Nov teden, nov blog. Današnja tema temelji na prijateljih. Osebe, ki jih spoznavamo celotno življenje.

Verjetno vsak ve, da prve prijatelje dobimo, ko se učimo svojih prvih korakov. Nekateri nato zapustijo naša življenja in čez leta pridejo novi. Te morda spoznamo po nesreči, morda jih na začetku sovražimo, morda se nam zdijo čudni ali pa tečni,… V glavnem, kasneje ugotovimo, da so veliko boljši, kot smo mislili. Ker je vsako prijateljstvo drugačno, se tudi drugače začne in drugače konča. Ena trajajo tako dolgo, dokler se v prijateljstvu ne zgodi neka prelomnica. Morda se med njima kaj splete (ljubezen pa to 😉 ) ali pa preprosto ne zdržita več skupaj. Medtem druga trajajo celotno življenje. Sicer pa vsak od nas drugače gleda na prijateljstvo. Prijatelj ni nujno tisti, ki ga vidiš vsak dan in se lahko nanj zaneseš ob vsaki priliki. Prijatelj je tudi nekdo, s katerim se lahko pogovarjaš ure in ure, pa se ga boš težko naveličal.

Nima smisla, da govorim, kaj je prav in kaj ne, ker ima vsak svoje mnenje o tem, želim pa pokazati, skozi besede seveda, kaj je zame pravo prijateljstvo. Prva stvar, ki se mi zdi pomembna, je ta, da si lahko v družbi prijatelja takšen, kot si. Da te ima rad takšnega, kot si. Da je vedno tu zate. Da si lahko sredi pogovora začneš peti katerokoli pesem. Da lahko poveš, karkoli se ti podi po glavi. Da mu napišeš sporočilo ob katerikoli uri in bo odpisal (pa čeprav prepozno). Da ne pozabi nate v družbi drugih. Da se med vama nič ne spremeni, pa čeprav se ne vidita nekaj dni, tednov ali mesecev.

Da ne bom predolg(očasn)a, želim povedati samo še nekaj. Moji prijatelji so posebni. Vsak po svoje. V dobrem smislu, seveda. Čeprav je veliko zgoraj napisanih stvari res (da sem jih najprej sovražila, bili so tečni,…), jih imam rada, takšne kakršni so. Upam, da bodo še nekaj časa v mojem življenju, da ne bodo hitro obupali nad mojo tečnobo. In naj vedo, da nas bodo kljub vsem stvarem, ki smo in jih še bomo preživeli, vedno vezali najslajši pogovori in najlepši spomini.

Čuvajte te posebne ljudi, kakor dolgo boste lahko,

Lia.

Odlašanje je, ko namesto da bi delal to, kar bi moral, delaš nekaj, kar ta trenutek ne rabiš ali ni tako pomembno. Ljudje smo pač ustvarjeni tako, da odlašamo oz. se raje lotimo stvari, ki so nam ljubše. Zato neprijetna opravila ali aktivnosti, ki bi jih morali storiti sedaj, radi odlagamo v prihodnost ali pa se jim celo izogibamo. Strokoven izraz za takšno početje je prokrastinacija.

Problem nastane, ko odlašanje začne ovirati naša dejanja, ko se neke aktivnosti nikakor ne moremo lotiti ali je dokončati.”Jutri začnem hujšati”, “se učiti”, “iskati novo službo” ali pa “oceno bom popravil naslednjič”.

V tem blogu bom navedla nekaj nasvetov, kako končati odlašanje ali ga vsaj omiliti :
-Napišite si vrstni red vseh nalog, ki jih morate opraviti, za vsako opravljeno stvar s seznama pa se nagradite. V zasluženi nagradi boste neprimerno bolj uživali, kot pa če bi odlašali, saj bi vas pri tem spremljala slaba vest in še marsikaj drugega.
-Razdelite nalogo na manjše dele, saj nobena naloga ni tako grozna in nemogoča za dokončat, če jo razdelimo na več majhnih nalog.
-Nalogo dokončajte zaradi lastnega občutka zadovoljstva in ne iz straha, kaj bodo rekli ljudje na to.
-Naučite se določiti, kaj je res pomembno narediti danes ali ta teden in kaj ne.
-Svojega odlašanja ni nikoli prepozno popraviti.

