Ustvarjali smo z glino

V četrtek, 13.2.2020, smo imeli učenci 7. razredov tehniški dan. Na našo šolo so prišli iz Lončarskega centra Maribor in nam pokazali ustvarjanje z glino. Razdeljeni smo bili v dve skupini, 7.a in 7.b. Ena skupina je najprej delala na lončarskem vretenu, druga pa je glino oblikovala ročno in le z nekaj pripomočki.

Ko smo glino oblikovali ročno, smo morali paziti, da je bilo lepo zglajeno in ni bilo razpok. Na izbiro smo imeli, da izdelamo manjšo sklečko ali krožnik. Na izdelek smo lahko naredili tudi razne vzorce ali napise.

Na vretenu je bilo nekoliko drugače. Vsi smo si izdelali majhne skledice, ki pa so bile med seboj vseeno zelo različne. Bile so najrazličnejših oblik, nekatere visoke, druge nizke, spet nekatere tanke in tako dalje. Na te izdelke smo lahko naredili samo vzorce ali jih pobarvali, napisov nismo smeli delati.

Končane izdelke so na koncu odnesli nazaj na Lončarski center Maribor, saj nam jih bodo predelali, da bodo za kuhinjsko rabo. Tehniški dan se mi je zdel zanimiv in komaj čakam, da dobim izdelek nazaj, da vidim, kako bo na koncu izgledal.

 Sara, 7.b

Detektivska zgodba

Pozdravljeni, sem Taja! Šla sem malo raziskovat Osnovno šolo Duplek.

Zbrala sem zelo zanimive informacije o tem, kaj so na šoli delali v mesecu februarju. V tem mesecu je potekal roditeljski sestanek za analizo prvega ocenjevalnega obdobja in predavanje o prekomerni rabi digitalnih tehnologij. Ugotovila sem tudi, da imajo spletno glasilo, ki se imenuje Koraki. Pri tem se novinarke in učiteljica Maja zelo trudijo. Na njem objavljajo pravljice, pesmi, slike,… Klara Gradišnik in Alina Lilek sta se poglobili v magični svet. Tia Horvat Zupančič in Karin Ludvik pa sta povedali, da so šli smučat na Roglo in drsat v Ledno dvorano Maribor. Lana Kos je rekla, da so snemali radijsko oddajo o Prešernu. Ko pa smo že pri Prešernu, je v Korenski dvorani potekala prireditev, na kateri so nastopali učenci šole Duplek in Korena. A ne samo to! Tudi na šoli so imeli šolski Prešernov natečaj, na katerem sta zmagali Lia Horvat Zupančič s svojo pesmijo Najlepši čas življenja in Karin Ludvik s svojo fotografijo Modra prihodnost. Alino Lilek bolj navduši angleščina, Julijo iz 4.c pa vse teme. Kot vemo, 5. februarja obeležujemo svetovni dan glasnega branja. Zato so učenci 7., 8. in 9. razreda brali mlajšim. Aja, pozabila sem še povedati, da so imeli na šoli tudi prireditev za slovenski kulturni praznik. Učiteljica Andreja Flis, je naredila tudi vabila za Vurko fest, na katerem lahko sodelujejo vsi učenci te šole.

Ko sem raziskovala, sem ugotovila, da se na njihovi šoli veliko dogaja in je zelo zanimiva šola.

Taja, 6.a

Valentinov šolski disko

V četrtek, 13. 2. 2020, smo učenci 9. razredov organizirali že 4. šolski disko, ki smo ga poimenovali po prazniku zaljubljencev. Čeprav je bilo valentinovo komaj naslednji dan, se je v zraku že čutila ljubezen in prijateljski duh.

Ob 17.00 smo odprli vrata diska in zabava se je pričela. Plesali smo na različne pesmi, tako narodno zabavne, popularne kot tudi na pesmi slovenskih in tujih avtorjev. Torej za vsakega se je nekaj našlo.

Z nami je makareno, račke, kavbojsko polko, vlakec in mnoge druge zabavne skupinske plese plesalo kar 80 učencev ter 5 učiteljev. Organizirali pa smo tudi zelo zanimivo in smeha polno tekmovanje v parih in limba dance. Zmagovalce pa smo nagradili s slastno čokolado.

