Intervju z 9. razredi

1. Sedaj, ko končujete 9. razred, zagotovo obujate spomine na vsa leta na tej šoli. Kakšni občutki se zbujajo v vas, kateri dogodek vam je najbolj ostal v spominu?

Timotej: Ko smo šli k slapu Rinka, v 6. razredu, pa tudi v tretjem razredu, ko smo šli plavat.

Žana: Šola v naravi v 7. razredu, v Planici, prav tako med odmori, ko smo si podajali žogico in nam jo je vzela učiteljica.

Iris: Vse ekskurzije do sedaj ter vsi zaključni izleti in šole v naravi, saj smo se razred kot celota zelo povezali med seboj, kar mi je bilo zelo všeč.

Hana: Najbolj nam bo ostal v spominu dogodek  iz sedmega razreda, ko smo bili v šoli v naravi v Planici, ko je en učenec iz druge šole skozi okno vrgel sladoledno palčko in smo mi morali pobirati smeti okrog hotela.

Lea: Ko smo se nekateri slikali s Petrom Prevcem.

Larisa: Ko sta nam razredničarki v šoli v naravi pobrali vse sladkarije.

2. Boste pogrešali sošolce? Kaj boste najbolj pogrešali na šoli?

Vsi: Jaaaa…

Žana: Ja, saj smo se v teh petih letih zelo povezali in smo razred, ki drži skupaj v dobrem ali slabem, prav tako pomagamo drug drugemu. Na šoli bomo najbolj pogrešali malice in kosila, pa tudi Kremkota po pouku.

Milan in Timotej: Najbolj bomo pogrešali kavče.

Iris: Pogrešala bom nekatere učitelje.

Lea: Pogrešali bomo vse sošolce, vse odmore in proste ure, ki smo jih preživeli s sošolci.

3. Kateri razred ste najraje obiskovali? Zakaj? Kateri razred vam je bil najzahtevnejši?

Timotej in Hana: Zagotovo 1. triada, saj smo imeli učiteljico Martino, ki je legenda. Pouk je naredila bolj zanimiv in nismo samo prepisovali, saj se je velikokrat pošalila z nami pa tudi vedno se je znala postaviti v našo kožo.

Iris: 3. in 4. razred, ker nas je poučevala učiteljica Brigita, ustvarjali smo si spomine in se večino časa smejali in delali bedarije. Prav tako 8. in 9. razred, saj sem se počutila kot da sem med neko družino.

Žana: Bolj mi je všeč tukaj na centralni šoli, ker je tukaj več različnih generacij otrok in učencev, saj smo na podružnici bili samo štirje razredi, bilo nas je bolj malo in nismo imeli takšnih odmorov, vse je bilo tako domače.

Gal: Najboljše sem se počutil v petem razredu, zaradi učiteljice Vlaste

Anej K.: Najtežji je bil peti.

Anej V.: Šesti je bil najboljši, ker ti je bilo vseeno za vse.

4. Kateri predmet ste najraje obiskovali? Zakaj?

Žana: Ure zgodovine, ker so bile zelo zanimive.

Larisa: Likovna.

Anej V.: Športna.

Anej K.: Prvo leto nemščine.

5. Pri katerem predmetu ste pridobili največ znanja?

Žana: Pri matematiki v 6. in 7. razredu, ker smo res veliko znali.

Iris: Zdi se mi da pri urah zgodovine, pri učiteljici Marini, saj smo se veliko pogovarjali in skozi pogovore smo postali bolj razgledani.

Vsi: Zgodovini.

6. Imate kakšen smešen/zanimiv dogodek, ki se vam je zgodil v teh skupnih petih letih?

Hana: Spomnimo se smešnih fraz, ki jih je uporabljala učiteljica Marjanca. Na primer: “Trije mušketirji, vrata se odpirajo navzven, zabava pred tablo in hahaha, bomo videli, kdo se bo na testu smejal.”

Anej K.: Da je Aslan v petem razredu odšel domov v copatih, ker ni hotel bit vprašan in je v šoli pustil vse stvari.

7. Na katero srednjo šolo ste se vpisali?

Iris: Srednja zdravstvena šola.

Kaja in Pia: Biotehniška šola.

Timotej K. in Valentin: Srednja gradbena.

Hana, Žana in Gal: Druga gimnazija.

Timotej P.: Kemijska šola.

Milan: Srednja šola za gostinstvo in turizem.

Gašper, Lea in Noel: Oblikovalna šola.

Laura in Anej K.: Tretja gimnazija.

