Mesečni arhiv: maj 2019

Vrtiljak dogodkov

Moj obisk v knjižnici

Komentiraj

Danes v torek 2.4.2019 smo odšli v Mariborsko knjižnico Duplek, ker na ta dan je dan knjige za otroke. Do tja smo odšli peš. Po 20 minutah smo prišli do knjižnice. Tam smo se sezuli in slekli jakne. Nato smo se usedli in vljudno pozdravili knjižničarko. Najprej nam je pokazala sliko H. C. Andersena, potem pa nas je vprašala, če bi poslušali pravljico in mi smo odgovorili: da. Prej pa še nam je povedala kaj pomeni beseda gomila. Potem pa je začela pridobivati pravljico o kokoriku. Pravljica je bila zelo zanimiva. O tej pravljici pa smo še se malo pogovorili. Ko smo se pogovorili, še nam je knjižničarka povedala, kje so shranjene knjige in  kako so označene:

C. Ciciban P. Pionirji M. Mladostniki

Knjižničarka nam je dala listke z imeni in priimki, mi pa smo iskali knjige. Bilo je konec ure in morali smo nazaj v šolo. Knjižničarka pa še nam je pred odhodom ponudila piškote. Odšli smo po jakne in se obuli. Zahvalili smo se knjižničarki in odšli. Ta dan mi je bilo zelo všeč.

Lia Kurnik, 4.a

Vrtiljak dogodkov

Velikonočna regata

Komentiraj

Pred nekaj tedni je od 19.4.2019 pa vse do 21.4.2019 je v Portorožu potekala Velikonočna regata, katero smo si ogledali tudi jaz in moja družina. Na začetku nismo vedeli, da ravno v tem času, ko smo bili na počitnicah, poteka regata, a smo kaj kmalu ugotovili zaradi vseh posterjev, ki so bili po kraju.

Na regati se je prestavilo 449 mladih jadralcev iz 14 držav. Regata se je začela že v petek zjutraj pred Jadralnim centrom v Portorožu. Okoli 11. ure je regatni odbor prižgal zeleno luč in jadralci so se že odpravili proti morju. Proti poldnevu še je do jadralnega centra prijavilo pet novih skupin jadralcev. Proti 19. uri so se vsi jadralci vrnili do kopnega. Organizatorji te regate so ob koncu povedali, da so bili zelo zadovoljni s potekom tega dogodka, saj so uspeli skoraj v celoti izpeljati njihov program.

V soboto se je okoli 10.ure spet začela regata. Potek regate je bil podoben tistemu iz prejšnjega dneva, le da je v soboto ob povratku na kopno jadralce, čakajoče na rezultate, pričakal nagradni srečelov. Na njem so lahko osvojili veliko uporabnih jadralskih pripomočkov.

V nedeljo, 21. 4., so sporočili rezultate in zmagala je Lisa Vucetti iz Italije, ki je bila v razredu Optimist. Na drugo mesto se je uvrstil Luka Zabukovec iz jadralnega kluba Jadro Koper, na tretje pa Toni Messeritsch iz Avstrije.

Regata mi je bila od tega, kar smo mi vse videli, kar všeč, sploh ker si lahko od blizu videl vso delo, pripravljanje jader in tudi kako hitro je lahko veter uničil njihovo pot.

Tia, 8.a

Na krilih domišljije

Preveč na telefonu?

Komentiraj

Smo preveč na telefonu? To je vprašanje, s katerim se soočajo vsi. Pa pojdimo na začetek, ko smo dobili svoj prvi telefon. Zagotovo se ga spomnimo prav vsi, saj je bila to nekakšna prelomnica v našem življenju. Nekateri mislite, da ste si včasih sposojali tudi telefone staršev in ko ste dobili svoj telefon, ni naredilo nobene razlike na čas, ki ste ga posvečali telefonu, pa to ni res čisto tako. Ko ste si telefon sposojali od staršev, so imeli pregled nad tem, koliko časa ste na telefonu, kaj delate, kaj gledate in tako dalje, ko pa otrok dobi svoj telefon, starši nimajo istega pregleda nad svojim otrokom in ga težko zavarujejo pred internetnimi pastmi. Raziskave so pokazale, da vsaka generacija prej dobi prvi telefon. Torej, kdaj je najbolje, da otrok dobi prvi telefon? Najbolje v drugi triadi osnovne šole.

Večina se s telefonom počuti varnejše, pri čemer ni nič slabega, dokler to ne preide v zasvojenost. Ko si obseden z telefonom težje prepoznavaš svoja čustva in si socialno zaprt, torej na nek način postaneš robot. Raziskave so pokazale, da otroci, ki en teden sploh ne uporabljajo telefona bolje prepoznajo svoja čustva. Opaziš, da je človek obseden s telefonom, če zavrača druženje, da je lahko doma uporablja telefon. Povprečno človek v svojem življenju uporablja telefon dve do tri leta.