Po mojem mnenju najboljši nasvet, ki pa sem ga prebrala v knjigi, je, da če morate kaj narediti, čeprav se vam res ne ljubi, se ga lotite vsaj za 5 min, saj po petih minutah v to delo ponavadi kar “not padeš” in ga v nekaterih primerih celo dokončaš.

Tia, 8. a

Mesec april je zelo zanimiv mesec saj že prvi dan v mesecu torej 1.april praznujemo dan norčij pri katerem smo vsi bolj na norčije. Vsi smo v življenju nekoga nasmejali z potegavščino za 1. april.

In potem je tu že 2.april, ki pa je dan zavedanja o avtizmu. Ta praznik so uvedli zato da bi spodbudili ljudi k boljšem razumevanju avtizma. Avtizem ni bolezen, ampak se v medicinskem smislu obravnava kot kompleksna nevrološka razvojna motnja, pri kateri gre za neobičajen razvoj možganov. V osnovi gre pri osebah z avtizmom za težave pri verbalnem sporazumevanju, težko predvidijo stvari, izluščijo bistvo in razberejo pomen povedanega.

Svetovni dan zdravja pa je 7.aprila. Ta dan pa opominjajo ljudi kako je pomembno skrbeti za svoje telo in da si lahko vesel da nisi bolan kakor nekateri ljudje. Moraš skrbeti za svojo higieno in pravo prehrano in podobno.

letos pa je velika noč 21.aprila. To je eden najpomembnejših krščanskih praznikov v letu. Kristjani na ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Na veliki petek so Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Velika noč je za kristjane praznik veselja in upanja saj verujejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa upanje na vstajenje po smrti. Velikonočne tradicije se v veliki meri od države do države razlikujejo. Po tradiciji je na veliki petek strogi post, na veliko soboto se blagoslovijo (žegnajo) jedila, ki se potem zaužijejo za nedeljski zajtrk. Tudi v Sloveniji imajo določeno simboliko, suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, potica in ostala peciva pa trnjevo krono.

27. aprila pa je državni praznik Dan upora proti okupatorju. Na ta dan leta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena fronta, ki se je po Nemškem napadu na Slovensko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.

April je mesec poln praznikov, katerih ne praznujemo vsako leto saj niso tako pomembni.

                                                                                                                                                         Melanie Žlahtič, 8.b

V petek, 29. 3. 2019, sem se z učiteljico Marino odpravila na zborovanje mladih zgodovinarjev. Zborovanje je potekalo v  muzeju Narodne osvoboditve Maribor, s pričetkom ob 9.00. Kot gost se je zborovanju pridružil tudi Tim Kores – Kori, ki nam je predstavil svojo rodbino. Predmete njegovih prednikov pa hranijo tudi v tem muzeju.

Letošnja tema zborovanja je bila: Moja družina je moja domovina. Vsi učenci, ki smo prišli na zborovanje, smo torej raziskovali in predstavljali svoja družinska drevesa in odkrivali, kdo so bili naši predniki, kaj so počeli in od kod so prišli. Moj naslov raziskovalne naloge je bil: Največja družina Slovenskih goric. Pri raziskovanju sta mi pomagala moj dedek Franc Slodnjak in njegov brat Jože Slodnjak, ki sta mi povedala veliko zgodb iz življenja mojih prednikov in zanimivih podatkov, tako da sem lahko svojo družinsko drevo bolje razumela in raziskala. Povedala sta mi veliko podatkov o moji rodbini, zato sem jima še posebej hvaležna.

