VURKO FEST 2022

Učenke OŠ Duplek, ki so tudi novinarke Korakov, so spremljale dogajanje na Vurko festu, se javljaje v živo preko Facebook strani in intervjuvale učitelje in učence na stojnicah, obiskovalce ter nastopajoče. Nastali so zanimivi intervjuji.

Poslikava obraza

  1. Kaj ponuja vaša stojnica?
    Na naši stojnici ponujamo slikanje po obrazih oziroma poslikavo obraza.
  2. Ali je to vaše prvo letu na Vurko festu?
    Lani je bila poslikava samo v sklopu tekmovanja iz izdelave papirnatih oblek, vendar poslikave obrazov obiskovalcev še lani ni bilo.
  3. Kako se imete in kaj še pričakujete od festivala?
    Na Vurkofestu se zabavamo in uživamo. Mislimo, da je festival kar uspešen, saj se je zbralo kar veliko število ljudi.

Doodle art

  1. Kaj počnete na vaši stojnici?
    Z malimi otroki rišemo pobarvanke in se trudimo, da se otroci zabavajo in da jim je zanimivo.
  2. Kako se imate in kakšno se vam zdi vzdušje?
    Kljub vročini se zabavamo, uživamo in zdi se nam, da obiskovalce naša stojnica tudi kar privlači.
  3. Kaj še pričakujete od Vurko festa?
    Da se še v preostanku dneva zabavamo in da si ogledamo nastope učencev in glasbenih gostov.

Razglednica našega kraja

  1. Kaj ponuja vaša stojnica?
    Naša stojnica ponuja pet najboljših razglednic našega kraja, ki so jih učenci delali na tehniškem dnevu. Na papirju so učenci morali narisati, na kakšen način si predstavljajo naš kraj in njihove značilnosti.
  2. Ali letos to prvič ponujate na festivalu ali ste se morda predtsvili tudi prejšnje leto?
    Letos smo tu prvič s tem natečajem, čeprav so tudi lansko leto učenci izdelovali za natečaj, in sicer obleke iz papirja
  3. Kako se imate na Vurkofestu?
    Zelo je zanimivo, saj je veliko različnih iger in se lahko zabavamo, zbralo se je veliko ljudi in prav tako se že veselim nastopov, ki so jih učenci skupaj s učitelji pripravili.

Knjigobežnica

  1. Ste se letos prvič udeležili Vurkofesta?
    Ne, to je za nas drugo leto. Z učiteljico Marjetko sva stojnico imeli že lansko leto.
  2. Kaj vse ponuja vaša stojnica, kaj lahko tukaj počnemo?
    Kot lahko vidite, je to knjigobežnica, ki je kotiček za knjigoljubce. Tisti, ki imajo radi knjige, si jih lahko tukaj sposodijo in berejo. Punce, ki so danes tukaj z nami, tudi raziskujejo, kdo je bil Kresnik, junak Vurberka, in ostale bomo tako dolgo, dokler temu ne pridemo do dna.
  3. Kako se imate?
    Zaenkrat je v redu, upam da bo tako tudi ostalo. Manjkata nam le še hrana in pijača.
  4. Kakšna so vaša današnja pričakovanja?
    Pričakujem, da bo kdo prišel in si izposodil kakšno knjigo, saj smo v času koronavirusa prenehali brati knjige in je zdaj posledično vse manj ljudi, ki radi berejo. Z mano je izbor deklet iz naše šole, ki rade berejo. Tukaj so, da so vzor vsem ostalim. S seboj je vsaka prinesla knjigo, ki jo trenutno bere in skupaj druge spodbujamo k branju.
  5. Kdo je izdelal to knjigobežnico?
    Mi smo dobili idejo, da bi izdelali to našo knjigobežnico in smo morali poiskati nekoga, ki bi jo izdelal. Našli smo mojstra Iršiča, ki je bil povabila tako vesel, da je sam prispeval ves material in jo izdelal. Stekleni del je prispevalo steklarstvo Miholič. Izdelava knjigobežnice je trajala približno dva ali tri tedne, o tem pa smo se že dolgo dogovarjali. Knjige je prispevala mariborska knjižnica, poklicala sem direktorico, ki nam je poslala tri škatle knjig. Nekatere od knjig so v šolski knjigobežnici, nekatere pa v tej. Uspelo nam je s skupnimi močmi.