Saj vsi vemo, da se poskušamo izogibati telefonu, ampak najpogosteje najdemo izgovor, katerega ponavljamo sami sebi, da bi si oprostili, da smo uporabljali telefon, čeprav smo si rekli, da ne bomo. Vsi pa vemo, kako težko je, ko začnemo uporabljati telefon zvečer, saj se prav zalepimo nanj in do poznih ur buljimo v telefon. Slaba stvar telefona je tudi to, da tvojim možganom ponoči zaradi svetlobe da občutek, da je dan, zato nismo več zaspani in dolgo ne moremo zaspati. Ena izmed najslabših stvari pa je, da telefon uporabljamo med učenjem, saj nas to popolnoma dekoncentrira.

Upam, da ste v branju mojega bloga uživali in ste spoznali, da se ne splača uporabljati telefonov v prostem času.

Alina Barbarič, 7.a

Vrtiljak dogodkov

Na Bled

Komentiraj

Med prvomajskimi počitnicami sem se tudi jaz odpravila na izlet. In ker nam mestni vrvež ni pri srcu, smo se odločili raziskovati naravo. Z družino smo namreč obiskali Bled.

Že zgodaj zjutraj smo sedli v avto in se odpeljali. Pot je bila dolga, a vredna. Najprej smo se odpravili na Blejski Vintgar. Tam so se pod nami razprostirali mogočni slapovi in izlivi reke Radovne. Hodili smo po pod skalo izklesanih poteh, se ozirali po kristalno čisti vodi in predvsem veliko fotografirali. Prizori so bili namreč čudoviti. Reka je glasno šumela, a to očitno ni motilo rac in ptic, ki so plavale v njej. Na polovici ogleda smo še prečkali most nad največjim slapom. Zrak je bil vlažen, zato smo v zraku občudovali tudi mavrico. Na koncu pa je sledila še pot nazaj, ki pa zagotovi ni bila nič manj pristna kot prva.

Bili smo na Bledu in vsi vemo, da ga ne smemo izpustiti. Odločili smo se torej, da bomo tudi mi prigriznili blejsko kremno rezino, ali po domače kremšnito. Sprehodili smo se ob jezeru, krmili race ter opazovali čolne. Vsega lepega pa je enkrat konec, zato se je tudi izlet moral končati. Počasi smo se odpravili proti domu.

To počitniško potovanje se mi bo za vedno vtisnilo v spomin, predvsem zaradi vseh slapov in narave. Upam, da bom vse to lahko še kdaj ponovila.

Mia Miholič, 8. b

Vrtiljak dogodkov

1. maj

Komentiraj

Prvi maj je že vrsto let v naši državi praznik dela. Takrat si vzamemo čas za družino, prijatelje in znance.

Mnogi obiščejo hribe, mesta ali cele gredo na slovensko obalo. Ni važno kaj od tega si izberemo, važno je, da se ob tem zabavamo in vemo, da so se mnoge generacije pred nami, morale za ta praznik zelo boriti. Dan danes, ko pa smo doma pa si tega dne, ne znamo vzeti prosto. Veliko ljudi ta dan izkoristi za delo, kar seveda ni prav. Prvi maj je namenjen uživanju in druženju ter zabavi ob prostem dnevu. Čeprav se tega zaveda malo ljudi, je vseeno treba poskrbeti zase, tudi če drugi tega praznika ne znjo ceniti.

Jaz za prvi maj najraje obiščem hribe ali pa gremo z družina na pohod. Vesela sem, če se lahko na vzpon podam s svojo družino in prijatelji. Takrat uživam v naravi in senci zelenih gozdov. Vzpon je včasih težek, a se na vrhu ves trud poplača, ko vidiš razgled na mesto ali prečudovito naravo. Zdi se mi, da se ob tem sprostim in lahko svoje možgane do konca izklopim, ter se tako pripravim na še en dober mesec pouka.

Uživajte vsak prost dan, saj življenje nam hitro skozi prste polzi.

Karolina Pernek, 8.b

 

Na krilih domišljije

Usodna napaka

Komentiraj

Življenje se hitro spremeni.
Lahko zatiskaš si oči, a veš,
da po nepričakovani poti greš.

Žačelo se je srečno.
Hitro našel sem ljubezen,
hitro otroke sva povila,
prihodnosti se blazno veselila.

