Lina hodi v čudovito centralno šolo Spodnji Duplek, ki letos spraznuje 100 let. Nekega dne pa jo ogovori babica. Med pogovorom prideta na temo o Linini šoli. Zamišljeno vpraša babico: “Babi, kakšna je bila šola, ko si ti še hodila tja?” Babica se zamisli, si nekaj mrmra v brado ter izgine na podstrešje. Iz njega prinese staro knjigo. Lina se začudi in odpre usta, da bi babici zastavila vprašanja, a jih takoj zapre, saj babica sede in odpre staro knjigo.

V njej so bile slike Linine šole. Motilo jo je le to, da je bila lepa, le nekako starodavna. Sploh ni lebdela na zelenih krogih. Vprašala je babico:”Babi, kaj in kje je to?” “To je tvoja šola, ko sem še jaz hodila vanjo,” je mirno odgovorila. Knjiga je nosila naslov Spomini gradijo prihodnost, ki ga Lina ni povsem razumela, zato je vprašala babico, kaj pomeni. Ta ji je odgovorila: “Ko smo bili jaz in moji vrstniki mladi, smo si predstavljali šolo v prihodnosti. Ko smo nekatera dekleta in fantje zrasli v odrasle ljudi, so generacije zgradile šolo, v katero hodiš.” Lina je opazovala sliko svoje stare šole. Če bi jo videla kdaj prej, ne bi vedela, da so takrat v šolo hodili in se vozili z avtobusi in avti. To je seveda bilo za tiste čase zelo staromodno in počasno. Lin ji je povedala: “Jaz zelo rada hodim v šolo! Tam se veliko naučim in imam dobre prijatelje.” Babica pa jo je vprašala: “Kako pa vi hodite v šolo in kakšne predmete imate?” Lina ji je odgovorila: “V šolo prispem s svojim mehurčkom, kar smem, ker sem šesti razred, v petem razredu pa smo opravljali izpit zanj. Nižji razredi prihajajo v šolo z veliko večjim mehurčkom, ki ga vozi odrasla oseba, ki ima izpit zanj. Jaz sem komaj čakala, da opravim izpit zanj, saj se od doma odpeljem veliko kasneje, kot v nižjem razredu. Tudi učitelji so prijazni in razumevajoči. Najbolj všeč pa mi je, da nimamo ocen, le učiteljevo opisno mnenje, kako se lahko izboljšamo. Glede predmetov pa imamo tuje jezike, kjer se letos učimo madžarščine, saj smo se angleščine in nemščine naučili v petem in četrtem razredu. Imamo tudi astronomijo, šport, matematiko, življenjsko in štrikarsko vzgojo ter slovenščino, prav tako pa kuharsko vzgojo, glasbeno vzgojo (tam se učimo igrati na glasbila po naših željah), potem imamo še bralno vzgojo, zastavimo in še runologijo ter orientacijo. Za izbirne predmete sem si izbrala odbojko, živalstvo in umetnost.” Babica je temu pozorno prisluhnila ter, glede na to, da je bila pripoved dolga, ostala veliko časa tiho in tudi ko je Lina končala, je bila nekaj časa tiho. Kmalu pa ji je povedala nekaj povsem nepričakovanega: “Jaz sem svoj čas učila na tej šoli in to sem oboževala!” Lina jo je začudeno pogledala in na široko odprla usta, a ko se je tega zavedla, jih je zaprla. Sledilo je veliko vprašanj na to temo in babica je mirno odgovorila nanje. Kmalu je nekdo potrkal na vrata in obe sta vedeli, da sta to Linina starša. Babica je odprla vrata in starša sta močno objela hčerko. Bil je zgoden večer, zato so vsi ostali na večerji, ki je dišala že od daleč! Starša sta Lini pripeljala tudi njenega ljubljenčka, ki se ga je slednja zelo razveselila. Imela je Smrčika. To so bile puhaste kroglice z velikimi srčkanimi očmi. Bili večbarvni, a si je Lina izbrala takšnega z vijoličnim kožuhom in črno – belimi očmi, ki so prijazno mežikale vanjo. Starša je o dnevu ki sta ga preživeli Lina in babi, zanimalo vse, saj sta bila v službi. To se je večkrat dogajalo, a ne vnukinje ne babice to ni motilo. Imeli sta se lepo. Kmalu so se začeli pogovarjati o učiteljih in službah in prišli so do zanimivega vprašanja, ki so ga zastavili Lini: “Ljubica, kaj bi bila po poklicu, ko boš odrasla?” Lina je brez premisleka izstrelila: “Rada bi bila učiteljica kot moja babica ter tako pomagala številnim otrokom!” Vsi so bili nad tem zelo ganjeni in ponosni, še najbolj pa babica sama.

