10.1.2019

Danes bom pisala v svojem blogu, kako je težko zamenjat šolo.

Najprej sem bila v podružnični šoli Žitečka vas, ki je vZgornjem Dupleku. Tja sem hodila 4 leta in ko sem prišla v to šolo, ki je večja, navaditi sem se morala tudi na šolski avtobus, ker me starši večkrat niso peljali v šolo zaradi službe. V tej šoli smo dobili nove sošolce in najprej smo postali veliki razred z novim razrednikom. Od 6. razreda naprej smo imeli za skoraj vse predmete različne učitelje in smo se selili iz enega razreda v drugega. V 7. razredu smo se razdelili na pol. Zdaj mi je boljše, ker se boljše razumemo med seboj, videvamo pa se tudi na hodnikih in pri izbirnih predmetih.

Lara

Četrtek, 10.01.2019

Nov dan, nove misli, nova blog objava.

Kot obljubljeno, bom vam danes predstavila 1. napako današnje družbe, ki je prisotna že od nekdaj in je po mojem mnenju najhujša. Nestrpnost. Oh, koliko sreče, sanj, razumevanja in miru zaduši ta naša nestrpnost. S svojimi dolgimi rokami sega vsepovsod in ni človeka, katerega kdaj ne bi obiskala. Ni človeka, kateremu ne bi v delček možganov stresla kanček prahu, zaradi katerega je nestrpen do drugih ljudi.

Najhujša, ampak na žalost tudi najbolj pogosta, oblika nestrpnosti je nestrpnost do drugačnih, ki je osebno popolnoma ne razumem. Na svetu živi več kot 7 milijard ljudi in niti dva od njih nista enaka. Mogoče so podobnosti v videzu, ampak mišljenje o določenih stvareh se tudi pri enojajčnih dvojčkih razlikuje. Zakaj torej nestrpnost? Ljudje smo drugačni z razlogom. Z razlogom so nam všeč drugačne stvari in z razlogom se v življenju odločimo za drugačne poti. In ta razlog je, da se dopolnjujemo, da je nekdo in nekaj za vsakega. Predstavljajte si življenje, v katerem je vsem všeč izključno košarka, rdeča barva, kjer vsi izgledajo in razmišljajo enako. Precej dolgočasno… Ampak takoj, ko je nekdo drugačen, ko izstopa iz skupine ostalih ljudi, ali ‘meje normalnosti’, kot bi nekateri rekli, ga osmehujemo, njegov pogum pa ‘nagrajujemo’ s obsojajočimi pogledi. Nesmiselno.

Po mojem mnenju ne bi smeli jemati določene stvari kot ‘ženske’ in druge kot ‘moške’. Če hoče moški nositi obleko, se ličiti, hoditi v visokih petah, naj. In ne začnite s: “Če bomo nadaljevali v tej smeri, kmalu več ne bo razlik med moškimi in ženskami.” in “To sploh več niso pravi moški.” Kaj natanko pa naredi moškega, pravega moškega? Ljudje se tako zelo brigajo za takšne stvari, nikogar pa ne zanima, kako svet dobesedno razpada. In ne mislim v dobesednem smislu (onesnaževanje narave in podobno), tega se bomo dotaknili v naslednjih dneh. Razpada zaradi sovraštva, predsodkov in popolnoma nerealnih standardov. Če si moški upa nositi obleko in pete in se izražati, čeprav drugače od ‘standardov’, bi mu morali čestitati za pogum in mu ne metati polen pod noge. To je navsezadnje njihovo življenje. In imajo pravico, da ga živijo kot želijo. Brez očitkov drugih.

Enako velja za rase, vere, spolno usmerjenost. Ljudem gre dandanes v nos čisto vse. Ljudje smo ljudje. Ne glede na vse, kar nas definira, smo pod kožo iz mesa in krvi. V zibelko nam je bila položena zdrava pamet in nismo zastonj najpametnejša bitja na svetu. Če ti lahko ljubiš koga želiš, imajo to pravico vsi ostali. Če ti lahko veruješ v kar želiš, imajo enako pravico vsi ostali. Si si ti izbral kakšne rase boš, ko si se rodil? Ne. Te to naredi manj vrednega? Ne. In enako velja za vse ostale ljudi na svetu. BREZ IZJEME! Ne glede na to, kaj so in kaj predstavljajo. Ne obsojaj, delaj ljudi srečnejše.