Bil sem srečen,
predan vsemu, kar me čaka,
a kjub temu v nepravem trenutku igral sem junaka.

Na ta dan sva z ženo se sporekla,
prepir je bil majhen, a me je dotolkel.
Besedo mariskatero sva rekla,
razum v meni je obmolknil.

Odšel sem v noč,
porabil prihranke z žulji prislužene,
pil omamljen sem pojoč,
nisem mislil na probleme.

Z mojo netrezno glavo,
pred volan sem se usedel,
vse kar sem videl je bilo majavo,
oh, ko se bi tem trenutku le zavedel.

Speljal sem z avtom,
in tako speljal tudi moje sem življenje.

Hitro me je doletelo,
življenje se je pred mojimi očmi zavrtelo.
Zapravil sem vse tiste reči,
ki bi jih lahko kot srečna družina delali.

Prvi spomini po nesreči,
so še vedno rahlo zamegljeni.
Spomnim se le zdravnikov in ljudi,
ki delali so v strašni vnemi.

Zbudil sem se omotičen,
ampak ne od alkohola.
Temveč od drugih reči:
od neverjetno bolečih skrbi.

Ob vratih stala je moja žena,
vsa objokana in zaskrbljena.
Srečna da sem živ,
a žalostna ker sem vseeno ogromno izgubil.

Pristal sem na vozičku.
Pod mano so le še kolesa.
Srečen sem da sem ostal,
a včasih si kljub vsemu želim,
da bi tisti dan odšel v nebesa.

Zapravil sem ogromno trenutkov, doživetij,
ogromno stvari, ki srce jih hoče.
To da sem hodil, je bilo moje največje imetje,
vest me še vedno peče zgoče.

Z otroci ne morem se igrati,
ne morem biti svoboden kot ptica.
Ponoči ne morem mirno spati,
a vem da se ni mi zgodila krivica.

Vem da sem sam kriv za svoje napake,
vem da bi moje življene zdaj lahko bilo srečno,
če le ne bi naredil usodne napake
in zaradi nje trpel večno.

Zato ti iz lastnih izkušenj lahko povem:
ne delaj se prevelikega junaka!
Saj je lahko takšna na videz nedolžna stvar,
hitro tvoja usodna napaka.

Ajda Rojko, 8.a

Na krilih domišljije

Smisel življenja

Komentiraj

Nekateri si življenje predstavljajo kot knjigo, kot zgodbo, ampak dobro se zavedamo, da se življenja ne da definirati. Ni predmet, ni oseba in čeprav ga obravnavamo kot pojem, je mnogo več kot to. Smo v zanimivem razmerju, pravzaprav med nami in življenjem ni razmerja. Mi ga samo živimo. Življenje poimenuje dobo bitja našega srca.

In če si ga že predstavljamo kot knjigo ali zgodbo, katere poglavje zdaj živimo, kaj je njen smisel? Kaj naredi zgodbo zanimivo in vredno branja? Kaj naredi življenje polno? So to potovanja po svetu, pristni odnosi, bogastvo, vera? Ali nas to samo odvede o razmišljanja o našem koncu? Smisla življenja ni. So samo stvari, ki nas osrečujejo. Ali pa so ravno te smisel življenja.

Ajda Rojko, 8.a

Na krilih domišljije

Ocena knjige Živeti hočem

Komentiraj

Avtor: Merliese Arold

Založba: Mladinska knjiga

Prevod: Darja Erbič

Leto izdaje: 1998

Knjiga živeti hočem je mladinski roman, ki govori o punci, ki je zbolela za aidsom. Aids je spolno prenosljiva smrtna bolezen. Nadive je najstniško dekle, ki ima normalno življenje, dokler nekega dne ne dobi pisma od svojega bivšega. V pismu napiše da je zbolel za AIDS in da je možno da je tudi ona zbolela. Nadive najprej ne verjame kasneje pa pri zdravniku opravi test kateri je bil pozitven.

Knjigo bi priporočala vsem, ki radi berejo napete knjige, katerih zgodba temelji na vsakodnevnih stvareh.

Zara Šauperl, 7. a

Majhne skrivnosti

Intervju z Juretom Krajncem

Komentiraj

Pri novinarskem sva dva novinarja dobila nalogo, da narediva zanimive intervjuje. Za prvega intervjuvanca sva si izbrala Jureta Krajnca, ki ima zelo zanimivo življenje in pester urnik. Če pa želite izvedeti več, si boste morali intervju prebrati do konca. Uživajte.

1. Koliko ste bili stari, ko ste se začeli ukvarjati z plesom ter kje ste začeli svojo plesno kariero?
Imel sem 12 let, pričel pa sem pri plesni šoli, ki danes ne obstaja več (Apolonij) in s tehniko, ki se je na Štajerskem ne pleše več – Rock’n’Roll.

