Če bi bila odrasla,
v čevlje mamine bi zlezla,
TOK,TOK,TOK.
Ko bi bila velika,
bi bila vse olika
in bila bi velika.
To kul se zdi,
obleka je za tri,
TIKA,TOKA,TOKA,TIKA,
zabava je velika.
Nina Krobat, 4.a
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Karolina Pernek
Če bi bila velika
Če bi bila velika,
bi v veliki hiši spala
in se majhnimi
otroki igrala.
Imela bi službo kar za tri,
takšno, kot si vsak želi.
Tia Horvat Zupančič, 4.a
Strokovna ekskurzija v Maribor
V petek, 7.10.2016, smo se učenci 6.a razreda ob 7.30 zbrali v jedilnici. Šli smo na strokovno ekskurzijo v Maribor.
Medtem ko smo se peljali do Maribora, smo skozi okna videli polja, hiše, nasip in krožišča ter še kaj. Ko smo prispeli, smo najprej odšli v Muzej Narodne osvoboditve Maribor.
V muzeju nam je vodič najprej razložil, kaj so materialni in nematerialni viri. Po razlagi smo se skupaj z učiteljema in vodičem odpravili v prvo nadstropje, kjer smo odšli v dvorano. V dvorani so bili stoli v starinski preobleki, stara glasbila in projektor. Ko smo se vsi posedli, nam je vodič povedal, kaj je to dediščina in s kakšnim namenom smo danes prišli v muzej. Pokazal nam je tudi stara glasbila. Učitelj Primož Kramberger nam je zaigral tudi na stari klavir. Vodič pa nam je pokazal tudi, kako se igra na žlice in flavto. Pokazal nam je še kontrabas. Po končanem predavanju smo dobili liste, katere smo morali izpolniti po ogledu priložnostne razstave. Razstava je vsebovala starinske predmete, med njimi: top, telefon, spričevala, diplome, smuči, … Med razstavo nam je vodič povedal tudi, kako so bili otroci oblečeni v starih časih, kako so telovadili oz. kje so telovadili, kdo je bil slovensk gimnastičar…. Fante je najbolj zanimal top, dekleta pa bolj spričevala in starinski predmeti. Po ogledu razstave smo rešili tudi učne liste, ki smo jih dobili pred ogledom. Nato smo odšli v pritličje na delavnico. Tam smo izdelovali troblje. Za izdelavo smo potrebovali le tulec, balon in voščenke ter čisto malo lepilnega traku. Troble se izdelajo tako, da tulec najprej okrasimo z voščenkami (tulec si okrasimo po lastni izbiri). Ko z voščenkami pobarvamo tulec, odrežemo zgornji del balona in ga namestimo na eno stran tulca. Balon zalepimo z lepilnim trakom in troblja je zaključena. Zdaj pa je treba iz nje dobiti le še zvok. Zvok dobimo tako, da pihnemo v balon.
Pred muzejem smo si privoščili malico in odšli do Frančiškanske cerkve.
V njej so nam pokazali cerkvene orgle. Orgle so bile velike za pol malega stanovanja, v njih je bilo več kot osemsto piščali. Učitelj Primož Kramberger nam je zaigral dve pesmi, potem nam je razložil, kako se igra na orgle.
Po odhodu iz Frančiškanske cerkve, smo odšli čez Trg Leona Štuklja, skozi mesto vse do Slomškovega trga. Na Slomškovem trgu smo si ogledali gledališče in drevo, ki je staro več kot sto let. Če imaš od list drevesa Ginko v denarnici, to pomeni, da boš imel veliko denarja.
Na Slomškovem trgu smo odšli tudi v Stolnico. V Stolnici smo si ogledali porisana stekla ter oltar. Pred njo smo si pogledali kip škofa Antona Martina Slomška. Pri odhodu s Slomškovega trga smo si pogledali še stavbi Pošte Slovenije in Zavoda za varstvo kultulne dediščine. Med pohodom do Glavnega trga smo odšli mimo Mariborske knjižnice in si ogledali še kužno znamenje.
