Videl sem že prav vse,

le tebe že predolgo ne.

Rad bi spet prijel te za roko

In ti tiste besede tri prišepnil v uho.

Želim si spet videti tiste tvoje oči,

o katerih se mi sanja ko se znoči.

A vse želje moje so zaman,

Umrl bom mlad, jaz partizan.

Veš, ko srce je polno bolečine,

Človeka hitro radost mine.

Še vedno žalujem za vsemi brati,

Zaradi katerih sem točil solze po lopati,

Ko sem jih moral pokopati.

Hkrati pa pogrešam očeta ter mati.

Veliko sta storila zame

In upam, da sta ponosna name.

Če prav mi je hudo,

pišem tole pismo vsem vam  v slovo,

saj jutri morda me krogla ujame.

Predolgo sem hodil po življenja robu.

Ne bi bil presenečen, če znajdem se v grobu.

Če se ne vrnem, te prosim, da pozabiš name,

čeprav te ne želim pustiti same.

Dolg je bil moj boj.

Ko umrem, me pusti za seboj.

Večno tvoj: -Peter

Mark, 9.b