Odlomek iz seminarske naloge: ”V svojem raziskovanju sem se osredotočila predvsem na svojo družinsko vejo, ki sta jo začela Anton in Otilija Slodnjak. Skupaj se jima je v zakonu rodilo deset otrok. Od tega 7 dečkov in 3 deklice. Anton se je ukvarjal s trsničarstvom, Otilija pa je skrbela za otroke. Na žalost je v času prve svetovne vojne zadnji otrok umrl, Anton pa je klonil pred zahrbtno boleznijo.

Moji predniki izhajajo iz veje Slodnjak Jožefa, ki se je družini rodil kot osmi otrok in Grašič Marije, ki sta moja pradedek in prababica. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, od tega se je kot peti rodil tudi moj dedek Franc Slodnjak. Z mojo babico Šmigoc Marijo sta se poročila 30.04.1972. V zakonu se jima je leta 1971 rodila prva hčerka Simona in čez sedem let še moja mama Bernarda, ki se je leta 2005 poročila z Boštjanom Pernekom. Po približno pol leta zakona sem na svet prijokala jaz, Karolina. Čez dobro leto pa smo se v moji rodbini razveselili še enega družinskega člana, mojega brata Tomaža.

Moja rodbina je že vse skozi zelo povezana, zato ni čudno, da se je najstarejšima sinovoma Antonu in Jožefu že leta 1973 porodila ideja, da organizirata prvo srečanje rodbine na domačiji v Juršincih. Potem je sledilo še šest srečanj. Zadnje je bilo 23. junija lani, ki sem se ga tudi sama z veseljem udeležila.

Danes se je zvrstilo že pet generacij Antonovih in Otilijinih potomcev, poleg desetih otrok še 51 vnukov, 104 pravnuki, 172 prapravnukov, med katere spadam tudi jaz, in 56 praprapravnukov, kar je skupno 393 krvnih potomcev. Če k njim prištejemo še partnerje, se spisek rodbine poveča na 572 imen. Od tega jih je sedaj umrlo 89, preostalih 483 pa še ohranjamo tradicijo rodbine. V sedmih generacijah je to ena večjih, če ne celo največja rodbina v tem delu Štajerske; verjetno tudi ena večjih v Sloveniji.

Zelo sem ponosna, da sem potomka rodbine Slodnjakovih, ki je ena najštevilnejših družin na Štajerskem, če ne celo največja. Naloga nas najmlajših je, da postanemo varuhi spomina na naše prednike, ki jim dolgujemo svoj obstoj.”

Karolina Pernek, 8.b

Pa sem spet tu. Spet pred računalnikom in pred vami. Po dolgem času bom spet začela pisati bloge. Vsak teden vsaj dva. To je moj cilj do konca šolskega leta. Verjetno se bo marsikdo vprašal, kaj imam povedati o kozarcu vode. V bistvu ne kaj dosti, ampak bo imelo pomembno sporočilo.

Predstavljaj si, da držim v roki kozarec vode. Če bi sobo polno ljudi vprašala, kolikšno maso ima po njihovem kozarec vode v moji roki, bi vsak rekel  drugačno število. Nekateri bi odgovorili nekaj gramov, drugi nekaj decilitrov, tretji bi se spraševali, kje je smisel tega vprašanja. Moj odgovor pa bi se glasil takole: V resnici ni pomembna masa vode. Odvisno je od časa, kako dolgo kozarec držiš v roki. Nekaj minut še ne bo problem, po uri držanja bo roka malce bolela, po enem dnevu pa roke sploh več ne bi čutil. V glavnem se masa vode nikoli ne spremeni. Dlje jo bom držala, težja bo postala. In tukaj je tisto pomembno sporočilo. Skrbi, ki jih imamo, so enake temu kozarcu. Dlje jih bomo zadrževali v sebi, večja bo bolečina. Dlje bomo razmišljali o njih, dlje se jih ne bomo znebili. Če pa nanje ne bomo mislili, bodo izpuhtele v zrak. Morda. Vse je odvisno od nas samih. Možgani želijo razrešiti nek problem in ti jih boš težko ustavil, če boš rekel, glej, zdaj pa moram nehati skrbeti.

