Božiček celo leto v hiši sedi,
a ko pride božič, usede se v sanke,
med poletom je napolitanke,
češe si brado, ko po zraku leti.
Rad otroke obdaruje,
v dimniku se včasih zatakne,
a težavam se vedno izmakne,
poredne otroke pa kaznuje.
Božiček ima rad coca-colo,
kadar po zraku leti,
zaradi nje nikoli ne zaspi.
Rad opravlja svoje delo,
nato domov se odpravi
in gre spat po večerni zabavi.
Lan Patrik Horvat, 8.b
V petek, 18.11.2016, smo imeli v šoli naravoslovni dan na temo zdrav slovenski zajtrk. V šolo smo prišli tako kot vedno, ob 7.30. V jedlinici smo imeli krajšo prireditev, zapel nam je otroški pevski zbor, zaigrali harmonikaši in nekaj učencev je recitiralo svoje pesmi ali povedalo zgodbe v zvezi z zdravim zajtrkom. Na koncu smo še vsi zapeli pesem Lojzeta Slaka Čebelar. Po tej prireditvi smo pojedli okusen zajtrk – mleko in kruh z maslom in medom. Ko smo se najedli, smo vsi odšli v svoje razrede, nato pa so nas čakale različne delavnice.
Učenci 8.b razreda smo se odpravili do bližnje kmetije Pesel. Takoj ko smo prispeli, smo videli prikupnega psa po imenu Lina. Za tem smo si šli ogledat hleve, v katerih so bile krave in biki, potem smo si še pogledali dva lepa črna konja. Odšli smo v hišo, kjer smo videli krušno peč in veliko sobo s slikami. Nato smo pojedli nekaj doma narejenih rogljičkov z marmelado. Na koncu smo si še ogledali njihovo klet. Nato smo se poslovili in odšli proti šoli. Tako se je ta naravoslovni dan zaključil, bilo je lepo in zanimivo.
Larisa Vauhnik, 8. b
Galjot Jožef je vozil galejo, ker je prekršil zakon in je bil obsojen na veslanje. Njegova največja želja je bila, da bi še enkrat prišel domov k svoji družini. Prosil je boga, da bi začel pihati veter.
Čez nekaj časa je zapihal močan veter in galejo je zaneslo na kraj morja. Potem pa je zagledal mladeniča in ga vprašal, če ve, kako je pri njemu doma. Mladenič je vedel in mu povedal, da bo njegov sin postal duhovnik, hčerka se moži in da ima njegova žena že dolgo drugega moža. Galjot je naročil mladeniču, naj njegovemu sinu da zlatnik, hčerki zlat prstan, ženi pa naj sporoči, da je še živ in da bo kmalu prišel domov. Potem je mladenič naenkrat izginil in galjot je ostal sam, ni vedel kako naj pride domov, zato je spet prosil boga za pomoč.
Medtem pa je mladenič prišel na galjotov dom. Sinu je dal zlatnik, hčerki zlati prstan, ženi pa je sporočil, da je galjot še živ in da bo kmalu prišel domov. Žena ni mogla verjeti, da je njen galjot še živ in ni vedela, kaj naj naredi, saj ima novega moža, vendar galjota še vedno ljubi.
Galjot je medtem naredil nova vesla in v temi je plul z desetkratno hitrostjo. Boga je prosil, naj je to prava pot, ki ga bo pripeljala do doma. Čez sedem dni je zagledal kopno. Upal je, da je tukaj njegov dom in čez nekaj časa je res zagledal svojo hišo in bil je presrečen. Potrkal je na vrata in odprla mu je žena, ni mogla verjeti, da je njen galjot še živ in takoj je vedela, da je on njena edina ljubezen.
Takoj se je ločila od prejšnjega moža in z galjotom sta živela srečno dokonca svojih dni.
Larisa Vauhnik, 8. b
V petek, 23.9.2016, je kot vsako leto v šoli potekala trgatev.
Imeli smo skrajšane ure in ob enajstih smo se zbrali pred šolo. Najprej smo obrali grozdje in harmonikaši so nam nekaj zaigrali. Potem so učenci naše šole prikazali ličkanje koruze, čiščenje buč, luščenje fižola in izdelavo jabolčnika ali tukle. Nato nam je zapel še otroški pevski zbor in ljudske pevke KUD Brezner Tonček Korena.
Po končani trgatvi smo se vrnili v razrede in nadaljevali s poukom.
Larisa Vauhnik, 8.b in Karolina Pernek, 6.a
Med poletnimi počitnicami sem s starši odšla na morje v Vodice. Tam smo bili štirinajst dni in enajsti dan smo odšli z ladjo na Kornate.
