Deček v črtasti pižami je žalosten, grozen in krut film. Prikaže prijateljstvo me Shmuelom, dečkom v črtasti pižami, ki je izgubil očeta ter bogatejšemu Brunu, ki z veseljem pomaga pri iskanju.
Brunu oče, ki je nacistični oficir, prepove, da se druži s Shmuelom, saj živi v taborišču z Judi. Dečka se kljub temu, da je eden za ograjo, spoprijateljita, kar se mi zdi zelo lepo, glede na to, da Brunovi starši temu nasprotujejo.
Najkrutejši del je sledil po tem, ko se je Shmuel pritihotapil k Brunu, da bi našla njegovega očeta. Oba sta se mi zelo smilila, saj nista vedela, kaj se dogaja in v kaj se spuščata. Saj nista mogla, ko pa so jima skrivali svet, ki ga živita oba. Odpeljali so ju v plinsko celico, kjer sta umrla. V filmu je oficir izgubil sina in sicer na tak način, kot so takrat ubijali Jude. To ti da vedeti, da smo lahko srečni, da se to nam ne dogaja, čeprav mislimo, da je vse narobe in hudo. Včasih, pa tudi danes, se to nekje dogaja, so ljudje, med katerimi so bili tudi otroci, zelo trpeli. Bili so brez družin, vstran od doma, zaprti nekje, brez izbir in za po vrhu so jih še ubili.
Najbolj me je pretreslo, da sem videla, kako je človek lahko grozen in brezsrčen. Vsi ljudje smo enaki, obenem pa različni. Judje takrat niso imeli možnosti pokazati, kakšni so, da niso slabi ter kako so lahko uspešni.
Kljub temu, da film predstavlja grozote, je zelo poučen. Sporoča, da si lahko prijatelj s komerkoli in ni pomembno, katerega verstva ali rase si.
Tia H.Z., 9.b