Larisa: Predšolska.

8. O katerem poklicu pa sanjate?

Iris: Se še odločam.

Kaja: Podjetnica.

Valentin: Gradbeni tehnik.

Hana: Odvetnica, veterinarka, psihologinja ali pa zdravnica.

Pia: Kmetijska inšpektorica.

Žana: Medicina, genetika ali pa biokemija.

Gal: Odvetnik, astronom.

Timotej: Kemijski inženir.

Milan: Hotelir.

Gašper: Ne vem še.

Laura: Jaz še ne vem, kaj bi bila.

Anej V.: Arhitekt.

Noel: O enem poklicu, ki je zelo lahek in v katerem zaslužiš tone denarja.

Larisa: Vzgojiteljica.

Lea: Frizerka.

Anej K.: Fizioterapevt.

9. Kaj pričakujete v prihodnosti?

Valentin: Več učenja v srednji šoli, želim potovati in imeti družino.

Žana: Pričakujem nekaj zahtevnega, po drugi strani pa upam, da mi bo vse to uspelo razrešiti in narediti, da bom po tem lahko ponosna sama na sebe.

Anej K.: Službo in dva otroka.

Anej V.: Življenje.

Laura: Hišo in fante.

Lea: Povprečno dobro življenje.

Larisa: Družino.

10. Imate kakšno sporočilo mlajšim generacijam?

Žana: Uživajte zdaj, dokler še lahko, ne se sekirat za brezvezne stvari, saj bo na koncu vse v redu.

Hana: Izkoristite čas zdaj, ko še ga imate, s svojimi sošolci, saj jih boste v srednji šoli pogrešali.

Pia: Zdaj se potrudite z ocenami in učenjem, da boste po tem lahko opravljali poklic, ki si ga želite.

Kaja: Ustvarjajte si spomine.

Larisa: Ne delajte bedarij na šoli,  bodite pridni, učite se in bodite vzor drugim.

Anej K.: Delajte naloge.

Lea: Ne delajte prevelikih problemov po šoli.

Sošolcem in sošolkam se lepo zahvaljujeva za čas, ki so si ga vzeli in odgovorili na nekaj vprašanj.

Erik Žižek, 9. b in David Ferčec, 9. a

Materinski dan

V ponedeljek, 25. marca, ob 17.00 smo učenci nastopali na prireditvi za naše mame. Nastopajoči učenci smo se zbrali že okoli 16.30, da smo še se zadnjič pripravili pred nastopom.

Na prireditvi se je predstavila folklora z angleškim valčkom, otroški pevski zbor s pesmima “Pet gusarjev” in “Gregcev Peter” , pevci s pesmimi “Little do you know”, “Ne bodi kot drugi” in “Kam le čas beži”. Poleg tega smo lahko na prireditvi videli nekaj glasbenikov s kitaro, harmoniko ali rogom, učence s svojimi avtorskimi deli ter tudi deklamatorje. Prireditev se je končala še z zadnjim plesom folklore na pesem “Z nogo ob tla” in “Rock me”, pri kateri smo morali učenci pomagati, saj se je oder med plesom zelo premikal.

Ob koncu prireditve so bili starši navdušeni in so nam v znak ponosa dali močen aplavz.

Tia Heler, 8. a

Ocena knjige: Krive so zvezde

Knjiga Krive so zvezde poznanega pisatelja Johna Greena je napisana po resničnih dogodkih, posnet pa je tudi film pod enakim naslovom.

Govori o dekletu Hazel Grace, ki je imela neozdravljivega raka pljuč in je zaradi težav z dihanjem s seboj vedno imela jeklenko kisika. Na sestankih podporne skupine, v katero jo je vpisala mama, je spoznala očarljivega fanta z rakom na nogi po imenu Gus. Oba sta oboževala branje, predvsem rada sta imela knjigo pisatelja Petra Van Houtenrja. Hazel si je nadvse želela tega pisatelja spoznati in Gus ji to željo uresniči s tem, da jo povabil na potovanje v Amsterdam. Tam se začnejo te pustolovščine.

Več o pustolovščinah pa si preberite sami.

Ema Bračko, 8.b

Intervju s pomočnico ravnatelja Brigito Bračič

Intervjuvali sva pomočnico ravnatelja Brigito Bračič, ki je učiteljica razrednega pouka, ampak na naši šoli poučuje slovenščino. Včasih je tudi poučevala na podružnici v Dvorjanah, a je zaradi okoliščin prišla na našo šolo. Pravi, da tudi sama rada prebere glasilo Koraki in da je zelo vesela, da sva jo intervjuvali.

