Pokopal jo je v gozdu, še preden so odpadli zadnji, zlato obarvani listi trepetlike. Padali so mučno, počasi kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, ko so poplesavali v zraku –  povezani v nevidnem ritmu, katerih pesem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico. A nihče ni opazil vlažne prekopane zemlje, ki je bila temnejša, bolj sveža kot ostala okoli nje, ali pa praproti, ki je na novo pognala okoli nje, ali celo rjavih gob, ki so zrastle kmalu zatem.

In ko je znova prišla pomlad in se je listje spremenilo, je velika trepetlika, katere korenine je hranila, postala rdeča.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajela sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče je ne sliši in vsak njen krik je bolj obupan od prejšnjega.

Toda po prvi zmrzali so listi zgnili in jih potem ni bilo mogoče razlikovati od ostalih, vseh teh, ki so se čez čas zbrali, da bi zakrili skrivnost, ki jo je držala zemlja pod njimi.

Nihče je ni opazil, zakopane v gozdu pod veliko trepetliko.

Sneg zapade in jo prekrije v mrzlo belo samoto, z mislimi na družbo in se sprašuje…

Ali njena družina ve, da ne bo prišla domov?

Jo bo iskala njena mama? Tista, ki je njene muhe trpela vsa ta leta – povedala ji je, da on ni pravi zanjo.

Pa njen oče? Tisti, ki jo je vedno silil, da posluša rock glasbo in pije bezgov sok, čeprav obojega ni marala (na skrivaj sta ji bila rok glasba in bezgov sok prav všeč).

Spomnila se je poletja izpred več let, (preveč, da bi lahko določila, kako dolgo je minilo od tega), ko jima je pripovedovala: »Tistega četrtka sva odšli s teto Magdo kupovat novo prevleko za blazine, vendar sva si premislili in kupili rajši nekaj malega čokolade, slanih prest pa štiri pisane ogrlice – izredna priložnost, je rekla teta, jutri jih najbrž ne bodo imeli več.«

Spomnila se je ogrlic, eno je sama vedno nosila, v spomin na teto ter čase, ki sta jih preživeli skupaj.

Ali pa morda vsi mislijo, da je pobegnila? Ali kdo sumi nanj? Ali pa je še enkrat vse prepričal s svojim nedolžnim nasmehom?

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Nikoli ne bi storil ničesar, kar bi jo prizadelo.”

Zakaj je potem tista druga zapeljala svoj avto v jezero?

Sprašuje se, kaj bo rekel o njej.

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Rekla je, da me bo stokrat zapustila, in menda je to končno tudi storila.”

Sprašuje se, ali je kdo kdaj našel tiste neporabljene letalske karte v zadnjem delu njenega predala s spodnjim perilom, zavite v nogavico skupaj z denarjem, ki ga je zbirala mesece? Jih je našel? Je zato…?

Ali zato zdaj njeno telo gnije v zemlji?

Prihaja pomlad in hrošči se vrnejo, a ji od telesa ni ostalo veliko, in še to ji bo odnesel čas. Trava zraste nazaj, bolj zelena kot prej, in korenine trepetlike se vijejo skozi njena rebra kot kače.

Vrne se – in stopi na njen grob.

Sprva samo z eno nogo. Verjetno preizkuša tla ali preverja, da kosti ne štrlijo iz zemlje; ko ugotovi, da ga zemlja ne bo pogoltnila, popolnoma stopi na njen grob. Pritisk na njenih prsih je neznosen, sliši kako ji počijo rebra in se ji zarijejo globoko v srce, a enkrat ji ga je že zlomil, in koščki so sedaj, tako kot ona. raztreseni pod zemljo. A ne čuti ničesar.

Hitro odstopi, kot bi ga kaj opeklo v podplate, seže naprej. Zgrabi vejo z drevesa, pod katerim jo je zakopal, in jo s hitrim gibom odtrga.

Je tako umrla? Spominja se njegovih rok na njenem vratu in…

Bilo je tako hitro.

Prepirala sta se. Povedala mu je, da ne ljubi več kot ga je nekoč, a nikoli prej ni imela priložnosti oditi, kot je načrtovala že nekaj časa.

Odšel je s svojim spominkom, trdo mrzlo vejo in ona ga dolgo ne vidi več.