Da je bil disko še bolj sladek, pa smo spekli tudi ogromno valentinovih mafinov in ostalih sladkih pregreh, ki so poskrbele za nepozabno popoldne v krogu prijateljev. Disko smo zaključili s pesmijo Za prijatelje ter se veseli in zadovoljni, da nam je uspel še en šolski disko, odpravili proti domu.

Karolina, 9.b

Kulturna prireditev ob Prešernovem dnevu

V petek, 7. 2. 2020, se je na večer pred slovenskim kulturnim praznikom, Prešernovim dnevom, tudi v naši občini, natančneje v Korenski kulturni dvorani, odvijala kulturna prireditev.
Na njej smo sodelovali učenci tako OŠ Duplek, kot tudi OŠ Korena.
Proslava se je začela ob 18ih popoldne. Na njej pa smo učenci peli, igrali na glasbila in deklamirali različne pesmi ter povezovali program. Na oder je prišla tudi Primičeva Julija, ki je skupaj s fantom iz sodobnosti iskala svojega izgubljenega Prešerna. Pri iskanju pa so jima pomagali pevski zbori obeh osnovnih šol, kitarist Jan, baletka Neža, Alina in Sara z svojo deklamacijo, Žan z igranjem na violino, Jan s svojo klavirsko točko, Taja in Lia z deklamacijama o življenju in ljubezni ter Alina s svojim pevskim talentom. Julija pa je prešerna končno našla v gledališki igri, v kateri smo zraven življenjepisa našega največjega pesnika, spoznali tudi njegove pesmi.

Proslava je povedala vse, tudi to, da smo v občini Duplek res polni najrazličnejših talentov in da nas le sodelovanje med seboj lahko popelje do cilja. Čeprav smo bili iz dveh različnih šol in se med seboj nismo poznali tako dobro, smo združili moči in se res zelo potrudili. Dokaz za to je bila še ena zanimiva in dogajanja polna prireditev.

Karolina, 9.b

Začarana omara

Bilo je v nedeljo zvečer. Zunaj je močno deževalo, veter je zavijal in grmelo je. Nikakor nisem mogla zaspati, zato sem se premetavala po postelji sem ter tja. Da bi lažje zaspala, sem v mislih odpotovala  v čarobno omaro. Vstopila sem vanjo in videla, da ima na drugi strani vrata za izhod. Močno me je zanimalo, kaj je na drugi strani, zato sem jih odprla. Prišla sem v zelo čudno deželo. Tam sem videla origami ptice, vse iz čokolade, mačke iz jagodne marmelade in ne boste verjeli, tudi ribnik iz čisto kristalne vode. Bilo je, kot v raju, vendar ko sem se obrnila, nisem videla vrat, ne omare. Mimo je prišel žele medvedek. Vprašal me je kaj delam. Odgovorila sem mu, da iščem čarobno omaro. Žele medvedek me je napotil h gori iz penic. Povedal  mi je, da pot zelo nevarna, pelje mimo kokakolinih vročih gejzirjev, bananinih tigrov in mimo jabolčnih levov. Dal mi je zemljevid in že sem se odpravila. Pot je bila strma in spolzka, a že sem tam videle kokakoline vroče gejzirje. Tja sem vrgla kovanec, in zelo hitro je zgorel. Čuvaj gejzirjev, mi ni dovolil noter, v prepovedano območje gejzirjev. Čuvaj ni mogel več poslušati mojega sitnarjenja, zato  me je spustil noter. Zemljevid je kazal na skriti gumb, ki naj bi dvignil skriti most. Nekaj rdečega sem videla med jagodnimi skalami. Ko sem se ga dotaknila, sem zagledala most. Šla sem čez njega in na drugi strani sem videla brlog. Na zemljevidu je kazalo, da je to brlog bananinih tigrov. Šla sem čisto tiho, a me je opazil mladiček bananinih tigrov. Mladiček je bil zelo neškodljiv. Postal je moj sopotnik. Dala sem mu ime Rexi. Prišla sva do brloga jabolčnih levov. Tudi tukaj sem poskusila biti zelo tiho. Vendar Rexi se je začel igrati z mladičkom jabolčnih levov. Zato sem še njega vzela zraven. Njemu pa sem dala ime Simba. In že smo prišli do gore penic. Plezali in plezali smo in že smo priplezali do vrha. In res, tam so bila vrata, ki vodijo v drugo deželo. Poslovila sem se od Rexija in Simbe. In že sem bila noter. Doma je bila še vedno nevihta. In mama me je poklicala na večerjo. Zdaj veste vso mojo zgodbo.