Lina je pridno hodila v šolo in bila odlična. Po svoji želji je postala odlična učiteljica, ki so jo imeli vsi radi. A dobro se je zavedala razloga za svojo službo in končno je razumela slogan “Spomini gradijo prihodnost!”

Alina Lilek, 5. b

Srnica Fly je hodila v šolo Gozdna Jasa v 2.c. Ni bila nadarjena učenka. Saj bi se učila, pa se ji ni dalo! V šolo ni rada hodila. Učitelj lisjak jo je moral opozarjati. Bil je že prav jezen. Fly pa je gledala skozi okno, si podpirala glavo in razmišljala, kaj se bo igrala s svojimi prijatelji medvedkom Debelinkom, rakunom Petrčkom, veveričko Tinko, … Ko je bilo pouka konec, je Fly odhitela domov. Fly se je med tekom spotaknila čez korenino in padla na izgubljen napoj. To je bil napoj za boljšo učljivost. Fly ga je zaužila in naslednji dan je bila tako učljiva, da jo je moral učitelj opozarjati, naj ne pove vseh pravilnih odgovorov. Fly je bila od takrat naprej tudi bolj vesela.

Nikolina Štenta, 4.c

Na tej šoli sem bila že 7 let. Bilo je dolgočasno, saj se ni nikoli nič dogajalo, vsa leta je bilo čisto isto. Mislila sem, da se nam ne bo nikoli nič spremenilo, ampak se je.

Nekega vročega septemberskega dne sem se odpravljala v šolo. Bilo je običajno, tako kot vedno. Tudi ko smo prišli v šolo, sem spet videla enako šolo, ljudi, vse. Imeli smo enako prireditev in potem smo odšli v razrede. Vendar smo tam ugotovili, da je nekaj drugače. Povedali so nam, da bo to leto bolj zanimivo, kot druga in da nas čaka veliko sprememb. Rekli so nam, da bomo tudi veliko potovali in svar me je takoj začela zanimati. Ob predstavitvi so nam vse podrobnosti razložili in ideja se mi je zdela super.  Potovali naj bi na vse celine in na vsaki bi bili najmanj dva meseca. Šli bi na več šol, da bi spoznali njihove običaje, način učenja in šolanja. Medtem naj bi bili drugi učenci na naši šoli. Zraven učenja bi imeli tudi dovolj časa, da bi si ogledali najbolj zanimive stvari v vsaki izmed držav. Zraven tega bi tudi spoznali tamkajšnje ljudi in bi boljše razumeli njihovo kulturo in način razmišljanja. Prvi naj bi bili dva meseca v Evropi in sicer vsak teden v eni državi. Bili bi v Italiji, Nemčiji, na Švedskem, Veliki Britaniji, Španiji, na Portugalskem, v Franciji in na Nizozemskem. Potem bi nadaljevali v Afriko, kjer bi si ogledali Maroko, Saharo, Nigerijo, Čud in Jar. Spoznali bi tudi Lomadive in njihovo tehniko učenja. Vsak teden bi imeli samo en predmet in pri njem dobili dve oceni. Naslednji teden pa bi šli na drug predmet in ponovili postopek. Za Afriko bi šli v Azijo in tam bi se največ zadržali na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Po dveh mesecih tukaj bi odšli v Avstralijo, kjer bi imeli največ geografije in biologije, saj je veliko živali in zanimivih svari, veliko bi bilo terenskega dela. Potem bi se odpravili v Severno Ameriko in bi obiskali nekaj največjih mest, si ogledali nekaj šol, imeli pouk in si mogoče ogledali tudi kakšno univerziteto. Na koncu, zadnja dva meseca šole, bi šli v Južno Ameriko, v Argentino, Brazilijo, Peru, Čile, Bolivijo, Ekvador, Surinume in Kolumbijo. Po vsem tem bi se vrnili nazaj v staro šolo in zaključili šolsko leto.

To se mi je zdela tako super ideja in zelo sem se že veselila tega šolskega leta, saj sem si vedno mislila, da se lahko tako največ naučiš in je tudi zanimivo.