1. Ste si poklic učiteljice želeli opravljati kot otrok?

Težko reči, da kot majhen otrok, ker sem verjetno tako kot vsi menjavala želje. Recimo, en teden sem bila zdravnica, drug teden sem bila veterinarka, potem tudi vzgojiteljica, frizerka, skratka vsak poklic, ki sem ga srečala – to bi rada tudi počela. Prava želja po tem poklicu pa se je porodila pri koncu osnovne šole.

2. Ali gledate na poklic učiteljice drugače kot ste nanj gledali v osnovni šoli?

Ja, zagotovo. Kot otrok vidiš stvari takšne, kot so ti všeč. Ko pa se stvari realizirajo in se spopadaš s kako težavo, pa vidiš, da so stvari drugačne. s pravim pristopom sem vse začetne težave rešila. Zdaj uživam v svojem poklicu.

3. Ali vas je slovenščina že takrat pritegnila?

Res je, da letos poučujem slovenščino, vendar sem učiteljica razrednega pouka, kar pomeni, da sem svojih triindvajset let poučevanja učila učence od prvega do četrtega razreda. To delo sem počela z veseljem in sem uživala vsak dan. Vedno govorim, da grem v službo z užitkom, skratka postala sem druga oseba v službi. Rada sem otrokom tudi prisluhnila, nekako je bila naša jutranja rutina, da so mi povedali njihove težave ali navdušenje prejšnjega dne. To kar malo pogrešam, ker zdaj delam s starejšimi učenci. Delo s starejšimi je spet nov izziv, ti pa nimajo dogodivščin iz prejšnjega dne, ampak kakšno najstniško težavo, ki mi jo tudi radi zaupajo.

4. Če bi imeli možnost poučevati kak drug predmet, kateri bi bil?

Šport. Po končani 3. gimnaziji (takratni srednji šoli Pedagoške kulturne usmeritve) si se moral odločiti, kaj boš poučeval in moja največja želja je bila, da bi poučevala šport. Na žalost je bila šola samo v Ljubljani in sem bila morda tisti čas rahlo strahopetna, zato si nisem upala v Ljubljano. Kasneje sem si izbrala razredni pouk, saj sem vedela, da so na teden tri ure športne vzgoje in sem na nek način svojo željo tudi uresničila.

5. Ali se zdaj učenci učijo drugačno snov pri slovenščini, kot ste se jih morali vi?

Snov je tako pri slovnici kot književnosti podobna, je pa res, da je način poučevanja bistveno drugačen od takrat, ko sem sama hodila v šolo.

6. Se vam zdi, da je katera snov, ki jo učite, nepotrebna, druge, ki jih sicer ne učite, pa bolj potrebne ali celo nujne?

Glede na to, da zdaj slovenščino poučujem dobro leto dni in ko debatiramo z drugimi slavistkami, bi, če bi bilo v naši moči, spremenile kakšno stvar. Morda kakšno temo odvzele in določenim temam, za katere vemo, da učenci potrebujejo več časa, namenile več ur, kar načeloma že naredimo. Največkrat to naredimo, če presodimo iz lastnih izkušenj, da je za določeno tematiko premalo časa za poglabljanje znanja.

7. Ali tudi v svojem prostem času govorite pravilno slovensko?

Doma ne. Doma se v bistvu ne izogibamo narečju, kar se mi ne zdi nič narobe, ampak celo prav. Tudi učencem povem, da morajo biti ponosni na to, v katerem okolju živijo in da v prostem času ali pa, če neformalno poklepetajo z mano, lahko govorijo narečno. Kadar pa imamo pouk slovenščine, pa se pogovarjamo v knjižnem jeziku in tega se moramo držati.

8. Katero državo bi radi obiskali v svojem prostem času?

Teh je kar nekaj. Morda bi odšla na celino v Afriko, tudi Ameriko bi bilo dobro pogledati. Tako da, če bo kdaj kaj več denarja, morda pa. (smeh)

9. Ali ste si ta poklic predstavljali malo drugače, preden ste poučevali?

Niti ne. Nekako sem vedno oboževala svoje učiteljice, ki so me poučevale in moram reči, da sem imela v osnovni in srednji šoli kar dobre učitelje in je mogoče ravno njihova zasluga, saj so me znali pritegniti. Kar  je pripeljalo tako daleč, da sem rekla, da bi to tudi jaz počela.