Mimoidoči (Odgovarjajo učenke 8. razreda OŠ Duplek)

  1. Kaj vas je privabilo na današnji festival?
    Udeležile smo se že lansko leto in nam je bilo zelo zabavno, zato smo vedele, da bo letos tudi. Prav tako nekatere izmed nas kasneje nastopamo, zdaj pa pomagamo z delom.
  2. Kaj vas je najbolj navdušilo?
    Vse je zelo zabavno, zelo so nam všeč pesmi, igre, samo vzdušje. Šle smo že na veliko iger, tudi vam jih priporočamo!

Sound painting z učenci računalništva OŠ Duplek

  1. Kaj je namen te sobe?
    Namen te sobe je, da učenci izbirnih predmetov računalništva okvirno pokažejo, kaj so počeli v minulem šolskem letu.
  2. Kaj vse se tukaj počne?
    Tukaj na manjše kocke projiciramo izdelke, ki so nastali pri računalništvu, z uporabo grafičnega programa Gimp. Imamo tudi simulacijo početja, kot smo ga delali pri računalništvu.
  3. Se to letos odvija prvič?
    Ja, letos smo prvič. Računam na to, da bomo tudi vsa naslednja leta še vedno tukaj.
  4. Boste v naslednjih letih še kaj dodajali?
    Bomo še dodajali, takoj ko dobimo večji prostor. Računam na večjo dvorano. (smeh)

Intervju z ravnateljem Đanom Novakom

  1. Že drugo leto zapored nam je v sodelovanju z občino Duplek uspelo pripraviti Vurko festival. Se vam zdi, da so celoletne priprave dobro potekale?
    Jaz mislim, da so priprave potekale odlično. Če ne bi bilo tako, danes ne bi bili tukaj in tudi verjetno ne bi bilo toliko ljudi, kot jih je, tako da menim, da je bilo delo odlično opravljeno in nenazadnje smo vsi veseli, da je tako.
  2. Ste veseli, da obe šoli tako povezano sodelujeta?
    Zagotovo. Torej, veseli smo, da sodelujejo tako otroci iz Korene kot iz Dupleka. Tisto, kar se mi zdi zelo pomembno, je, da se družijo mlajši in starejši, torej imamo neko medgeneracijsko druženje. Nenazadnje na ta način pokažemo staršem in širši okolici, kaj delamo v šoli, kako poteka naše delo in kaj se naučimo. Vse to se mi zdi zelo v redu, da se povezujemo med seboj in nenazadnje, da sodelujemo s širšo lokalno skupnostjo.
  3. Kaj menite o nastopajočih učencih?
    Ja, otroci so itak vedno odlični, tako da vse čestitke njim in seveda njihovim učiteljicam ter vzgojiteljicam. Radi imajo zabavo, radi nastopajo, tako da smo vsi veseli.
  4. Kakšno se vam zdi današnje vzdušje?
    Že prej sem omenil, da je odlično, veliko ljudi in otrok je. To je tudi namen tega našega druženja. Poteka čez cel dan, tako da mislim, da ni nobenemu dolgčas.
  5. Kakšni so načrti za naprej o Vurko festivalu?
    Jaz mislim, da se bo Vurko festival iz leta v leto spreminjal na nek način, stalno želimo ponuditi nekaj novega, nekaj drugačnega. In razmišljalo se je seveda že o nastanku Vurkota, da bi to našo idejo festivala razširili izven naše občine. Navsezadnje, če se bo stvar razvila tako daleč, so tudi določene želje in cilji, da prestopimo meje. To pomeni, da gremo v katero drugo, sosednjo državo in tudi tam kaj podobnega organiziramo, seveda v sodelovanju z lokalno skupnostjo.

