Bilo je tako…
Zvečer pred spanjem sem začela kašljati. Bil je zelo močan kašelj. Šla sem spat in ob treh ponoči sem imela zatečene ustince. Spat sem šla k staršema. Ko sem hodila po postelji in iskala vzglavnik, se mi je rahlo zvrtelo. Nič nisem slišala, mami mi je nekaj govorila, a se nisem niti zavedala. Po nekaj sekundah sem močno vdihnila, se pobrala in zaspala.
Zjutraj sem imela visoko vročino, bila sem slabotna in nisem mogla hoditi. S starši smo odšli k zdravniku. Odvzeli so mi kri s prsta in po nekaj minutah sem začela težko dihati. Bilo mi je grozno, občutek sem imela, da bom umrla. Prišla je reševalna ekipa in odvzeli so mi kri. Ulegla sem se na nosila in z rešilcem so me odpeljali v bolnico. Dr. Koren je dejala, da bom v bolnici ostala en dan. Ponoči so me sestre prišle večkrat pogledat. Dobila sem tri injekcije v zadnjico, saj sem po telesu dobila rdeče pike. Za obroke sem dobila posebno hrano, saj še niso vedeli, kaj je z mano oz. na kaj sem alergična. Obiskalo me je veliko sorodnikov, saj jih je skrbelo zame. Poklicale so me tudi prijateljice, ki so me kljub dnevu, polnem skrbi, nasmejale. Večino časa sem preživela na telefonu ter se prilagajala otroški posteljici, katero je kmalu zamenjala večja in udobnejša postelja. Naslednji dan je po mene prišla mami in sva odšli do medicinske sestre, ki mi je snela metuljčka, zdravnica pa mi je pokazala, kako si sama vbrizgam injekcije, če bi še kdaj doživela takšno reakcijo.
Kmalu bom spet morala v bolnišnico, da bom pod nadzorom zdravnikov dobila zdravila, na katera sumijo, da sem alergična.
Lucija Koren, 6.b
Nekega dne sem s svojim bratom Janom šel kolesarit. Vozila sva se po mestni četrti Tezno, po tamkajših ulicah, cestah … Nato naju je pot zapeljala v gozd.
Ko sva prišla do strmega hriba, mi je Jan rekel: “Vozi počasi!” Jaz sem ga poslušal in sva šla. Jan je bil spredaj, jaz pa zadaj. Ko je zagledal visoko travo in na drugi strani cesto, si je rekel: “Ne bom vozil počasi, ker se bom na visoki travi ustavil.” Ko se je odpeljal čez travnik, se je zgodila nesreča. V tistem trenutku je izgubil tla pod sabo, padel v potok in se udaril v krmilo kolesa. Nato sem se pripeljal jaz. Videl sem ga mokrega in sem se začel smejati, ker sem mislil, da je samo padel v vodo. Ko pa se je začel jokati in mu je z ust, nosu, ušes in ran tekla kri, sem se ustrašil. Na srečo je imel telefon in sva poklicala starše. Hitro so prišli in ga odpeljali domov.
Ko smo ga naslednji dan peljali v bolnico na slikanje, so ugotovili, da ima vnetje trebušne slinavke. Če ne bi bilo zdravnika, ki ga je operiral, bi lahko umrl. Tako se je vse srečno končalo.
Gal Kordež, 6.b
