Jaz sem šola in 40 let imam,
tukaj posedam prav vsak dan.
V meni se je že veliko otrok učilo
in to je za mene zdravilo.

Skupaj kaj ušpičimo,
vendar nič ne uničimo.
Učitelji prijazni so,
učence kdaj nasmejejo.

Ko pridejo počitnice,
samo pustijo me.
Jaz pa čakam in čakam,
da se počitnice končajo,
ker se učenci lahko na igrišču igrajo.

Pravijo, da sem kot lonec zlata
iz katerega se mavrica poda.

Tia Horvat Zupančič, 5.b