Bil je nek čisto navaden dan med počitnicami. Dan je potekal zelo dobro, a hitro je že bil čas za spanje. Zato sem seveda šla v svojo sobo, ugasnila luč in zaspala. Tisto noč sem po dolgem času spet sanjala.
Zbudila sem se pred šolo. Kot da bi bil pouk, sem čisto normalno sedela zunaj na šolski klopci. Šla sem v šolo. Bila je dolgočasna, žalostna. Ko sem prišla v svoj razred, so me vsi pozdravljali kot ravnateljico šole, kar se mi je zdelo čudno. Nato sem šla do mojega učitelja, ki me je poklical po priimku in me vikal. Naenkrat me je prešinilo, da sem zdaj ravnateljica naše šole. Cel dan sem se vedla zelo pomembno, kot da sem nekakšna kraljica. Hitro sem sklicala sestanek. Vsem učiteljem sem povedala, da bomo preuredili celotno šolo. Stole smo zamenjali z oblački, mize z mavricami ter namestili stojnico s sladkarijami različnih okusov ter oblik in najboljšo sladkorno peno na svetu. Učenci moje šole so bili zelo zadovoljni s prenovo.
Naenkrat pa ni bilo več ne šole, ne učencev. Spet sem se znašla v svoji sobi, na moji postelji.
Teja, 7.b