Nekoč, toda ne tako dolgo nazaj, sem imela prav poseben dan. Na ta dan sem imela prav poseben obisk. Vas zanima, kdo je ta poseben obisk? Berite naprej pa boste videli.

Tisti dan se je začel običajno. Zbudila sem se, pojedla zajtrk ter se oblekla in umila. Šolo smo ta dan začeli kasneje kot ponavadi, zato sem imela še dovolj časa pogledati kakšen film. Odločila sem se za Sneguljčico, ki je bila včasih moja najljubša. Se je še kdo spomni ali je nihče več ne bere ter lista? Tega odgovorna na žalost nisem dobila. Film o Sneguljčici se je začel in jaz sem komaj čakala, da obudim stare spomine. Kot pri vsakem filmu je tudi pri Sneguljčici na začetku pokazal studio, kjer so ta film ustvarili. Zaslišati je bilo prelepo petje mlade dame, obdane z gozdnimi živalmi. Ta mlada dama je bila Sneguljčica. Trenutek za njo se je pokazala hudobna kraljica. Kot vsako jutro se je občudovala v ogledalu in ga spraševala: “Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?” Zrcalce ji je vsak dan odgovorila, da je ona, toda nekega dne se je to spremenilo. Odvrnilo ji je:”Najlepša je tvoja pastorka, mlada Sneguljčica.” Takrat je kraljica postala jezna na Sneguljčico. Lovcu je naročila, naj jo ubije. Vsi so vedeli, da je Sneguljčica milega srca, tudi lovec. Ker ni mogel ubiti mladega dekleta, ji je naročil, naj zbeži globoko v gozd. Kraljična ga je upoštevala in začela teči, kolikor so jo noge nosile. Pot jo je vodila mimo temnih dreves. Z vseh strani so se slišali grozljivi glasovi. Sneguljčico je bilo tako zelo strah,da je zavila v napačno smer in če verjamete ali ne, pristala je v Spodnjem Dupleku. Bolj natančno, v moji dnevni sobi. Lahko verjamete? Odgovor je enak kot moj. Seveda ne. Toda bilo je. Pred mano je stala deklica, malo višja od mene, imela je črne lase s pentljo, oblečena je bila v modro-rumeno obleko z rdečim plaščem in obuta v balerinke. Ogledovala si me je in prostor, v katerem je bila. Tudi njej se je zdelo nenavadno, trenutek nazaj je še bila v temačnem gozdu. Vprašala me je, kdo sem, nato pa se je predstavila še ona. Jaz sem vedela, kdo je in to jo je zelo presenetilo. Ponudila sem ji kozarec soka. Bila je prav navdušena nad njim, ker ga je prvič poskusila. Nekaj minut kasneje sem ugotovila, da to ni bila dobra ideja. Sneguljčici, ki je bila mirna ter razigrana deklica, je postala zelo nora in želela je še soka.