Larisa Vauhnik, 9.b

Petek, 1. september 1978

V petek smo se napotili v šolo. Bili smo prva generacija osnovne šolo Bratov Greif. Zelo smo bili ponosni, da se je to zgodilo prav nam. Zato sem torej začela pisati tale dnevnik, ker je take stvari treba pribeležiti. Prišli smo v šolo in se nismo mogli načuditi, kako je velika in prostorna. Učilnice so bile na novo prepleskane. Vstopili smo v razred, kjer nas je že čakala tovarišica Suzana. Na mizi smo imeli majhna darilca. Zavita so bila v zelen papir. V njem se je skrival svinčnik in mala čokoladica.

Sreda, 31. januar 1979

To je moje prvo obvestilo ob polletju. Na njem piše, da bom, če bom tako nadaljevala, odličnjakinja. Nisem verjela, da se to dogaja prav meni. Za nagrado nas je tovarišica Suzana odpeljala v knjižnjico. Tam je vsak dobil svojo izkaznico. Prijazna knjižničarka Melita nam je še razložila, kako in kdaj si lahko izposojamo knjige. Naša tovarišica pa jo je prosila, če lahko malo pobrskamo po knjižnjici. Melita je seveda rekla, da lahko. Jaz in še par drugih učencev smo se takoj pognali do knjižnih polic. Malo sem pobrskala in našla zelo zanimivo knjigo. Vzela sem jo iz police in odšla k pultu. Knjiga je bila v hipu izposojena. Začela sem brati.

Četrtek, 12. december 1984

Končno sem malo pogledala v svoj dnevnik. Bila sem tako zatopljena v knjige, da sem vam pozabila kaj napisati. Danes imam rojstni dan. Sošolke so mi pripravile presenečenje. Moja najboljša prijateljica je spekla celo mafine. Bile so zelo prijazne, zato sem jim kar razdelila vabila za rojstni dan. Mogoče se že sprašujete, kako je kaj osnovna šola. Ne bom vas dolgo pustila čakati. No, do sedaj se je kar nekaj spremenilo. V šolo smo dobili vrtec in nekaj novih učiteljev. Razdelili smo se v dva razreda in zdaj se moram začeti učiti.

Petek, 15. junij 1986

Juhuhu…. Končno končana osemletka! Ne morem vam opisati, kako sem vesela. Prebirala sem dnevnik, ki sem ga napisala prvi šolski dan in kar nekaj se je že spremenilo. Dobili smo želve v naravoslovno učilnico, naredili so še en vhod v šolo. No, popravek… V vrtec in prvi razred. Naredili so garažo za šolski kombi in menjali mize v jedilnici. Razširili parkirišča in še bi lahko naštevala. Meni je najbolj pomembno to, da imam še vedno svoje prijatelje in prijateljice. Čeprav je veliko učenja, mislim, da je šola vseeno super. Nekaj sem pozabila…. Hmmmm… Že vem, dobili smo tudi oder, na katerem potekajo prireditve. Nastopila sem na več kot treh.

Torek, 17. junij 1986

Zdaj odhajam iz te osnovne šole. Zelo mi je žal, da že moram iti. Zagotovo bi ostala še kakšno leto ali pa dve. Učitelji so nas prosili, če bi naš razred kot prva generacija te šole narisali šolo naših sanj. Malo sem pomislila in sem naslikala šolo, v kateri bi bilo vse računalniško. Tehnologija se je komaj začela razvijati in zdelo se mi je,da je to res nemogoče.

Ponedeljek, 11. april 2005

Dolgo vam že nisem pisala, a samo zato, ker sem naredila srednjo šolo, potem pa odšla potovat po svetu. V Ameriki na primer sem videla šolo, kjer otroci niso dobivali ocen, ampak so imeli samo uspeh. Ta šola je bila res super. V Aziji imajo šolo samo z učbeniki in zvezki, brez delovnih zvezkov itd. Saj veste… Ugotovila sem, da obstajajo v Sloveniji tudi waldorfske šole, kjer se učijo več o naravi in ne preveč o matematiki in ostalih “nepametnih” predmetih.

Sobota, 16. marec 2010

Z mojo hčerko sva se preselili nazaj v Duplek. Prej sva živeli v Mariboru. Jaz pa sem se ves čas odločala, v katero šolo oz. vrtec naj jo vpišem. Na koncu je odločitev le padla. Vpisala sem jo v vrtec v Sp. Dupleku. Tukaj bo uživala, nič ji ne bo manjkalo in stanujemo samo 10 minut vstran.

