Ko se počutimo slabo, smo jezni, žalostni, pod stresom in podobno s tem v naše življenje privabljamo še ostale slabe stvari, ki se lahko zgodijo. Zato je dobro, da si hitro »opomoremo« oz. se spravimo v dobro voljo. To lahko storimo na mnogo načinov, ampak v tem blogu bom predstavila le tiste, ki se mi zdijo najbolj učinkoviti in lahko najhitreje spremenijo naše razpoloženje na boljše.

1. Včasih se je le treba dobro zjokati. Odleglo vam bo in zgodil se bo preobrat v vašem počutju na bolje.
2. Aromaterapija. Povohajte svoj najljubši parfum ali svečko, saj nas vonj ponavadi spravi v dobro voljo, če ne to pa nas vsaj pomiri.
3. Zavrtite si svoj najljubši komad. Pazite le na besedilo, naj bo čimbolj pozitivno.
4. Pobožajte žival.
5. Objemite nekoga.
6. Pojdite na sprehod. Svež zrak, kisik in gibanje odmisliti par težav.
7.Poiščite svoj mirni kotiček kjer se ponavadi počutite dobro, ne glede na to ali gre za kotiček v vašem stanovanju, šoli, kavarni ali pa morda v bližnjemu parku.
8. Oblecite se v žive barve (rdečo, oranžno, rumeno…). Barve ravno tako vplivajo na vaše razpoloženje.
9. Pojdite pod vroč tuš, saj ni naključje, da se po tuširanju skoraj vedno počutimo dobro.
10. Preberite motivacijski verz, ki vam je všeč.
11. Pojejte košček čokolade. Zaradi enega koščka naj vas ne peče vest, saj je v trenutkih, ko ste slabe volje, je dovoljeno vse. Takoj se vam sprostil hormon za srečo (serotonin).
12. Zaupajte nekomu svojo težavo in prosite za pomoč. Ponavadi ko se nekomu zaupamo, nam je nato »lažje pri srcu«, poleg tega pa še dobimo kakšen priročen nasvet.
13. Preusmerite svojo pozornost na tisto, kar imate radi, zato si po stanovanju, sobi, omarici ali pisarni nastavite slike ljudi, živali in predmetov, ki jih ljubite ali si jih želite, v glavnem karkoli, kar bi vas spravilo v boljšo voljo.
14. Prestavite se v »sedaj« in poglejte prostor, v katerem ste. Kaj je narobe s tem trenutkom? Nič, zato se zaradi malih problemov ne obremenjujete predolgo.

Za konec pa misel : »Sreča je v vaših rokah.«

Tia Heler, 8.a

Zdravo. Po dolgem času sem se spet spravila pred računalnik. Po pravici povedano, sem se kar dolgo odločala o čem bom pisala, vendar sem nekako ugotovila, kaj želim deliti z vami.

Zakaj sem danes, kjer sem? Ker so me vse odločitve, vsa dejanja in vse besede pripeljale do sem. V bistvu mi je zanimivo, da ne vemo, kaj se bi zgodilo, če bi naredili kaj drugače, kot smo. Bi zdaj ostali brez hiše ali bi zadostno opravili razred? Bi postali alergični na vodo ali pa bi do konca življenja sovražili hišne ljubljenčke? Nikoli ne bomo izvedeli. Po eni strani je bolje tako. Če bi vedeli, bi želeli celotno situacijo spremeniti tako, da bi bila kot iz sanj. In potem več življenje ne bi bilo zanimivo. Vsaj po mojem smislu.

Kakorkoli, nikoli ne pozabi, da moraš tiste majhne trenutke ceniti bolj, kot bi jih. Zakaj? Ker so bistveni, za to, kjer si.

S pozdravi,

Lia.

Ali poznaš to, ko imaš ta dan kontrolno nalogo ali pa spraševanje, ampak ti ne znaš nič več?

Če se želiš česa naučiti, moraš najprej ugotoviti, kako se najlažje učiš. Ali si bereš, narediš miselni vzorec, na glas ponavljaš ali kar koli drugega. Najprej moramo poskrbeti za dovoljšno količino spanca. Zakaj? Zato, ker se med spancem možgani sprostijo in so spočiti za nove informacije. Pri tem pomaga tudi gibanje. Vsak dan bi morali iti na sprehod ali pa telovaditi. Zakaj? Zato, da možgani dobijo kisik in hranilne snovi. Ne boste verjeli, ampak pomaga tudi zdrava prehrana. Kako? Preprosto povedano. Če bomo pojedli kalorično in obilno hrano (hamburger, coca-cola…) se nam ne bo dalo nič drugega kot ležati zraven televizije, če pa bomo jedli zdravo (voda, zelenjava…) pa bodo naši možgani še vedno pripravljeni na učenje.