Takrat sem se spomnila, da moram v šolo. Kraljične nisem mogla pustiti same doma. Hitro sem stekla po torbo ter se skupaj s Sneguljčico odpravila proti naši šoli. Na srečo je nihče ni prepoznal zaradi krinke ali pa preprosto niso prebrali ene izmed najboljših zgodb. Kraljično je zanimala prav vsaka stvar. Pozdravila je vse, ki so šli mimo nje ter spoznala, da po novem ni več kočij, temveč avtobusi. Vsi so mislili, da je 7.a dobil novo učenko, toda niso imeli prav. Sneguljčici je bila šola kljub vsem novostim zelo všeč. Imeli smo matematiko ter angleščino pa slovenščino potem pa odmor. Med odmorom se je zgodil še bolj nenavaden dogodek, kot tisti prej. Po naših mizah so hodili palčki s polnimi vrečami premoga. Takrat sem hitro zgrabila Sneguljčico ter, kakor hitro sem lahko, odšla domov. Čeprav je lepo imeti nekoga tako prijaznega in prijetnega, sem morala temu narediti konec. Po internetu sem iskala rešitev in eno celo našla. Knjigo o Sneguljčici sem morala prebrati pred celo šolo in to v najmanj 6 urah od prvega pojava lika iz knjige. Pogledala sem na uro in ugotovila, da imam manj kot 10 minut časa. Spet sem morala nazaj v šolo. Tam sem poiskala mikrofon ter začela brati zgodbico o Sneguljčici. Vsi so me čudno gledali, nekateri se mi celo smejali, ampak jaz sem vztrajala. Vsake toliko časa je izginil eden izmed palčkov. Sneguljčica je prišla na vrsto zadnja. Objela me je ter se mi zahvalila za čudovit dan. Nato je izpuhtela tudi ona. Tisti dan nismo imeli več pouka. Odšla sem nazaj domov, kjer je bila še vedno prižgana televizija in še vedno se je predvajala Sneguljčica. Usedla sem se in jo pogledala do konca. Živali so Sneguljčico vodile do prav lepe koče, kjer je živelo sedem palčkov. Če se prav spomnim, jim je bilo ime Hihitavček, Jecljvček, Godrnjavček, Kihavček, Zaspanček, Sramežljivček in Vseznalček. Kljub zastrupitvi z jabolkom je bil konec srečen. Sneguljčico je poljubil princ in jo tako rešil smrti, nato pa se z njo poročil. Skupaj sta zaživela na gradu.

Na častnih mestih je seveda sedelo vseh sedem palčkov, toda če ste dobro pogledali, je bilo eno mesto prosto. To mesto je Sneguljčica prihranila meni. Zakaj, pa mislim, da že veste.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Rada berem knjige, prebrala sem jih že ogromno. Od vseh pa mi je bila najbolj všeč knjiga Krive so zvezde. V njej nastopa Hazel, Hazel Grace, ki trpi za rakom na pljučih. S seboj mora vedno nisiti jeklenko s kisikom, da uravnava dihanje. Njeno življenje je prestalo veliko ovir. A se ji, ko je srečala Gusa (Augustusa), niso več zdele pomembne. Dal ji je upanje in ljubezen. Tudi on je imel raka, ki je na koncu prevzel oblast.

Hazel je bila tako pogumna, zabavna, prav zato mi je bila tako všeč. Od takrat sem velikokrat razmišljala, kako je otrokom, ljudem na splošno, ki morajo življenje deliti s to boleznijo. Jim je težko, imajo sploh še voljo do življenja? Hazel jo je imela in zato jo občudujem.

Nekega dne sem se odpravila proti gozdu, bila je namreč pomlad. Ko sem že nekaj časa hodila po vlažni, tlakovani cesti, bila sem le nekaj metrov od gozda, se mi je začela približevati majhna deklica suhcene postave. Na nosu so se ji lesketala rdeča očala. V nosu je imela vstavljeni prozorni cevki, ki sta bili povezani z ogromno jeklenko na vozičku. Bila je podobna Hazel Grace, če odštejemo očala, staros ter njene dolge svilene lase. Nisem mogla verjeti, da stoji pred mano. Zamižala sem in si nehote pomela oči.

Z zanimanjem si me je ogledovala. Njeni svetlo rjavi lasje so plapolali v vetru. Bila je res drobcena, ne bi ji pripisala več kot sedem let. Sklonila sem se in jo vprašala: “Kako ti je ime?” Strmela je v tla, nato pa mi odgovorila: “Margo.” “Lepo ime, kaj pa je to?” sem pokazala na jeklenko, čeprav sem točno vedela čemu služi. Želela sem le potrdilo. “To je kisikova jeklenka, pomaga mi dihati.” Hotela sem jo povprašati še o bolezni, a to ne bi bilo vljudno, zato sem se prijazno poslovila in ji namenila topel in upajoč pogled. Obrnila se je, nato pa mi stekla v objem. Margojina jeklenka me je suvala v trebuh, zato sem se nežno izvila iz objema. Potrepljala sem jo po laseh in odšla dalje. Nekajkrat sem se še obrnila in gledala za njo, kako je poskakovala, priklenjena na voziček.

