Videl sem že prav vse,

le tebe že predolgo ne.

Rad bi spet prijel te za roko

In ti tiste besede tri prišepnil v uho.

Želim si spet videti tiste tvoje oči,

o katerih se mi sanja ko se znoči.

A vse želje moje so zaman,

Umrl bom mlad, jaz partizan.

Veš, ko srce je polno bolečine,

Človeka hitro radost mine.

Še vedno žalujem za vsemi brati,

Zaradi katerih sem točil solze po lopati,

Ko sem jih moral pokopati.

Hkrati pa pogrešam očeta ter mati.

Veliko sta storila zame

In upam, da sta ponosna name.

Če prav mi je hudo,

pišem tole pismo vsem vam  v slovo,

saj jutri morda me krogla ujame.

Predolgo sem hodil po življenja robu.

Ne bi bil presenečen, če znajdem se v grobu.

Če se ne vrnem, te prosim, da pozabiš name,

čeprav te ne želim pustiti same.

Dolg je bil moj boj.

Ko umrem, me pusti za seboj.

Večno tvoj: -Peter

Mark, 9.b

V Italiji izviraš, se pelješ mimo gor in dolin,

Trst milo gledaš in si misliš, kako propada,

saj v njem ne visi več slovenska ta zastava.

Ko prideš v Slovenijo, vidiš narod ves prodan,

nesrečen, misleč, da je njihov trud ves zaman.

Spremljaš svet nestrpen, nesramen, le nekaj ljudi te še slavi,

za to, k čemur pripomogla si.

O, Drava!

Kam šli so časi zagnanosti, zakaj zavladale so ločitve,

zakaj nas ločuješ še ti s svojim tokom odločitve?

Ljudje ti niso več hvaležni, temveč te zaničujejo,

medtem ko te drugi objokujejo.

Kaj nas je pripeljalo do takšnega propada?

O, Drava!

Narod tvoje večje sestre nas sovraži,                          

naj tvoj tok to sovraštvo oblaži!                                              

Sestre severnih dolin prosi,                                    

da prevlada zvok violin in ne orožja.

Soči, Dravi, Savi in Savinji pa sporoči,

da ni daleč več ta dan,

ko Slovencu narodna zavest poči.

O, Drava!

Samo tožarimo o naših napakah in dejanjih,

a na našem svetu še vedno ni miru in brenči vsepovsod ,

kakor v panjih.

O, naša Drava!

Kam boš šla,

ko nate bo prišla vojska okupatorja?

Se z nami boš držala,

ali se boš v okupatorjev pogum vdala,

kam zanesel te bo tvoj tok,

k nam ali iz naših rok?

Te poplavil bo jok,

ali zelo glasen krik otrok,

da boš Slovencem rekla stop?

Skupaj si sežite v roke,

ne sprijaznite se z nemirom,

temveč se na polje s tovariši poženite z gvirom!

Ni miru in ne domovine,

če na prvem mestu ni prihodnost dravske te mladine!

Zato, Drava, združi nas!

Da v Sloveniji bo le en narod,

en ponos in ena čast!

Jan, 9.b

Števili zgoraj pojasnjenih pojmov opisujeta obdobje napetosti v svetu. Meja Ukrajina Rusija.

Kar bi lahko potencialno sprožilo 3. svet. Vojno. Število 2. pa kako Srbi ne morejo pozabiti velike Srbije in slovenskega ozemlja, ki ga bi po vsej verjetnosti poskusili zaseči v primeru ruske invazije.

1.   Večja sestra Drave= Donava v SRBIJI

2. Sestre severnih dolin= reke v Rusiji in Ukrajini 

Krasna si, bistra hči dolin,

prirodna v svoji si lepoti,

mojih staršev korenin,

daj no, le strah te naj ne zmoti.

Si b’la delovna in pridna,

si b’la nam v pomoč!

Zdaj povej mi, moja Drava,

kdo vzel ti je to moč?

Roditelj naj bo tvoj splavar,

daj svojo mu lepoto.

Vodi naj te tvoj mornar,

daj svojo mu poroto.

Radodarna si bila, življenje si nam dala,

najdaljša bi bila, a ko tukaj je le Sava.

Priljubljena si, nam v srcu boš ostala,

ostani tukaj in miruj, dolina te ne bo izgnala.