Medtem ko smo hodili do avtobusa, smo se zelo zabavali. Ko pa je prišel avtobus in smo odšli na nanj, sta učitelja z dvema učenkama čakala še Tijino in Larino babico. Ker pa smo povzročili zaporo, smo se samo otroci z voznikom avtobusa odpeljali do križišča in potem obrnili. K sreči smo nato na avtobus pobrali tudi učitelja in učiteljico.
Med vožnjo do Dupleka smo počivali, saj smo bili utrujeni. V zgornjem Dupleku smo začeli izstopati po postajah. Vožnja je zelo hitro minila in kmalu smo bili že pri Osnovni šoli Duplek.
Ta ekskurija je bila najboljša, zato smo se dobro razpoloženi vračali domov.
Karolina Pernek, 6. a
Gozdna pravljica
Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim, je že dolno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.
Ko sta otroka že zrasla, sta se odločila, da bosta odšla v sosednjo vas k peku in ga prosila, če lahko delata pri njem. Pek ju je z velikim veseljem sprejel in jima ponudil veliko plačilo. Otroka sta bila vesela, da sta dobila službo in da bosta zaslužila denar. Ko sta že tri mesece delala, sta se odločila, da bosta odšla obiskat očeta. Vzela sta plačilo in rekla, da se bosta še vrnila.
Čez en dan sta se izgubila. Postalo ju je strah. Ko sta iskala pot iz gozda, sta srečala lisico in jo vprašala, če ve, kako se pride iz gozda. Lisica jima je odgovorila, da če ji bosta dala en dinar, jima bo povedala. Otroka sta se se strinjala in lisici sta dala dinar. Lisica jima je povedala, da če bosta odšla sto korakov levo, bosta prišla do drevesa, pri katerem morata desetkrat potrkati in iz drevesa jima bo padel želod. Z njim morata ravnati previdno, ker če želod pade na tla, se mu izničijo vse čudežne moči. Ko sta prišla do drevesa, sta naredila, kakor jima je naročila lisica, ampak želod ni padel iz drevesa. Otroka sta se začela spraševati, kako to, da želod ni padel iz drevesa. Nato sta vprašala zajca, če ve, kako se pride iz gozda. Tudi zajčku sta dala dinar in jima je povedal, da morata iti še pet korakov levo in prišla bosta do drevesa, pri katerem bo res padel iz njega želod. Zajček jima ni lagal in iz drevesa jima je padel želod. Otroka sta bila srečna, zaželela sta si, da se njima pokaže pot do doma. Otroka sta šla po poti, ki jima jo je povedal želod. Preden sta prišla do doma, sta na poti srečala njihovega petelina, ki je tako glasno kikirikal, da se ga je slišalo čez devet morij in devet gorovij.
Petelin ju je varno pospremil do doma in ko je otroka zagledal oče, ju je bil tako vesel, da je pripravil zabavo, ki je trajala sedem dni in sedem noči. Nič jim ni manjkalo, saj karkoli so si zaželi, se jim je uresničilo. Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo če še niso umrli.
Karolina Pernek, 6. a
Dan na cvetočem otoku
Na koncu poletnih počitnic smo bili v Avstriji. Bivali smo pri naših prijateljih, ki so se lani preselili tja iz Slovenije. En dan smo odšli na otok Mainau v Nemčiji. Ta otok je na Bodenskem jezeru. Bodensko jezero je tretje največje jezero na svetu. Po njem plujejo tudi jadrnice. Za ta izlet smo se odločili zato, ker je na otoku Mainu veliko rastlin oblikovanih v različne živali in je zelo cvetoč otok.
Zjutraj smo se iz Avstrije peljali preko Švice proti Nemčiji. Na Mainau smo prispeli okoli enajste ure. Tam smo najprej kupili karte, nato je moja mama zagledala trgovino s semeni rastlin, ki rastejo na otoku Mainau. Dogovorili smo se, da bomo semena kupili po ogledu.
Prijazen redar nas je po pregledu kart spustil po dolgem mostu, ki vodi do prelepega otoka. Ob koncu mosta sva z bratom s starim kruhom začela hraniti race in labode. Za dobrodošlico na otoku Mainau smo zagledali iz rož izdelano rožico. Ker smo bili že lačni, smo se usedli na klop in pomalicali. Nato smo pregledali načrt otoka, ki smo ga dobili ob nakupu kart.
