Osamljeni v množici ljudi stojimo,
Niti besedice ne spregovorimo.
Zdi se, kot bi se bali,
Da bi nas ljudje pod masko prepoznali.

Že od nekdaj smo povezani s tišino,
Saj v njej najdemo tisto milino,
Ki nam v življenju primanjkuje,
Ko nam kaosa že zadostuje.

V tišini lahko misli odtavajo
Brez skrbi, da v nevarne vode zaplavajo.
V miru jih lahko spustimo
In z njimi daleč poletimo.

Ampak biti molče zraven človeka,
Ki si obupno želi pobegniti iz tišine,
Je tako, kot bi med nami bila prepreka
In mi ne moremo preseči njene višine.

Danes preprosto ni besed,
Ki bi jih izrekli v svetu, v katerem živimo.
Besede bi bile kot komet,
Ki bi povzročil velikansko udarnino.

Če pa že besede v zrak izpuhtijo
In v naših mislih niti sekunde ne preživijo,
Bi se jim lahko bolj posvetili
In v njih našo ljubezen vzgojili.

Te besede bi se lahko razrastle
Kot ovijalke v naših srcih
In poskrbele, da plamen sovraštva ugasne
Ter nam zastane dih.

Takrat bi začutili tišino,
Ki bi prinesla toliko spominov,
Kot bi si jih le zaželeli
In bi začutili toplino,
S katero bi se vsi ogreli.

Tišina pa bi tudi odnesla vse odzive
Ljudi, ki se ne počutijo niti malo krive
Za vse povzročene brazgotine,
Ki bodo ostale, dokler čas ne izgine.

Zato začnimo urejati našo tišino,
V kateri lahko ljubezen vzgojimo
In od lepih besed poletimo.
Takrat bo naša povezanost rastla samo še v višino.

Eva Zelnik, 9.A

Od začetka mojega sodelovanja pri novinarskem krožku so me v šoli sošolci pogosto spraševali, kaj sploh je novinarski krožek. Kaj počnem tam? Zakaj sploh sodelujem? In na vse odgovore odkrito niti nisem znala odgovoriti. Vedela sem že, da pišemo članke o dogodkih, ki se odvijajo na naši šoli, ampak od začetka nisem zares vedela, zakaj tudi jaz to počnem.
Spomnim se, da me je učiteljica Maja, ki vodi naš novinarski krožek, vprašala, ali želim sodelovati in sem želela. Mislila sem si, da bom vsaj poskusila in če mi ne bo všeč, ne bom več sodelovala. Ampak takrat še nisem vedela, da si bom v novinarskem krožku ustvarila toliko lepih spominov in doživela toliko nepozabnih trenutkov.
Od vsakoletnih obiskov radia ali televizije do razno raznih intervjujev, na katere včasih nismo želeli čakati niti sekunde več in jih nikoli ne bomo pozabili. Ja, “fajn smo se ‘meli” in sem vesela, da sem se odločila sodelovati že takoj. Zato hvala vsem novinarkam in novinarju za lepe trenutke in učiteljici Maji, ki nas je vodila po tej skupni poti. Upam, da bo v novinarskem krožku ustvarjenih še več nepozabnih spominov.
Če bi morala še enkrat preživeti čas, ki sem ga preživela z vami, bi ga z veseljem.

Eva Zelnik, 9. a

To šolsko je bilo zelo zabavno, razlog pa ni samo ta, da sem začela hoditi v šesti razred, kjer dobiš novega razrednika, imaš za vsak predmet drugega učitelja in spadaš med starejše učence, ampak so mi ga posebej popestrili različni krožki ter novi prijatelji, tudi tisti z nasmeškom do ušes. Letos smo napisali veliko člankov, obiskali Radio Ptuj, kjer smo nastopale v radijski oddaji, kasneje tudi radio Center, kjer sva z Evo naredili intervju s Korijem, Ajda in Žana pa s Tanjo. Navsezadnje smo se tudi v šoli zabavali vsak ponedeljek sedmo uro. Kljub napornemu šolskemu letu smo vztrajali pri naših Korakih in smo na njih zelo ponosni. Še zdaj ne morem verjeti, da se na začetku tega šolskega leta nisem hotela vpisati v novinarski krožek, ampak vidim, da se je splačalo in komaj čakam na naslednje leto.

Lia Horvat Zupančič, 6. a

Šolsko leto je bilo zelo zabavno, saj se je veliko dogajalo na šoli. Na začetku šolskega leta sem mislila, da bo lahko, ampak ni bilo. Dobili smo novega razrednika in novo sošolko. Obiskovala sem veliko dejavnosti, kot so novinarski krožek, dramski krožek in hip-hop, ki je moja najljubša dejavnost, ker smo hodili na tekmovanje in nastope. Spoznala sem veliko prijateljev. V šoli sem imela veliko dela in dobila sem veliko ocen. Zadnji mesec je bil naporen, ker grem na Portugalsko obiskat starejšega brata in zaključim s poukom že 15. junija. Moje ocene niso tako dobre kot sem pričakovala, še posebej tiste, ki sem jih dobila ob koncu šolskega leta.

Lara Klemenčič, 6.a

Izdelki učencev na vratih učilnice.

Eva, Doris in Elena, 9. a

Anej in Klemen, 9. a

Niko, 9. a in Klemen, 9. b

Nino in Tibor, 9. b

Lana in Aneja, 9. b

Učenci 9. razredov ob svojih izdelkih.

Ilana in Blaž, 9. a

Pina in Luka, 9. a

Pina in Luka, 9. a

Nika, 9. a in Ajda, 9. b

Laura in Ajda, 9. b

Stari psiček
je rožice sadil.
Stari psiček prijazen je bil.
Prijatelji pomagali so mu,
ker star je bil.

Ian Hlebič, 3. c

Šolske potrebščine

V šoli na mizi je veliko reči,
svinčnik, peresnica in zvezki vsi.

A kaj nam pomagajo vse te stvari,
če pravo ime jim ne stoji.

V zvezku ni nič besed,
le prazne strani.
Preimenujmo a v besednik
in besede bodo iz njega
švigale v vse smeri.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a

Šola

V šoli pridno se učimo
in ocene kdaj dobimo.

Učitelji vedno jezni so,
če se med poukom pogovarjamo.

A otroci se včasih dolgočasimo,
zato vsi skupaj predlagamo:

Namesto da bi se učili,
bi raje šale govorili.

Šola bi postala šala
in bi se še sama sebi hihitala.

Učenje naj postane zabava,
ki nikogar ne uspava.

Vsak dan bi se veselili
in kupe sladkarij dobili.

Tako zabavno bi bilo,
če bi se to uresničilo.

Zato novost predlagajmo
in šolo spreobrnimo.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 6.a