Intervju z županom Mitjo Horvatom

  1. V naši občini že drugo leto zapored poteka Vurkofest. V to je bilo vloženega ogromno truda, tako od vas, kot od učiteljev in učencev. Ste ponosni na tako dobro organizacijo in pripravo na festival?
    Seveda. Jaz sem predvsem ponosen na učence, ki vedno tako lepo sodelujejo in ustvarjajo. Prav je, da sodelujejo učitelji, ker smo na nek način vsi del te lokalne skupnosti in sem zelo vesel, da smo skupaj pokazali, da lahko s sodelovanjem naredimo nekaj tako velikega in izjemnega. Mislim, da tudi obisk to potrjuje.
  2. Kakšni so vaši občutki?
    So veseli, pozitivni in si želim takega sodelovanja še v prihodnjih projektih. Upam res, da bo ta Vurko fest postal stalnica in prepoznan po širši Sloveniji, mogoče tudi preko.
  3. Se vam je letos organizacija zdela lažja od lanskega leta, ko smo že vse vedeli približno kako in kaj?
    Vedno je nekoliko lažje, ko si ljudje znajo predstavljati, kaj se pričakuje oziroma kaj bo nastalo. Jaz mislim, da je precej z vidika tega, da je več ljudi pomagalo oziroma, da je več učiteljev vključenih, pripomoglo k temu, da je bilo drugič lažje kot prvič.
  4. Kakšni so načrti in pričakovanja glede festivala prihodnje leto, če sploh bo?
    Kot kaže, festival naslednje leto bo, ker je toliko obiskovalcev, toliko zadovoljnih in veselih otrok, da jaz verjamem, da ne glede na to, karkoli bo drugo leto, festival bo in bo še bolj bogat ter vesel, kot je letos.
  5. Kakšna so vaša današnja pričakovanja?
    Danes, jaz mislim, da se bomo vsi skupaj zabavali, da se bomo lepo imeli in da bomo z dobrimi občutki šli na koncu dneva v posteljo.
  6. Se že kaj veselite nastopov?
    Seveda!

Intervju s Trkajem

  1. Ste eden najbolj znanih slovenskih raperjev. Kdaj ste napisali svojo prvo pesem?
    Svojo prvo pesem sem napisal pri sedemnajstih letih. Še pred tem sem napisal eno v 7. razredu, z naslovom »Moj kontejner.« Bile so rime, to pa je tudi vse, kar mi je od nje ostalo v spominu.
  2. Ste tudi pisec besedil, popotnik, novinar,… Očitno vas zanima ogromno reči. Kaj je naslednja stvar, ki jo načrtujete?
    Naslednje, kar načrtujemo z Igorjem, Damjanom Jovičem in ekipo, ki se nam bo pridružila, je, da ustvarimo Repke 2. Potem je na vrsti solo album, zaključen, s katerim se bom nekako poslovil od tega ustvarjanja mainstream glasbe oziroma koncertne, kasneje pa še sledi Kla Kla Klasika 2. Zaenkrat so to vsi ustvarjalni cilji, ki jih imam. Bi pa tudi zelo rad, da bi naredili zbirko poezije, ki bo mogoče del Kla Kla Klasike 2 ali Repkov, kjer bi mladi dali svojo poezijo. Mi se neprestano učimo o klasikih, medtem ko med vami mladi kdo piše poezijo in je lahko kdo zelo dober. Se pravi, zakaj ne bi iz idej, ki so mlajše, začeli graditi.
  3. Ste že kdaj prej sodelovali na kakšnem otroškem festivalu, ali je danes prvič?
    Sem že sodeloval. Bilo jih je kar nekaj, Čarobni dan je bil eden izmed prvih večjih otroških festivalov, na katerih sem bil.
  4. Kakšni so vaši današnji občutki?
    Moji današnji občutki so zelo odprti. Glasba je prišla do izraza, ampak ker je dogodek kar velik, so ljudje razpršeni. Nekateri glasbo samo poslušajo, medtem so nekateri otroci tekali okrog, nekateri so sedeli in lizali sladoled… In se mi zdi res taka naravna, sproščena zadeva, da je glasba prav pasala v ambient. Upam, da se je koga dotaknilo in je občutil to energijo.
    Igor Saksida: To ni bil koncert v tem smislu, da publika sedi in ploska. To je pravzaprav eno radoživo rajanje, igra, veselje do življenja. Štajerci so znani po tem, da so veseljaki in da imajo radi vesele stvari, da je tukaj veliko sonca, zato pa tudi veliko dobrega vina (smeh). To se začenja že v otroštvu. In ta energija je prišla do naju, zato sva tako uživala med nastopom. Meni je nastop minil en dva tri.
    Trkaj: Ja, zelo se čas spremeni na odru, ko padeš na ta naravna otroška tla. Se mi zdi, da prav razumeš kaj otroke pelje, da skačejo, plešejo in so svobodni. To energijo mi starejši blokiramo ali se ne upamo prepustiti.
  5. Ali radi sodelujete z otroki in jih tako razveseljujete?
    Ja, ja, ja, ja. Jaz mislim, da so otroci bitja, ki pridejo iz neke druge dimenzije in še niso čisti trdno materializirani tukaj. Jaz mislim, da bi jih morali bolj spoštovati, na drugačen način, ne »guci guci,« pa glej ga tega, pa pred instagram. Nekako bi morali bolj častiti otroško dušo, ki je naivna, majhna, ki je lahko, iz nekega visokega intelektualnega načina, nekako neumna. Ampak modrost o vidih, ki jih lahko govori, naivnost, prvobitnost, neka deviškost, se mi pa zdi, da je stvar, ki jo današnji svet zelo potrebuje. Potrebuje veliko več energije, da gremo nazaj od vsega, da poznamo, da smo ‘raztrančirali’ in analizirali in nismo nič boljši ljudje. Otroci nas delajo boljše ljudi, če znamo odpreti srce.
  6. Katero sodelovanje vam je ostalo v najlepšem spominu?
    Še vedno mi je najlepše z Igorjem Saksido.
  7. S svojimi pesmimi navdihujete in ste vzor mladim. Vas mogoče kdaj za kakšno pesem navdihnemo tudi mi, otroci? Kdo oziroma kaj pa za novo »Vurko pesem«?
    Ja, definitivno. Z življenjem, z zgodbami, s tem, kaj se pravzaprav sploh dogaja, so vedno neke iskrice. Včeraj mi je ravno pisal en otrok in je rekel, da ima njegova mama raka. Glede na, s čimer se sooča, je napisal nekaj besedil, iz katerih bom mogoče naredil kakšno pesem. Situacije, ki te inspirirajo, so vedno različne. Lahko te nekdo pogleda v oči in ti kaj pove, včasih je to tragična zgodba… Se pa veliko otroške in mladostniške energije, ki jo midva dobiva iz nastopov, v naju nabira, se akumulira, in potem, ko bova izdala nov album, bo prišla ven. Tako da vsak tak utrinek, iskrenost, vsak nasmeh, vsaka energija, ki jo imate, se nabira v naju.
    Vurko pesem je nastala tako, da sem najprej prebral Bredine knjige. Zdelo se mi je, da bi lahko naredil kakšno pesem o zmaju Vurku in čarobnem kraju, ker se je tukaj pretakala zgodovina. Tako veš, da je bilo tukaj včasih morje in so živeli megalodoni, orjaški morski psi, tudi čarovnice, tako da moram reči, da imate bogato in pestro zgodovino tukaj. In zelo je lep kraj in je super, da ljudje to spoznajo, ampak ne na način popolne razprodaje. Čuvajte kar imate, s srcem.

