Četrtek, 10.01.2019

Nov dan, nove misli, nova blog objava.

Kot obljubljeno, bom vam danes predstavila 1. napako današnje družbe, ki je prisotna že od nekdaj in je po mojem mnenju najhujša. Nestrpnost. Oh, koliko sreče, sanj, razumevanja in miru zaduši ta naša nestrpnost. S svojimi dolgimi rokami sega vsepovsod in ni človeka, katerega kdaj ne bi obiskala. Ni človeka, kateremu ne bi v delček možganov stresla kanček prahu, zaradi katerega je nestrpen do drugih ljudi.

Najhujša, ampak na žalost tudi najbolj pogosta, oblika nestrpnosti je nestrpnost do drugačnih, ki je osebno popolnoma ne razumem. Na svetu živi več kot 7 milijard ljudi in niti dva od njih nista enaka. Mogoče so podobnosti v videzu, ampak mišljenje o določenih stvareh se tudi pri enojajčnih dvojčkih razlikuje. Zakaj torej nestrpnost? Ljudje smo drugačni z razlogom. Z razlogom so nam všeč drugačne stvari in z razlogom se v življenju odločimo za drugačne poti. In ta razlog je, da se dopolnjujemo, da je nekdo in nekaj za vsakega. Predstavljajte si življenje, v katerem je vsem všeč izključno košarka, rdeča barva, kjer vsi izgledajo in razmišljajo enako. Precej dolgočasno… Ampak takoj, ko je nekdo drugačen, ko izstopa iz skupine ostalih ljudi, ali ‘meje normalnosti’, kot bi nekateri rekli, ga osmehujemo, njegov pogum pa ‘nagrajujemo’ s obsojajočimi pogledi. Nesmiselno.

Po mojem mnenju ne bi smeli jemati določene stvari kot ‘ženske’ in druge kot ‘moške’. Če hoče moški nositi obleko, se ličiti, hoditi v visokih petah, naj. In ne začnite s: “Če bomo nadaljevali v tej smeri, kmalu več ne bo razlik med moškimi in ženskami.” in “To sploh več niso pravi moški.” Kaj natanko pa naredi moškega, pravega moškega? Ljudje se tako zelo brigajo za takšne stvari, nikogar pa ne zanima, kako svet dobesedno razpada. In ne mislim v dobesednem smislu (onesnaževanje narave in podobno), tega se bomo dotaknili v naslednjih dneh. Razpada zaradi sovraštva, predsodkov in popolnoma nerealnih standardov. Če si moški upa nositi obleko in pete in se izražati, čeprav drugače od ‘standardov’, bi mu morali čestitati za pogum in mu ne metati polen pod noge. To je navsezadnje njihovo življenje. In imajo pravico, da ga živijo kot želijo. Brez očitkov drugih.

Enako velja za rase, vere, spolno usmerjenost. Ljudem gre dandanes v nos čisto vse. Ljudje smo ljudje. Ne glede na vse, kar nas definira, smo pod kožo iz mesa in krvi. V zibelko nam je bila položena zdrava pamet in nismo zastonj najpametnejša bitja na svetu. Če ti lahko ljubiš koga želiš, imajo to pravico vsi ostali. Če ti lahko veruješ v kar želiš, imajo enako pravico vsi ostali. Si si ti izbral kakšne rase boš, ko si se rodil? Ne. Te to naredi manj vrednega? Ne. In enako velja za vse ostale ljudi na svetu. BREZ IZJEME! Ne glede na to, kaj so in kaj predstavljajo. Ne obsojaj, delaj ljudi srečnejše.