10.  Na kateri šoli vam je bolj všeč, v Dvorjanah ali tukaj?

To je pa vprašanje, ki mi ga je postavilo veliko ljudi in moj odgovor je vedno enak. Dvorjane so podružnična šola in vsaka podružnica ima zaradi svoje majhnosti svoj čar in tega čara ne more vzeti nobena velika šola. Ob delu na večji šoli pa spoznavam, da se tudi na veliki šoli lahko ustvari čar, če so v njej prijetni učitelji in učenci, ki med seboj dobro sodelujejo.

11. Se vam zdi, da je bil ta prehod iz podružnice na veliko šolo težak?

Mislila sem, da bo težji kot je bil. V bistvu sem prišla sem, na to šolo, z obilo strahu. Ni me bilo strah sodelavcev ali večje šole, saj sem jo tudi sama obiskovala, bolj me je bilo strah novega dela, ki ga v bistvu nisem poznala in sploh nisem vedela, kaj me čaka. Ampak ob podpori sodelavcev in seveda ob podpori g. ravnatelja, ki me je nekako prijetno vpeljal, se tukaj čudovito počutim.

12. Vas kaj novega tudi učenci naučijo pri pouku?

Jaz se učim že vseh štiriindvajset let poučevanja. Vsak dan znova je nekaj. Učim se, kako različni so učenci in kako moram do vsakega pristopiti, da razume snov. Tako da ste vi otroci tisti, ki nas neprestano učite iz vaših izkušenj ali dogodkov, tako da pravim, da se bom do pokoja učila ob opravljanju svojega dela.

13. Ali se vam zdi, da bi odnos učitelja do učenca in obratno moral biti vsaj malo prijateljski in ne ta strogi, katerega poznamo?

Dobro vprašanje. Tukaj pa imam neko načelo, katerega se držim odkar delam z učenci in starši. Namreč, tukaj je vedno ta trikotnik. Pravimo, da če dobro sodelujemo s starši in učenci, učenec napreduje. Nisem za prijateljske odnose v tistem pravem pomenu besede, namreč prijatelj si lahko z nekom, ki je podobno star in se družiš z njim v neformalnih okoliščinah, tako kot ste vi sošolci v razredu. Da bi imel učenec z učiteljem prijateljski odnos, je nemogoče, prav pa je, da imamo sodelovalen odnos oz. spoštljiv odnos, s strani učenca do učitelja in obratno, tako da smo v pogovoru enakovredni. Nikakor pa ne gre, da bi učenci začeli tikati učitelje in da bi to potem prešlo v nespoštovanje. Nisem pa zagovornik tega.

14. Kakšno imate sporočilo za bralce Korakov?

Bralci Korakov, redno spremljajte novice naših novinarjev, ki budno spremljajo dogajanje na naši šoli, iščejo vse skrivnostmi po vseh skritih kotički. Zato vam predlagam, da na računalniku namesto igranja računalniških igric, preberete njihov nov članek.

Učiteljici Brigiti se še enkrat zahvaljujeva za čas, ki ste si ga vzeli kljub napornemu urniku.

Alina Barbarič, 7.a, Tia Heler, 8.a

Regijski parlament

Z začetkom šolskega leta se je začel tudi šolski parlament. Učenci sedmih, osmih in devetih razredov smo se skoraj vsak ponedeljek dobili v kabinetu učiteljice Valentine, kjer smo debatirali o spremembah na šoli.

Že drugo leto zapored je bila tema šolski sistemi. Lani smo spoznavali šolske sisteme v Sloveniji in drugod po svetu, letos pa je bila naša naloga nekaj spremeniti oziroma narediti. Prvo delovno soboto smo parlamentarci posvetili kreativnem preživljanju prostega časa. Igrali smo različne igre, ki smo jih nato tudi kupili. Prav tako smo želeli spremeniti urnik kosil, a se ni obnesel. Predlagali smo tudi dopisovanje s katero od mariborskih šol. Ne dolgo nazaj smo že poslali prva pisma našim dopisovalcem iz OŠ Ludivka Pliberška.

