Prazniki so prišli med nas,
saj to oznanjujejo
Miklavž, Božiček, dedek Mraz.

Dobri možje so fajn,
ker opominjajo nas, kako obnašamo se naj.

Lili Mrkela in Alina Lilek, 4.c.

Vas je otroke kaj strah, ko po vratih rožlja z verigami? Brez skrbi to je samo Miklavž in njegovo spremstvo. Če ste bili pridni bo vse v redu.

O svetem Miklavžu poznamo posebno legendo, ki gre tako: Legenda o svetem Miklavžu izivra pri menihu Nikolaju. Menijo, da se je rodil nekje okoli leta 240 ali 270 v Patari, v bližini Mire v današnji Turčiji, bil pa je sin pobožnega Evfemija in sestre Ane. Po legendi naj bi bili njegovi starši že v letih, ko so ga dobili kot darilo nebeškega sla za njuno sebičnost. Imenovali so ga Nikolaj, po grško Nikolaos, kar pomeni zmaga ljudstva. Ko ga je stric posvetil v duhovnika, so mu umrli starši. S tem je prišel do velikega bogastva, ki pa ga je razdal med reveže. Ko je njegov stric umrl, se je odločil za romanje v Sveto deželo. Zgodba pravi, da se niso mogli zediniti, koga naj postavijo na izpraznjen škofovski sedež, zato so sklenili, da bo škof postal ta, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. To pa je bil Nikolaj, ki se je pozneje goreče boril za krščansko vero, dokler ga niso vrgli v ječo. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je vrnil v Miro in tam kot škof umrl v visoki starosti okoli leta 342 ali 350. In odkar je o njem pisal prvi sv. Metod iz Konstantinopla, se je njegova priljubljenost razširila po vsej Evropi. Najprej v Grčiji, Rusiji, potem pa še na Slovenskem, v Dalmaciji, Italiji, Franciji in Nemčiji… In celo po protenstantizmu, ki je bil naperjen proti škofu obdarovalcu, ta navada ni poniknila. V Rusiji, na primer, ga ne proslavljajo le pravoslavci, temveč tudi judje, muslimani in poganska plemena, kar je pravzaprav zelo pomembno, saj je prevzel vrsto šamanskih lastnosti, med drugimi so se mu pridružili severni jeleni, značilni za Božička in Dedka Mraza. Za svojega patrona ga je vzelo mesto Amsterdam, kjer ga imenujejo Sinterklaas.

Tri zlate krogle naj bi predstavljale tri zlate kepe ali mošnje z zlatom, ki naj bi jih Nikolaj podaril trem revnim dekletom, da so se lahko poročile. Šega, da Miklavž prihaja ponoči z darovi in jih pušča v nastavljenih posodah ali nogavicah, prihaja iz te legende, ko naj bi se kepe zlata zavalile v copate mladih dam.

Miklavž pa ponoči ne hodi sam. Spremljajo ga bitja, ki se imenujejo parkeljni. Parkeljni so pravzaprav zelo zanimiva bitja. So kosmati, strašni in rogati, medtem pa še rožljajo z verigami. Po našem izročilu naj bi staršili otroke, poredne naj bi celo vzeli s seboj. Zanimivo pa je, da so bili parkeljni sprva izmišljenci iz poganskih verovanj, ki so predstavljali rajnike in duhe demone, ki so se vrnili na svoj dom in strašili domače in so jim morali živi žrtvovati, da so jih pomirili. Hudički so v Avstriji celo tako dejavni, da zvečer ustavljajo avtomobile, odpirajo vrata, stresajo potnike, jim grozijo, jih “božajo” s hrapavimi rokavicami ali drezajo z ježevkami. Poleg parkeljnov pa Miklavža spremlja še angel ali dva. V nekaterih krajih pa so se ohranile šege, ko je imel večje spremstvo. Pridružili so se mu še koza, ki je imela glavo pritrjeno na dolgi palici, darove je nosil košar, sv. Mihael je bil njegov glasnik, norec je skrbel za smeh in dražil dekleta, pa še mnogi drugi, odvisno od navade kraja.