Zjutraj smo se zelo hitro zbudili, pojedli zajtrk in se odpravili v center Srime. Srima je majhno mesto zraven Vodic. Od tam smo se s taxi čolnom zapeljali do Vodic, kjer smo prestopili na veliko ladjo. Takoj ko smo prestopili na ladjo, je začelo deževati. Nekaj minut za tem smo izvedeli, da imamo sedeže v zgornjem nadstropju, saj je bila ladja dvonadstropna. Nato smo ugotovili, da v zgornjem nadstropju ni strehe in bomo morali biti na dežju. Pot do Kornatov je bila zelo dolga, trajala je tri ure. Po kakšnih dveh urah vožnje je nehalo deževati. Pogledali smo si vse majhne otoke in bilo je zelo zanimivo. Nato smo se ustavili pri nekem otoku in si ga ogledali. Čez nekaj časa smo prišli do Slanega jezera, pri katerem smo imeli prosti čas in smo se lahko kopali. Narava je bila res čudovita. Tam smo bili tri ure, nato pa smo se z ladjo odpeljali nazaj do Vodic. Na začetku je bila pot zanimiva, saj smo nazaj šli po drugi strani, vendar mi je po kakšni uri vožnje postalo dolgočasno in komaj sem čakala, da pridemo do Vodic. Izlet je bil zanimiv, vendar je bilo kar naporno, saj smo se vozili šest ur.Potem smo bili še tri dni v Vodicah, nato pa smo odšli domov.
V Vodicah je bilo zelo zanimivo, vendar so počitnice prehitro minile.
Larisa Vauhnik, 8.b
Tudi letos smo otroci in učitelji šole Duplek sodelovali v projektu Red je vedno pas pripet.
V ponedeljek popoldan smo s starši imeli v šoli zaključno prireditev z delavnicami. Obiskali so nas gasilci iz Dvorjan, reševalec in policistka. Z učiteljico Ines smo na igrišču za košarko imeli prometni poligon Človek ne jezi se s policistom. Kocka je bila res velika. Nato smo šli pred šolo, tam nas je čakal reševalec. Najprej nam je nekaj povedal o njegovem delu in preizkusil sireno. Ponudil nam je injekcijo brez igel. Reševalcu je zazvonil telefon. Poklicali so ga na nujno vožnjo. Odpeljati je moral dojenčka v Ljubljano. Predstavili so se nam še gasilci. Sedeli smo lahko v gasilskem avtomobilu. Gasilec pa nam je dovolil tudi škropiti vodo z gasilsko cevjo po travi. Naš hišnik Igor bo zelo vesel, saj bo trava zelo hitro in lepo rastla. Bil je zelo lep in poučen dan.
Se vidimo spet drugo leto v projektu Pasavček in ne pozabite: Red je vedno pas pripet!
Teja Pivec, 2. a
29. 3. 2016 smo se učenci 7. razreda odpraili v šolo v naravi. Ob 8.00 uri smo se z avtobusom odpravili do Fiese. Pot je bila dolga in zanimiva. Po 3 urah vožnje pa smo končno prispeli do doma Breženka.
Ko smo prišli, so nas razdelili po sobah, da smo lahko razpakirali in si ogledali sobe. Nato smo odšli v jedilnico, kjer smo imeli sestanek z učenci iz Bovca in lastnikom doma. Razložil nam je pravila in kaj moramo delati. Nato smo imeli kosilo, bilo je ukusno. Po kosilu smo imeli počitek in športne aktivnosti. Nato so nas razdelili v skupine, tako da smo bili v njih mešano z učenci iz Bovca. Po skupinah smo se prvi dan učili loviti ribe, vozle in o sredozemskem rastju. Zvečer smo imeli večerjo in šli smo na sprehod do Pirana. Ko smo prispeli nazaj, smo se morali stuširati in iti spat.
Drugi dan smo se morali zgodaj zbuditi. Takoj smo se uredili in oblekli, saj smo imeli jutranjo telovadbo. Po kratkem sprehodu in teku smo imeli zajtrk. Po zajtrku smo se učenci naše šole odpravili do Pirana, kjer smo se z ladjico odpravili do solin. Tam smo izvedeli, kako pridelajo sol in pogledali kratek film o solinah. Ko smo prišli nazaj v Fieso, smo imeli kosilo, počitek in nato športne dejavnosti, kjer smo punce igrale odbojko, fantje pa nogomet. Za tem pa smo se razdelili v skupine in začeli raziskovati plažo ter iskati zanimive školjke, polže in alge. Nato smo se skupine zamenjale in imeli smo še nordijsko hojo. Zvečer smo znova odšli do Pirana, kjer smo imeli prosti čas. Lahko smo se družili, pojedli sladoled ali kaj popili. Tako je minil tudi drugi dan, ki je bil zelo zabaven in zanimiv.