Nikoli več je nisem videla, a še vedno se spomnim njenih igrivih oči.

Mia Miholič, 7.b

V naši vasi stoji zelo stara knjižnica. Stoji na robu gozda, h katerem vodi le ena zaraščena cesta. Celotna knjižnica od zunaj spominja na kakšno pravljično hišo,iz katere bodo ravno zdaj skočili Sneguljčica in sedem palčkov, babica, volk in Rdeča kapica ter vsi ostali pravljični junaki. Na žalost pa temu ni tako. Knjižnica je zelo strašljiva in nima veliko obiskovalcev. Veliko vaščanov pa celo trdi da je zakleta in da je knjižničarka čarovnica.

Nekega jesenskega dne sem si zaželela, da bi prebrala kakšno dobro knjigo. Doma sem imela same otroške ali tiste, ki sem jih že neštetokrat prebrala. Odločila sem se, čeprav stežka in z veliko obotavljanja, da bom odšla v knjižnico. Tisto na robu gozda.

Odpravila sem se po glavni cesti mimo cerkve in šole, kasneje pa zavila na blatno pot proti gozdu. Že od daleč sem zagledala leseno hiško. Po pravici povedano v tej knjižnici nisem bila še nikoli. Vedno sem pregovorila mamo ali očeta, da sta šla namesto mene. Bližala sem se knjižnici in zelo me je bilo strah. Ne vem zakaj, le imela sem tak čuden občutek.

Pred vstopom v knjižnico sem še globoko vdihnila nato pa vstopila. Ko sem odprla vrata sem bila vsa začarana. Knjižne police so bile natančno izrezane iz lesa. V desnem kotu je stala stara miza, na kateri pa ni bilo niti malo prahu. Ogledovala sem si knjige, ko me je nagovoril šibek glas: “Pozdravljena deklica. Ti lahko pomagam?” zagledala sem staro gospo s palico, ki je počasi šepala proti meni. “Zdravo, prosim. Iščem knjigo ki bi jo brala v prostem času.” “Sledi mi.” je odgovorila starka. Počasi sem ji sledila med policami. Naenkrat sva se ustavili. “Tale!” je vzkliknila. S prstom je pokazala na knjigo z usnjenim ovitkom. Zahvalila sem se ji. Vzela sem knjigo in sedla za mizo. Začela sem z branjem. Na prvi strani je pisalo, da naj na knjigo položim roko. To sem tudi storila. Knjiga se je zasvetila in naenkrat sem se znašla v pravljici. Ampak ta pravljica je bila posebna. Saj je bila pomešana z zunanjim svetom, resničnostjo.

Proti meni je hodila Belle. Da, prav tista Belle iz pravljice Lepotica in zver. Bila sem polna navdušenja. Pristopila sem k njej in začeli sva se pogovarjati. Povedala mi je vse glede njene ljubezni in da se zgodba z zverjo uspešno nadaljuje. Pričakujeta otroka. Punčko, po imenu Felicia. Odšli sva po cesti, ki je vodila do mesta. Pogovarjali sva se o marsičem. Postali sva odlični prijateljici. Zdaj ve vse moje skrivnosti. Vedno mi pomaga, svetuje in me uči nove stvari. In zdaj, vedno ko rabim malo odklopa od vseh svojih skrbi, ko rabim pogovor, nasvete in nasploh odklop od sveta zavijem v pravljično knjižnico po čarobno knjigo in tako k Belle. Nihče ne ve za mojo skrivnost, razen knjižničarka. Tudi ona me razume in mi pusti da sem med branjem v popolnoma svojem svetu.

Ajda Rojko, 7. a