Do naslednjič,
Ajda

Četrtek, 10.1.2019

“Včasih ne boš vedel pomena nekega trenutka, dokler ta ne postane spomin.“

S to mislijo sem želela začeti svoj drugi dan bloganja. Ko sem jo prvič videla, sem si rekla, da je ta misel nekaj posebnega. Je direktna, a še vedno nekaj skriva v sebi. Veš, da govori resnico, a boš kljub temu zanikal, da včasih ni res. No, današnja tema so spomini. Pa ne samo lepi, tudi tisti slabi so krivi, da smo danes, kjer smo. Na primer, ko sem bila majhna, je k nam domov prišel en pes. S sestricama sem se igrala zunaj na gugalnici in on je začel lajati na nas. Začela sem kričati, ker je on začel lajati še glasneje. In od tega dne si z večino teh štirinožnih živali nisem v najboljšem odnosu. Ta je eden izmed ta slabih. Lepih je veliko več. Prav rada se spominjam lanskega šolskega leta, pa čeprav smo se delili. Spoznala sem kar nekaj novih, pravih in zaupanja vrednih prijateljev. Prav tako pa ne smem pozabiti na prireditev Spomini gradijo prihodnost za 40 let naše šole, ki jo je prišel gledati še sam predsednik države. Imeli smo avdicijo za napovedovalca in nekako mi je uspelo. To pa samo zato, ker so ob meni takšni ljudje, ki me imajo radi in verjamejo vame. Zgodijo se vsak dan, včasih zanje ne vemo in zato mi je tista misel tako všeč. Življenje nas vedno znova preseneča, saj z novim dnem pridejo novi spomini.

Ti so skriti nekje v naših najtemnejših kotičkih. Večina nam na obraz naslika nasmeh, nekateri pa tudi solze. Ni važno, če so lepi ali slabi, veseli ali žalostni, smešni ali zagrenjeni, v vsakem primeru so del nas in našega življenja. Če sem začela z mislijo, bom tako tudi končala.

Kot pravijo nekateri, če se od spominov da živeti, potem bomo vsi še dolgo na sveti.

Lep preostanek dneva,

Lia.

Zdravo, sem Mia.

Danes sem začela pisati svoj blog, ki bo govoril o nenavadnem in to bo tudi sam, za nekatere morda nepopoln. In vem, da me zdaj obsojate. Na podlagi besed. Nezavestno, a vseeno dovolj pristno, da se tega zavedam. Tako obsojamo tudi ljudi. Iz razlogov, za katere sploh ne vemo. Njihove odgovore iščemo v nas samih. Ampak velikokrat pozabimo na to, kako jih s tem lahko prizadenemo. Vsi smo nenavadni, edinstveni in posebni. Nihče ni popoln. Zato je obsojanje odveč.

Adijo, za zdaj!

Mia

10.1.2019

Pozdrav !

Pred enim mesecem sem si s prijateljico ogledala film Zdaj ali nikoli in moram priznati, da me je film zelo prijetno presenetil. Govori o trgovki Mayi, ki povsem spremeni način svojega življenja in navade, saj želi svetu dokazati, da naziv in diploma nista odločilni za uspeh v življenju. Ko dolgo pričakovano napredovanje v službi pred njo dodelijo nekomu drugemu, s pomočjo lažnega življenjepisa in najboljše prijateljice Joan, dobi sanjsko službo v pisarni. Edina težava, s katero se more soočiti je, da o poslu, v katerem se je znašla ne ve prav nič. Na koncu se vse srečno reši, saj Maya tudi razkrije njeno pravo identiteto.

Film mi je nasploh všeč zaradi verzov oz. motivacijskih sporočil, ki jih širi. V ta blog bom izpostavila samo moje najljubše :

-“Naše napake nas ne omejujejo. Naši strahovi nas”
-“Vedno si bila dovolj dobra. Ti si tista, ki je v to dvomila”
-“Za boljše ali slabše moram biti to, kar zares sem”
-“Edina ovira si sam sebi”

Tudi bralcem Korakov priporočam, da si ogledate ta film.

Čavči za zdaj, Tia