bo zaupala skrivnost. Zajček jo vpraša:« Kakšno skrivnost gospa lisica?« Lisica mu odgovori:« Tudi jaz sem lačna!« In še preden se je mali zajček zavedal, da bo kosilo lisice, ga je lisica pojedla.

Nikoli ne zaupaj tujcu.

Kevin, 7.a

Moj brat Sizif je zelo nepremišljen mož. Ni se bal bogov, zato se mu je to maščevalo z življenjem in močnim trpljenjem v podzemlju. In potem sem ga morala jaz rešiti!

Bogova Azop in Zevs sta se prepirala. Zevs se je skril in Sizif je to izvedel. Azopu je povedal, kje se skriva, v zameno za vir vode v njegovem mestu. Ker je Zevs vladar bogov, je z malo truda uničil Azopa, na Sizifa pa poslal Smrt. Sizif je to opazil in se na Smrt pripravil. Ko je prišla, jo je zvezal, zato nobeden ni več umiral. Bog Ares je rešil svojo prijateljico, ki si je takoj prilastila Sizifa. Tudi na to je bil Sizif pripravljen. Svoji ženi je rekel, naj po njegovi smrti ne prireja pogrebnih prireditev in ona je to naredila s težkim srcem. V podzemlju so takrat vsi žalovali s Sizifom, češ da ga je žena pozabila, ker mu ni ničesar darovala. Sama Persefona, vladarica kraljestva senc, mu je dovolila, da se vrne na Zemljo in opozori soprogo na njeno dolžnost. Sizif je nemudoma zapustil kraljestvo večne teme in hlinjena žalost je zapustila njegov obraz. Naredil je veliko gostijo in želel nazdraviti. A preden se je čaša dotaknila njegovih ust, mu jo je Smrt iztrgala in ga še drugič odnesla v kraljestvo mrtvih. Tam je doživel največje trpljenje, mene pa je čakala dogodivščina.

