Nekoč v daljnem kraljestvu sta živela kralj in kraljica. Imela sta šest otrok, tri hčere in tri sinove. Najstarejša hčerka je bila zelo ošabna in ukazovalna. Najmlajša pa je bila ljubezniva in vedno prijazna do bratov in sester. Vsi so jo imeli zelo radi, mama in oče, ljudstvo in vsi sorodniki. Brati so jo zelo radi vzpodbujali in podpirali, sestri pa je nista nikoli preveč marali.

Nekega čudovitega dne pa se je najmlajša hčerka odpravila na sprehod po mestu, tako kot vsaki dan. Na poti v mestu je zagledala čudno staro gospo. Gospa je prodajala jabolka, a ko je mala princeska šla mimo nje, ji je gospa v roko potisnila nekakšen zvitek. Princeska ga je odprla in prebrala. Gospo je želela vprašati, kaj je ta zvitek, a gospe več ni bilo nikjer. Na zvitku je bil narisan obesek ter njeni sestri in bratje. Vsak na sliki je bil narisan s krono na glavi, ona pa z žezlom in najsvetlejšo, največjo krono na glavi. Takoj je razumela kaj to pomeni. Ona bo kraljica.

Čez nekaj let, ko je mama kraljica že umrla in je tudi očetu zdravje že pešalo, je oče vedel, da mora svojim otrokom predati kraljestvo. Nekega dne je vseh šest otrokov zbral v plesni dvorani. Tam jim je povedal kaj morajo narediti, če želijo dobiti kraljestvo. Naložil jim je tri naloge. Prva naloga. Okoli njegove palače so morali narediti še šest palač. Vsak je moral narediti svojo, popolnoma drugačno od drugih. Druga naloga. Vso palačo so morali opremiti z zlatom in srebrom ter z vsem najboljšim potrebnim pohištvom. Zadnja naloga je bila, da morajo ljudstvo prepričati, da verjame v njih. Vse naloge so morali narediti v pol leta. Najmlajšo hči je postalo strah, kako bo to naredila. Tudi ostali so bili zaskrbljeni. Delo se je začelo naslednji dan. Tudi najmlajša hči je začela kopati in delati svojo palačo. Med svojimi stvarmi je poiskala tisti zvitek, ki ga je podarila gospa. Ko ga je prijela v roke se je začel svetlikati in pokazalo se je besedilo. V besedilu je pisalo, da če želi imeti kraljestvo, mora delati enako, kakor piše v besedilu. Najmlajša hčerka je to upoštevala, pri tem pa ji je pomagal čudežni obesek. Vse je naredila tako, kot je pisalo. In v pol leta je na njenem ozemlju stala palača. Palačo je opremila z vsem potrebnim in izpolnila je tudi tretjo nalogo. Tudi njeni sorojenci so vse lepo končali ob pravem času. Ker so bile vse palače edinstvene, se kralj ni mogel odločiti, kdo naj dobi kraljestvo. Zato se je odločil, da bo vse prepustil ljudstvu. Vse ljudi je zato povabil v palače, da so za en dan postali kralji in kraljice ter se tako odločili, kdo bo njihov kralj ali kraljica. Ljudstvo se je na koncu odločilo za najmlajšo hči, ki je postala kraljica. Njeni sestri sta bili zelo jezni, ko so povedali, za koga se je odločilo ljudstvo. Tako sta svoje svari takoj pobrali in se odpravili po svetu. Našli sta svojo ljubezen in zadovoljno živeli. Najmlajša hči pa je dobila nadnaravno moč, da se je lahko sporazumevala z živalmi in rastlinami. Tudi poročila se je s princem in dobila ljubko princesko in malega princa.

