Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in zagledala Sneguljčico. Videla sem jo nabirati rože, bilo me je strah.

Skrila sem se za bližnje drevo in skrivoma gledala. Vedela sem, da je Sneguljčica prijazna, a vseeno me je bilo strah. Ko sem dobila pogum, sem stopila k njej in jo ogovorila: ” Zdravo!” Sneguljčica se je obrnila, me prijazno pogledala, se mi nasmehnila in prav prijazno ogovorila: “Zdravo! Moje ime je Sneguljčica. Kdo si pa ti?” “Jaz sem Ema,” sem odgovorila in počasi me je bilo vedno manj sram. Sneguljčica je pobrala marjetico, me pogledala, pobrala še eno marjetico, me pogledala , in še eno,… Kasneje me je presenetila z venčkom iz marjetic. “Ema, zelo lepo ime. Veš, tukaj v tem gozdu dobimo zelo malo obiskov. Moji prijatelji so samo palčki in živali. Pridi z mano, da se bova bolje spoznali, ne bi mi škodila kakšna normalna prijateljica, ”  je rekla in nadaljevala pogovor: ” In kaj te je prineslo v točno ta gozd? ” Med potjo sva se pogovarjali o naravi in končno sva prispeli na cilj, v hišo sedmih palčkov.

Sneguljčica je bila zelo gostoljubna. Ponudila mi je čaj in piškote. Skupaj sva naredili večerjo za palčke in pospravile po hiši. Končno so domov prišli tudi palčki. Vsi so bili začudeni od kje sem prišla, bilo je ogromno vprašanj. Nato pa je Sneguljčica rekla: “Vprašanja boste postavljali po večerji, hitro v kopalnico umit roke.” S Sneguljčico sva skuhali odlično večerjo. Po večerji so se palčki odpravili umit. Po umivanju smo imeli večer iger, da se lažje spoznamo. Prva igra je bila seveda flaša resnice. Izvedela sem kar nekaj zanimivih stvari, naprimer kdo gre Zmrdi najbolj na živce, ali zakaj Čudovisimo tako zelo občuduje vse kar vidi. Po tej igri so se palčki odpravili spat, da dobijo nove moči za naslednji dan. Med tem ko so palčki spali sva s Sneguljčico pripravili jabolčno pito. Pogledali sva si tudi film z naslovom Zvezda je rojena. Med tem druženjem s Sneguljčico sem ugotovila nekaj. Da knjiga laže! V knjigi je napisano, da sta Sneguljčica in Princ živela skupaj do konca svojih dni, ampak nista, saj je Sneguljčica ugotovila, da je njeno mesto v gozdu pri palčkih in ne v gradu.

Ura je odbila dvanajst in čas je bil, da se tudi midve odpraviva v posteljo. Zjutraj sem se poslovila od Sneguljčice in palčkov ter se odpravila proti domu.

Ema, 8.b

Film Zvezda je rojena je bil zasnovan po idejah Bradleya Cooperja in je trenutno eden najboljših filmov na svetu. Bil je nominiran za več nagrad, eno izmed teh je prejela tudi glavna igralka, Lady Gaga.

Zgodba filma temelji na ljubezni ter teži slave. Bradley Cooper je eden najboljših rock zvezdnikov tistega časa. Na zabavi spozna, po značaju zelo svobodno, Ally. Ta ga očara s svojim talentom. Natakarica ga popolnoma prevzame in kmalu se med njima začne iskriti. Ampak glasbenika slava kmalu povleče v vrtinec odvisnosti. Spopada se z drogami, vse bolj pa ga med nastopi ovira tinitus. Konec zadevo le še bolj začini, za kaj več pa vam priporočam ogled filma.

Zvezda je rojena je odličen film. Že način, kako je posnet, je edinstven, zato ga vsem toplo priporočam. Ne bo vam žal.

Mia Miholič, 8. b

»Prosim!« poskusim že stotič. »Ne.« »Zakaj? Nič mi ni!« »Mack, umiraš!« »Saj vem. Ni me treba prepričati!« Odkar je izvedel, da imam raka na pljučih in da so mi dnevi šteti, mi to kar naprej ponavlja. Želi, da bi bila močnejša od njega. Noče se sprijazniti z dejstvom, da njegova mala deklica ne bo živela večno. »Zakaj si potem tako želiš ven?« »Ne razumeš? Vedno praviš, da se moraš počutiti živo, če hočeš živeti. Želim izkoristiti zadnje trenutke.« Ljudje govorijo eno, delajo pa drugo. Kako ironično. »To sem jaz. To je moje življenje.« »Vem, zato ga moraš varovati.« Ne bom ga prepričala. Ujeta sem v hiši. V moji bledi, dolgočasni podrtiji, napolnjeni s prahom.

Počasi se obrne. »Mack, nočem te izgubiti.« Odide. Počutim se krivo. Vedno se je trudil zame, jaz pa ga ignoriram.
Odprem vrata balkona in stopim na stol. »Justin!« Zavese na oknu sosednje hiše se dvignejo. »Hej.« »Počakaj trenutek.« Z mize poberem list papirja in nanj nakracam par besed. Iz njega oblikujem malce deformirano papirnato letalo in ga vržem proti njemu. Seveda mi to ni uspelo. Letalce je zadelo steno in padlo v sneg. »Življenje ni pravljica,« se mi je nasmehnil. Stekel je ven in ga pobral. Razgrnil je list. »So ti dovolili?« je posmehljivo vprašal. »Ne.« »Si prepričana o tem?« »Ne.« Odkimal je z glavo, nato pa prasnil v smeh: »Čez pet minut pred mojo garažo.«

Pol ure kasneje sva že sedela v njegovem avtomobilu. »In kam pravzaprav nameravava iti?« »Ne vem še.« »Mack?« Pogledam ga. Zazrem se globoko v njegove oči. Temno rjave z zelenimi pegami. Prime me za roko. »Skupaj sva v tem.« Naslonim se na sedež. Globoko vdihnem in zamižim. Kaj vse bi lahko počela, če bi bila taka kot vsi, če ne bi bila drugačna.