Torek, 1. september 2017

Moja hčerka je prestopila prag osnovne šole. Zdaj se več ne imenuje Bratov Greif, ampak OŠ Duplek. Preden sva vstopili, sem že opazila eno veliko spremembo. Šola “živi zdravo”, saj so na streho pritrdili sončno elektrarno, ki sama proizvaja električno energijo. Končno stopim v spremenjeno šolo. Zelo je drugačna. Na okna so pritrdili žalozije, ki so srebrne barve. Imajo tudi šolski vrt, igrišče z igrali za otroke, nogometno igrišče itd. Takoj ko sem vstopila, sem zagledala udoben naslonjač. Pogled sem usmerila na desno in videla sem plakate na oglasni deski. Odpravila sem se po stopnicah navzgor. Sprejeli so čisto drugačna pravila. Imajo dežurnega učenca in pitnike za vodo. S hčerko sva se odpravili v 1. razred. Še dobro, da sem vedela kje je učilnica, drugače bi pa vprašali učitelje. Odšli sva mimo knjižnice. Pokukala sem in knjižnica je bila manjša. Stopili sva tudi v računalniško učilnico. Vsaj to je ostalo na istem mestu. Prišli sva na cilj. Zvečer sem ji dala dnevnik in od zdaj naprej vam bo pisala ona.

Petek, 25. november 2025

Preuredili so skoraj celo šolo. začela bom na začetku. Naša osnovna šola je dobila novo telovadnico. Zgrajena je pred šolo in na njej je narisan velik grb občine Duplek. Telovadnica je ogromna. Zdaj imamo v njej tudi več rekvizitov. A ni kul? Naredili so nam še podzemni prehod. Morda vas zanima še kaj novega. Ena velika stvar, ki so nam jo naredili, je tudi učilnica na prostem. Zdaj bomo lahko imeli poleti pouk zunaj na svežem zraku.

Torek, 30. april 2047

Danes vam spet pišem. Nekaj se je zgodilo. Povabili so nas na obletnico našega razreda. Zelo sem se razveselila vabila. Zdaj sem na poti v šolo. Prispem in stopim iz avtomobila. Zagledam “grad”. Takšne šole še svet ni videl. Bila je vsaj 3-krat večja kot prej. Imela je tri nadstropja. Vsaj tako je bilo videti od zunaj. Tudi telovadnico so spremenili. In bolje, da vam ne povem, kakšne oblike je šola in telovadnica. Sta v obliki bombončka in na vrhu z velikimi tiskanimi črkami piše OŠ DUPLEK. Sprehodim se po dolgi poti. Prispem do glavnega vhoda, ki je malo zavit. To je res čudež. V šoli so stopnice zavite. Šola je prebarvana v zlato in srebrno. V učilnicah pa je več odtenkov dveh barv, ki jih dobimo z mešanjem. Zabavno je občudovati odtenke, ki se prelivajo. Vidim učilnice, katerih vrata so barva učilnice in tistega predmeta. Nimajo več naslanjačev, ampak imajo raje razstavljene slike. Učilnice so prečudovito urejene. Ni več tistih lesenih stolov. Dobili so udobne in barve stole. Mize so dobile čisto drugačen pomen. Na njih ni več zvezkov, delovnih zvezkov, učbenikov, testov, listov… Ampak so “pametne mize”. Vsak si v šolo prinese svoj računalnik, ga odloži na mizo in začne z delom. Kot da presenečenj še ni dovolj. Če odstraniš zgornjo plast mize, imaš spodaj tudi tablični računalnik. So pa tudi slabe navade otrok. Ko smo imeli zvezke, smo se vsaj naučili lepo pisati. Zdaj pa si lahko med testom pomagaš z Googlom, prej pa so te kaznovali z enko. Odpravim se pogledat tudi v knjižnico. Tam niso več shranjene knjige, ampak samo računalniki, po katerih lahko kaj poiščeš, ker je itak vse na internetu. Stopim tudi v večnamenski prostor. Tam so seveda oblazinjeni stoli in mize. Miz pa sploh ni v prostoru za nastope. Tam so samo stoli – kot v gledališču. Končno opazim mojega prijatelja, ta pa mi razloži, da je tako šolo narisal nekdo v preteklosti in zdaj so na šolo dobili čarovnika, ki jim izpolni vse želje. Tukaj se moje pisanje tudi konča. Srečno!

P.S. Rada vas imam…

Karolina Pernek, 7.b