Najprej sva se z bratom odšla gugat. Čez nekaj minut smo odšli po poteh proti živalim. Videla in božala sva ponije, kokoši, koze, zajce, … Pogledali smo si tudi kmetijo, ki je bila zelo urejena. Ko smo odšli s kmetije, sva se spomnila, da sva poleg vstopnice dobila tudi načrt, na katerem je bila narisana pot do zaklada.
Za prvi odgovor sva morala poiskati ptičjo hišico, ki je bila naslikana na zemljevidu. Za drugi odgovor sva v grmovju morala najti zlato črko in jo napisati na določeno mesto za odgovore. Po prvem uspešnem odgovoru smo odšli po zeliščnem vrtu in nasadu zelo lepih in velikih rož. Med zeliščnim vrtom je bila iz rož narejena raca, pri rožicah pa narejen pav. Ko smo si pogledali vrt in nasade rož, smo odšli proti drevesu, na katerem je bil tretji in četrti odgovor. Na nenavadnem drevesu si moral najti pravi odgovor na vprašanje. Na izbiro si imel le tri odgovore. V grmovju poleg drevesa pa smo morali najti zlato črko.
Potem smo odšli naprej proti vodometu. Ko smo pri vodometu videli klopi, smo se takoj usedli in pojedli malico. Ko smo pojedli malico, smo odšli proti stolpu. Do stolpa smo hodili po gozdu. Ko sva s mojim bratom zagledala stolp, sva stekla do njega in poiskala vprašanje ter zlato črko v grmovju okoli stolpa. Tudi ta odgovor je bil pravilen. Sedaj sva morala poiskati le še dve postaji. Med hojo do pete postaje smo z mojo družino opazili drevo, ki je bilo staro kar 117 let in drevo, ki je bilo tako široko, da ga je moralo objeti osem ljudi.
Ko smo prišli do petega vprašanja, sva spet odgovorila pravilno. Malo več težav nama je povzročilo izkanje zlate črke, ki sva jo k sreči le našla. Kasneje smo odšli na zadnjo malico na otoku. Potem smo odšli poiskat še zadnji odgovor. Po poti do tja smo videli tudi trajekt, ki vozi po Bodenskem jezeru in klopi iz gline. In že smo prišli do šeste postaje, na kateri nama zlata črka ni povzročala težav, ker sva jo zdaj našla takoj. Ob poti smo videli tudi grad iz peska. Ogledali pa smo si tudi pravi grad, v katerem je bila takrat poroka.
Za gradom smo videli informacije. Na zemljevidu je pisalo, da moraš na informacijah pokazati pravilen odgovor na vsa vprašanja in prideš po zaklad. Ker sva seveda z bratom imela odgovor pravilen, sva dobila priznanje in čokoladico Ritter sport. Videti smo želeli še metulje, zato smo morali iti proti izhodu. Ko smo prišli do metuljev, smo videli, kako jih hranijo. Videli smo tudi želve, ki so se vozile po reki na splavu. Ko smo odhajali, so pri izhodu prodajali kornete in lučke. Moja mama in jaz sva si izbrali kornet, moj brat in ati pa lučki. Kasneje smo odšli pogledat tudi, koliko vrst paradižnika obstaja. Paradižniki so bili različnih oblik in barv. Hoteli smo kupiti semena, ampak smo si premislili, ker doma sami shranjujemo iz pridelkov semena in jih imamo resnično dovolj.
Napotili smo se tudi k igralom na vodi. Imeli so splave za otroke na malem jezeru. Nato smo se napotili proti izhodu. Ko smo odšli proti avtu, smo v mali trgovini kupili tudi semena rastlin, ki rastejo na otoku Mainau.
Z veseljem bi dan ponovila. Za vedno mi bodo v spominu ostale skulpture iz rož. Otok je res poln zanimivosti, ki se ti vtisnejo v spomin. Zato mi je otok Mainau zelo všeč.
Karolina Pernek, 6. a