Stari psiček
je rožice sadil.
Stari psiček prijazen je bil.
Prijatelji pomagali so mu,
ker star je bil.

Ian Hlebič, 3. c

Šolske potrebščine

V šoli na mizi je veliko reči,
svinčnik, peresnica in zvezki vsi.

A kaj nam pomagajo vse te stvari,
če pravo ime jim ne stoji.

V zvezku ni nič besed,
le prazne strani.
Preimenujmo a v besednik
in besede bodo iz njega
švigale v vse smeri.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a

Šola

V šoli pridno se učimo
in ocene kdaj dobimo.

Učitelji vedno jezni so,
če se med poukom pogovarjamo.

A otroci se včasih dolgočasimo,
zato vsi skupaj predlagamo:

Namesto da bi se učili,
bi raje šale govorili.

Šola bi postala šala
in bi se še sama sebi hihitala.

Učenje naj postane zabava,
ki nikogar ne uspava.

Vsak dan bi se veselili
in kupe sladkarij dobili.

Tako zabavno bi bilo,
če bi se to uresničilo.

Zato novost predlagajmo
in šolo spreobrnimo.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 6.a

Meseca maja sem se odpravila na svojo prvo tekmo. Zgodaj zjutraj smo se z mojo družino odpravili na tekmo v preskakovanju ovir v Celju.

Pred tekmo sva se z mojim konjem Parisom ogrevala v paduku, kjer mi je moja trenerka Maja povedala, na kaj moram biti pri jahanju pozorna. Tekmovala sem na višini 60 centimetrov. Pred tekmo je bil objavljen seznam tekmovalcev, ki bodo na vrsti. Jaz sem bila na drugem mestu, pred mano pa je bila moja prijateljica Neli. Nekaj minut pred tekmo so seznam tekmovalcev spremenili in jaz se bila na vrsti prva. Nekaj minut pred začetkom tekme sem bila nervozna. Jahala sem zelo hitro in brez napak in sem postavila prvi čas. Po tekmi sem bila zelo vesela in čakala še na nastop moje sestre Nike. Moja sestra je tekmovala na višini 110 centimetrov. Tudi ona je odlično opravila tekmovanje.

Po tekmovanju smo se veselo odpravili domov in odšli na kosilo. Tega dneva ne bom nikoli pozabila.

Pia Turk, 7. b

Od 20. julija do 27. julija smo bili na morju. Od doma smo odšli pol treh zjutraj, vozili smo se v Neum. Prispeli smo okrog enajstih, nato smo pol ure iskali hotel. Končno smo ga našli, imeli smo lep razgled na morje in na plažo. Hitro smo vse razpakirali in odšli na plažo, da smo se malo ohladili.

Tam sem videl lepo deklico, bila je ljubezen na prvi pogled. Vsi smo bili že lačni, zato smo se odpravili v hotel, njihova družina je bila v sosednji sobi, imel sem res srečo. S čevapčiči smo proslavili, da smo živi in zdravi prišli v Neum, ata je odprl pivo, midva z mamo pa sok. Bilo je že pozno, zato smo se stuširali, nato smo se odpravili spat. Naslednje jutro sem se zbudil ob 13:00 in vprašal mamo, zakaj me ni prej zbudila. Rekla je, da sem spal “kot hlod” in da me je hotela, pa se nisem zbudil. Kmalu smo odšli na plažo. Tista deklica je spet bila na plaži, kot da bi me čakala. Jaz sem pogumno začel hoditi proti njej, potem pa me je mama poklicala. Naredil sem se, kot da je nisem slišal in punco po angleško vprašal, od kod je. Mirno mi je odgovorila: “Kaj?” Mislil sem, da je čudež, da zna govoriti slovensko. Cela plaža je bila polna Slovencev. Povabil sem jo na tekmovanje, kdo lahko nabere več školjk. Premagala me je za 7 školjk, sprejel sem poraz in jo še enkrat vprašal, od kod je. Odgovorila je, da je iz Korene. Vrnila mi vprašanje in odgovoril sem: “Iz Dupleka sem.” Malce sva si podajala žogo, se spraševala stvari in dajala izzive, na primer kdo je lahko dlje pod vodo itd. Ko smo se vračali v hotel, sem jo vprašal, če bi bila moja punca in odgovorila je: “Bom premislila.” Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bila, da bo rekla ne. Naslednji dan mi je bilo nerodno biti v njeni bližini. Ampak potem je prišla do mene in rekla: “JA, bom tvoja punca.” Z nasmeškom sem jo objel. Naslednji dan sva skupaj odšla na večerjo, bilo je zelo romantično. Ko sem jo pospremil domov, se je obrnila in rekla, da ji je bilo zelo lepo, me objela, zaprla oči in poljubila sva se. To je bil moj najljubši dan na svetu. Naslednji dan nama več ni bilo tako nerodno se držati za roke. Prišel je predzadnji dan, oni so odšli že domov, dal sem ji poljub za srečno vožnjo domov.

Bila je nedelja zadnji dan, komaj sem čakal, da grem domov, da jo vidim, ampak ob istem času nisem hotel iti, ker mi je bilo zelo lepo tukaj in nikoli ne bom pozabil tega nepozabnega tedna v Neumu. S punco sva končala zvezo, ko sem jo zasačil pri pošiljanju ljubezenskih pisem z nekim drugim fantom. Bil sem jezen, ampak ob istem času žalosten, ker sva bila skupaj 1 leto in dva meseca. Mislil sem, da sva si sorodni duši in da spadava skupaj, ona pa ljubi drugega. No ja, takšno je življenje, polno zasukov in preobratov.

Timotej Pulko, 7. b

Nekega dne sem se s prijateljico Saro odpravila na žreb startnih številk za Zlato lisico.

Žreb se je začel ob 18. uri, ker sem pa imela pred tem trening, me je Sara spremljala. Tam me je opazovala, nato pa so po naju prišli moji starši in naju zapeljali v Maribor. Hitro sva se odpravili na Trg Leona Štuklja, kjer je potekala prireditev. Ko sva prišli na trg, je bila že gneča, vendar sva se vseeno uspeli prebiti do ograje. Nekaj časa sva čakali, da se je žreb končal in na prihod alpskih smučark. Najprej je prišla Lara Gut. Z njo sva se slikali in od nje dobili tudi podpis. Za njo je prišla Sofia Goggia.

Tudi z njo sva se slikali in prejeli podpis. Videli sva tudi Mikaelo Siffrin, Michelle Gisin in še ostale smučarke. Prejeli sva kar nekaj podpisov, ki sva jih potem dodali v najino zbirko, saj to počneva vsako leto. Bili sva zelo srečni in veseli, da sva se lahko slikali s smučarkami in da sva lahko skupaj preživeli nekaj časa, saj Sara živi v Ljubljani in se ne vidiva prav pogosto.

Po žrebu sva se z mojo družino odpravili na kakav, kjer sva klepetali o najrazličnejših stvareh. Nato sva odšli k meni domov. Gledali sva televizijo in se igrali družabno igro. Po Saro so okoli 21. ure prišli njeni starši. Srečna sem, da sva lahko skupaj preživeli dan in se zelo zabavali.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 7. b