Do naslednjič,
Ajda

Četrtek, 10.1.2019

“Včasih ne boš vedel pomena nekega trenutka, dokler ta ne postane spomin.“

S to mislijo sem želela začeti svoj drugi dan bloganja. Ko sem jo prvič videla, sem si rekla, da je ta misel nekaj posebnega. Je direktna, a še vedno nekaj skriva v sebi. Veš, da govori resnico, a boš kljub temu zanikal, da včasih ni res. No, današnja tema so spomini. Pa ne samo lepi, tudi tisti slabi so krivi, da smo danes, kjer smo. Na primer, ko sem bila majhna, je k nam domov prišel en pes. S sestricama sem se igrala zunaj na gugalnici in on je začel lajati na nas. Začela sem kričati, ker je on začel lajati še glasneje. In od tega dne si z večino teh štirinožnih živali nisem v najboljšem odnosu. Ta je eden izmed ta slabih. Lepih je veliko več. Prav rada se spominjam lanskega šolskega leta, pa čeprav smo se delili. Spoznala sem kar nekaj novih, pravih in zaupanja vrednih prijateljev. Prav tako pa ne smem pozabiti na prireditev Spomini gradijo prihodnost za 40 let naše šole, ki jo je prišel gledati še sam predsednik države. Imeli smo avdicijo za napovedovalca in nekako mi je uspelo. To pa samo zato, ker so ob meni takšni ljudje, ki me imajo radi in verjamejo vame. Zgodijo se vsak dan, včasih zanje ne vemo in zato mi je tista misel tako všeč. Življenje nas vedno znova preseneča, saj z novim dnem pridejo novi spomini.

Ti so skriti nekje v naših najtemnejših kotičkih. Večina nam na obraz naslika nasmeh, nekateri pa tudi solze. Ni važno, če so lepi ali slabi, veseli ali žalostni, smešni ali zagrenjeni, v vsakem primeru so del nas in našega življenja. Če sem začela z mislijo, bom tako tudi končala.

Kot pravijo nekateri, če se od spominov da živeti, potem bomo vsi še dolgo na sveti.

Lep preostanek dneva,

Lia.

Zdravo, sem Mia.

Danes sem začela pisati svoj blog, ki bo govoril o nenavadnem in to bo tudi sam, za nekatere morda nepopoln. In vem, da me zdaj obsojate. Na podlagi besed. Nezavestno, a vseeno dovolj pristno, da se tega zavedam. Tako obsojamo tudi ljudi. Iz razlogov, za katere sploh ne vemo. Njihove odgovore iščemo v nas samih. Ampak velikokrat pozabimo na to, kako jih s tem lahko prizadenemo. Vsi smo nenavadni, edinstveni in posebni. Nihče ni popoln. Zato je obsojanje odveč.

Adijo, za zdaj!

Mia

10.1.2019

Pozdrav !

Pred enim mesecem sem si s prijateljico ogledala film Zdaj ali nikoli in moram priznati, da me je film zelo prijetno presenetil. Govori o trgovki Mayi, ki povsem spremeni način svojega življenja in navade, saj želi svetu dokazati, da naziv in diploma nista odločilni za uspeh v življenju. Ko dolgo pričakovano napredovanje v službi pred njo dodelijo nekomu drugemu, s pomočjo lažnega življenjepisa in najboljše prijateljice Joan, dobi sanjsko službo v pisarni. Edina težava, s katero se more soočiti je, da o poslu, v katerem se je znašla ne ve prav nič. Na koncu se vse srečno reši, saj Maya tudi razkrije njeno pravo identiteto.

Film mi je nasploh všeč zaradi verzov oz. motivacijskih sporočil, ki jih širi. V ta blog bom izpostavila samo moje najljubše :

-“Naše napake nas ne omejujejo. Naši strahovi nas”
-“Vedno si bila dovolj dobra. Ti si tista, ki je v to dvomila”
-“Za boljše ali slabše moram biti to, kar zares sem”
-“Edina ovira si sam sebi”

Tudi bralcem Korakov priporočam, da si ogledate ta film.

Čavči za zdaj, Tia

2. dan: 9.1.2019

Za danes sem se odločila, da bom na blog napisala o odmorih v različnih šolah.

Na naši šoli imamo 5-minutni odmor med vsako uro in hodim iz razreda v razred, razen med malico in kosilom imamo 20-minutni odmor za kosilo. Na nekaterih šolah imajo dalj časa pouk in imajo drugačne odmore. V eni državi so lahko med odmori na telefonih v prav posebnem kotičku, namenjenem za prav to.  Upam, da bomo na naši šoli spremenili odmore, tako da bi bili za 5 minut daljši. Upam, da se bo to kdaj uresničilo. Kaj pa mislite, enkrat se bo vse spremenilo.

Lep pozdrav, Lara

Sreda, 9. 01. 2019

Pozdravljeni. Sem Ajda. Moja naloga je, da vam v petih dneh predstavim pet ‘napak’ današnje družbe. Tema, ki je tako zelo pogosta, pa se o njej kjub temu premalo pogovarja. V današnjem svetu smo v vsakdanjem življenju deležni ogromno predsodkov in obsojanja ljudi in njihovih dejanj, ki ne sodijo v ‘meje normalnega’, ki se ne zlijejo z okolico in ki so preprosto drugačna. Poskušala bom pisati popolnoma odkrito in izražala bom tisto, kar si o neki stvari dejansko mislim. Upam, da vam bo moje ‘popotovanje’ všeč.