Tretji dan je jutro potekalo enako kot dan predtem. Po zajtrku smo se razdelili po skupinah in imeli orientacijski pohod, ki mi je bil zelo všeč. Po pohodu smo imeli kosilo in športne aktivnosti. Lahko smo igrali odboko, nogomet, namizni tenis ali košarko. Popoldne pa smo znova po skupinah spoznavali jezeri v Fiesi in se učili skuhati školjke. Po večerji pa smo imeli zaključno zabavo. Fantje so pripravili jedilnico in nato smo prišla dekleta. Vsi smo plesali in se zabavali. Na koncu so nekateri fantje punce povabili na ples, saj so zadnji dan razglasili najboljši plesni par.
Zadnji dan zjutraj nismo imeli telovadbe, saj smo se pripravljali na odhod in pakirali. Po zajtrku smo odšli na ogled Pirana, kjer smo si ogledali kulturne znamenitoti in spoznavali zgodovino tega lepega mesta. Pred kosilom so v jedilnici razglasili vse zmagovalce. Najboljša skupina je bila skupina D. Najlepše pospravljeni sobi sta bili 15 in 24. Najboljši plesni par pa sta bila Anja iz OŠ Duplek in Martin iz OŠ Bovec. Po kosilu smo vsi vzeli svojo prtljago in se počasi odpravili domov.
Teh štirih dni še dolgo ne bova pozabili, saj je bilo zelo zabavno in zanimivo. Meniva, da bodo vsem ostali v lepem spominu.
Larisa Vauhnik in Nika Petrišič, 7. b
Nekega dne je kozel Lisec gledal na sosedov vrt. Videl je sočno zelenjavo, toda ni je mogel pojesti, saj je vrt obdajala ograja. Ko je sosed Slamorezec videl kozla in videl, kaj želi, se je odločil za tožbo.
Čez šest dni in šest noči so se Višnjani, sodnik Zaropotaj, Slamorezec, Drnulja, Žužnjal in Gobežel zbrali, da bi sodili Drnulji in njegovemu kozlu. Začel je sodnik Zaropotaj, njegovo mnenje je bilo, da bi morali usmrtiti kozla in Drnulji dati pet palic po podplatih. Vsi meščani so se strinjali in tudi Žužnjal je bil za to. Nato pa je vstal Gobežel in imel drugačno mnenje. Rekel je, da bi morali Lisca in Drnuljo pomilostiti. Tako se je nekaj Višnjanov odločilo za smrt Lisca, nekateri pa za pomilostitev.
Več ljudi je bilo za smrt, zato si je moral Drnulja hitro izmisliti nekaj pametnega. Tako se je res domislil, ko je bilo že vse pripravljeno za usmrtitev, nekaj zelo pametnega. Slamorezcu, ki bi še moral imeti govor, je v obraz pihnil poper, tako je začel kihati in govor je bil prestavljen kot tudi usmrtitev. Sodniki so določili, da mu bodo sodili čez tri dni in tri noči. Ko sta Drnulja in Lisec hodila domov, je Drnulja razmišljal, kako bi lahko pobegnila, ko pa je vso mesto zavarovano. Zato je Drnulja začel kopati jamo pod njegovo hišo in kmalu sta bila na drugi strani mesta. Problem je bil samo v tem, da nista imela denarja za pobeg, zato sta našla trgovino, v klateri imajo različne obleke za zabave. Drnulju so podaljšali lase in ga oblekli v obleko, kozla pa so postrigli in mu dali drugačno ovratnico.
Vsi so mislili, da sta pobegnila in niso opazili, da sta se samo preoblekla. Tako je sodba zastarela in lahko sta živela normalno še naprej.
Larisa Vauhnik, 7.b
Kozel nočnega čuvaja Lukeža Drnulje je šel k sosedu, mestnemu svetovalcu Andražu Slamorezcu, na vrt. Vrt je bil ograjen z veliko leseno ograjo, ker pa kozel Lisec ni mogel priti preko, je zelenjavo na vrtu samo občudoval. Andraž Slamorezec je Lisca zasačil in mislil, da bo pojedel vso zelenjavo, zato ga je prijavil sodišču.
Na sodišču je sodnik Pavle Zaropotaj najprej Lisca obsodil na smrt, njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo pa na pet krepkih palic po podplatih. Nato je starešina Žužnjal vstal in predlagal, da umorijo Lisca in Lukeža Drnuljo, saj ni nič boljši kot njegov kozel. Višnjani so se strinjali in Andraž Slamorezec je od veselja poskočil. Starešina Gobežel se s tem ni strinjal in je predlagal, da bi Lukeža Drnuljo in njegovega kozla izpustili in ga čisto oprostili. Višnjani se niso strinjali in so rekli, da bo bolje, če ga obesijo. Starešina Žužnjal in Andraž Slamorezec sta se strinjala.