Na kratko povedano, ne smemo pustiti, da se nam možgani polenijo.

Valentina, 8.a

Večina mladih, ko odrastejo, pozabijo na svoje starše. To ni prav zaradi tega, ker so nam starši dali življenje in nas vzgajali ter vzdrževali. 15. maja je svetovni dan družine, kjer se družina zbere skupaj in počnejo različne stvari. Se igrajo družabne igre, gredo na izlet in podobno. Ta praznik se je izmislila Generalna skupščina. S tem praznikom so želeli povečati zavedanje o družini in družinskih zadevah. Hoteli so izboljšati to, da bi se družinski problemi razrešili in se boljše spoznali.

Nikoli ne smemo odriniti družine stran od sebe, ker so naredili vse, da bi bili srečni. Meni osebno je družina na prvem mestu. 🙂

Valentina, 8.a

Smo preveč na telefonu? To je vprašanje, s katerim se soočajo vsi. Pa pojdimo na začetek, ko smo dobili svoj prvi telefon. Zagotovo se ga spomnimo prav vsi, saj je bila to nekakšna prelomnica v našem življenju. Nekateri mislite, da ste si včasih sposojali tudi telefone staršev in ko ste dobili svoj telefon, ni naredilo nobene razlike na čas, ki ste ga posvečali telefonu, pa to ni res čisto tako. Ko ste si telefon sposojali od staršev, so imeli pregled nad tem, koliko časa ste na telefonu, kaj delate, kaj gledate in tako dalje, ko pa otrok dobi svoj telefon, starši nimajo istega pregleda nad svojim otrokom in ga težko zavarujejo pred internetnimi pastmi. Raziskave so pokazale, da vsaka generacija prej dobi prvi telefon. Torej, kdaj je najbolje, da otrok dobi prvi telefon? Najbolje v drugi triadi osnovne šole.

Večina se s telefonom počuti varnejše, pri čemer ni nič slabega, dokler to ne preide v zasvojenost. Ko si obseden z telefonom težje prepoznavaš svoja čustva in si socialno zaprt, torej na nek način postaneš robot. Raziskave so pokazale, da otroci, ki en teden sploh ne uporabljajo telefona bolje prepoznajo svoja čustva. Opaziš, da je človek obseden s telefonom, če zavrača druženje, da je lahko doma uporablja telefon. Povprečno človek v svojem življenju uporablja telefon dve do tri leta.

Saj vsi vemo, da se poskušamo izogibati telefonu, ampak najpogosteje najdemo izgovor, katerega ponavljamo sami sebi, da bi si oprostili, da smo uporabljali telefon, čeprav smo si rekli, da ne bomo. Vsi pa vemo, kako težko je, ko začnemo uporabljati telefon zvečer, saj se prav zalepimo nanj in do poznih ur buljimo v telefon. Slaba stvar telefona je tudi to, da tvojim možganom ponoči zaradi svetlobe da občutek, da je dan, zato nismo več zaspani in dolgo ne moremo zaspati. Ena izmed najslabših stvari pa je, da telefon uporabljamo med učenjem, saj nas to popolnoma dekoncentrira.

Upam, da ste v branju mojega bloga uživali in ste spoznali, da se ne splača uporabljati telefonov v prostem času.

Alina Barbarič, 7.a

Življenje se hitro spremeni.
Lahko zatiskaš si oči, a veš,
da po nepričakovani poti greš.

Žačelo se je srečno.
Hitro našel sem ljubezen,
hitro otroke sva povila,
prihodnosti se blazno veselila.

Bil sem srečen,
predan vsemu, kar me čaka,
a kjub temu v nepravem trenutku igral sem junaka.

Na ta dan sva z ženo se sporekla,
prepir je bil majhen, a me je dotolkel.
Besedo mariskatero sva rekla,
razum v meni je obmolknil.

Odšel sem v noč,
porabil prihranke z žulji prislužene,
pil omamljen sem pojoč,
nisem mislil na probleme.

Z mojo netrezno glavo,
pred volan sem se usedel,
vse kar sem videl je bilo majavo,
oh, ko se bi tem trenutku le zavedel.

Speljal sem z avtom,
in tako speljal tudi moje sem življenje.

Hitro me je doletelo,
življenje se je pred mojimi očmi zavrtelo.
Zapravil sem vse tiste reči,
ki bi jih lahko kot srečna družina delali.

Prvi spomini po nesreči,
so še vedno rahlo zamegljeni.
Spomnim se le zdravnikov in ljudi,
ki delali so v strašni vnemi.

Zbudil sem se omotičen,
ampak ne od alkohola.
Temveč od drugih reči:
od neverjetno bolečih skrbi.