Napolni jo milijon misli in sprašuje se, ali bo kdaj imela mir pred njimi. Nikoli niso prenehale, dokler je bila živa, v času ko je bila budna ali kdaj koli drugače, zdaj pa se nadaljujejo, tudi ko njenega telesa ni več. Mir in tišina ji ne pride in sprašuje se… Če ne v smrti, kdaj?

Je njeno sestro skrbelo, ko se ni pojavila? Ali pa je sploh ni pričakovala nazaj domov? Kaj pa njena mačka? Ali so jo obdržali? Ali je morda končal tako kot ona, nekje zunaj na hladnem, sam. Pozabljen.

In bolj kot vse jo skrbi, da v teh zadnjih mesecih nihče ni vedel za njene skrbi, ker jo je on ukradel njeni družini in prijateljem – ukradel jo je celo njej.

Toliko groznih stvari je povedala toliko ljudem in vse, kar so si kdaj želeli, je bilo, da bi bila srečna in varna. Toda nikoli ni poslušala – bila je preveč ponosna, da bi priznala, da se je zmotila, dokler ni bilo prepozno.

Skoraj ne prepozna več, kdo je bila v zadnjih mesecih.

(Zakaj jo to sploh briga? Ni je več.)

Naslednje leto začne rasti iz svojega zlomljenega telesa in prvič po dolgem času začuti, kako jo božajo nežni sončni žarki. Žarijo skozi brsteče liste trepetlike.

Vendar, skoraj preden lahko ceni nove občutke, ki jih prinaša rastoče drevo trepetlike, ji jelen odtrga liste – in potem jo zajec pokonča.

Ampak, to je v redu. Njene korenine ostajajo in še naprej črpajo vodo in druga hranila iz zemlje skupaj z ostalimi s katerimi si jo deli.

Ne govorijo, a čuti njihovo sočutje, ko jo brez besed tolažijo. Pozimi so skupaj z njo šibki, goli in skupaj brstijo ko spet pride pomlad.

Z njihovo nežno podporo hitro raste, in ko se vrne jelen, da bi spet posmukal liste, jih ima več kot dovolj.

Ko ga spet vidi, ga skoraj ne prepozna.

Starejši je, bolj siv. Šibkejši. Zdaj hodi s palico, tisto, katero je vzel vsa ta leta nazaj in z njo odriva nastlane plasti razpadajočega listja. Drži se vej, da ne bi zdrsnil po mokrih gozdnih tleh.

Toda on je še vedno tam in nikoli ni mogla pozabiti njegovih oči. Toplih kot med; trdih kot jantar; in včasih hladnejših od mesečine – enake, ki je sijala tisto noč. Gube (in čas) so omehčale njegov prodoren pogled, a ga še vedno čuti, ko se ozre. Obstaja nezmotljiv pridih ostrine – kot neobdelani robovi na gladkih rečnih kamnih.

On nje ne prepozna.

Zrasla je močno in visoko, odkar jo je nazadnje videl, in živalim, katerih poti je sledil pred vsemi temi leti, je nekoliko zavila iz tira. Ni izgubljen v gozdu, polnem trepetlik, vendar ne najde svojega cilja.

Vsaj tisočkrat pogleda navzgor, napenja oči in išče drevo z odlomljeno vejo – pogleda palico, ter išče, kje jo je odlomil.

Kljub temu ne najde tistega, kar išče.

Preplavijo ga občutki odpuščanja, počuti se bolje. Morda drevo, pod katerim jo je zakopal, ne stoji več.

Morda je pred nekaj leti zapihalo, ko so prišle poletne nevihte. Tik na njegovi desni stoji izruvan štor, vendar ne more vedeti, ali naj išče prav tam, ker so debelo deblo odpeljali še istega leta, ko je drevo padlo.

Veter pride skozi njene gole veje in zmrazi ga. Trese se, zapre si plašč in dvigne palico, da naredi nov korak. Zavije desno, in ko se pomika po zmrznjenih listih, nevede stopi čez njen grob.

Spotakne se ob korenini, ki je bila skrita pod listjem- pade in z rokami podrgne po ostrem kamenju.

Dolgo leži tam, zmeden od trdega pristanka. Ko si opomore dovolj, da se lahko premakne, to spremlja tiho stokanje.

Ne vstane – ne more vstati – zato začne iskati svojo palico v listju. Ne najde je.