Tia Horvat Zupaničič, Kaja Mencigar, Sara Poštrak, 9.b
Fotografije: Karin Ludvik, 9.b

Pod veliko trepetliko

Pokopal jo je v gozdu, še preden so odpadli zadnji, zlato obarvani listi trepetlike. Padali so mučno, počasi kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, ko so poplesavali v zraku –  povezani v nevidnem ritmu, katerih pesem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico. A nihče ni opazil vlažne prekopane zemlje, ki je bila temnejša, bolj sveža kot ostala okoli nje, ali pa praproti, ki je na novo pognala okoli nje, ali celo rjavih gob, ki so zrastle kmalu zatem.

In ko je znova prišla pomlad in se je listje spremenilo, je velika trepetlika, katere korenine je hranila, postala rdeča.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajela sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče je ne sliši in vsak njen krik je bolj obupan od prejšnjega.

Toda po prvi zmrzali so listi zgnili in jih potem ni bilo mogoče razlikovati od ostalih, vseh teh, ki so se čez čas zbrali, da bi zakrili skrivnost, ki jo je držala zemlja pod njimi.

Nihče je ni opazil, zakopane v gozdu pod veliko trepetliko.

Sneg zapade in jo prekrije v mrzlo belo samoto, z mislimi na družbo in se sprašuje…

Ali njena družina ve, da ne bo prišla domov?

Jo bo iskala njena mama? Tista, ki je njene muhe trpela vsa ta leta – povedala ji je, da on ni pravi zanjo.