Julija, 4.d

Moji morski prašički

Imela sem štirinajst morskih prašičkov. To kolonijo sta naredila Čarli in Lili. To sta bila dedek, babica, mama, oče, teta in stric. No, začnimo na začetku. Njuni prvi mladički so bili Kokos, Kepica, Rjavko. Lili in Čarli sta bila res poseben par. To je bila ljubezen na prvi pogled. Kepica se je celo zaljubila v svojega brata Rjavkota. Kepica je bila čudovita mama Rožice, Kokota in Lili mlajše. In tako se je nadaljevalo Rožica se je zaljubila v Kokota in skotila Marjetico, Spominčico in Jonija. In tako nas zgodba pripelje do zadnjega para in mladičkov. Marjetica in Joni sta imela tri mladičke : Snežinko, White in Bobija. In tako je zgodba končana.

Julija, 4.d

Poroka

Bil je čudovit dan. Grofica in najmlajši brat Janez sta se nameravala poročiti. No, pa kar pričnimo z zgodbo.

Vse je bilo že pripravljeno. Čakali so še ženina in nevesto. A, nekaj ni bilo prav… Grofice ni bilo v gradu. Poslali so stražo naj prejiščejo celo deželo. Janeza je zelo skrbelo za svojo ljubo nevesto. Tako jo je šel iskat tudi sam. Grofice ni bilo nikjer. Potem se je Janez spomnil na grajsko klet. In res tam je bila. Vsa prekrasna in čudovita v svoji obleki. Janez in grofica sta hitro pohitela do matičnega urada. Ko je matičar povedal zaprisego, sta se Janez in grofica nenehno poljubljala. Nato je sledila torta in ples. Plesali so tri dni in tri noči. Grof Janez in grofica Lidija sta imela dve punčki Mijo in Lijo, pa še enega fantka Lijama. A nekega dne Lijam močno zboli. Peljeta ga k lisici. Lisica ju napoti na travnik, na njem rastejo modro zelene rože, ki močno zdravijo. In res na travniku so bile prav takšne rože. Mama Lidija je takoj naredila čaj iz njih. Lijam se je takoj počutil bolje.

Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni. Zdaj veste vse o zgodbi z poroke.

Julija, 4.d

Visitors from space

Victor Whistler is a clown. Last night he had a strange encounter with  ‘something’ from another planet. He was outside the circus tent. It was 10 pm. It was a clear starry night. Suddenly he saw some bright lights. A UFO landed in the field behind the circus tent.

Victor was a curious man and he went to look for ‘the thing’ to see what it was. What he saw was unbelieavable. He saw an UFO. His dreams were coming true! He wanted to become a scientist, but the future was never on his side. ‘Finally!’ he thought. Victor saw a ladder come out and he waited the aliens to go out. He didn’t see their faces, because it was dark outside. All he saw was that the aliens were very tall with a huge head. Before the ladder went back in, Victor quickly climbed up into the spaceship.

Inside, the ship was huge! The flashing lights were everywhere. UFO was a lot bigger on the inside, then the outside. He didn’t understand how this was possible. He saw huge screens with pictures of other planets and cities. On the other screens there were also videos of the Earth and cities which were a lot more interesting than ours. Finally he came to the control panel which was covered with glass. He was very happy, but also confused. The control panel was full of flashing buttoms on which were some sights he didn’t understand.