Vrana zakraka nad njegovo glavo, medtem ko se trudi, da bi se dvignil na kolena. Eno roka potopi v zmrznjeno listje in se jo nehote oprime okoli nečesa gladkega in približno enakega kot njegova palica.

Potegne in ga po nekaj močnih vlekih iztrga iz tal. Ni tako močan, kot je bil nekoč.

V njegovi roki zagleda kost – človeško kost, prepozna jo, preden jo od groze odvrže, a se od debla bližnje trepetlike odbije, tako da leži le nekaj metrov stran od njega.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajel sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče ga ne sliši in vsak njegov krik je bolj obupan od prejšnjega.

Spremlja ga le šumenje zlato obarvanih listov trepetlike. Padajo mučno, počasi, kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, in poplesavali v zraku – povezani v nevidnem ritmu, katerih pesmem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico.

Njegovo pogrebno koračnico.

Nihče ga ne opazi, padlega v gozdu pod staro rdeče obarvano trepetliko.

Lana, 9.a

• 

• 

• 

Na instiču znana

najbolj je Uršika zala.

A pred kratkim

je veliko napako spoznala.

Uršika zala,

vsaka tašča bi se je bala.

Saj na zunaj bila je priljudna in fletna,

v resnici pa prefrigana in prevzetna.

Na vsakem partiju

bila je kraljica,

čeprav obnašala se je

kot prava lisica.

Ta dan oblečena v minico

je prišla prav pozno,

in si nezavedujoče zadala usodo grozno.

Vsakemu ples odreče, počasi se že kuje.

Od petk bolijo jo noge,

zato jih obupano sezuje.

Potem pa skoraj kap jo zadane,

ko zagleda mladeniča

na drugi strani dvorane.

Ko mladenič pristopi,

Urška se v užitek potopi.

Ne čuti in sliši nič več,

ko vanju obračajo se oči.

Spila sta pijačo ali šestnajst,

In od takrat je lahko Urška rekla le še Jesus Christ!

Ni opazila, kako vroče ji je postalo,

ter da z vsakim obratom Ljubljanici približala se je še malo.

Naenkrat mladeniču je zrasel ribji rep,

Urška pobegniti je hotela kot zadnji ukrep.

A bilo je prepozno,

Urška dočakala je usodo grozno.

Lana, Milla in Nina, 8.a

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

POŠKODBA

Mija je gledala brata Bineta, ko se je vozila s kolesom, da ne bi delal neumnosti. Prišla je na oster ovinek, preostro je zavila in padla na tla. Začela je jokati na ves glas. Prijatelj Tomaž je slišal, da Mija joče in je prihitel na pomoč. Tomaž je pomagal Miji, da je prišla domov.
Oče Matej in mama Suzana sta bila vesela, da jo je pripeljal domov.

Anže, 4.d

PRINC NIKO IN ISA

Nekoč, pred davnimi časi, je na dvoru živel princ Niko. Imel je mamo Anjo in očeta Filipina. Rad se je z njima pogovarjal, a ni mu bila všeč očetova odločnost. Imel je dve želji: prva je bila, da bi si sam lahko izbral princeso in druga, da oče ne bi bil tako odločen.

Nekega dne mu je oče povedal, da bodo na dvoru priredili dvorni ples. Princ se je tega razveselil. A nato se je spomnil, da bo oče tam izbral princeso, ki bo za vedno njegova. Ko je prišel ta dan, se je princ oblekel v najlepšo obleko, ki jo je imel. A bil je žalosten. Vedel je, da bo oče zanj izbral najlepše dekle in ne najbolj prijazne in dobre po srcu. In res je bilo tako. Oče je izbral Klaro, ki mu je bila po videzu najbolj všeč. Princu pa je bila pri srcu Isa iz sosednje vasi. Izmenjala sta si svoja naslova in si že več krat pripovedovala zgodbe iz svojega življenja. Dogovorila sta se, da se srečata naslednjo noč ob enih, ko bosta oba pobegnila od doma. Princ je Iso pričakal s šopkom v roki, Isa pa je bila tako čedna, da ga je povsem prevzela. Princ je stopil do Ise, ji najprej izročil šopek in nato pokleknil pred njo. Izročil ji je prstan. Isi je vzelo sapo, princa je močno objela, ga poljubila in sprejela prstan. Okrog njiju se je zbralo veliko vaščanov, s kraljem Filipinom vred. Vsi so jima zaploskali in jima priredili poroko.