Pa njen oče? Tisti, ki jo je vedno silil, da posluša rock glasbo in pije bezgov sok, čeprav obojega ni marala (na skrivaj sta ji bila rok glasba in bezgov sok prav všeč).

Spomnila se je poletja izpred več let, (preveč, da bi lahko določila, kako dolgo je minilo od tega), ko jima je pripovedovala: »Tistega četrtka sva odšli s teto Magdo kupovat novo prevleko za blazine, vendar sva si premislili in kupili rajši nekaj malega čokolade, slanih prest pa štiri pisane ogrlice – izredna priložnost, je rekla teta, jutri jih najbrž ne bodo imeli več.«

Spomnila se je ogrlic, eno je sama vedno nosila, v spomin na teto ter čase, ki sta jih preživeli skupaj.

Ali pa morda vsi mislijo, da je pobegnila? Ali kdo sumi nanj? Ali pa je še enkrat vse prepričal s svojim nedolžnim nasmehom?

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Nikoli ne bi storil ničesar, kar bi jo prizadelo.”

Zakaj je potem tista druga zapeljala svoj avto v jezero?

Sprašuje se, kaj bo rekel o njej.

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Rekla je, da me bo stokrat zapustila, in menda je to končno tudi storila.”

Sprašuje se, ali je kdo kdaj našel tiste neporabljene letalske karte v zadnjem delu njenega predala s spodnjim perilom, zavite v nogavico skupaj z denarjem, ki ga je zbirala mesece? Jih je našel? Je zato…?

Ali zato zdaj njeno telo gnije v zemlji?

Prihaja pomlad in hrošči se vrnejo, a ji od telesa ni ostalo veliko, in še to ji bo odnesel čas. Trava zraste nazaj, bolj zelena kot prej, in korenine trepetlike se vijejo skozi njena rebra kot kače.

Vrne se – in stopi na njen grob.

Sprva samo z eno nogo. Verjetno preizkuša tla ali preverja, da kosti ne štrlijo iz zemlje; ko ugotovi, da ga zemlja ne bo pogoltnila, popolnoma stopi na njen grob. Pritisk na njenih prsih je neznosen, sliši kako ji počijo rebra in se ji zarijejo globoko v srce, a enkrat ji ga je že zlomil, in koščki so sedaj, tako kot ona. raztreseni pod zemljo. A ne čuti ničesar.

Hitro odstopi, kot bi ga kaj opeklo v podplate, seže naprej. Zgrabi vejo z drevesa, pod katerim jo je zakopal, in jo s hitrim gibom odtrga.

Je tako umrla? Spominja se njegovih rok na njenem vratu in…

Bilo je tako hitro.

Prepirala sta se. Povedala mu je, da ne ljubi več kot ga je nekoč, a nikoli prej ni imela priložnosti oditi, kot je načrtovala že nekaj časa.

Odšel je s svojim spominkom, trdo mrzlo vejo in ona ga dolgo ne vidi več.

Napolni jo milijon misli in sprašuje se, ali bo kdaj imela mir pred njimi. Nikoli niso prenehale, dokler je bila živa, v času ko je bila budna ali kdaj koli drugače, zdaj pa se nadaljujejo, tudi ko njenega telesa ni več. Mir in tišina ji ne pride in sprašuje se… Če ne v smrti, kdaj?

Je njeno sestro skrbelo, ko se ni pojavila? Ali pa je sploh ni pričakovala nazaj domov? Kaj pa njena mačka? Ali so jo obdržali? Ali je morda končal tako kot ona, nekje zunaj na hladnem, sam. Pozabljen.

In bolj kot vse jo skrbi, da v teh zadnjih mesecih nihče ni vedel za njene skrbi, ker jo je on ukradel njeni družini in prijateljem – ukradel jo je celo njej.

Toliko groznih stvari je povedala toliko ljudem in vse, kar so si kdaj želeli, je bilo, da bi bila srečna in varna. Toda nikoli ni poslušala – bila je preveč ponosna, da bi priznala, da se je zmotila, dokler ni bilo prepozno.

Skoraj ne prepozna več, kdo je bila v zadnjih mesecih.

(Zakaj jo to sploh briga? Ni je več.)

Naslednje leto začne rasti iz svojega zlomljenega telesa in prvič po dolgem času začuti, kako jo božajo nežni sončni žarki. Žarijo skozi brsteče liste trepetlike.