Za konec pa še majhna rima: Sv. Miklavž nam darove deli, tudi mi obdarujemo druge ljudi.

Mesto Sydney je med prvimi, ki praznujejo novo leto, saj je tik za koledarsko mejo.
Novo leto je običajno praznični dan, ki obeležuje začetek novega koledarskega leta. V gregorjanskem koledarju, ki velja v večini sveta, je to 1. januar. V rimskih časih je bil začetek leta 1. marca.
V julijanskem koledarju, ki ga uporablja pravoslovna cerkev, je novo leto 14. januarja. Muslimansko novo leto se začne ob sončnem zahodu 30. januarja. Judovsko novo leto pa se začne ob sončnem zahodu 22. septembra.
V Sloveniji je novo leto državni praznik. Do leta 2012 je bil praznični dan tudi 2. januar. Mi doma praznujemo tako, da kupimo lučke, rakete in petarde in ko vklopimo rakete, rečemo 3, 2, 1 in potem si zaželimo srečno novo leto. Potem odpremo šampanec in ga spijemo do dna in še otroci dobimo otroški šampanec in potem se zabavamo do jutranjih ur.

Vsako leto komaj čakam na mesec december. Ko vidim prve novoletne lučke, vem, da bo kmalu božič. Božič je moj najljubši praznik, saj takrat pride Božiček in nam prinese darila. Doma najprej okrasimo mizo, na katero damo adventni venček. Na venček damo štiri svečke in štiri nedelje pred božičem prižgemo prvo svečko. Drugo nedeljo prižgemo dve svečki, tretjo tri in zadnjo nedeljo pred božičem prižgemo vse štiri svečke. Pred božičem vedno napišem pismo Božičku. Pri tem se posebej potrudim in mu kaj lepega napišem. V pismo mu napišem, kaj si želim, da bi mi prinesel. Mami in babi decembra vedno pečeta kekse in takrat doma zelo lepo diši. Tudi jaz pomagam pečti kekse. Ati poskrbi za okrasitev hiše. Na streho obesi lučke, na okna da zvezdne utrinke, pred hišo pa da jelenčke, sani in Božička. Vsi skupaj pa okrasimo božično drevo. Na smrekico damo veliko okraskov in lučke, pod smrekico pa damo jaslice. Na predbožični večer se zbere cela družia in gremo v cerkev. Ko se vrnemo domov, nas pričakajo darila. Včasih pa nas celo obišče Božiček. Tako pri nas praznujemo božič.

Zala Ambrož, 2. c

Z atijem in mamo praznujemo božič tako, da napišemo svojo željo Božičku. Babica, mama in jaz naredimo piškote, ati pa z lučkami okrasi hišo in smreko. Potem gremo k babici na večerjo.

Neja Lešnik, 2. c

Dedek Mraz je eden izmed treh dobrih možev. Je med zadnjimi. Prinaša nam manjša darila. Izhaja iz Rusije. Ded Moroz je najstarejši med dobrimi možmi. Pravijo, da je dedek Mraz star več tisoč let.

Želim si ga videti, a žal to ne bo šlo. Oblečen je v bel puhast pulover in ima kučmo. Dedek Mraz je mitološki dobrotnik, ki obdaruje otroke v tednu pred novim letom, ali pa v noči iz 31. decembra na 1. januar. Dedek Mraz se je v slovenski kulturi utrdil v času Jugoslavije.

Špela Pulko, 3. c

Vsako leto postavimo jelko, ki je okrašena z okraski različnih barv. Ponavadi damo na smreko tudi špic ali zvezdo. Zvezdo ali špic damo zaradi treh kraljev, ki so šli za zvezdo severnico. Jelko pa postavimo ponavadi en dan pred božičem. Jelka je lahko prava ali umetna. Mi postavimo jelko zaradi daril, ki nas čakajo pod njo.

                                                    Nuša Pečar, 3.c