Basnopisci v 7. a in b

Maša, 7.a

ŠTORKLJA IN ŽABA

Nekega dne se je štorklja odpravila na potep, ker je bila zdolgočasena. Šla je le na kratek sprehod, da si malo pretegne svoja velika krila. Izbrala si je pot, ki jo dobro pozna. Ta pot vodi skozi hosto in mimo mlake, v kateri so velikokrat žabe. To pot pa je delno izbrala tudi zaradi tega, ker je že zelo lačna. Odletela je iz svojega gnezda na cestni svetilki ter se že po malem oblizovala. Čez nekaj časa je bila že zelo utrujena, saj ni navajena toliko leteti. Pot res ni bila dolga, je pa zato bila štorklja še toliko bolj lena. Odpočila se je v tujem gnezdu, nato pa pohitela v hosto. Čez nekaj časa je prišla v gozd, le nekaj zamahov s krili pa je bila oddaljena tudi mlaka. Že od daleč je gledala mlako ter v njej opazila žabo. Regica je še vedno brezskrbno skakala po mlaki in se lepo kopala ter uživala. Zraven je pojedla tudi nekaj muh, ki jih je uspela uloviti. Štorklja je bila vedno bližje mlaki. Poklicala je žabico, ki se je v trenutku prestrašila in se skrila v mlaki. Štorklja jo je spet poklicala ter začela loviti. Žabica pa je le zakričala, da jo lepo prosi, naj je ne poje. Štorklja je bila presenečena, saj se ji še nobena regica ni upala zoperstaviti. Žabica je začela štorkljo rotiti, naj je ne poje. Rekla je tudi, da jo doma čakajo sestrice, bratci in starši. Povedala ji je, da je zelo mlada. Štorklji so se oči zasolzile, regico je pustila na miru. Medtem, ko je štorklja odhajala, je žabica hitro odskakljala domov.

Lepa beseda lepo mesto najde.

Teja, 7. b

KOZA, BIK IN KONJ

Na neki kmetiji je nekoč živela koza. Ker je bila že stara in ni več dajala mleka, so jo spodili s kmetije.

Koza se je odpravila na pot za iskanjem sreče. Nekaj časa je hodila, ko jo je ustavil konj in jo nagovoril: »Kam pa kam, prijateljica koza? Si kmetu pobegnila, ker ti ni hrane dajal dovolj?« »Ne, kje pa. Nagnali so me s posestva, saj sem že stara in slabotna,« je potarnala nazaj koza. Konj se je odločil, da gre z njo na pot, da jo bo varoval pred vsemi ovirami in lačnimi živalmi. Tako sta konj in koza hodila, pa srečala mogočnega bika. Tudi on ju je povprašal, kam gresta in se odločil, da bo šel z njima. »Jaz sem najmočnejša žival na tem svetu. Varoval vaju bom pred tem tako rekoč nevarnim medvedom, ki si išče plen. Jaz sem zagotovo močnejši od njega,« se je pobahal bik in skupaj so odšli naprej. Hodili so in hodili ter prišli do gozda. Nedaleč pred sabo so zagledali velikega medveda. Konj je le prestrašeno pogledal in jo nato hitro pobrisal stran. Bik se je že sicer pripravljal za boj, a ko je bolj od blizu videl, kako velik je medved, jo je tudi on popihal kdo ve kam. Koza pa ni mogla narediti nič. Medveda je le z vso silo jezno pogledala. On pa si je mislil: »Kakšno strašljivo bitje je pa to? Za tem pogledom se zagotovo skriva nek premeten načrt, ki me bo pokončal.« Hitro je stekel nazaj v gozd.

Čeprav stara, slabotna koza, se je edina upala ogromnemu medvedu postaviti po robu. Sama pri sebi si je mislila: »Večkrat je pogum boljši od moči.«

Marisa, 7. b

KONJ IN OSEL

Nekega dne so se na kmetiji pogovarjale živali. Konj se je hvalil, kako lahko nosi 200 kg na hrbtu, petelin se je hvalil, da najlepše poje, krava, da da največ mleka. Edino osel je stal na robu druščine in molčal.

Čez nekaj dni je začel padati dež in padal je že dva tedna, ko se je kmet odločil, da ne more več čakati, da neha deževati. Konju je vpregel plug in začel orati, a ko si je konj zmočil grivo in umazal kopita z blatom, ni več hotel delati. Takrat je kmet vpregel osla s plugom in začel orati. Oral je pet dni, a osel se ni vdal. Takrat je kmet spoznal, da je boljše imeti vztrajno žival, ki opravi delo do konca.

Nauk: Če si rok ne umažeš nič ne pokažeš.

Edvard, 7.a

Lisica in zajec

Bil je lep sončen dan v gozdu, kjer je živelo veliko živali. Živali so bile skupaj s svojimi družinami. Hiter mali zajček je šel pa po svoje.

Med sprehodom zvita lisica sreča malega zajčka in takoj ga povpraša: » Kaj pa ti tukaj mali zajček«?.

Zajček odgovori:« Samo jedel sem », vendar zajček ne ve, da je tudi lisica lačna.

Lisica reče :«Oh, mali zajček, če bi ti vedel, kaj zdaj meni roji po glavi,« in si hkrati misli, kako bi lahko pojedla zajčka.

Zajček odgovori:« Kaj pa vam roji po glavi, gospa lisica?«

Lisica se mu zlaže in reče :«Želim si, da bi se skupaj igrala tam za drevesom daleč vstran.«

Zajček ves vesel odgovori:« Seveda! Rad bi se igral.«

Zajček in lisica se malo igrata, nato lisica vpraša zajčka :«Zajček, prideš malo sem?«

Mali zajček odgovori :«Seveda pridem, gospa lisica.«

Zvita lisica reče zajčku, da mu bo zaupala skrivnost. Zajček jo vpraša:« Kakšno skrivnost gospa lisica?« Lisica mu odgovori:« Tudi jaz sem lačna!« In še preden se je mali zajček zavedal, da bo kosilo lisice, ga je lisica pojedla.

Nikoli ne zaupaj tujcu.

Kevin, 7.a

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.