Petek, 11. 01. 2019
Moja današnja tema je ljubosumje.
Ljubosumje je kot bolezen. Bolezen, ki nas okuži, ko je nekdo boljši od nas. In dragi moji, na žalost je življenje naravnano tako, da je od nas nekdo zmeraj boljši. Nikoli ne bomo najlepši in najpametnejši. Vedno bo nekdo, ki mu ne bomo všeč. In, ironično kot življenje je, je ta nekdo ponavadi oseba, od katere si naklonjenosti najbolj želimo. In začne se ljubosumje do tistih, ki jih ta nekdo opazi in jim naklanja pozornost, ki si jo želimo mi.
Za razliko od drugih napak, o katerih bom debatirala, se mi zdi, da je ljubosumje v življenju do neke mere celo potrebno oziroma z njim ni nič narobe. V zvezah, na primer, je dobro, če smo ljubosumni, če nas partner vara in nam potem morala pove, da v taki situaciji ni več primerno vztrajati. V redu je, če smo ljubosumni toliko, da si po neki osebi zaradi tega jemljemo zgled in nas to motivira za razvijanje svojih sposobnosti in uresničevanju svojih sanj. Ni pa v redu, če smo ljubosumni v preveliki meri, saj je to vse prej kot dobro za nas.
Če se začnemo primerjati z drugimi in smo ljubosumni na njihovo uspešnost, je to definitivno negativna stran ljubosumja. Ljubosumni smo na uspeh, čeprav ne vemo, koliko truda, časa in dela so ti ljudje morali vložiti v določeno stvar, da so v njej uspešni. Nič ne pride kar iz zraka in vsaka oseba, ki je dandanes vplivna ali uspešna, je to z razlogom. Premalo se zavedamo, da je v življenju vse odvisno od nas. Vsak je lahko karkoli želi, če se zato dovolj potrudi in vloži v to dovolj časa. Ljubosumje na tem področju je zato popolnoma nepotrebno.
Če zaključim to s skupno mislijo, bolje si je jemati zgled, kot biti ljubosumen, med tema dvema je tako mala, a tako velika razlika.
Lep vikend,
Ajda