Naj te kljub temu malce potolažim, večina skrbi, ki prežijo v naših glavah, se sploh ne zgodi. To ti lahko povem iz lastnih izkušenj, ki jih je bilo kar veliko. Vse, kar ti želim zaupati v tem blogu, je pa le še to: Zapomni si, vse bo še “vredi”.

S pozdravi,

Lia

Pozdravljeni!

Danes vam bom probal na kratko predstaviti, kako kupiti primerno kolo.

Sam sem se že velikokrat vprašal, ali sem si kupil dobro kolo. Meni osebno pomeni imeti dobro kolo to, da ti kolo zdrži recimo pet let. Začeli bomo pri gorskih kolesih, za katere se običajno odločajo mladi. Danes so gorska kolesa že zelo poceni, ampak mnoga od teh so zelo nekvalitetna. Cena gorskega kolesa, ki je dobro, je že okoli 400€. Ta kolesa imajo v večini V-zavore (to so tiste, ki zavirajo na obroč kolesa), ki so do neke mere zadovoljivo močne in tudi ni potrebnih velikih servisiranj. Poznamo dvoje zavor na disk, in sicer hidravlične in na žico, hidravlične so seveda dosti močnejše in dražje. Pri zavorah na disk so servisi tudi veliko večji, ampak zato so tudi bolj močne in zanesljive v skoraj vsakem vremenu. Pri kolesu z zavorami na disk so tudi obroči samega kolesa bolj močni. Pri gorskih kolesih je tudi zelo pomembno vzmetenje, zato ni potrebno, da je zračno, kajti spet pri zračnem vzmetenju so tudi sama kolesa dražja, potem pa še servisi. Zelo pomemben je tudi material okvirja, ta je dandanes že skoraj povsod aluminij, kar je tudi zelo dobro, poznamo pa tudi železne okvirje, ki so zelo težki in pa karbonske okvirje, za katere pa velja, da zelo lahko ampak tudi zelo dragi. Večina ljudi misli, da je pomembno, koliko prestav ima kolo, jaz trdim, da je kolo s 27 prestavami že lahko zelo dobro, ne glede na to, da je to zelo povprečno. Seveda se pa mnogi ljudje ne zavedajo, da je pri tem veliko bolj pomemben menjalnik. Jaz že od samega začetka uporabljam menjalnike in zavore Shimano in tudi trdim, da so zelo dobri. Pri kolesu so tudi zelo pomembne pnevmatike, za te velja, bolj kot so široke, težje je poganjati kolo. Pomembna je tudi velikost kolesa, ki je pa najboljša takrat, ko ti krmilo seže približno do reber.

To so bila moja kratka opozorila, če lahko temu tako rečem. To je bilo vse za danes, upam, da ste izvedeli kaj koristnega in lep pozdrav do prihodnjič.

David

Film Zvezda je rojena je bil zasnovan po idejah Bradleya Cooperja in je trenutno eden najboljših filmov na svetu. Bil je nominiran za več nagrad, eno izmed teh je prejela tudi glavna igralka, Lady Gaga.

Zgodba filma temelji na ljubezni ter teži slave. Bradley Cooper je eden najboljših rock zvezdnikov tistega časa. Na zabavi spozna, po značaju zelo svobodno, Ally. Ta ga očara s svojim talentom. Natakarica ga popolnoma prevzame in kmalu se med njima začne iskriti. Ampak glasbenika slava kmalu povleče v vrtinec odvisnosti. Spopada se z drogami, vse bolj pa ga med nastopi ovira tinitus. Konec zadevo le še bolj začini, za kaj več pa vam priporočam ogled filma.

Zvezda je rojena je odličen film. Že način, kako je posnet, je edinstven, zato ga vsem toplo priporočam. Ne bo vam žal.

Mia Miholič, 8. b