V četrtek, 14.3.2019, smo se Ajda, Karolina in jaz pod vodstvom učiteljice Valentine udeležile regijskega parlamenta v Mariboru. Zbrali smo se v sejni sobi Zavarovalnice Sava in se po uvodu razdelili v skupine. S svojim mentorjem smo se odpravili v ZPM Maribor. Posedli smo se v krog in se predstavili nato pa debatirali in delali po skupinah. Ni bilo tako kratko, kot se zdi. Po teh štirih urah dela, smo na plakat zapisali naše misli in izbrali predstavnika, ki bo ideje delil v Ljubljani. Po malici smo se odpravili nazaj v sejno sobo zavarovalnice. Vsaka skupina je nato predstavila svoje ideje in predloge, nekateri od njih pa so tudi mesec tišine, mesec objemov, mediacija, predtestna telovadba, otrok se postavi v kožo delavca,… Po končanih predstavitvah in zahvalnem govoru smo se odpravile še na zaslužen sladoled, kasneje pa nazaj domov.

Regijski parlament je bila zanimiva izkušnja, ki jo bo težko pozabiti. Če ne drugega, sem spoznala nekaj novih ljudi, med drugim tudi učenke OŠ Ludvika Pliberška in ugotovila to, da naša šola ni edina s pomanjkljivostmi. Drugače pa se splača upoštevati tale rek Lona Wattersa: “Šola je zgradba s štirimi stenami – in prihodnostjo vmes.”

cof

cof
oznor
sdr

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Očistimo svet

“Zemlja lahko živi brez nas, kako pa bomo mi brez nje?” Ta misel nas je spremljala, ko smo se, kot vsako leto do zdaj, tudi letos odločili organizirati čistilno akcijo.

V petek, 15. 3. 2019, smo se zjutraj, po malici, zbrali pred šolo, si nadeli gumijaste rokavice ter pričeli z delom. Razdelili smo se po razredih in krenili vsak po svoji poti. Bilo nas je veliko, zato smo pobrali ogromno odpadkov. Kot vsako leto, pa smo se lahko čudili ob misli, kaj vse ljudje odvržejo. Našli smo vse, od cigaretnih ogorkov do še polnih steklenic piva in plastičnih vrečk. Ob koncu akcije smo obhodili skoraj vso območje blizu šole.

Mislim, da je bila čistilna akcija tudi tokrat uspešna. Nabrali smo polne vreče smeti, a upamo, da jih bo naslednjič veliko manj.

Mia Miholič, 8. b

Fotovest

V letu 2019 vsi dosegamo nove cilje in zato se je občina Duplek odločila zgraditi večnamenski prostor z različnimi športnimi dvoranami. Tako bomo lahko učenci imeli večjo telovadnico za pouk športne vzgoje ter različne nastope.

 

Obisk vodnega agenta

V petek, 25. 1. 2019 je naš razred obiskal gospod Jože Cvetko iz Vodne agencije Podravja, da nam pove, kako ravnamo z vodo. Razložil nam je tudi o vodovodu, izvedeli smo kakšne cevi se uporabljajo, zakaj so cevi pod zemljo… Si predstavljate, kakšen bi bil naš planet, če bi bile cevi speljane po kopnem? Ste vedeli, da za eno prhanje porabimo približno 30 litrov vode???

O vodovodu in vodi smo se pri pouku učili že prej, a ne tako podrobno. Ta dan smo izvedeli veliko novih in poučnih stvari.

Fantje so dobili nalogo, da sestavijo cevi, ki jim jih je dal gospod. Pri sestavljanju jim je pomagala učiteljica Martina, dekleta pa smo jih opazovale in se spraševale le kaj bo iz tega nastalo? Ko jim je končno uspelo nekaj sestaviti je tudi hitro razpadlo.

Čas je hitro minil in preden se je gospod poslovil smo skupaj naredili filter, ki umazano vodo prečisti v čisto. Filter smo naredili iz vate, peska, oglja ter drobnega kamenja, ki smo jih po plasteh namestili v plastenko skozi katero smo potem zlili umazano vodo. Sprva sem mislila, da je nemogoče, da se lahko voda, ki steče skozi te snovi prečisti in prefiltrira, a sem se zmotila. Res je skozi pokrov plastenke pritekla čista voda.

Čeprav je bilo zunaj zelo mrzlo, se za mraz nisem menila, saj je bilo zelo zanimivo in poučno.

Rada bi tudi da veste, da smo mi in naša učiteljica VODNI AGENTI PODRAVJA. Naša naloga je opazovati učence, da pazijo na porabo vode. Seveda pa jim moramo biti mi vodni agenti za vzgled. Pitne vode nimamo v neomejenih količinah, zato moramo paziti na njeno uporabo. Upam, da se nam boste pridružili pri skrbi za naš lep, zelen Planet.

btrhdr
btr
btr
btr
btrhdr

Vodna agentka Podravja Ina Bohorč, 4.a OŠ Duplek