Mala princeska je tako srečno živela do konca svojih dni, ljudstvo pa jo je oboževalo in jo obožuje še danes.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6.b

Slon se je dolgočasil, užival je v senci. Mimo je priletela muha, vsa zgrožena, češ, da vsi mislijo, da je manj vredna od slona, ker je pač manjša.
“Misliš da se te bojim, ker si velik in močan,” se je kremžila muha. Sedela je na slonu in ga žgečkala. Slon se je hotel braniti, a je s tem poškodoval le sebe. Slon je naposled le omagal, muha pa je bila tako vesela, da je hotela vsem povedati o svoji zmagi.
Med potjo se je zapletla v pajkovo mrežo. Pajek jo je ujel. Postala je hrana navadnemu pajku.

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.
Nina Pečar, 7.a

Nekoč pred davnimi časi je v jami na Zmajski gori živelo prav posebno bitje. To bitje ni bilo malo, pa tudi ne le veliko. Bilo je gromozansko! Bitje, visoko šest metrov, s stopali kot ladjami, stvor večji od dinozavra, je tacalo po svetu na Enainpetdesetem planetu. Ta planet je bil vroč kot peč. Bitje se je imenovalo Triglavostop, na kratko Trigs.

Trigs je bil še najstnik. Imel je nekaj posebnosti, ki so ga ločevale od drugih. Te posebnosti s bile: čarobne luske, s katerimi je lahko potoval od planeta do planeta,
skozi čas in iz galaksije v galaksijo. Od drugih so ga ločili tudi po tem, da je imel
eno glavo, ostali pa tri.

Nekega dne se je odločil, da bo odpotoval na planet Zemlja. To mu je spremenilo življenje. Namreč, ko je prispel, je ugotovil, da ne more nazaj, saj so mu odpadle vse čarobne luske. Da ne bi zmrznil, si je naredil gnezdo polno lave in tako ustvaril nekaj, kar imamo še danes: VULKANE.

Neža Glonar, 6.b

Nekoč pred davnimi časi je živela princesa, ki je bila zelo čudovita in je imela rada živali.

Nekega dne, ko je princesa šla na ježo v gozd, je zagledala premraženega čarobnega zajčka. Vzela ga je domov v grad. Vso zimo je skrbela za njega, spomladi pa ga je spustila nazaj v gozd. Preden je čarobni zajček odšel, je princesi podaril čarobno ogrlico. Čarobna ogrlica je lahko izpolnila vse njene želje. Ampak čez deset let bo čarobna ogrlica izgubila čarobno moč in takrat bodo vse njene želje izginile.

Čez nekaj let je princesa postala polnoletna in takrat je postala še lepša, kajti za prvo in edino željo si je zaželela, da bi vedno izgledala mlada. Iz druge dežele je prišlo sedem bratov princev, ki so jo hoteli za ženo. Princesa je izbrala najmlajšega. Čez eno leto pa je čarobna ogrlica res izgubila čarobno moč in princesin obraz se je spremenil in nagubal. Princese vaščani niso več marali tako kot prej. Ampak princu ni bil pomemben njen videz, tudi če je storila napako, je bila še vedno dobra v srcu.

In tako sta princ in princesa živela srečno do konca svojih dni.

Pia Turk, 6. B

Nekoč, nekje, za devetimi gorami in devetimi vodami, je živel kralj, ki je imel prečudovit grad. Stene so bile zgrajene iz diamantov, imel je na tisoče sob, miza v jedilnici pa je bila dolga kot dvanajst avtobusov skupaj, saj je imel sedem hčera.