Suddently he felt that the floor was moving. Three aliens came into the UFO. They were wearing special helmets so he couldn’t see their faces. All he could see was their eyes. One of the aliens was a beautiful woman with beautiful blue eyes. He couldn’t look away from her eyes. Finally one of the aliens spoke first. He said that Victor could take a ride. He immediately agreed, still looking at her eyes. She took of her helmet and she seemed even more beautiful. She looked like a normal human being with a beautiful smile. Everything on her just seemed perfect to him. The way that she smiled, the way she looked at him, even her voice was beautiful.

The other aliens were turning up on the spaceship and they made it invisible, but Victor was still lost in her eyes. She, too couldn’t look away from him. When they finally looked away from each other, they were far, far away from the Earth. Aliens showed him our gallaxy. It was huge and gorgeous. They were flying through different gallaxies and circling around a lot of planets and stars. Victor still couldn’t stop staring at her eyes. They reminded him of something, or maybe someone? The woman from his life. During all this they were talking. He had to concetrate really hard not to get lost in her sweet voice. Before he could realise, they were back in our solar system. Before landing, they orbited the Earth.

They landed softly on the place they launched. Aliens let him out and he and the woman said goodbye and they hugged for a very long time. When the UFO flew away, Victor just stayed there with tears in his eyes. Then he sadly walked home and went to sleep.

The next day he just couldn’t stop talking about his journey. He told about it to all the people that worked with him at the circus, even the animals, but everyone just laughed at him. At the end of the day he was all down, so he decided to go to a bar.

He knew that his friends wouldn’t listen to him either, but still he had a little hope. But just like he thought, everyone just laughed at him, before he could even end the story.

All sad he went back to his tent. He just sat there for a long time. All of a sudden he heard a strange and loud voice. It was like it was coming from his head. Before he could do something he opened his eyes. He woke up in his room and then noiced that what he had heard was his alarm clock. He dressed and went to the kitchen. The breakfast was already on the table. He greeted his lovely wife and kids, but he just couldn’t look away from his wife’s eyes. They seemed so familiar to him and they reminded him of something. Or maybe someone?

Alina, 7.b

 

Najlepši čas življenja

Prideš na svet,
si z materino ljubeznijo objet,
rasteš, odrasteš in se staraš,
takšne in drugačne trenutke prestajaš.
Spoznavaš zgodbe raznih ljudi,
tudi sam poveš, kaj ti po glavi roji.
Obljubljaš in svoja načela izpolnjuješ,
ne razočaraš in nikoli ne obupuješ.
V življenju veš, da si marsikaj lepega storil,
upaš, da te vsaj nekdo ne bo pozabil.

Če verjameš ali pa tudi ne,
najlepši čas življenja je mladost.
Čeprav že sama po sebi je velika norost
in zraven tega, da ti pokloni modrost,
te nauči veliko pomembnih stvari.
V teh letih misliš, da že vse veš;
dobiš tak občutek,
da je življenje en neskončen trenutek.
Se želiš sam v svet podati,
kaj kmalu se ponovno znajdeš pred domačimi vrati.

Tu je tudi prva ljubezen,
zaradi katere nisi vedno trezen.
Se v tem času živi kar se da brez skrbi,
ugotoviš, kaj vse te veseli.
Segaš visoko in sanjaš nemogoče,
vendar si praviš, da se vse da, če se hoče.
S tem in onim ti odrasli morijo,
Nikoli te na miru ne pustijo.
čeprav pozornost rad imaš,
jih raje živciraš, kot se jim vdaš.

Vsak se tudi rad spomni otroških dni,
prav tako se nihče ne brani otroških stvari.
Nas vrnejo v razigrane dni,
ko smo vsi imeli majhne iskrive oči.
Pomislimo, kakšni smo hodili okrog,
koliko se nam zgodilo je smešnih anekdot.
Med drugim je tukaj tudi šola,
kjer naučiš se tudi, kaj je hiperbola.
Spoznaš, da ljudje med seboj nismo enaki,
da nekateri želijo v vsem biti prvaki.

Če še nisi ugotovil, je mladost marsikaj.
Je tudi radost.
Je tudi, ko imaš kar nekaj let,
ko tvoje življenje postane en velik zaplet.
Vendar kljub vsemu
ti vedno ostanejo veseli trenutki,
v srcu pa skrbno izbrani najlepši občutki.

Lia, 9.a