Avto se ustavi. Skozi zarošeno steklo se svetlikajo topli sončni žarki. Vse naokrog je snežno belo. »Tu sva,« oznani. Stopi ven in mi odpre vrata. »Imaš kakšno željo?« »Ne vem, če sploh kaj zmorem. Saj veš, lahko umrem.« Zadnjo besedo sem povedala počasi, da bi se mu vtisnila v njegovo veliko glavo in ga preganjala. Očitno rada dražim druge. Ampak Justin le privzdigne obrv in me porine v sneg. »Mack Mcallister, živi!« Podal mi je roko in me dvignil. »No, kaj bova počela?« sem vprašala. »Drsala bova,« reče in se obrne proti zaledenelem jezeru. »Nimava drsalk,« pokažem na noge. »S čevlji.« Prepričal me je.

»Zakaj si sploh tu, z mano? Ne bi ti bilo treba priti.« »Veš, včasih te je res težko prenašati. Prišel sem zato, ker te imam rad. Vem, koliko ti pomeni svoboda in zato sem tu. Tebi na uslugo.« »Nisem vedela, da se rada drsam.« »V bistvu le hodiva po ledu. In to si prvič počela pred petimi minutami.« »Veš, veliko zabavnejši si, ko molčiš.« In je. Molčal in se nasmihal. Ravno takrat pa se je od zadaj zaslišal pok. Zaprepadeno me je pogledal in se v istem hipu ustavil. »Mack, ne premikaj se!« Bila sva sredi jezera. Popolnoma sama. Led pred nama je počil. Nekaj vode je pljusknilo na površje. »Ne premikaj se!« je ponovil. Razpoka se nama je hitro bližala. Še trdneje sem ga objela. Moje dihanje je postalo vse sunkovitejše in nenadzorovano. »Vse bo v redu,« je še izdavil, preden so se tla pod nama vdrla. Ledeno mrzla voda naju je posrkala vase. Vse pred nama se je krušilo. Nisva imela izhoda. »Potrpi še malo.« Njegov glas ni bil več tako odločen, bil je tih in prestrašen. »Uspelo nama bo. Zdrži.« Oprijel se je za debel kos plavajočega ledu in se povzpel nanj. »Primi se!« Potegnil me je iz vode.

Tresla sem se. »Oprosti,« sem dahnila. Objel me je, nato pa pobral. Sedela sva na mehkem snegu. Tiho. »Hvala,« sem končno izustila. »Zakaj?« »Zato, ker si.« Spogledala sva se in začela smejati. »To je bila slaba ideja,« je rekel, medtem ko si je iz las pobiral koščke trave. »Najslabša.« »Samo malo.« Stekel je k avtu in v predalu našel košček papirja. Iz njega je naredil majhno letalce in mi ga vrgel. Razgrnila sem list in prebrala stavek. »Ja, prav imaš, še sem živa.«

Mia Miholič, 8. b

Avtor: Zoe Sugg                                                                                      Založba: Žepna knjiga                                                                              Leto izdaje: 2015

Brala sem knjigo Spletna punca na turneji, ki prijhaja izpod peresa Zoe Sugg. Zoella, kot se imenuje na njenem YouTube kanalu, ustvarja modne in lepotne videe. V prostem času rada piše. Je ena najbolj priljubljenih pisateljic v Ameriki, kot tudi drugod po svetu.

Knjiga Spletna punca govori o Penny, ki poizkuša svoje življenje uskladiti z ljubeznijo. V svojem življenju se spopada z depresijo, kljub temu pa rada fotografira in piše blog. Vse se še bolj zaplete, ko z Noahom, njenim slavnim fantom, odide na turnejo. Ji bo uspelo?

Knjiga mi je bila zelo všeč, saj na drugačen način pripoveduje zgodbo o potovanju in upanju. Seznanja nas s preprekami in uči, da ne smemo nikoli obupati nad svojimi sanjami. Priporočam jo vsem, ki rad berejo napete in realistične zgodbe, obdane z ljubeznijo.

Mia Miholič, 8. b

Zdravo, še zadnjič ob tej priložnosti…

Tudi danes bom opisovala nenavadnost. Kako se rešiti te besede, ko si z njo že zaznamovan? Včasih sploh ne veš, da te imajo drugi za manjvrednega. Živiš s tem brez spoznanja, da ti prijatelji obračajo hrbet in ti vanj zabadajo nože. V bistvu nisi nepopoln, v takšni luči te vidijo oni. Ne morejo vedeti, kaj preživljaš, s čim se spopadaš. Zato jim ne pusti, da sprejemajo odločitve tvojega življenja. Zapomni si. To si ti. To je tvoje življenje. Tvoji problemi. Nihče ni enak, a vsi smo popolni. Le naučiti se moreš to videti.

Adijo,

Mia