   Moja družina je to izvedela šele po dveh dneh. Mama se je popolnoma zlomila. Jokala je več tednov in nisem več zdržala. Odločila sem se, da ga pojdem rešit. A kako? Kako naj pridem v podzemlje? Moram umreti? Da, točno tako. Splezala sem na visok prepad in se prepustila. Hitro je bilo konec, a nisem prišla v podzemlje, temveč v nebesa. Očitno nisem bila dovolj prebrisana, a kako naj pridem do tja, sem se spraševala. Povprašala sem druge in nobeden ni vedel. Hodila sem naokrog in se razgledovala. Naenkrat me je kdo ve kdo, potegnil v neznano ulico in mi strogo zažugal. Rekel, oz. skoraj zadrl se mi je, naj ne poskušam tja, ker ne bom mogla več nazaj sem. »Sploh nisem hotela sem!« sem mu odvrnila in mu rekla, da moram rešiti brata, ker se moja mama ne bo pomirila. Zabrusil mi je, da si je moj brat že zaslužil biti tam, saj se bogovi nikoli ne zmotijo. Samo pogledala sem ga grdo, se obrnila in odkorakala stran. A me je spet potegnil na isto mesto in rekel, da ve kako, a je nevarno in seveda da hoče nekaj v zameno. V nahrbtniku sem imela jabolka, malo mesa in stotaka. Ponudila sem mu ga s težkim srcem, a me je odvrnil in rekel, da mu tukaj denar ne koristi. Zagledal je jabolka in oči so se mu zasvetile. Rekel je, da hoče to, čudno sem ga pogledala, a sem se ga hotela čimprej znebiti. Dala sem mu jabolka in starec se jih je takoj lotil. Zraven je ogabno mlaskal in govoril, da še nikoli ni jedel jabolk. Zavila sem z očmi in ga strogo vprašala, če še mi lahko danes pove, kako priti v kraljestvo mrtvih. Starec je zateženo rekel, da moram nekoga ubiti in mi pomolil nož pod nos. Odločno sem ga vzela in si rekla, da ni tako težko, samo nekoga, ki ga sovražim moram ubiti pa ne bom imela slabe vesti. Hodila sem naokrog in takrat sem jo videla. Punco, ki se je spremenila, zaradi drugih ljudi, nato pa prišla in se važila sama s sabo in njenimi stvarmi. To punco sem tako sovražila, da je bolj nisem mogla. Ni me ganilo, kaj ima, sovražila sem jo, ker so se moje prijateljice zaradi nje slabo počutile. A zdaj je bilo na vrsti maščevanje. Stopila sem do nje, jo pozdravila, pogledala in jo z enim potegom ubila. Takšen užitek sem dobila, da bi najraje skakala od veselja. A drugi so to opazili in takoj poklicali boga, ki nimam pojma kako mu je bilo ime. Samo zarežala sem se, ko me je »pufnil« v kraljestvo senc. A zanimalo me je, kaj se je zgodilo z njo. Ne more še enkrat umreti kajne? A ni bil čas za to. Prišla sem. Bilo je temno, da si komaj kaj videl. Slišala sem režanje, hihitanje in jokanje. Tam so verjetno bili največji zlobci na svetu. Prišla sem do vladarice kraljestva senc Persefone. Pogledala me je in očitajoče rekla, če sem se potegnila po bratu. Samo jezno sem jo gledala. Govorila je dalje, da ne bom dolgo tukaj, ker se tisti deklici ni nič zgodilo, a vseeno zaslužim kazen. Zavila sem z očmi, kar tudi najbolje znam in jo dalje gledala. Začela je hoditi okoli mene in govorila, kako moj brat trpi, se muči dan za dnem in odslužuje svojo kazen. Komaj sem zdržala, da je ne bi napadla. Poslala me je v eno izmed ječ, kjer sem kovala moj načrt. Še vedno sem imela nož. Stražar je stal pred mojo ječo in zaspal. Ključi so mu svetleče bingljali na hlačah. Z roko sem jih hotela vzeti, a mi ni uspelo. Vzela sem nož in probala z nožem. Manjkal mi je centimeter, še bolj sem se stegnila in ga z naporom dobila. Odklenila sem ječo in stekla stran. Iskala sem Sizifa, ga klicala. Čez nekaj časa sem slišala tih »tukaj« in stekla proti njem. Videla sem mojega brata kako se muči in dela za Persefono. Široko se je nasmehnil, stekla sem proti in ga objela. Vprašal me je kako sem se znašla tukaj in naj takoj zapustim to kraljestvo. Rekla sem mu, da ni časa za to in naj pride z mano. Stekla sva po dolgih hodnikih in za nama slišala korake stražarjev. Tekla sva hitro kot še nikoli. Prišla sva do velikanskih vrat, ki so zapirale ta svet od našega. Hitro sva jih hotela odpreti, a so bila zaklenjena. Stražarji so bili vogal za nama, midva pa nisva mogla nikamor. Stražarji so se že smejali, ker so naju videli v zmedi in se nama počasi približevali, da bi bilo še bolj mučno. Takrat se je pred nama prikazal starec, ki mi je vzel jabolka, naju primil za roke in z nama vred izginil. Za nami je eden od stražarjev vrgel nož, ki je izginil z nami. Prikazali smo se na pusti plaži. Starec me je poklical in videla sem, da krvavi. Nož ga je zadel in starec je umiral. Gledala sem ga in mu nikakor mogla pomagati. Zahvalila sem se mu za vse, on se je nasmehnil in rekel, da je vesel, da je lahko pomagal družini spet postati celotna družina. Umrl je z nasmeškom na obrazu, z bratom sva ga pokopala in vesela ter žalostna odšla domov. Mama je bila zelo vesela, poljubila mene in Sizifa in se spet zjokala. A tokrat od sreče.

  Iz moje zgodbe sem se naučila biti hvaležna za vse, kar se mi dobrega zgodi. Nikoli več nisem bila jezna, saj sem svoje delo opravila v nebesih. In tega se še spominjam danes. Nikoli ne bom pozabila starca in njegovega pogumnega dejanja. Umrl je zame in to mi ogromno pomeni. Nikoli več nisem bila jezna, saj sem vso jezo stresla nad punco, ki misli, da je nekaj vredna, v bistvu pa jo vsi sovražijo. Bila je tudi moja najboljša prijateljica, a me je izdala. Jaz sem imela še ogromno prijateljev, ona pa bolj malo. Mogoče so bile sanje, a upajmo, da ne.;)

Staša, 7.a

Ker se mi Sizifova naloga v svetu mrtvih ne zdi poštena, bom ga poskusila odrešiti božje kazni. Pred mano so tri zahtevne ovire. Pretihotapiti se moram mimo Hada v kraljestvo mrtvih, rešiti Sizifa in se s Sizifom vrniti nazaj v svet živih.

