Nekega jutra sem se prebudila zaradi nenavadnega zvoka. Razgledala sem se po sobi, ki se mi je zdela precej večja. Končno sem odkrila budilko, ki je stala na moji nočni omarici. Hitro sem jo ugasnila.

Ko sem se uredila za šolo, sem se razgledala po hiši, ki se mi je zdela znana. Vse prostore v njej sem poznala, kot po čarovniji. Pomislila sem na prevoz. Pred hišo sem zaslišala moj avtobus in odhitela od doma.

Ko sem prišla v šolo, sem ugotovila, do nimamo šolskih torb ali potrebščin. Imeli smo le tablice, na katere smo pisali in si to sproti shranjevali. Učitelji so bili precej prijazni. Povedali so nam tudi, da nimamo več ocen. Vsi smo se razveselili. V šoli smo bili le nekaj ur, nato pa smo odšli domov.

Doma sem se le preoblekla, starša pa sta me odpeljala na trening odbojke. Ko sem vsa utrujena prišla domov in se zleknila na posteljo, sem takoj zaspala.

Zbudil me je znan mamin glas. Počasi sem odprla oči in se razgledala po sobi. Vse je bilo spet normalno. Bila sem precej potrta, da je moja fantazija izginila. Vedela sem, da so bile vse to le sanje. Čez nekaj trenutkov, pa sem zaslišala glasen zvok. Pogledala sem na nočno omarico in zagledala budilko, ki me je prejšnje jutro prebudila. Nase sem navlekla oblačila in stekla vsa razburjena iz sobe.

Alina, 7.b