Vendar, skoraj preden lahko ceni nove občutke, ki jih prinaša rastoče drevo trepetlike, ji jelen odtrga liste – in potem jo zajec pokonča.

Ampak, to je v redu. Njene korenine ostajajo in še naprej črpajo vodo in druga hranila iz zemlje skupaj z ostalimi s katerimi si jo deli.

Ne govorijo, a čuti njihovo sočutje, ko jo brez besed tolažijo. Pozimi so skupaj z njo šibki, goli in skupaj brstijo ko spet pride pomlad.

Z njihovo nežno podporo hitro raste, in ko se vrne jelen, da bi spet posmukal liste, jih ima več kot dovolj.

Ko ga spet vidi, ga skoraj ne prepozna.

Starejši je, bolj siv. Šibkejši. Zdaj hodi s palico, tisto, katero je vzel vsa ta leta nazaj in z njo odriva nastlane plasti razpadajočega listja. Drži se vej, da ne bi zdrsnil po mokrih gozdnih tleh.

Toda on je še vedno tam in nikoli ni mogla pozabiti njegovih oči. Toplih kot med; trdih kot jantar; in včasih hladnejših od mesečine – enake, ki je sijala tisto noč. Gube (in čas) so omehčale njegov prodoren pogled, a ga še vedno čuti, ko se ozre. Obstaja nezmotljiv pridih ostrine – kot neobdelani robovi na gladkih rečnih kamnih.

On nje ne prepozna.

Zrasla je močno in visoko, odkar jo je nazadnje videl, in živalim, katerih poti je sledil pred vsemi temi leti, je nekoliko zavila iz tira. Ni izgubljen v gozdu, polnem trepetlik, vendar ne najde svojega cilja.

Vsaj tisočkrat pogleda navzgor, napenja oči in išče drevo z odlomljeno vejo – pogleda palico, ter išče, kje jo je odlomil.

Kljub temu ne najde tistega, kar išče.

Preplavijo ga občutki odpuščanja, počuti se bolje. Morda drevo, pod katerim jo je zakopal, ne stoji več.

Morda je pred nekaj leti zapihalo, ko so prišle poletne nevihte. Tik na njegovi desni stoji izruvan štor, vendar ne more vedeti, ali naj išče prav tam, ker so debelo deblo odpeljali še istega leta, ko je drevo padlo.

Veter pride skozi njene gole veje in zmrazi ga. Trese se, zapre si plašč in dvigne palico, da naredi nov korak. Zavije desno, in ko se pomika po zmrznjenih listih, nevede stopi čez njen grob.

Spotakne se ob korenini, ki je bila skrita pod listjem- pade in z rokami podrgne po ostrem kamenju.

Dolgo leži tam, zmeden od trdega pristanka. Ko si opomore dovolj, da se lahko premakne, to spremlja tiho stokanje.

Ne vstane – ne more vstati – zato začne iskati svojo palico v listju. Ne najde je.

Vrana zakraka nad njegovo glavo, medtem ko se trudi, da bi se dvignil na kolena. Eno roka potopi v zmrznjeno listje in se jo nehote oprime okoli nečesa gladkega in približno enakega kot njegova palica.

Potegne in ga po nekaj močnih vlekih iztrga iz tal. Ni tako močan, kot je bil nekoč.

V njegovi roki zagleda kost – človeško kost, prepozna jo, preden jo od groze odvrže, a se od debla bližnje trepetlike odbije, tako da leži le nekaj metrov stran od njega.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajel sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče ga ne sliši in vsak njegov krik je bolj obupan od prejšnjega.

Spremlja ga le šumenje zlato obarvanih listov trepetlike. Padajo mučno, počasi, kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, in poplesavali v zraku – povezani v nevidnem ritmu, katerih pesmem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico.

Njegovo pogrebno koračnico.

Nihče ga ne opazi, padlega v gozdu pod staro rdeče obarvano trepetliko.

Lana, 9.a

Deveti razredi odhajajo, lepi spomini ostajajo

Spet se zaključuje leto, a tokrat je drugače. Za vedno se bomo poslovili od naše osnovne šole, kjer smo ustvarjali nepozabne spomine. Tukaj smo spoznali svoje prve prijatelje, s katerimi smo premagali vse ovire in uspešno zaključili vseh devet let. Kljub temu da je minevalo prepočasi, je minilo prehitro.