Karin, 9.b

Ob filmu so moje misli bile na veliko straneh, ene pri Shumelu, ene pri Brunu, pri vseh tistih ljudeh, ki so to trpeli, pa tudi pri oficirju, na koncu pa seveda tudi pri mami. Jaz ne bi mogla živeti z mislijo, da je eden od mojih sorodnikov bil del tega. Pa tudi če je ubil »samo« enega človeka. Zagotovo je bila ta oseba nekomu draga, ljubljena.

Razlike so grozne, to že vsi vemo. Vprašanje je, kdo povzroča razlike, je to denar, vlada, oblačila, barva polti, las, oči, narodnost? Niti ne, čeprav so to dejavniki, ki spadajo k temu, niso ti prav nič krivi.

Krivi smo ljudje, ki to dovoljujemo, ampak kako se naj vedem, če nekdo drži orožje nad mano in me prisiljuje v nekaj? Naj bom tiho? Ja, seveda, večina nas bi bila. Kako pa se naj obnašam zdaj, ko mi omejujejo svobodo?

Lahko bi rekli, pod narekovaji, da smo zdaj mi v istem položaju, pa čeprav vsi vemo, da tistega mučenja, izkoriščanja ne moremo primerjati z ničemer. Zato stopimo skupaj mi, tisti! Mi? Kdo mi? Cepljeni, necepljeni?

Karin, 9.b

Shmuel in Bruno, se nista bistveno zavedala kaj so počeli njuni starši. Tudi Brunov oče ni pametno razmišljal, saj je svojega sina poslal v smrt. Enako oziroma podobno je tudi danes, ko se ločujejo cepljeni in necepljeni, ali pa da so nekateri bolj vredni od drugih. Za mene oziroma po mojem mnenju bi morali biti vsi enaki v svetu, imeti enake pravice in ne biti izobčeni.

Nives, 9.b

Mislim, da ta film res sporoča, da se moramo ljudje zavzeti, kaj se je dejansko dogajalo. Tisti, ki so to delali, zame niso ljudje, saj je vsako življenje dragoceno in si ga vsak zasluži. Ne vem, kako jih ni bolelo srce, ko so gledali, kako ljudje umirajo brez razloga zaradi njih. Imeli so jih za manj vredne. Zelo me je pretreslo, ko sem videla, kakšni brezsrčni ljudje so obstajali, in česa so bili zmožni. Ljudi so zaničevali in na koncu sežigali kot kakšne smeti. Zavedati se moramo, da smo vsi ljudje različni, a vendar podobni. Ti Judi niso imeli niti priložnosti pokazati, da niso sovražni. Zakaj je Hitler obsojal ljudi, samo zato ker so bili Judje? Zakaj ni bil z ničemer zadovoljen? Zakaj je hotel vedno vse zase? Vsi bi lahko bili srečni in zadovoljni, ne bi bilo vojn, razumeli bi se. Ampak ljudje vedno hočemo nekaj več, čeprav imamo veliko vsega. Vsak posameznik lahko prispeva k boljšemu svetu.

Amaja, 9.b

Že dugo nazaj so Ljubljanke b’le hot,

a vse, razen Urške, bile so kot golob.

Vse so letale malo sem, malo tja,

A Urška čakala je na princa Janeza.

Vsi hot’li so Uršiko lepo prevzet,

A ona hotela z balonom je vzletet.

V njem čakal princ je prelep,

Z Uršiko lepo hotel poletet.

Bila je zelenih svetlečih oči, svilnatih las,

Zaradi nje bleščala se je cela vas.

Priletel njen princ je na dvorišče,

Poletel z Urško je na plesišče.

Od ljubosumja oči so se jim zavrtele,

Vse punce skoraj so omedlele.

Janez oziral ni se na to,

Saj Urški bilo res je lepo.

Urška bila mu je predana,

Kasneje postala res je zaspana.

Dvignila počasi sta se nad nebo,

Da videla sta, kako ptice pojejo.

Letela sta med oblake,

Mehke puhaste medenjake.

Bila je že tema in ura polnoč,

Ko Urška želela je proč.

Princ ni hotel se posloviti,

Hotel do konca je jo osvojiti.

Njene roke ni hotel spustiti,

Trdno hotel jo je ljubiti.

Samo senca za njima je ostala,

Ko sta se v dir podala.

Da bi srečna onadva bila,

Sta ljubezenski napoj na dušek spila.

Nives, Karin in Amaja 8.b