Pred miljoni let
prav na tem mestu
življenje je vzklilo,
iz majhne celice se je razvilo,
tudi nam, ljudem,
upanje vlilo.

A ljudem je vse še premalo,
radost, ljubezen, volja, pogum
je le še preteklost,
kakršno danes le redko spoznamo.

Ljudje ne gledajo več drugih ljudi v oči,
ljudje ne čutijo več.

Živijo zato, da prizadanejo druge,
jim lažejo v obraz in uničujejo življenske struge.

Pa poglej jih zdaj:
živijo življenje spopadov in vojne,
živijo življenje odvisno od drugih.

Zakaj?

Se znova in znova sprašujejo,
a vsak dan, vedno bolj,
mu v sebi kljubujejo.

Preprosto ne želijo več živeti,
bojijo se na novo pot stopiti,
novo življenje začeti.

Torej, dobili smo ga kot darilo,
kaj vse nam je dalo,
naše življenje, eno samo,
mi pa ga kar tako končamo.

Mia Miholič, 7.b