Do naslednjič,
Ajda

Sreda, 9.1.2019

Kot vidite, sem spet nazaj. Danes bom pisal o vsakdanji temi. O šoli.

Šola je po mojem mnenju odlična odskočna deska za celo življenje. V šoli spoznaš nove ljudi, s katerimi ustvariš močne prijateljske vezi. V osnovno šolo hodimo približno 9 let. V teh 9 letih sem si jaz osebno našel veliko oseb, katerim lahko zaupam in vem, da jim lahko povem karkoli, pa bodo to zadržali zase. Veliko vlogo pri tem imajo tudi starši, če pa že govorimo o šoli, pa imajo učitelji in razredniki največjo vlogo. Dober učitelj in razrednik je za moje pojme takšen, ki je razumevajoč, strpen, komunikativen, sproščen in kar je najpomembnejše, pravičen in pošten. Vrnimo se nazaj na stvari, ki se tičejo  izobrazbe. Večina nas ve, da je osnovna šola obvezna, pri srednji šoli pa je nekoliko drugače, saj ni obvezna. Ko oziroma če končaš srednjo šolo, dobiš poklic. S poklicem dobiš službo. S službo dobiš plačo, s katero se lahko preživljaš. Sebe ali svojo družino. Zato je pomembno, da hodimo v šolo, saj si dandanes brez šole – nič. Za konec, pa naj z vami delim misel, Lona Wattersa: “Šola je zgradba s štirimi stenami – in prihodnostjo vmes.”

Pozdravčki,

Erik

Sreda, 9.1.2019

Danes je torej dan, ko prvič “blogam” po dolgem času. Pozabila sem, kakšen je občutek, ko nihče ne ve, kaj in o čem pišem. Še jaz sama ne. Ko stopim za tipkovnico, se prepustim pisanju in – abrakadabra – iz tega nekaj nastane. No, pa da vam povem, kaj sem želela deliti z vami.

Med prazniki sem prebrala knjigo Johna Greena Kdo si Aljaska? in mi je dala tudi misliti. Knjiga govori o fantu, tako imenovanemu Bajsu, ki začne obiskovati internat in tam spozna cimra Polkovnika in njegovo prijateljico Aljasko, ki pa zelo hitro postaneta njegova najboljša prijatelja. Ne pripoveduje le o njihovem obiskovanju pouka, druženju ter kajenju in alkoholu, temveč tudi o spoznavanju njih samih. Po naslovu si marsikdo misli: “To je sigurno knjiga o Aljaski, delu Amerike, bla bla bla bla…”, ampak ni. To je najstnica. Starša se nista strinjala glede imena in tako si ga je za svoj 7. rojstni dan lahko izbrala sama. Malo po tem ji je umrla mama. Ker je bila takrat še tako majhna, da ni vedela kaj narediti, ni poklicala 112, ampak jo je gledala. Čudila se je, zakaj je zaspala na tleh. Bilo jo je zelo strah. Upala je, da bo oživela nazaj. Ampak ni. Tako je Aljaska krivila sebe za smrt njene matere. Proti koncu knjige se zaleti v avto. Policijski avto. Njena najboljša prijatelja, Bajs in Polkovnik, na koncu le ugotovita, da je to naredila zaradi slabe vesti. Zaradi slabe vesti, ker je en dan pred prometno nesrečo pozabila obletnico smrti. In to ne katerekoli smrti. Smrti svoje ljube matere.

Zdaj si bo marsikdo mislil: “Vau, povedala nam je obnovo o tem, kako je ena deklica brez matere na koncu naredila samomor zaradi obletnice smrti”, ampak to ni bil moj namen. Med branjem sem ugotovila, kako hudo je lahko ljudem, ki izgubijo nekoga zelo pomembnega. Pa tudi, če ni nekdo, ampak nekaj. Kako hudo je otrokom, ki imajo samo enega starša ali pa jih sploh nimajo. In zato je v takih časih lepo, da jim stojimo ob strani, da jih imamo dvakrat več radi in jim pomagamo iti čez to. Prav tako pa priporočam to knjigo vsem, ki jih ni sram potoči kakšne solze in ki radi berejo dolge knjige. 😉

Pozdrav do naslednjič,

Lia