2. Kako to, da ste se odločili ravno za ples in kdo vas je navdihnil za plesanje?
Od zelo majhnih nog sem se ukvarjal s športom in moja mama (kar sem zvedel šele kasneje) si je že od svojih mladih let želela ukvarjati s plesom, zato me je enkrat preprosto vprašala, če bi poskusil, kar več očitno sem (smeh)

3. Kot že vemo, imate svojo plesno šolo. Kako ste prišli na to idejo?
Na idejo za svojo plesno šolo sem prišel dokaj hitro po tem, ko sem pričel učiti, kar sem pričel pri 16 letih. Nekako mi je bilo vsa ta leta dano, da sem razmišljal širše, več kot samo biti plesalec in plesni učitelj. Je pa bilo potrebnega veliko poguma. Potrebno pa je razjasniti, da sem svojo šolo ustanovil že leta 2008, ko sem bil star 24 let, skozi čas pa je naneslo, da te šole nisem zaprl, sem pa pred skoraj 7 leti pridružil ustanavljanju nove plesne šole Samba, kar pomeni, da sem danes v tej šoli partner oziroma po domače solastnik, svojo “staro” pa prav tako ohranjam.

4. Kakšni so vaši največji dosežki v plesu in v kateri zvrsti plesa?
Če gledamo z vidika rezultatov, so to definitivno večkratne uvrstitve na prva mesta na državnih prvenstvih tako osebno kot s plesalci, ki sem jih treniral, ter večkratna udejstvovanja na evropskih in svetovnih prvenstvih. Če gledamo osebno, je največji uspeh to, da se lahko ukvarjam z dejavnostjo, ki je iz hobija postala profesionalna in s tem preživljam svojo družino. Seveda ne smem pozabiti na nešteto nastopov, tako v Sloveniji kot tujini in da sem s plesom lahko videl precej sveta ter spoznal veliko ljudi po vsem svetu.
Treniral sem skoraj vse, kar se je dalo trenirati, imam pa najboljše rezultate v hip-hopu.

5. Katera skupina v plesni šoli vam je trenutno najljubša in na katero ste najbolj ponosni ter zakaj?
Vsi moji plesalci oziroma naši plesalci mi veliko pomenijo in ponosen sem na vse, ki trenirajo pri nas.

6. Kaj najraje počnete v prostem času, ko se ne ukvarjate s plesom?
Kako misliš, ko se ne ukvarjam s plesom?(smeh) Seveda, jem, spim in se družim z družino. Je pa ples dejavnost, ki nima delovnika, na primer od 8ih do 16ih. Ples je “lifestyle”, torej si noter ali pa nisi, zato bi lahko rekel, da ne obstaja čas, ko se ne ukvarjam s plesom.

7.Kako so vaši vrstniki sprejeli vašo odločitev o plesnem življenju? So vas vzpodbujali?
Niso (smeh). V tistih časih se je zelo malo ljudi ukvarjalo s plesom in mišljenje, da je ples za punce in ne za fante, je bilo takrat v našem okolju mnogo bolj prisotno kot danes. Dobrih 20 let nazaj je bilo pogosto slišati, da se s plesom ukvarjajo samo fantje, ki so geji. Predstava je namreč bila, da smo vsi plesalci baletniki, hip-hop pa je zagotovo daleč od tega.

8. Ali lahko po vašem mnenju vsak postane profesionalni plesalec?
Žal ne, vsak ne more postati profesionalec, ampak to ne velja samo za ples, to velja za vse dejavnosti v življenju.

9. Kateri ples vam je najbolj pri srcu in katerega najbolj obvladate? Zakaj ravno ta?
Plesov mi je veliko pri srcu, niso pa mi pri srcu vse plesne tehnike. Ples in plesna tehnika ni enako. Od tehnik mi je seveda najbolj pri srcu hip-hop, ki je moja osnovna tehnika in tekmovalna disciplina, mi je pa pri srcu veliko tehnik, saj sem namreč zagovornik raznolikosti oziroma, da mora dober plesalec/koreograf obvladati več tehnik.

10. Kaj bi sporočili bralcem Korakov?
Uživajte življenje, naj vam hobi postane poklic in po možnosti posel, ne zmenite se za negativne kritike v okolju in sledite svojim sanjam.

Juretu se najlepše zahvaljujeva za čas, ki si ga je vzel, da je odgovoril na najina vprašanja, saj je ob pogovoru nastal zanimiv intervju.

Do naslednjič,

Erik Žižek, 9.b in Ema Bračko, 8.b