Leta 2013 smo prvič stopili čez prag osnovne šole. To je bil začetek naše devetletne poti, ko se nam sploh še ni sanjalo, kaj vse bomo doživeli skupaj. Od takrat naprej smo drug drugega gledali, kako se smejimo, jočemo, se učimo ter odraščamo. Čas je mineval zelo hitro in kot bi mignil smo že bili v petem razredu, kjer so se nam pridružili sosošolci iz podružnic. Nikoli ne bomo pozabili, ko so nas klicali, kdo je v katerem razredu. Vsi smo nestrpno čakali in upali, da nas dajo v razred s svojim najboljšim prijateljem. Bilo nas je strah, saj smo spet morali spoznati nove ljudi, a smo se hitro navadili. Navezali smo nova prijateljstva. Šele takrat smo začeli ustvarjati najboljše spomine.

Naši najljubši trenutki šolskih dni so zagotovo vedno bili odmori in malica, proste ure ter ekskurzije, ki smo jih popestrili s »koncerti« na avtobusu. Zelo smo se veselili šole v naravi v 7. razredu, vendar je korona virus to preprečil. Bili smo zelo užaljeni in upali, da bomo morda šli v 8. ali 9. razredu. Seveda se to potem ni zgodilo, ker smo bili doma kar dve leti, imeli smo šolo na daljavo, ki nam je odvzela druženje v šoli in po pouku. Bile so tudi dobre stvari, na primer: vsi smo končali razred z zelo dobrim uspehom, lahko smo spali dlje, jedli med poukom 😉. Vse zamujene trenutke smo nato nadomestili v 9. razredu. Sploh ne moremo verjeti, da je teh devet let tako hitro minilo! Priredili smo kar tri zelo uspešne šolske diske, kjer smo se počasi poslavljali od šole, učiteljev in učencev.

Sedaj nas čaka samo še nekaj zadnjih ocen, valeta in zadnji šolski dan, slovo za vedno. Radi bi se zahvalili vsem učiteljem, ki so se vsa ta leta trudili za nas, nas vsega naučili, nam dajali lekcije, nas spodbujali in verjeli v nas. Hvaležni smo, da ste bili del naše pravljice, začetka našega življena, ki se ga bomo spominjali še na stara leta.

Upamo, da bomo mi ostali še v dobrih odnosih in ne bomo pozabili drug drugega, saj smo skupaj preživeli najlepše osnovnošolske spomine.

Tia, Sara, Alina, Lana, 9.a in b

9.b maha v slovo.
9.a maha v slovo.

DEVETOŠOLCI RAZMIŠLJAJO O NAJLEPŠIH TRENUTKIH NA ŠOLI IN KAJ BODO POGREŠALI:

Lepi spomini me bodo zagotovo spremljali skozi življenje. V šoli sem pridobil veliko znanja in spoznal prijatelje. Seveda se bom najbolj spominjal sproščenega druženja s sošolci, lepih ocen, končnih izletov, delavnice za Vurko festival in prijaznih učiteljev. Vse to in še mnogo več je bilo v devetih letih osnovne šole. Kljub temu da se zaključuje obdobje osnovne šole, se veselim, da 1. septembra obiščem svojo “novo” šolo, spoznam nove sošolce in profesorje. 

Luka, 9.a

Ko bom končal deveti razred osnovne šole, bom najbolj pogrešal moje sošolce in sosošolce. Učitelje bom tudi pogrešal, seveda. Najljubše spomine imam med odmori in med tehničnimi dnevi, ki so bili najbolj sproščeni. Ocenjevanja pa ne bom pogrešal.

Nik, 9.a

Na tej šoli bom najbolj pogrešal telovadnico, ker sem si v njej ustvaril veliko spominov.Najlepši spomin na tej šoli je prvi šolski disko, ki smo ga imeli.

Enej, 9.a

Moj najlepši spomin je, ko sem dobil 4 matematiko in ko Dean ni znal zapreti vrat.

Mai, 9.a

Pogrešal bom določene učitelje. Tako sem vesel, da sem končal šolo, zdaj pa adijo in nasvidenje.
Rene, 9.a

Pogrešala bom punce v razredu in tehniške dneve.

Nina, 9.a

Najboljši trenutki na šoli so mi bili takrat, ko smo hodili na različne izlete in naši šolski diski. Zelo bom pogrešala proste ure in druženja s svojimi prijatelji.