Za začetek se bom zato spoprijateljila s Hadovo ženo, ki vsako pomlad in poletje gre nazaj v svet živih in se vsako jesen in zimo vrača v kraljestvo mrtvih. Idejo sem dobila pri Orfeju, ki je Hadu igral na liro in mu je zato dovolil svojo ženo peljati nazaj v svet živih. Pri odhodu mu žal ni uspelo, ker je prekršil pravilo, ki mu ga je dal Had.

Prvi korak mi je uspel. Spoprijateljila sem se z njegovo ženo Persefono in ji zaigrala nekaj pesmi na klavir. Ker ji je bilo zelo všeč, sem jo prosila, če lahko grem jeseni z njo v kraljestvo mrtvih, in dovolila mi je. Ko je prišla jesen, sem se z njo odpravila po reki navzdol do kraljestva mrtvih. Ko sva prišli, sem Hadu zaigrala nekaj pesmi na klavir in mu povedala, da bi pomladi spet odšla v svet živih. Ni mogel zavrniti moje prošnje, da vstopim v kraljestvo smrti z njegovo ženo. Zdaj me je čakal drugi korak. Nekaj dni sem razmišljala, kako spraviti Sizifa v svet živih in nekega večera, sem se spomnila, da bo klavir skoraj nemogoče spraviti navzgor po reki. Torej Sizif bi lahko namesto skale potiskal vsako pomlad klavir navzgor in vsako jesen klavir navzdol ob reki. Naslednje jutro sem to predlagala Persefoni, ona pa Hadu. Had se je s tem strinjal in ni me več skrbelo, da moj načrt ne bi uspel. Počakali smo, da pride pomlad, da lahko to vse izvedemo. Trajalo je kar dolgo, skoraj pol leta čakanja, da je nastopila pomlad. Persefona je lahko odšla nazaj v svet živih, midva s Sizifom pa z njo. Had nam je odprl vrata in odšli smo. S Persefono sva se peljali v čolnu po reki, Sizif pa je ob reki potiskal klavir. Bil je srečen, ker bo končno po skoraj dveh letih spet videl svet živih. Ko smo prišli do konca reke, sva s Sizifom zbežala, Persefona pa naju ni izdala.

Uspelo mi je odrešiti Sizifa kazni, ki si je po mojem mnenju ni zaslužil. S Persefono, pa sva še vedno ostali prijateljici.

Zara, 7.a

Sizif vsak dan potiska v hrib velikansko marmornato skalo. To je njegova kazen, ki mu jo je dal bog Zeus. Od starca, ki s pesmijo poje zgodbo o kralju Sizifu, sem slišal za njegovo usodo, da je v kraljestvu mrtvih obsojen na neusmiljeno božjo kazen.

Odločil sem se, da mu bom pomagal pobegniti iz kraljestva mrtvih. Pomagati mu želim, ker je v davni preteklosti pomagal rešiti življenje moji babici. Ko je bila hudo bolna, ji je dal zdravilo, da je ozdravela. Vedel sem, da je kraljestvo mrtvih skrito daleč na severu, pot do tja pa je zelo nevarna. Po dolgih dneh potovanja sem le prišel do votline, ki je vodila v notranjost kraljestva. Najprej sem moral premagati triglavega psa. S klobaso, v katero sem dal uspavalo, sem počakal, da je zaspal. Nato sem se skozi ozki rov po vrvi spustil v notranjost kraljestva. Takoj sem zagledal kralja Sizifa, kako se muči s potiskanjem skale po hribu. Hitro sem stekel do njega. Povedal sem, kdo sem in da mu želim pomagati. Morala sva biti tiha in previdna, da naju ne bi slišal bog Had. Ravno ko sva plezala po vrvi navzgor, sva slišala, da je v kraljestvo prišel Zevs. Ugotovil je, da želim rešiti Sizifa. Plezala sva tako hitro, da nama je iz rok pričela teči kri. Ko sva končno prišla ven iz kraljestva, naju je pričakal Zevs. Hotel je še mene neusmiljeno kaznovati. Na kolenih sem ga rotil in prosil odpuščanja. Na koncu se me je le usmilil. Povedal sem mu, da Sizif ni bil samo prevarant, ampak da je tudi včasih komu pomagal. Zato sem prosil tudi za njegovo usmiljenje. Zevs naju je izpustil, vendar naju je pregnal na samotni otok.

Po dolgih letih samote na samotnem otoku sva se lahko vrnila domov.

Ian, 7.a