Tako sta princ Niko in Isa živela srečno do konca svojih dni.

Zala, 4.d

JANA IN PLES

Nekoč je živela deklica Jana, ki se je želela naučiti plesati, pa ji starši niso dovolili. Poskusila jih je prepričati, a je bilo vse zaman. Ko je bila v šoli in jo je učiteljica vprašala koliko je 2 + 2 je odgovorila 5, namesto 4, ker je razmišljala le še o plesu. Potem pa so čez nekaj dni pisali ocenjevanje in je pisala 1. Starši so ponoreli in dobila je kazen, da se ne sme več družiti s prijateljicami. A tudi to ni pomagalo. Tudi pri ocenjevanju Naravoslovja in tehnike je dobila 1. Starši so obupali in jo vendarle vpisali v plesni tečaj. In ne morete verjeti – že čez nekaj mesecev je Jana znala plesati, vse enke v šoli pa si je popravila s peticami. Vsi so bili zelo srečni in zadovoljni.

Zala, 4.d

LOVEC IN TRIJE MEDVEDI

Živel je lovec po imenu Marko. Imel je svojo družino, ženo in dva otroka, Lili in Aneja. Nekega dne je Marko odšel v gozd opazovati živali. Ko je gledal skozi daljnogled, je zagledal medveda. Opazoval ga je in je bil presenečen, ko je zagledal še dva medvedja mladiča, kako se igrata. Kasneje je zagledal mamo medvedko kako šepa. Poklical je svojega prijatelja lovca. Skupaj sta poskrbela za mamo medvedko. Odšla sta domov k svojim družinam, da jim povesta zgodbo o medvedji družini. Oče Marko je otrokoma razložil, kaj se dogaja v gozdu. Žena Ana je bila srečna, da je mož Marko prišel celi domov, saj bi ga lahko raztrgal medved. Lili in Anej sta zelo ponosna na svojega očeta, da je lovec in, da je rešil medvedjo družino.

Sara, 4.d

PETER ZAJEC

Junak v naši zgodbi nima super moči. Ima rep in štiri tačke. Ima tudi par visokih ušes. Ste že ugotovili kdo je to? To je zajček! To je Peter Zajec. Nekaterim se zdi malo smešno, da se piše Zajec in mu je ime Peter. Že od nekdaj je bil pustolovec. Je tudi posvojen. Njegova skrbnika sta medveda. Želel je najti svoje starše. Zato je nekega dne spakiral in se odpravil na pot.

Najprej ni vedel, kje začeti. Nato se je spomnil, kaj mu je mama rekla: »Srček,« je začela: »Veš, vsi imamo drugačne misli, a vsak najde odgovor v svojem srcu.« Zato je Peter na razcepu poti zavil desno, namesto levo. Odločil se je za težjo pot, vendar tega ni vedel. Na poti so ga namreč čakale mnoge pasti. Prva past je bila vrvica, ki ga je obrnila na glavo. Mimo je prišla veverica. » Veverica, prosim pomagaj mi iz te strašne pasti,« jo je prosil Peter. »Oprosti zajček, ampak ne utegnem. Nabrati moram lešnike in želode za zimo.« Mimo je prišel še človek. Ko je videl ubogega Petra, ga je takoj rešil pasti in odpeljal v zavetišče. Tam so ga pregledali in dali med ostale živali. V zavetišču sta bila prav takšna zajčka kot on, le da sta bila veliko manjša od njega. »Gremo ven, potrebni ste svežega zraka,« se je zaslišal glas. To je bil lastnik zavetišča. Peter se izmuznil ven skozi luknjo v ograji. Na cesti ga je skoraj povozil avto. A se mu je le uspelo v gozd vrniti brez praske. Spomnil se je, kaj mu je rekla veverica. In res. Petra je začelo zebsti. Videl je hišico. »Oprostite, ker motim,« je premražen trkal Peter. »Le vstopi,« sta mu rekla prijazna zajec in zajčica.

Pri teh zajcih je ostal celo zimo. Spomladi je bil že velik. Imel je hčerko Mio in sina Mateja. Imel je tudi ženo Moniko. Peter je, s svojo družino, živel srečno do konca svojih dni. Upam, da Petru ne boste povedali te skrivnosti. Zajčka, ki sta ga sprejela čez zimo k sebi, sta bila njegova starša.

Julija, 4.d