Sodnik Zaropotaj je menil, da je boljša milejša kazen. Gobežel se je strinjal in rekel, da se bo Lukež Drnulja opravičil Andražu Slamorezcu in bo bolje pazil na kozla Lisca. Lukež Drnulja se je s tem strinjal, Andraž Slamorezec pa si je želel strožjo kazen, vendar sta se sodnik Zaropotaj in starešina Gobežel strinjala z opravičilom in sta prepričala Višnjane, da je to najboljše. Sodba je bila končana in Lukež Drnulja je srečno odšel.
Naslednji dan je okoli svoje hiše postavil ograjo,da se Lisec ne bi več potikal naokoli, kozel pa se je naučil ostati doma. Lukež Drnulja je tudi postavil vrt samo za Lisca, da bo ta srečen. Tako sta Lukež Drnulja in njegov kozel Lisec živela srečno in brez zapletov z Andražem Slamorezcem.
Nika Petrišič, 7. b
Med poletnimi počitnicami sem se s svojo prijateljico odpravila na Peco. Ko sva prišli, sva se spomnili zgodbe o Kralju Matjažu, ki pa ji nisva verjeli.
Ko sva se sprehajali in pogovarjali o tej ljudski pripovedki, sem opazila, da se je jama začela odpirati. Zdelo se mi je nenavadno in šla sem pogledat, kaj je v njej. Ko sem stopila v votlino, je bilo zelo temno in polno netopirjev. Bilo je veliko predorov in nisem vedela, v katerega naj grem. Zato sva se s prijateljico razdelili, ona je šla v prvi, jaz pa v tretji predor. V mojem ni bilo nič posebnega, samo veliko pajčevine in pajkov. Nato sem šla poiskat prijateljico, toda nje ni bilo nikjer. Ko pa sem se utrujena naslonila na steno, se je ta obrnila in znašla sem se v čisto drugi jami, bila je lepša in povsod je bilo veliko denarja in zlata. Zagledala sem prijateljico in ona mi je pokazala sobo, v kateri je bil Kralj Matjaž. Njegova brada je bila že sedemkrat zavita okoli mize. Nato sva šli poiskat še vojake, ki jih ni bilo nikjer. Na koncu sva jih našli v majhni sobi in vsi so spali, nato pa se je eden zbudil in je začel kričati na naju ter naju preganjati.
Pobegnili sva iz votline in nisva mogli verjeti, kaj sva videli. Upam, da bo Kralju Matjažu brada hitro zrasla in da bo kmalu zavladal Slovenskemu narodu.
Larisa Vauhnik, 7. b
Deklica Sianya se je prejšnje leto preselila v Slovenijo iz Mehike. Rodila se je v Trstu v Italiji, nato se je preselila na Hrvaško in od tam v Mehiko. Iz Mehike je prišla sedaj v Slovenijo.
Iz katere države prihajaš?
Prihajam iz Mehike.
Pogrešaš prejšnjo solo in sošolce?
Ne, ker so me tam radi jezili.
Si bila vesela, ko si prišla v Slovenijo? Kako ti je všeč šola in sošolci?
Ja, sem bila. V redu, tukaj mi ne nagajajo toliko in je boljše.
Kaj je tvoja najljubša mehiška jed? Zakaj?
Tacosi. Ker ima različne sestavine, ki jih tukaj nimamo, na primer posebni čili. Sestavine za tacos so: koruza, čili, avokado, čebula in še nekaj sestavin.
Kaj so tradicionalne jedi v Mehiki?
Tacos, tortilije, chicarron, guakamole, pozole…….
Imaš kakšnega brata ali sestro? Kako jima je ime?
Imam brata po imenu Kin in sestro Metztli.
Katera je tvoja najljubša slovenska jed?
Potica, vseh vrst, ker je dobrega okusa.
Imate tradicionalna oblačila v Mehiki? Kako se jim reče?
»Vipil«, so ročno izdelana.
Ste imeli kakšne posebne prireditve v Mehiki?
Ja. Dia de Mortos, izdelovali in krasili smo mize. Spomnim se tudi, da je vsako leto 21. septembra na neki piramidi svetloba padala tako, da se je videla kača, ki ji pravimo pernata kača.
Kaj rada počneš v prostem času?
Delam nalogo, gledam TV in berem.
Kaj želiš postati po poklicu?
Tega pa še ne vem.
Hvala Sianyi za deljenje svojih malih skrivnosti!
Nika Petrišič in Larisa Vauhnik, 7.b