Ob vratih stala je moja žena,
vsa objokana in zaskrbljena.
Srečna da sem živ,
a žalostna ker sem vseeno ogromno izgubil.

Pristal sem na vozičku.
Pod mano so le še kolesa.
Srečen sem da sem ostal,
a včasih si kljub vsemu želim,
da bi tisti dan odšel v nebesa.

Zapravil sem ogromno trenutkov, doživetij,
ogromno stvari, ki srce jih hoče.
To da sem hodil, je bilo moje največje imetje,
vest me še vedno peče zgoče.

Z otroci ne morem se igrati,
ne morem biti svoboden kot ptica.
Ponoči ne morem mirno spati,
a vem da se ni mi zgodila krivica.

Vem da sem sam kriv za svoje napake,
vem da bi moje življene zdaj lahko bilo srečno,
če le ne bi naredil usodne napake
in zaradi nje trpel večno.

Zato ti iz lastnih izkušenj lahko povem:
ne delaj se prevelikega junaka!
Saj je lahko takšna na videz nedolžna stvar,
hitro tvoja usodna napaka.

Ajda Rojko, 8.a

Nekateri si življenje predstavljajo kot knjigo, kot zgodbo, ampak dobro se zavedamo, da se življenja ne da definirati. Ni predmet, ni oseba in čeprav ga obravnavamo kot pojem, je mnogo več kot to. Smo v zanimivem razmerju, pravzaprav med nami in življenjem ni razmerja. Mi ga samo živimo. Življenje poimenuje dobo bitja našega srca.

In če si ga že predstavljamo kot knjigo ali zgodbo, katere poglavje zdaj živimo, kaj je njen smisel? Kaj naredi zgodbo zanimivo in vredno branja? Kaj naredi življenje polno? So to potovanja po svetu, pristni odnosi, bogastvo, vera? Ali nas to samo odvede o razmišljanja o našem koncu? Smisla življenja ni. So samo stvari, ki nas osrečujejo. Ali pa so ravno te smisel življenja.

Ajda Rojko, 8.a

Avtor: Merliese Arold

Založba: Mladinska knjiga

Prevod: Darja Erbič

Leto izdaje: 1998

Knjiga živeti hočem je mladinski roman, ki govori o punci, ki je zbolela za aidsom. Aids je spolno prenosljiva smrtna bolezen. Nadive je najstniško dekle, ki ima normalno življenje, dokler nekega dne ne dobi pisma od svojega bivšega. V pismu napiše da je zbolel za AIDS in da je možno da je tudi ona zbolela. Nadive najprej ne verjame kasneje pa pri zdravniku opravi test kateri je bil pozitven.

Knjigo bi priporočala vsem, ki radi berejo napete knjige, katerih zgodba temelji na vsakodnevnih stvareh.

Zara Šauperl, 7. a

Danes sem se odločil pisati o zasvojenosti.

Lahko smo zasvojeni od veliko stvari, jaz bom danes pisal o zasvojenosti od telefonov.

Od telefon smo danes zasvojeni že skoraj vsi, čeprav se tega ne zavedamo. Nekaj let nazaj so ljudje rekli, da si zasvojen, če si na telefonu več kot eno uro. Danes si zasvojen, če si na telefonu več kot tri ure. To lahko ima dva pomena – ali so se motili prej ali pa da se motimo zdaj. Jaz mislim, da se motimo zdaj, ker se v nekaj letih to ne more spremeniti za tako veliko število. In misli, da se glede zasvojenosti ne bi smeli pogovarjati v urah, ampak v minutah. Telefone danes uporabljamo že za vse, igranje igric, družabna omrežja, klicanje, slikanje, ure, beležke, dopisovanje in koledarje. Če bi v trenutku izginili vsi telefoni na tem svetu, bi se že naslednjo sekundo porušil sistem v svetu. Mislim, da ljudje preveč stvari zaupamo telefonom in da se preveč zanašamo na njih. Če bi ljudje telefone uporabljali samo zato za, kar smo jih včasih, torej klicanje, bi bili ljudje dosti bolj družabni in ne bi bilo toliko sporov in nesporazumov.

David Ferčec, 9. a

Začne se s tem, ko prilezeš na svet. Na svet poln ljudi, ki so ti enaki, po drugi strani pa čisto drugačni. Nato, čez leta, rasteš. Ne samo v jezik, kakor pravijo starši. Začneš odkrivati stvari, ki te veselijo in ljudi, ki te osrečujejo. Ampak na tej poti, tvoji poti, ni vedno vse tako kot si želiš. Včasih ti bo uspelo, včasih ne. Ne smeš pa se vdati. Ne nad sanjami, ne nad svojimi cilji.

Kot pravijo, verjemi in si že pol poti bližje,

Lia