Toda kljub vsem sobam, mizi in denarju je kralja nekaj težilo. Kraljica je pred leti umrla, najstarejša hči pa je dopolnila osemnajst let in bi se morala v štirih mesecih poročiti, ampak je zavrnila vse snubce, ni ji bilo mar, tudi če so prišli iz drugega konca sveta, v gradu niso smeli ostati niti sekunde več. Kralj jo je hotel poslati po svetu, da si sama izbere pravega ,ampak si ni upal, saj je pred gradom na njo prežala kraljičina sestra, ki se mu je želela maščevati, ker ni poročil nje. Želela se je znebiti vseh svojih nečakinj in kralja, da bi lahko ona končno postala kraljica. Princesa pa je vendarle prepričala očeta, da ji je dovolil oditi v svet. Princesa se je preoblekla v navadnega jezdeca, oče pa ji je dal deset stražarjev in najboljše konje. V sosednji vasi pa se je odvijala enaka zgodba, le da je tam to doživljal princ. Princesa je jezdila mesece in vsako hrano, ki jo je dobila predse, so najprej poskusili stražarji, vsa oblačila, ki bi jih naj oblekla, so najprej oblekli stražarji in to le s posebno nalogo, da jo zaščitijo, a nihče ni posumil, da je princesa. Nekega dne pa je prijezdila v gozd, kjer je bilo postavljenih veliko pasti, ki jih je postavila sestra kraljice. Zvečer, ko so delali obhode in tako ščitili princeso, so izginili trije stražarji. Princesa ni vedela za mamino sestro in ni vedela kako ukrepati. Vsako naslednjo noč so izginili še trije. Ko je ostal še le eden stražar, se je princesa odločila, da gresta dalje. Tam sta zagledala princa, preoblečenega v dečka. Princesa se je takoj zaljubila vanj, on pa vanjo. Zaupala sta si skrivnost in princ ji je povedal, da ima doma še šest mlajših bratov, ki jih bo pripeljal na princesin grad. Odločila sta se,da se poročita in prišla kralju povedati srečno novico. Leto po kronanju princese in po poroki, sta dobila dvojčka in dvojčico, kralj pa je princesam in kraljici povedal vse o mamini sestri. Leto za tem se je vrnilo devet ugrabljenih stražarjev in povedali so, kje ima kraljičina sestra zavetje. Izvedli so napad na njeno drevesno hišico in jo ujeli.

Nekaj let za tem je oče umrl. Leto po njegovi smrti je bila sestra izpuščena iz ječe in na gradu je delala kot služkinja. Vse sestre so se poročile in dobile otroke. Živeli so srečno in še zdaj živijo, če še niso umrli.

Kaja Breznik, 6.b

Nekoč pred davnimi časi je živela princesa, ki nikoli ni želela kaj dragocenega. Imela je tri starejše sestre, ki so najmlajšo sovražile. Imela je tudi dvanajst bratov, ki pa so jo imeli zelo radi.

Nekega dne je princesa v grajski kleti našla diamantne uhane, ki so imeli čudežno moč. Z njimi se je lahko spremenila v morsko deklico in vilo, sestre v grde žabe, brate pa v prelepe krilate samoroge. Popeljali so jo v svet vil in morskih deklic. Dežela se je imenovala Lali. Ko se je vrnila, so jo sestre pretepale, ker jim ni povedala, kje je bila. Le mami je lahko povedala, kje je bila, saj je bila zelo prijazna in jo je razumela. Oče ji je umrl pred devetimi meseci, ker je imel hudo bolezen. Imel je srčnega raka. Vsakič, ko je šla v svet Lali, se ji je moč spremenila. Tam so bratje imeli velik travnik, polnega krilatih samorogov. Sestre pa so uhani poslali v mlake Telile, kjer so bile v grdih sobah pod vodo. V Lali je spoznala princa vil in morskih deklic in dečkov. A vsakič, ko je bila tam, se je moč uhanov slabšala. Ko je dopolnila dvajset let, so uhani izgubili moč, a je še vseeno uspela rešiti princa in brate iz dežele Lali, sestre pa so ostale zaklete v mlaki Telile.

Princesa in princ sta se poročila, poroka je bila zelo vesela. Do konca svojih dni sta srečno živela, imela mnogo otrok, najmlajšemu sinčku pa sta podarila diamantne uhane.

Iris Gole, 6.b