Naia, 9.a

Iz šole bom najbolj pogrešala sproščene ure, pri katerih smo se družili ali pa celo šli na sprehod po Dupleku.

Nina, 9.a

Komaj čakam, da grem iz šole, čeprav bom malo pogrešala biti v razredu z vsemi sošolci.

Milla, 9.a

Zdaj ko končujem osnovno šolosi bom najbolj zapomnila vse proste ure in odmore. Takrat smo preživeli nekaj najboljših trenutkov in te si bom za vedno zapomnila.

Lana, 9.a

Končno konec šole. Pogrešal bom določene učitelje. In pogrešal bom prijatelje.

Aleks in Samel, 9.a

Zdaj, ko gre leto proti koncu in se počasi vsi začenjamo zavedati, da odhajamo in da se več ne bomo vrnili v osnovno šolo, se mi zdi, da bom najbolj pogrešala sedenje v učilnici, s temi prijateljicami, sošolkami, sošolci,… Vse proste ure, ki smo jih skupaj preživeli, vse odmore in šolske diske. Moj najljubši spomin pa so verjetno vse zabavne ure, ki smo jih skupaj preživeli.

Neža, 9.a

Moji najlepši spomini so odmori s sošolci, šolski diski, ki smo jih pripravili, in izleti. Pogrešal bom smešne pripombe med urami in zanimive trenutke, ki smo jih preživeli skupaj in so res nepozabni.

Tomaž, 9.a

Skupaj smo preživeli 9 let, ogromno časa, če vprašaš mene. Počeli smo bedarije in si s sošolci »kravžljali« živce. Čeprav se velikokrat ne razumemo, bom pogrešala čisto vse, saj je takšen razred težko najti.

Larisa, 9.a

Moj najlepši spomin je, ko smo bili na Vurko festu in športni dan, ko smo igrali nogomet na vodi. Pogrešal bom učitelje in našo prelepo telovadnico.

Dean, 9.a

Moji najlepši spomini na šolo so se zgodili v 9. razredu. Lepe spomine imam na čas, ko smo dobili novo telovadnico, se skupaj pripravljali na Vurko fest in kadarkoli pomislim na svoje sošolce. Pogrešal bom vse sošolce in učitelje, s katerimi sem preživel zadnjih 9 let.

Miha, 9.a

Moji najlepši spomini so, da smo dobili novo telovadnico, da sem imel v redu sošolce in sem se z vsemi razumel. V spominu mi je tudi ostal Vurko fest in priprave nanj. Pogrešal bom svoje sošolce in učitelje, s katerimi sem se dobro razumel.

Gal, 9.a

Nagradna ekskurzija

V sredo, 1. junija, smo se najuspešnejši učenci udeležili nagradne ekskurzije. Okrog osme ure zjutraj smo se zbrali v jedilnici, kjer smo se prešteli in vzeli malico.

Počasi smo se odpravili na avtobus, kjer se nam je predstavil voznik in dobili smo nekaj navodil. Odpeljali smo se v Mursko Soboto. Pot je bila dolga, vendar tudi zelo zabavna. Najprej smo odšli v WOOP v Mursko Soboto, kjer smo odložili nahrbtnike, dobili kar nekaj navodil za varnost, se preobuli v njihove nogavice, dobili zapestnice ter nalepke različnih barv.

Razdeljeni v skupine smo se odpravili na pot. Bilo je več sob z različnimi kvizi, kot na primer Knock out, kjer smo morali preplezati steno z ovirami, pri tem pa ne pasti na tla. Ena bolj zanimivih se nama je zdela Lava floor. Pri tem izzivu si moral rešiti sestavljanko in ne stopiti na tla, polna z lavo.

Po zaključku dejavnosti smo se izmučeni odpravili na kosilo v McDonald’s. Ko smo se najedli, smo se odpravili na avtobus, ki nas je zapeljal na Soboško jezero. Imeli smo nekaj prostega časa, ki smo ga izkoristili za namakanje nog v jezeru, druženje ter počitek.

Ob 15.00 smo se počasi odpravili proti domu.

Ta dan si bova zapomnili za vse življenje. Upava, da bo še kdaj kakšna možnost za tako dober izlet. 😊

Taja in Mateja, 8.a